Naše poslanstvo je obveščanje in ozaveščanje javnosti, zato smo se odločili sprejeti to priložnost in predstaviti vpogled v razmere, kakršne veljajo za zapornike, skladno z zakonodajo in pravicami.Zanimalo nas je kaj pesti zapornike in kakšne težave imajo pri prestajanju svoje kazni. Odprti oddelek Rogoza je podružnica Zavoda za prestajanje kazni Maribor in služi kot oddelek, v katerem so nastanjeni najbolj urejeni obsojenci, ki so že pridobili zunajzavodske ugodnosti. V procesu preverjanja so se že izkazali za zaupanja vredne in jim je v interesu, da tega zaupanja ne zlorabijo. Odprti oddelki zaporov služijo kot vmesna stopnja med običajnim zaporom in prostostjo. Gre za režim, v katerega stopijo kaznjenci, ki so prestali že večino kazni, oziroma pri njih ni utemeljenega suma za pobeg ali izogib prestajanju kazni.Slika: Organigram zavodov za prestajanje kazni v Republiki Sloveniji.Pogoji za intervjuZa izvedbo intervjuja smo zaprosili Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Njihov odgovor je bil naslednji:"Spoštovani,vezano na vašo prošnjo za izvedbo intervjuja z obsojencem xxxxxxxxxxxxxxxxxx vam sporočamo, da se ta lahko izvede v sredo, 20. 11. 2024, ob 11. uri, v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza.To soglasje se nanaša na pogovor z imenovanim obsojencem, ne pa tudi z drugimi obsojenci, kot je bilo z vaše strani dodatno izpostavljeno v telefonskem pogovoru, kot tudi ne na snemanje oddelka zapora.Prosimo, da pri izvedbi intervjuja upoštevate navodila tamkajšnjih zaposlenih in želje obsojenca glede morebitnega zakritja identitete.Želimo vam uspešno izvedbo pogovora in se priporočamo za obvestilo o objavi prispevka. Hvala že vnaprej."Omejitev snemanja notranjosti zapora je razumljiva z vidika varovanja zasebnosti zapornikov, skladno z določbami 51. člena ZIKS-1, ki zahteva zaščito istovetnosti in dostojanstva zaprtih obsojencev ter zagotavljanje varnosti v zavodih. Vendar lahko predstavlja problem, ko pride do ozaveščanja javnosti glede stanja v določenem zavodu. Vsekakor bomo v primeru bodočih prošenj za intervjuje s strani zapornikov zahtevali tudi snemanje samega zavoda brez izpostavljanja istovetnosti in ogrožanja dostojanstva obsojencev v zavodu.Intervju z zapornikomhttps://www.youtube.com/watch?v=SsQeKxlhTBQIntervju, izveden 20. listopada 2024 v sobi za obiske, je razkril več perečih vprašanj, ki jih zaporniki opažajo v vsakodnevnem življenju:1. Pomanjkanje dostopa do občilZaporniki so izrazili, da nimajo ustreznega dostopa do časopisov in televizije, kar otežuje njihovo seznanjanje z dogajanjem v družbi. Po 45. členu ZIKS-1 imajo zaporniki pravico do informacij, vendar je izvajanje te pravice pogosto odvisno od razpoložljivih sredstev v zavodu.45. člen (Pravica do obveščenosti)(1) Obsojenci imajo pravico do obveščenosti o zadevah javnega značaja. Zavod jim omogoča dostop do časopisov, revij, knjig, radia in televizije, v skladu z možnostmi zavoda.2. Omejene možnosti za pripravo hraneZaporniki opozarjajo na minimalne možnosti za pripravo hrane, kar vpliva na kakovost njihovega bivanja. Po 61. členu ZIKS-1 je zapornikom zagotovljena pravica do ustrezne prehrane, vendar zakonodaja ne predvideva, da bi morali imeti dostop do pripomočkov za pripravo lastnih obrokov. Je pa kot kaže to različno urejeno med različnimi Zavodi za prestajanje kazni zapora, kar deluje vsaj diskriminatorno. Pogoji bi morali biti povsod vsaj približno enaki.61. člen (Prehrana obsojencev)(1) Obsojencem se zagotavlja prehrana, ki je količinsko in kakovostno primerna za ohranjanje njihovega zdravja in delovne sposobnosti.3. Pomanjkanje športnih in izobraževalnih aktivnostiZaporniki se soočajo s pomanjkanjem programov, ki bi pripomogli k njihovemu psihofizičnemu zdravju in pripravi na življenje po prestani kazni. To je v nasprotju z 74. členom ZIKS-1, ki določa, da zavodi omogočijo dejavnosti, usmerjene v ohranjanje zdravja in pridobivanje veščin za življenje po zaporu.74. člen (Izobraževanje in prostočasne dejavnosti)(1) Zavod organizira izobraževalne, kulturne, športne in druge prostočasne dejavnosti, ki prispevajo k celovitemu razvoju osebnosti obsojencev in njihovi pripravi na življenje po prestani kazni.4. Razlike med zaprtimi in odprtimi oddelkiZaporniki na odprtih oddelkih opažajo, da so pogoji pogosto slabši kot v zaprtih, kar vzbuja občutek diskriminacije. 4. člen ZIKS-1 zagotavlja enako obravnavo vseh zapornikov, vendar praksa kaže na težave pri uresjedenju tega načela.4. člen (Enakost pred zakonom)(1) Pri izvrševanju kazenskih sankcij se zagotavlja enakost pred zakonom, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, premoženjsko stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino.Zakonske podlageRazmere, ki so jih izpostavili zaporniki, odpirajo vprašanja o spoštovanju zakonskih določil:51. člen ZIKS-1: Varovanje identitete in zasebnosti zapornikov.45. člen ZIKS-1: Pravica do informacij in dostopa do občil.61. člen ZIKS-1: Pravica do ustrezne prehrane.74. člen ZIKS-1: Pravica do športnih in izobraževalnih aktivnosti.4. člen ZIKS-1: Enaka obravnava zapornikov.Potrebne spremembeZaporniki so podali predloge za izboljšave, ki vključujejo:Več sredstev za programe resocializacije: Povečanje dostopa do športnih, izobraževalnih in usposabljanj za delo.Več kadra v zavodih: Dodaten kader bi omogočil boljšo podporo zapornikom in izvajanje programov.Podpora po prestani kazni: Sistematično zagotavljanje pomoči pri reintegraciji, da se zmanjša tveganje za ponovitve kaznivih dejanj.Naš cilj je sprožiti razpravo o teh vprašanjih in spodbuditi odločevalce, da se posvetijo potrebam zaporniškega sistema. Kljub določbam v zakonodaji, kot jih določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), je praksa pogosto omejena zaradi pomanjkanja sredstev in kadrovskih zmožnosti.Za zagotovitev učinkovitosti kazenskih sankcij je ključnega pomena, da se poleg disciplinskih ukrepov, ki jih določa zakon, okrepi tudi podpora resocializaciji. Kazenski sistem ne sme biti le kazen – mora postati priložnost za spremembo in pripravo na življenje zunaj zapora.ZaključekRazmere, opisane v tem intervjuju, kažejo na potrebo po večjih vlaganjih v zaporniški sistem. To vključuje:Izboljšanje osnovnih pogojev: Higienski standardi, dostop do prehrane in drugih osnovnih potreb.Razširitev izobraževalnih in rehabilitacijskih programov: Več športnih, kulturnih in delovnih dejavnosti za zapornike.Podpora ob vrnitvi v družbo: Sistematični načrti za prehod zapornikov nazaj v skupnost, da se zmanjša tveganje ponovitve kaznivih dejanj.Skladno z načeli ZIKS-1 je treba izboljšati tudi občevanje med zavodi, javnostjo in občili. Transparentnost ter spoštovanje pravic in dolžnosti vseh vpletenih sta ključna za delovanje sistema, ki bo varoval dostojanstvo posameznikov in hkrati prispeval k varnejši družbi.Le z zadostnimi sredstvi, usposobljenim kadrom in celostnim pristopom lahko kazenski sistem v Sloveniji postane resjedno pravičen in učinkovit.28. listopad 2024, Matej Lesjak

Upravno sodišče RS je v tožbi nekdanjega vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava ugotovilo, da je bil sklep uradniškega sveta, da sedanji generalni direktor policije Senad Jušić izpolnjuje pogoje za imenovanje, nezakonit.Sodišče je sklenilo, da iz obrazložitve sklepa uradniškega sveta ne izhaja, kateri so razlogi, ki so narekovali zaključek natečajne komisije, da Jušić izpolnjuje pogoje iz razpisa. "Na podlagi obrazložitve sklepa natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oziroma na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima Jušić osem let delovnih izkušenj v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu sklepa obrazložitev tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti." Upravno sodišče je v sklepu zapisalo, da gre pri nezakonitem sklepu uradniškega sveta za "absolutno bistveno kršitev postopka". Ta del odločitve sodišča je že pravnomočen, saj zoper omenjeno odločbo ni možno vložiti pritožbe.Senad Jušić je policijo začasno prevzel svečana lansko leto, kimavca pa mu je Golobova vlada podelila mandat z vsemi pooblastili. Vse od njegovega imenovanja so v javnosti prisotni resni dvomi, ali Jušić sploh izpolnjuje pogoje za prevzem položaja generalnega direktorja policije. Moral bi namreč imeti osem let delovnih izkušenj na vodstvenih položajih, dejansko pa od prve zaposlitve leta 1991 nikoli ni bil med najbolj izpostavljenimi policisti, prav tako pa tudi ni vodil nobene enote. Senad Jušić velja za izbranca in zaveznika ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ki je na vladi tudi vztrajal z njegovim imenovanjem na čelo policije. V policijskih vrstah velja za poslušen kader. Ravnanje ministra Poklukarja ni prvo dejanje pri katerem ni spoštoval zakonodaje Republike Slovenije in njene Ustave. Spomnimo, da je zoper ministra za notranje zadeve Poklukarja letos že bila podana uradna kazenska ovadba (SDT-Tu5-9/1/2024/DŠ/ms).General Zedinjene Slovenske varde Ivan Bolfek je namreč letos že dva krat kazensko ovadil ministra Poklukarja, njegova kazenska ovadba pa je bila dne 6. 8. 2024 odstopljena v obravnavo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, zaradi zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1, nevestnega dela v službi po členu 258 KZ-1, zaradi grožnje po 135. členu KZ-1 ter kršitve enakopravnosti po 131. členu KZ-1.Od tedaj je minilo že 112 dni, naš notranji vir, ki ne želi biti imenovan, pa trdi, da ima ljubljansko okrožno tožilstvo navodila, da kazensko ovadbo zoper ministra Poklukarja drži shranjeno v enem izmed predalov omare v pisarni tožilstva.Vsekakor je bilo imenovanje generalnega direktorja policije Senada Jušića izvedeno na zahtevo ministra Poklukarja, kot kaže pa so bili ob tem kršeni enaki členi kazenskega zakonika, kot jih je zoper ministra v svoji kazenski ovadbi navedel že general Varde Ivan Bolfek.Glede na dogajanja v tem tednu, ko se veliko izjav vrti okrog »pravne države« in neenakopravnega obravnavanja državljanov RS na sodiščih, pa tudi na tožilstvih, lahko upravičeno pričakujemo, primeren odziv pristojnih organov glede ponavljajočega ravnanja ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ki mu je kot kaže malo mar za veljavne zakone in Ustavo Republike Slovenije.Ali pa je »pravna država« dejansko nekaj, kar velja za nekatere, za druge pač ne …?!26. 11. 2024, Urban Gajšek

Andrej Šiško je pravkar izdal svojo najnovejšo knjigo, ki šteje kar 599 strani. Knjiga je del njegove priljubljene zbirke Sloven(c)i in Slovenije, ki se osredotoča na raziskovanje, analizo in refleksijo o slovenskem prostoru, zgodovini ter identiteti. Gre za 3. zvezek 3. dela, ki nosi naslov Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj. To je že peta knjiga omenjene zbirke, ki obravnava zelo pomembna vprašanja slovenske istovetnosti in zgodovine. Vrnitev k našemu pravemu imenu Sloveni ne SlovaniVprašanje narodnega imena je za Slovence več kot le akademska razprava ali zgodovinska anekdota. Naše ime je globoko povezano z našo istovetnostjo, zgodovino in omiko. Že desetletja se pojavljajo trditve, da je ime Slovenci mlajša različica, ki naj bi se uveljavila šele po letu 1848, medtem ko naj bi bilo ime Slovani tisto, ki označuje naše najstarejše prednike. A nova raziskovanja in razprave razkrivajo drugačno zgodovinsko sliko, ki jasno zavrača veljavnost in celo nesmisel ter zavajanje teh trditev.Zgodovinski viri, zlasti pisni zapisi iz 6. stoletja, kažejo, da se je ime Sloveni pojavilo že zelo zgodaj kot avtoetnonim – torej ime, ki so ga naši predniki uporabljali sami zase. Ta naziv se je ohranjal skozi stoletja in označeval skupnost ljudi, ki je živela na območjih današnje Slovenije in širše Srednje Evrope. Poleg Slovencev so ime Sloveni uporabljali tudi naši bližnji sorodniki Slovaki, kar kaže na globoko povezanost teh dveh narodov. Prav tako so ime Sloveni v prvem tisočletju našega štetja uporabljali prebivalci severne Rusije – predvsem današnjih Pskovske in Nogorodske oblasti. Naš jezik je bil ves ta čas imenovan "slovenski", kar potrjuje, da so se predniki današnjih Slovencev in Slovakov ves čas identificirali s tem imenom. Oboji imenujemo svoje ženske predstavnice Slovenke, kar velja tako za ime Sloveni, kot tudi za imeni Slovenci in Slovaki. In oboji smo ves čas doma na Slovenskem ali v Sloveniji. Slovenija namreč nikakor ni novo ime, marveč je nedvomno obstajalo že v srednjem veku.Medtem ko je bilo ime Sloveni dokazano v uporabi več kot tisočletje, pa je ime Slovani povsem nova, mlada in umetna »pridobitev«. V slovenščino je bilo vpeljano šele v 19. stoletju, zlasti pod vplivom češkega panslavizma. Češki jezuit Josef Dobrowsky, znan kot "oče slavistike", je s svojim delom na novo oblikoval poimenovanje t. i. slovanskih narodov in s tem uvedel termin Slovani. Ta izraz je imel namen povezati različna slovenska ljudstva v enotno jezikovno in kulturno skupnost, a je za Slovence pomenil oddaljitev od našega izvirnega zgodovinskega imena, s čimer nam je bila povzročena velika narodna škoda. V tem obdobju je soobstajalo več imen za naše prednike: poleg domačega imena Sloveni, še rusko ime Slavjani, hrvaško ime Slaveni in češko ime Slovani. Vsa ta tri imena so bila tedaj novo ustvarjena, za razliko od našega zgodovinskega domačega imena Sloveni.V zvezi s tem se pojavlja tehtno vprašanje: Zakaj bi Slovenci opustili svoje izvirno ime Sloveni, ki nas povezuje s koreninami in zgodovino, ter prevzeli umetno ustvarjeno ime Slovani, ki nam ga je uvedel tuji jezikovni in kulturni vpliv?del kazala knjige Sloven(c)i in Slovenije 3/III. delIme in istovetnost/identiteta – več kot le besedeIme ni le beseda, ampak odsev narodne istovetnosti in samozavedanja. Izguba izvirnega imena lahko vodi v izgubo narodne samozavesti in v izkrivljanje zgodovine. Mnogi zgodovinarji in jezikoslovci, med njimi zlasti Jernej Kopitar in Franc Miklošič, so že v preteklosti opozarjali na pomembnost ohranjanja domorodnih narodnih imen. Po njihovem mnenju bi se Slovenci morali vrniti k uporabi imena Sloveni, saj to odraža naše dejanske korenine in zgodovinski razvoj.V starih pisnih virih je ime Sloveni prisotno že v 6. stoletju in se v različnih oblikah ohranja vse do danes. Tudi v Prekmurju in v Beneški Sloveniji še danes najdemo različice tega imena, kar potrjuje njegovo dolgotrajno uporabo med različnimi slovenskimi skupnostmi. Ime Slovenci je sicer bolj razširjena različica, vendar je v osnovi le izpeljanka iz imena Sloveni. Dejansko gre za soimeni, saj ju je že Primož Trubar uporabil v istem stavku. Oba izraza sta bila skozi zgodovino soobstoječa in sta izhajala iz istega korena – besede »slovo« oziroma »beseda«, kar pomeni »tisti, ki govorijo razumljivo« oziroma »ljudje slova«, ali »ljudje razumljive besede«.Zmeda, ki jo je prineslo ime SlovaniKo se je v 19. stoletju pod češkim vplivom začelo uveljavljati ime Slovani, je prišlo do zmede. Novo ime, ki ga je posvojila tudi slovenščina, je zameglilo razliko med splošnim pojmom t. i slovanskih narodov, dejansko slovenskih narodov in posebnim imenom, ki je skozi stoletja označevalo Slovence in Slovake. Po mnenju avtorja spisa o narodnem imenu Sloveni je ta sprememba povzročila, da smo Slovenci izgubili del svoje zgodovinske prepoznavnosti. Z uporabo tujega imena Slovani naj bi si spodrezali svoje korenine in pozabili na lastno zgodovinsko vlogo, ki je bila ključna za oblikovanje narodne identitete.Avtor knjige opozarja, da je bil prehod na ime Slovani uvajan postopoma po letu 1813, ko se je ime prvič pojavilo v slovenščini v delu Janeza Nepomuka Primica Nemshko-slovenske branja. Novo, od Čehov prevzeto ime Slovani je bilo zatem prvič objavljeno v 29. številki Novic dne 17. 7. 1844 na strani 115 v članku z naslovom Sled Ciriloviga obreda (ritus) na Krajnskim. V naslednjih številkah Novic so bila v raznih člankih zapisana vsa tri nova tuja imena: rusko Slavjani, češko Slovani in hervatsko Slaveni. Ni bilo nikakršnega reda, vladala je predvsem zmeda.Čeprav je trajalo več desetletij, da je novo ime postalo splošno sprejeto, je bilo v začetku 20. stoletja utrjeno v slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru. Vendar pa se mnogi še danes sprašujejo, ali je bila ta sprememba res potrebna in kakšne posledice ima za našo zgodovinsko in tudi siceršnjo samopodobo.Avtor knjige Andrej Šiško je prepričan, da so posledice katastrofalne. Uporaba imena Slovani škodi samo Slovenom/Slovencem in Slovenom/Slovakom ter nikomur drugemu. Z uporabo tega imena so bile obema narodoma, ki sta nekoč bila en narod in matica ter izvor vseh ostalih slovenskih narodov, spodrezane korenine lastne istovetnosti. Uporaba imena Slovani (enako velja za imena Slavjani ter Slaveni in ostale različice), koristi vsem mlajšim narodom, ki so se razvili iz Slovenov, svoj jezik in narod pa so pozneje poimenovali z drugačnim imenom (npr. Čehi, Poljaki, Srbi, Bolgari, Rusi …). Zaradi takega pristopa in odnosa do zgodovine ter etnogeneze, so zadnji postali prvi in prvi zadnji.Šiško je v zvezi s tem zapisal:»Zaradi netočnega, napačnega, anahronističnega in škodljivega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavonia, Sclavinia, Sclavania, Sclavia) ter ljudstva, naroda ali etnične skupine v latinščini imenovanega Sclavi, v grščini Sclabenoi, Sthlabenoi, v nemščini die Slaven ipd., v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene, novo iznajdene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi tako imenovani Slovani. Za Hrvate pomeni Sclavi Hrvati, za Srbe pomeni Sclavi Srbi, za Čehe pomeni Sclavi Čehi, Za Poljake pomeni Sclavi Poljaki, za Slovence pa pomeni Sclavi Slovani in obenem karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, Čehi, Poljaki, le Slovenci ne!Ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski in najmlajši narod, vsi ostali »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati pa bi naj imeli bleščečo in starodavno zgodovino. Pojem Slovani, kot ga razumemo in uporabljamo dandanes, je za zgodovino Slovencev izrazito škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v skrajno neenakopraven, pravzaprav v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov, naj bi bili naši predniki pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje, v razmerju do južnih sosedov, pa bi naj bili nezgodovinski narod, brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične »slovanske mase«, ki bi se naj najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti.Resjeda je dejansko obratna! Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi). Njihovi neposredni, pristni, še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci/Pomorjanci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Slovene/Slovence oziroma vsaj dele Slovenov so si podvrgli Rimljani/Latinci/Italijani, Grki, Nemci, in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi, Hervati, Serbi in Bolgari, ki pa so pravzaprav kot etnos ali narod nastali šele po mešanju z njimi.Prav mi, danes živeči rodovi Slovenov/Slovencev, imamo možnost, da potem, ko smo uspeli razvozlati zmedo pojmov usode polno za Slovence, podtaknjeno kukavičje jajce izločimo iz lastnega gnezda in se vrnemo nazaj k svojim koreninam. Seveda je to zahtevno delo, saj bo po 150 letnem obdobju težko spremeniti ustaljene miselne vzorce, šolske zablode, podtaknjene nesmisle in laži ter ignorirati na tisoče knjig v slovenskem jeziku, ki fantazirajo o Slovanih in slovanskem jeziku …Imamo to možnost in obenem izziv, tudi odgovornost do svojih prednikov ter do lastnih potomcev. Imamo možnost, da sami sebi in vsemu svetu dokažemo, da smo pravi častni in čestiti, sloveči in slavni, ljudje razumljivega, pravilnega govora, ljudje slova/besede, dane besede – Sloveni, Slovenci, matica in izvir največjega ljudstva v Evropi!«zadnja stran platnic knjige Sloven(c)i in Slovenije 3/III. delKdo smo danes? Sloveni ali Slovani?Vprašanje, ali smo Sloveni ali Slovani, ni zgolj jezikovno vprašanje, ampak gre za bistvo naše istovetnosti. Kot narod, ki je skozi stoletja ohranil svojo omiko, jezik in običaje, imamo pravico in dolžnost, da se zavedamo svoje zgodovinske dediščine. Čeprav so drugi slovenski narodi sprejeli ime Slovani, smo prav mi – Slovenci – najstarejši nosilci izvirnega imena Sloveni.Zgodovinska dejstva kažejo, da je bilo ime Slovani uvedeno kot zunanji eksonim, medtem ko je bilo ime Sloveni naš avtohtoni endonim, ki so ga uporabljali naši predniki. Vrnitev k imenu Sloveni bi pomenila ponovno vzpostavitev vezi s predniki in poudarjanje našega zgodovinskega pomena v Srednji Evropi. Medtem ko so drugi narodi, kot so Čehi, Poljaki in Rusi, prevzeli drugačna imena, smo prav Slovenci ohranili svojo izvirno besedo, ki nas veže na naše korenine.Prihodnost slovenskega imenaDanes, ko se Slovenci zavedamo pomena lastne istovetnosti, je pomembno, da se vprašamo: Ali je čas, da ponovno obudimo svoje izvirno ime Sloveni? Ime, ki nas ne povezuje le z našo zgodovino, ampak nam omogoča, da se postavimo kot matica in izvor mnogih drugih slovenskih narodov. Z opustitvijo tujega imena Slovani in vrnitvijo k Slovenom bi Slovenci ponovno prevzeli svojo vlogo naroda, ki je bistveno prispeval k razvoju slovenske/slovanske skupnosti v Evropi.Kje se vidimo v prihodnosti?Vprašanje narodnega imena je ključno za našo prihodnost. Ali bomo ostali pri umetno ustvarjenem imenu Slovani, ali pa bomo ponovno oživili svoje pravo ime Sloveni in s tem obnovili svojo zgodovinsko istovetnost? Odgovor na to vprašanje bo določal, kako bomo kot narod dojemali sami sebe in kako nas bodo dojemali drugi.Samo s spoštovanjem do lastne zgodovine, zavedanjem svojih korenin in vrnitvijo k izvirnemu imenu Sloveni, lahko Slovenci zgradimo trdno prihodnost, temelječo na lastni identiteti, ki se je skozi stoletja ohranila kljub zunanjim vplivom in izzivom. V današnjem obdobju globalizacije in »izgubljenih rodov/generacij«, je to za naš narod ključnega pomena.17. vinotok 2024, Samo Korošec

Domorodne omike in narodne dediščine ne sme nikoli prekriti prah časa in pozabe je sporočilo s Tabora slovenskih domorodcev.Domorodna Skupnost Zedinjenih Slovenskih Dežel – DSZSD je na Tabor povabila svoje člene in členice ter vse, ki želijo sodelovati pri aktivnem spreminjanju slovenske družbe. Družabno-izobraževalni Tabor je potekal v petek in soboto 13. ter 14. kimavca 2024 na območju Bio Parka Nivo v Žalcu v Deželi Štajerski.Domorodci in domorodke so se na istem prizorišču srečali že lansko leto, tokrat pa so prvič organizirali Tabor Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel (DSZSD) zato, da so se v živo pogovorili o trenutnih izjemno težkih družbenih okoliščinah in iz teh okoliščin izhajajočih predlogih o nadaljnjem delovanju domorodcev.Kljub izjemno mrzlem, deževnem in vetrovnemu vremenu se je v dveh dneh zbralo okrog sto domorodk in domorodcev, ki so vremensko neprijeten dan preživeli pod tamkajšnjim kozolcem v prijetnem vzdušju. Glede na to, da je temperatura padla za kar 25 stopinj celzija, na samo 7 stopinj, se je Tabora udeležilo presenetljivo število udeležencev. Marsikdo izmed domorodcev, ki bi se v primeru lepega vremena najbrž udeležil tega srečanja, je zaradi vremenskih razmer zagotovo ostal doma. Le slab kilometer od prizorišča Tabora so namreč bile znova poplavljene kleti številnih hiš.V uvodnem nagovoru je Ivan Bolfek poudaril bistvo Tabora. To je potreba po usklajenem delovanju tako znotraj DSZSD, kot tudi v širšem družbenem okolju. V ta namen so na Tabor povabili tudi predstavnike drugih skupnosti, a se je na vabilo odzvalo zgolj gibanje OPS.Ivan Bolfek - DSZSDBolfek je v svojem govoru izpostavil, da imamo vsi privilegij, da si z današnjim dnem in v prihodnosti vzamemo nazaj tisto, kar nam pripada, tisto kar je naše, a so nam zahrbtno in s prevaro ukradli ... to pa je dostojno življenje in dejstvoo, da smo pred zakonom res vsi enaki:»Imamo pravico, da jo (družbo) s skupnimi močmi, povezani in zedinjeni spremenimo tako, kot si sami želimo. Da bomo v njej zadovoljni, srečni in svobodni ter jo bomo z veseljem zapustili svojim potomcem. Točno to moramo narediti s skupnimi močmi. A tega ne moremo narediti preko Facebooka, ali preprosto z domačega kavča. Moramo se v živo povezati in zgraditi mrežo dejavnih ljudi, katerih cilj je spremeniti obstoječo družbo s katero smo nezadovoljni ter ustvariti novo boljšo družbo, takšno v kateri bomo z veseljem bivali.«Dodal je, da v takšni družbi in v takšni državi, kot je sedanja Republika Slovenija nočejo in ne bodo živeli. Vseeno je ali jo kdo imenuje korporacija ali država ali butalska skupnost. »To ni in ne more biti niti naša družba, niti naša domovina in, če hočete, niti naša država, pa naj se imenuje kakorkoli hoče«.Po uvodnem nagovoru je Primož Durjava prebral finančno poročilo o delovanju DSZSD v zadnjem letu in pol. S podanim poročilom je domorodkam in domorodcem sporočil, da DSZSD za uspešno delovanje potrebuje celovito in aktivno podporo čim večjega števila dejavnih domorodnih členov in členic.Primož Durjava - DSZSDNato je Andrej Šiško v spodbudnem in navdihujočem govoru poudaril zavedanje, ki naj krasi domorodke in domorodce v DSZSD. Med drugim je dejal:»Zgodovina slovenskih dežel Koroške, Štajerske, Krajnske, Primorja, Prekmurja, Bezjaške Slovenije in Beneške Slovenije, je prepletena z zgodbami o veličastni vztrajnosti, izjemnem pogumu in iskreni narodni zavesti tudi v najhujših trenutkih slovenske zgodovine. Je tudi zgodba o številnih človeških usodah, žrtvah, o rekah prelite krvi, o pregnanih, o uničenih življenjih in premoženju. Mi, današnji domorodci, smo nosilci spomina, obenem pa tudi tisti, ki te zgodbe znova oživljamo, saj se jih zelo dobro zavedamo. Obudili smo jih iz zgodovinskega sna in jih ponovno priklicali v zavest našega naroda, naših ljudi, saj je to nujno potrebno. Deželi Štajerska in Krajnska sta bili že simbolično oživljeni s strani členov in členic naše skupnosti, kar je znak, da je duh naših prednikov res ohranjen v nas, v današnjih rodovih Slovencev. Naše delovanje je močno sporočilo, da zgodovinske resjede, domorodne omike in narodne dediščine ne sme nikoli prekriti prah časa in pozabe. Obenem pa tudi znak, da smo se iz lastne preteklosti tudi nekaj naučili, ter bomo to s pridom uporabili pri oblikovanju prihodnosti.«Šiško je v svojem govoru vseskozi poudarjal pomen družbeno pozitivnih vrednot, kot so povezanost, spoštovanje do preteklosti in odgovornost do prihodnosti ter dodal: »Vsako naše dejanje, vsak naš nadaljnji korak k oživitvi in krepitvi delovanja naših dežel, je korak k ponovnemu vzpostavljanju slovenske narodne zavesti in ponosa, je korak k vzpostavitvi in izgradnji poštene, pravične in svobodne družbe svobodnih ljudi. Nikar ne izgubimo volje ali zagona. Do tega niti nimamo pravice! Naša pot je plemenita in zato izjemno pomembna. Zavedajmo se, da nismo sami – ob strani nam stojijo vsi tisti, ki cenijo našo zgodovino in omiko, vsi tisi, ki si želijo, da bi slovenska istovetnost ostala trdna in neomajna, tudi v prihodnjih stoletjih. Vsi tisti, ki si želijo spremembe in boljšo skupnost, boljšo družbo, boljšo domovino. Tudi, če sedaj tega še niso prepoznali, se bo to zanesljivo zgodilo v prihodnosti. Pomembno je, da v naši domovini obstaja neuničljiv svetilnik, ki je viden daleč naokrog, tudi v tuje dežele.«Andrej Šiško - DSZSDGovor za katerega je Šiško dejal, da bo v celoti objavljen v letošnji 10 številki glasnika Domorodec, in tudi na spletnem mestu DSZSD v rubriki Občila – https://domorodnaskupnost.si/obcila/, je zaključil z naslednjimi besedami: »Naj nas vodi prepričanje, da je naše delo nekaj velikega. Da nismo samo ohranjevalci preteklosti, ampak tudi ustvarjalci prihodnosti. Vztrajajmo v svoji viziji, krepimo vezi med slovenskimi deželami, med svobodnimi ljudmi teh področij in utrjujmo njihovo mesto v sami srčiki našega naroda. Z našo predanostjo in zvestobo koreninam bo slovenska domorodna omika še naprej cvetela. Neizogibno bo nastopila prava pomlad in lipa bo spet ozelenela!Naj bo naša moč neomajna, naša vizija jasna in naša skupnost trdna. Bodimo ponosni na svoje poslanstvo, kajti vi ste tisti, mi vsi skupaj smo tisti, ki zedinjeni ohranjamo in gradimo prihodnost slovenskega naroda, prihodnost slovenskih domorodcev, prihodnost naših otrok in vnukov! Iz preteklosti, skozi sedanjost, za bodočnost! Od zmage do zmage – naprej!«Primož Durjava je na koncu programa naredil kratko analizo stanja v vzporednih družbenih skupnostih. Spomnil je na preživeto COVID histerijo in opozoril, da bosta val nasilja in histerija, ki jo bodo ustvarili v prihodnosti, še mnogo hujša, kot sta bila v obdobju COVID-a. »Tako zločinsko in genocidno delovanje vladajočih nad vladanimi ni v zgodovini nič novega. 20. stoletje je prepolno podobnih totalitarističnih režimov.«V zaključku je Durjava opisal zamisel delovanja skupine Državljanski nadzor nad delom uradnih oseb in najavil, da bo to zamisel podrobneje opisal v razpravi, ki bo sledila. Dodal je še, da je pomembno vedeti, kako mednarodni pravni instrumenti, kot tudi Ustava RS in mnogi notranji zakonski predpisi urejajo področje državljanskega nadzora ter dajejo ljudem tudi pravno podlago za zakonito delovanje na tem področju.Bojan Strašek, 16. kimavec 2024

Specializirano državno tožilstvo je na vpraševanje STA glede ovadbe zoper predsednika Vlade Roberta Goloba potrdilo, da je ta teden od policije prejelo kazensko ovadbo zoper fizično osebo zaradi kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje.Gre za kaznivo dejanje po drugem odstavku 264. člena kazenskega zakonika iz poglavja kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva.Omenjeni odstavek govori o tem, da "kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do šestih let in denarno kaznijo".Premier Robert Golob se torej realno sooča s kazensko ovadbo, ki vključuje očitke o kaznivem dejanju dajanja daril in vmešavanja v delo policije. Ovadbo je sprožila policija po navedbah nekdanje ministrice Tatjane Bobnar, ki Goloba obtožuje političnega pritiska na policijske postopke. Golob je očitke označil za del politične igre, zadevo pa bo reševal po pravni poti. Bobnarjeva vztraja pri svojih trditvah, medtem ko javnost spremlja razplet obtožb, ki utegnejo vplivati na politično prihodnost premierja.»Tatjana Bobnar je bila tista, ki je še pred volitvami, v času, ko je bila zaposlena na policiji, iskala stik z mano – dvakrat je bila pri meni na svojo lastno pobudo in ona je tista, ki je meni govorila o seznamu janšistov in o tem, da bo očistila policijo, če bo le dobila priložnost, da bo postala notranja ministrica,« je dejal Golob in sklenil, da se je zgodba nato razpletla kot »politični boj užaljene političarke«.V javnosti se poraja vprašanje, kdo tukaj laže. Lindav, nekdanji direktor policije, je v svojem odzivu izjavil, da bo javnost sama presodila o resjednosti obtožb in o tem, kdo je v ozadju resjede. Zadeva je dvignila veliko prahu v političnih krogih in med državljani, saj prinaša vprašanja o transparentnosti političnih procesov in integriteti vlade.V središču pozornosti sta zdaj pravni in politični vidik primera, saj bo končni razplet te zgodbe močno vplival na zaupanje javnosti v politične institucije in delovanje vlade. Golobov odvetnik trdi, da so obtožbe politično motivirane in da ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje. Vendar pa bo odločitev o tem, ali gre za resen primer političnega vplivanja ali le za poskus diskreditacije premierja, odvisna od pravnih postopkov.Tatjana Bobnar, ki je kot ministrica za notranje zadeve odstopila zaradi domnevnih političnih pritiskov, vztraja pri svoji različici dogodkov. Njene trditve vključujejo obtožbe, da je Golob skušal vplivati na imenovanje vodilnih v policiji, kar naj bi storil z obljubami in pritiski.Politična saga, ki je vzniknila iz teh dogodkov, ni le pravno vprašanje, temveč tudi vprašanje politične stabilnosti in zaupanja v vladne strukture.16. vinotok, Urban Gajšek

Dne 19. malega travna 1273 je v Zagrebu v Bezjaški Sloveniji potekala splošna Veča celotnega kraljestva Slovenije, latinsko Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis. Gre za prvo znano večo ali zbor odposlancev Bezjaške Slovenije z ohranjenim zapisnikom in sklepi, ki so napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Odločitve veče Kraljestva Slovenije so se imenovale statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli postave oziroma pravila, zakoni in ustava. Shranjene so v pozneje izdelani Škrinji privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki se nahaja v Zagrebu.Slika Škrinje privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki je shranjena v ZagrebuDejstvo, da so se nam s te veče ohranili zapisniki in sklepi, nikakor ne pomeni, da je to bila prva veča Bezjaškega slovenskega kraljestva. Veče Bezjaške Slovenije so istega izvora, kot so bile stare ljudske veče v Gorotanski/Korotanski Sloveniji – Karantaniji (Slovensko Ustoličevanje) in tudi v mestu Veliki Slovensk (danes mesto Novgorod) v Rusiji. Nedvomno pripadajo izvirni Slovenski stari pravdi ter družbeni ureditvi – Slovenski ljudovladi.Na takratni veči – deželnem ali državnem zboru Bezjaških Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na veči so zraven Slovenskega bana Matije Čaka (v virih je imenovan še Čak in Čako), omenjeni tudi plemiči iz zagrebečkega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je bilo triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke.Glede vojske je bilo odločeno: »Če sovražna vojska napade kraljestvo, oziroma bi kralj sam odšel v vojno, so plemiči Kraljestva Slovenije dolžni posamič in vsi skupaj stopiti v vojsko, vendar tako, da se lahko svobodno in po lastni volji pridružijo izbranemu baronu.«Zanimivo je, da so na veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da so poleg njih razpravljali tudi o pravicah in svoboščinah neplemenitih svobodnjakov, svobodinov. To dejstvo nam daje vedeti, da so v 13. stoletju kljub nespornemu fevdalnemu sistemu še zmeraj obstajali tudi svobodni ljudje, ki niso bili pripadniki plemiškega stanu.Slika: Sklepi veče Kraljestva Slovenije dne 19. 4. 1273 v ZagrebuZanimivo je tudi dejstvo, da so poslanci veče pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na to večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice – za Staro pravdo. Tudi to kaže na najtesnejšo izvorno zvezo z izročilom in ureditvijo stare Karantanske Slovenije. Zagotovo lahko sklepe te slovenske veče, ob upoštevanju ogrske Zlate bule iz dne 24. 4. 1222, primerjamo s slovito angleško veliko listino svoboščin – Magna karta (lat. Magna carta libertatum ali Magna charta libertatum) iz leta 1215.Slovenske bezjaške veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenije, imajo tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja.Slika zastave Bezjaške Slovenije, ki jo je leta 1618 nosil slovenski praporščak knez Krištof ErdeodyTakšno zastavo Kraljestva Slovenija, kot je prikazana na zgornji sliki, je leta 1618 na ustolitveni svečanosti kronanja ogrskega kralja Ferdinanda II. nosil slovenski praporščak knez Krištof Erdeody (lat. Christophorus Erdeody).Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenije, ki pripadajo zgodovini bezjaških Slovencev in prav večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resjedo . Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih oziroma bezjaških Slovencev s sabori Hervatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati (glej elektronski vir: Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, https://www.sabor.hr/hr/o-saboru/povijest-saborovanja [dostop, 18. 4. 2024]).Nasploh je iz zgodovinskih virov mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenije mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hervatskem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so kot kaže bile sorodne tudi Veče panonskih/bezjaških Slovencev.Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje: »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske veče, ki je pričela zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov veče.«Samo Korošec, 19. mali traven 2024