Na omizju Trajnostno kmetijstvo, ki nas lahko prehrani, v organizaciji Inštituta dr. Antona Korošca in krovnega inštituta Evropske ljudske stranke Wilfried Martens Centre for European Studies, so svoj pogled na trajnostno kmetijstvo in kmetijstvo na sploh predstavili Franc Bogovič, evropski poslanec SLS/EPP in idejni vodja koncepta Pametnih vasi, mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), Irena Ule, predsednica Kmetic Slovenije, Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM) in Stane Levart, direktor Kmetijsko gozdarske zadruge Slovenske Konjice.
Pogovor je povezoval Marko Cigler, ki je uvodoma poudaril, da je »cilj trajnostnega razvoja doseganje ravnovesja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajnostjo. Trajnostno kmetijstvo, glede na splošno definicijo trajnosti, razumemo kot okolju prijazno oziroma neškodljivo z vidika rabe naravnih virov, ekonomsko upravičeno, družbeno podprto ter konkurenčno«.
Sandra Pasarić: V Sloveniji bi se morali pogovarjati o stabilnem kmetijstvu
V uvodu je Sandra Pasarić (Wilfried Martens Centre for European Studies) postregla z nekaj podatki o slovenskem kmetijstvu. Med drugim, da kmetijske površine pokrivajo 36 % vseh površin, 56 % pa je gozdnih zemljišč. V primerjavi z ostalimi državami članicami EU je velikost kmetijskih gospodarstev precej manjša, pod povprečjem je delež mladih upravljavcev kmetij in dohodki iz kmetijstva so nižji. »Predvsem bi se morali pogovarjati o stabilnosti kmetijstva«, je dejala in dodala da se moramo prilagoditi tudi strategijam za trajnostno kmetovanje.
Primož Jelševar: Temeljni izziv je doseči trajnostno kmetijstvo za vse člene v verigi
Direktor Inštituta dr. Antona Korošca Primož Jelševar je poudaril, da se svet in države soočajo s precejšnjimi okoljskimi izzivi, med državami pa obstajajo tudi precejšnje razlike, kar se tiče same degradacije okolja in načini soočanja s temi izzivi. »Najti je treba pot, ki ne poruši naravnega ravnovesja, hkrati pa pot, ki ne bo pogubna za gospodarstvo, kmetijstvo in še posebej na živinorejo, ki je na največjem udaru. Prav tako pa je treba najti način, da kmetijstvo ne bo v rdečih številkah«, je dejal.
Pimož Jelševar, Inštitut dr. Antona Korošca
Franc Bogovič: Sledenje ciljem Od vil do vilic na globalni ravni bi lahko povzročilo 68 % podražitev hrane
Bogovič je poudaril, da moramo trajnostno kmetijstvo vedno jemati iz vseh treh vidikov: okoljskega, ekonomskega in socialnega. To pomeni, da morajo tudi tisti, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, preživeti. Hkrati je pred kmetijstvom izziv, kako prehraniti vedno več ljudi.
»V skladu s strategijo Od vil do vilic mora biti do leta 2030 25 % kmetijskih zemljišč vključenih v ekološko pridelavo (danes je v EU ta odstotek 7,5 %, v Sloveniji 10 %). Ta cilj bo težko dosegljiv, po drugi strani se postavlja tudi vprašanje, ali je v EU dovolj kupne moči. Prav tako se je treba zavedati, da bi to znalo vplivati na podražitev hrane, saj so študije pokazale, da v kolikor bi se prilagajanje okoljskim ciljem v celoti odvilo samo v Evropi, bi to povzročilo 10 - 20 % podražitev hrane, v naprednem svetu (30 – 40 %) ali globalno (68 % podražitev hrane). V tem primeru bi bila prehranska varnost postavljena pod velik vprašaj,« je opozoril.
Mag. Aleš Irgolič: Ekološko kmetijstvo ni način pridobivanja subvencij, ampak je način razmišljanja
Po besedah državnega sekretarja se predvideva, da bomo do leta prišli na 18 % kmetijskih površin pod ekološkimi, trenutno stanje je 11 %. Pri tem pa je pomembno zavedanje, da ekološko kmetijstvo ni način pridobivanja subvencij ampak je tudi način razmišljanja.
»Strategija mora upoštevati, da so manjše kmetije izredno pomembne za pridelavo hrane, pri tem pa je izrednega pomena povezovanje – pomembno vlogo pri tem imajo zadruge, ki jih je treba krepiti.
Pri krepitvi verige bodo imela pomembno vlogo tudi investicijska sredstva - v tem in naslednjem programskem obdobju - in tudi digitalizacija. Poskrbeti pa je treba tudi za to, da se bo kmetijstvo splačalo«, je dodal državni sekretar.
Roman Žveglič: V kmetijstvu že dolgo ni več nobene romantike
»V kmetijstvu že dolgi ni več nobene romantike, kmetijstvo je biznis, v sektorju imamo vse pritiske, ki so na trgu, hkrati pa smo najšibkejši člen v verigi. Delež ekološke hrane v Sloveniji je nesorazmeren z odstotkom površin, ki se obdelujejo. Zato je kmetijam treba predati znanje in jim pomagati uvesti tehnološke rešitve.
V Sloveniji imamo v veliki večini trajnostno kmetijstvo in v veliki večini proizvode, ki bi lahko bili ekološki, niso pa ustrezno certificirani. Poleg tega teh produktov ne znamo ustrezno prodat. Po statističnih podatkih in podatkih Agencije za kmetijske trge, se v Sloveniji površine, ki se kmetijsko obdelujejo, ne zaraščajo. Na zmanjševanje kmetijske zemlje pa vpliva pozidava, saj nimamo strategije trajno varovanih kmetijskih zemljišč,« je dejal.
Irena Ule: Ženske na kmetiji nobena digitalizacija ne bo mogla nadomestiti
Ga. Ule je izpostavila problematiko neusklajenosti definicije, kaj je ekološko na ravni Evrope in v Sloveniji. »Pri nas kupljene izdelke (iz integrirane pridelave) prepeljejo v Avstrijo, tam dobijo oznako bio ali eko in potem pridejo nazaj k nam (kot ekološka hrana)«, je opozorila.
Težava po njenem mnenju je tudi to, da imamo v Sloveniji zelo veliko »ekspertov«, ne prisluhnemo pa ljudem, ki se s kmetijstvom ukvarjajo v praksi. Izrazila je tudi skrb predvsem glede staranja kmetovalcev in nezainteresiranosti za prevzemanje kmetij predvsem v hribovitih predelih. Izpostavila je tudi problematiko žensk, ki si niso plačevala prispevkov, poskrbele so za vse ostale člane, le zase ne in dodala: »Ženske nobena digitalizacija na kmetiji ne bo mogla nadomestiti«.
Anja Mager: Ozaveščanje širše javnosti o tem, kaj pomeni biti kmet, je ključno
»Ključno je, da bodo mladi v kmetijstvu videli poslovno priložnost in da nam bo to kmetijstvo omogočalo ekonomsko, okoljsko ter socialno varnost. Torej vse vidike trajnostnega kmetijstva, o katerem danes govorimo. Ko bomo v družbi dosegli, da bo poklic kmeta spoštovanja vreden poklic in bo hrana ponovno vrednota. Ko bomo dosegli vse tri elemente trajnosti verjamem, da bodo mladi z večjim veseljem ostali na kmetijah,« je dejala.
V Zvezi slovenske podeželske mladine tudi vedno izpostavljajo, da slovensko kmetijstvo potrebuje celovito, medresorsko in sistematično ukrepanje. Vsebine, ki se dotikajo kmetijstva, bi morale biti del obveznih učnih vsebin v osnovnih šolah, le tako bomo lahko potrošniku približali pomen zdrave hrane, pomen izdelkov lokalnega porekla.
Po njihovem prepričanju so izjemno pomembne tudi verige vrednosti, ki še niso dovolj trdno vzpostavljene, in zato kmet ne dobi polne cene, ki bi pokrila stroške pridelave (vhodnih surovin) in vrednost dela. Trdna veriga je tista, ki bo dajala mlademu zaupanje.
Stane Levart: Ne smemo dovoliti, da nas kolonizirajo s hrano
Levart je poudaril, da ko govorimo o vlogi zadrug, govorimo o 75 % proizvodnje, ki tako ali drugače pride do končnega potrošnika prek zadrug. Izrazil je tudi zaskrbljenost, ali bo preostali del sveta sledil zastavljenim trajnostnim smernicam, ali bomo postali žrtev vakuuma, v katerem se drugi tega ne bodo držali in nas bo poplavila hrana iz tretjega sveta. »Gospodarstvo nas kolonizira s strani vzhoda in bog ne daj, da se kaj takega naredi tudi na področju hrane,« je izrazil zaskrbljenost.
»Razmere, v katerih živimo, niso naše slabosti, ampak so naša realnost in ta realnost se do leta 2027 ne bo prav nič spremenila in tudi ne do leta 2030. Imamo tako strukturo, kot jo imamo. Imamo ostarele zgarane stare kmete in kmetice, ki imajo svoje poslanstvo in družinske kmetije, to je tista naša srčika, ki nas dela specifične,« je dejal in dodal, da moramo znati kmetijstvo usmeriti tako, da to upoštevamo.
Izpostavil je tudi vrednostno verigo, ki je po njegovem mnenju bolj gumica, kot veriga, razteza pa se tako, da primarna pridelava (kmetstvo, zadruge) in predelovalna industrija ostajata na repu, velik poskok pa je pri trgovinah.
