Obrambno ministrstvo RS je v začetku meseca svečana v javno razpravo dalo predlog obrambne, in vojaške strategije ter strategije civilne obrambe. Javna razprava se končuje danes 4. sušca. Kakšen bo njen dejanski »izplen«?Obrambni minister Marjan Šarec je na posvetu o novih obrambnih strategijah 7. svečana dejal, »da se o njih pogovarjajo, ker se je varnostna situacija v svetu in bližini države drastično poslabšala«. Slovenija se ne more več zanašati na kolektivno obrambo, temveč mora delati za obrambo lastnega ozemlja, je tedaj še sporočal minister Šarec.Zelo verjetno je, da v prihodnosti kolektivna obramba kot je NATO, ne bo nudila primerne varnosti, zato bo treba čimprej začeti delati za obrambo lastnega ozemlja, ne zgolj govoriti o tem. Za kaj takšnega pa mora biti slovensko prebivalstvo najprej sploh pripravljeno, nato pa tudi primerno usposobljeno, sicer obramba niti ni mogoča.Podobno kot minister Šarec, so na posvetu razpravljali tudi obrambni in varnostni strokovnjaki kot npr. dekan ljubljanske Fakultete za družbene vede Iztok Prezelj, dekan mariborske Fakultete za varnostne vede Andrej Sotlar, in načelnik generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš. Vsi so izrazili mnenje, da se je nujno najprej zanesti na lastne sile ter predvideti situacije, ko bomo v obrambnem smislu najprej prisiljeni delovati samostojno.Smo se Slovenci z obstoječo Slovensko vojsko dejansko sploh sposobni braniti pred morebitnim agresorjem?Odgovor je žal povsem jasen NE! Najprej je treba vedeti, da šteje Slovenska vojska skupaj z rezervisti samo 7.200 vojakov, podčastnikov in častnikov. Rezervistov, ki seveda niso profesionalni vojaki, je od tega okrog 900. Poleg tega je bila večletna ocena pripravljenosti Slovenske vojske za obrambo v primeru vojne nezadostna. S tako majhnim številom vojakov in ob tako slabi oceni pripravljenosti Slovenske vojske, se je povsem nemogoče obraniti pred potencialnim napadalcem. Takšna Slovenska vojska pa tudi ne predstavlja nikakršnega faktorja odvračanja od napada na Republiko Slovenijo. Prej bi lahko rekli, da predstavlja faktor privabljanja napadalcev, saj zgoraj navedena dejstva niso znana zgolj nam, marveč so splošno poznana.Žal so zgoraj zapisana negativna dejstva v zvezi z obrambno varnostjo Republike Slovenije posledica zgrešenih dejanj in napačne obrambne strategije v zadnjih 20. letih. Obrambni minister Šarec je to opisal z naslednjimi besedami: »V letih po osamosvojitvi smo podlegli razmišljanju, da je vojska bolj nujno zlo kot resno potrebna sila.« V svojem nedeljskem intervjuju (3. 3. 2024) za STA na MMC RTV SLO, je Šarec celo dojel, da: »Človek še vedno ni prišel v tisto fazo, ko rečemo, da smo spoznali, da vojne niso rešitev«. Pred tem se je že javno čudil mnenjem, da Slovenija ni vojaško ogrožena, saj da se obrambna sposobnost ne gradi takrat, ko se konflikt že pojavi.Nedvomno so obrambne strukture v Republiki Sloveniji pred konkretno težavo, saj je politika v preteklih dveh desetletjih skoraj s konsenzom – ne pozabimo, da sta odpravo naborniškega služenja vojske predlagali SDS in Stranka mladih – postavljala vlogo vojske kot ne bodi ga treba. Ker jo imajo drugi, jo imamo pač še mi. Tistih par vojakov bomo že poslali na misije v tujino, v zameno pa nas bo pred morebitnim napadalcem branil NATO. In to kar smo sejali, to danes tudi žanjemo. Če smo se leta 1991 z lastnimi oboroženimi silami zoperstavili eni najmočnejših tedanjih armad v Evropi in v kratkem a učinkovitem boju zmagali, smo po letu 2003 sami povsem onesposobili lastno obrambo.Posledice pa so dejansko za našo družbo kot celoto še mnogo hujše. Imamo že dvajset generacij mladih moških, ki niso bili deležni nikakršne vojaške vzgoje in usposabljanja – med njimi je tudi obrambni minister Šarec – zato ti ljudje niso sposobni niti pravilno dojeti razmer, kaj šele voditi slovenske obrambne sile. Večina misli, da tako ali tako sploh nismo ogroženi, če pa bi se to slučajno spremenilo, jih bo nekdo že branil. Oni zagotovo ne bodo branili nikogar, saj tega ne znajo, niti na to niso pripravljeni …Ne vemo še natančno kaj vse je na Obrambno ministrstvo RS prispelo v okviru javne razprave o obrambni strategiji RS, smo pa pred dnevi prejeli Predlog obrambne strategije Slovenske varde oziroma bolje rečeno Poveljstva Slovenske varde (PSVAR).Ker gre za pomembno tematiko, ki nedvomno posega v delovanje in prihodnost celotne slovenske družbe, zato smo naredili tudi analizo tega predloga.Ob tem, ko je bilo ob začetku javne razprave o obrambni strategiji še javno navedeno, »da dokumenti med drugim dopuščajo popolnjevanje in naraščanje SV z obvezno rezervo in vojaki na obveznem služenju vojaškega roka«, je obrambni minister Šarec v svojem zadnjem intervjuju tik pred koncem javne razprave poudaril, da »o vnovični uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, kot smo ga poznali pred letom 2003, ne razmišljajo«.Tega nikakor ni moč razumeti drugače, kot korak, celo dva koraka nazaj. Čemu namreč številne besede in zavajanje javnosti o novem pristopu, če pa očitno nova obrambna strategija nima namena predvideti niti načrtovati ničesar konkretnega za dejansko obrambno usposabljanje slovenskega prebivalstva?Povsem drugačen je pristop, ki ga ima do obrambne strategije RS Poveljstvo Slovenske varde.Iz njihovega predloga jasno izhaja naslednje:1. Obrambna strategija temelji na dejstvih zapisanih v Ustavi RS - na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki je zapisana v Preambuli in v 3. členu Ustave RS. Sleherno delovanje v nasprotju z navedenim, pomeni veleizdajo!2. Vojni obvezniki so vsi pripadniki slovenskega naroda in državljani RS, ne glede na spol. Kdor si varnosti in obrambe ni sposoben oziroma si je noče zagotoviti sam, je ni niti vreden, niti si je ne zasluži! Zanašati se na to, da nas bo branil nekdo drug je nesprejemljivo.3. Obrambna strategija Slovenije poleg Slovenske vojske uvaja Splošno ljudsko obrambo (SLO). V obdobju miru je potrebno primerno usposobiti in za primer vojne pripraviti vse vojne obveznike.4. Zgoraj našteto je v prvi vrsti namenjeno odvračanju kakršnekoli agresije na RS, saj se napad agresorju glede na žrtve, nikakor ne bo izplačal.Temeljno načelo ali doktrina obrambne strategije izhaja iz verzov največjega slovenskega pesnika in preroka Franceta Prešerna: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!« Z drugimi besedami: Raje vsi umremo, kakor da živimo pod okupacijo!Obrambna strategija je najprej namenjena odvračanju potencialnih agresorjev od napada na Slovenijo. V primeru, da strategija odvračanja ne uspe in vendarle pride do dejanskega napada, pa načrtuje celovito, totalno/popolno, neprestano in dokončno obrambo. Predaja ni mogoča pod nobenimi pogoji. Vsak tovrsten poizkus pomeni izdajo, sleherna izdaja pa se kaznuje s smrtno kaznijo!Obrambna strategija izhaja iz okrog 2.000.000 borcev in bork, ki so vsi vključeni v vojaško obrambo (VO) in v splošno ljudsko obrambo (SLO). Število borcev izhaja iz seštevka vseh pripadnikov slovenskega naroda doma in po svetu ter državljanov RS, odšteti pa so otroci mlajši od 7 let. Ko je vojna, je vojna za vse, zato je treba narediti vse, da do nje sploh ne pride!V splošni ljudski obrambi, ki je podpora delovanju Slovenske vojske, so po obrambni strategiji Slovenske varde, dolžni sodelovati tako moški kot ženske, pri tem pa zgornja starostna meja ne obstaja. Zato gre za celovito in popolno ali totalno obrambo, ki je zasnovana na enotah organiziranih po načelu teritorialne obrambe in na posebnih enotah.Cilji predlagane obrambne strategije so: 1. odvrniti vojaške ter druge grožnje in tveganja;2. obraniti neodvisnost, nedotakljivost in ozemeljsko celovitost države in slovenskega naroda;3. zagotoviti neprekinjeno delovanje naroda in države.Vizija predlagane obrambne strategije je: 1. Slovenije ne bo napadel nihče, saj se mu to glede na žrtve, ne izplača;2. vsak Slovenec je pripravljen in zna braniti svojo domovino in rojake, saj se zaveda, da tako ščiti sebe in vse ostale;3. Slovenec bo tudi po več letih bojevanja vedno svoboden korakal po slovenski zemlji.V fazi vzpostavljanja novega obrambnega sistema bo njegovemu financiranju namenjenih 10 odstotkov državnega proračuna, v drugi fazi 5 odstotkov, v naslednjih fazah pa finance po potrebi. Materialni viri bodo zagotovljeni na način, ki bo omogočil samostojno proizvodnjo in vzdrževanje orožja in opreme znotraj Republike Slovenije. Vzpostavljen bo Obrambno industrijski kompleks (OIK), ki bo vključeval proizvodnjo vseh dobrin, nujnih za vzdrževanje obrambnega sistema v predvojnem času ter podpiral dopolnjevanje materiala med vojno.V primerjavi z dokaj medlimi in neprepričljivimi izjavami obrambnega ministra Marjana Šarca, je predlog obrambne strategije RS, ki ga je v javno razpravo posredovala Slovenska varda, tipičen primer odločnega in obenem skrajnega pristopa do obrambe domovine. Ker pa je vojna tako ali tako že sama po sebi skrajna in gre nedvomno za skrajni obračun, je tovrsten obrambni pristop edini razumen.Seveda bo že tovrstno razmišljanje, kaj šele njegova dejanska izvedba naletela na množično nasprotovanje številnih »mirovnikov«, »humanistov« in »pacifistov«. A, kot kaže so pisci te obrambne strategije tudi to jasno predvideli, saj so za največjo grožnjo 21. stoletja slovenskemu narodu označili prav pacifizem, ki se kaže v apatičnosti, defetizmu ter nizki ravni zaupanja ljudi v državo in v nizki narodni zavesti, ter idealistične in strukturalistične ideologije, ki poskušajo negativno vplivati na obrambo države.Na koncu pa ne pozabimo na začetek obrambne strategije: sleherno delovanje v nasprotju z Ustavo RS, pomeni veleizdajo!4. Sušec 2024, Bojan Strašek

V tokratno knjigo je uvrščenih 153 odlomkov daljših letopisov ali kronik in nekaj krajših virov. Začne se s poglavjem Stališča zgodovinarja Jakova Bačića. Njegove raziskave, ugotovitve in teze se namreč bistveno razlikujejo od »uveljavljene« zgodovine. V svojem doktoratu, ki ga je zagovarjal v ZDA je Bačić dokazal, da je pradomovina Slovenov/Slovencev širše podonavsko območje, z drugimi besedami Panonija.Sledi poglavje z domačimi zapisi o Slovenih začenši z 9. stoletjem, ki so se v glavnem ohranili v mlajših prepisih v rusko-slovenskem, srbsko-slovenskem in drugih slovenskih jezikih. Poglavje nosi naslov Zapisi imen Slovenci, Sloveni v staroslovenskem in v novoslovenskem jeziku. Gre za osem staroslovenskih virov, ki izvirajo iz 1. tisočletja našega štetja, s katerimi je avtor naredil svojevrstno povezavo med I. in II. zvezkom 3. dela knjige. Zatem so opisani ohranjeni novoslovenski rokopisi med 10. in 16. stoletjem in tiskane knjige v slovenščini, katerim je dodanih še nekaj samostojnih virov iz 16. in 17. stoletja.Preostala vsebina knjige je razdeljena na naslednja časovna obdobja:I. Doba antike (od leta 500 pred našim štetjem – leta 500 našega štetja);II. Doba zgodnjega srednjega veka (501 – 1100);III. Doba visokega srednjega veka (1101 – 1300);IV. Doba poznega srednjega veka (1301 – 1500);V. Doba novega veka (1501 – 1679).V novi knjigi zbrana široka paleta raznih virov in zaključen njihov pregled. Na temelju tega bo Šiško po lastnih besedah, v naslednji knjigi z naslovom Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del, Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj, predstavil analizo pregleda in razkritje večinoma zamolčanih in neupoštevanih dejstev, ki predstavljajo naše prednike Slovene/Slovence v povsem drugačni luči.Iz najnovejše Šiškove knjige izpostavljamo izbrane odlomke iz katerih izhaja:1. Ruski pogled na izvor in zgodovino Slovenov; 2. Judovski pogled ( pričevanje) o zgodovini starih Slovenov ter 3. Poljski pogled na izvor in pradomovino Slovenov (odlomek iz najstarejše poljske kronike, ki govori o pradomovini Slovenov).O ruskem pogledu na izvor in zgodovino Slovenov lahko beremo v knjigi N. S. Deržavina z naslovom Poreklo ruskega naroda, ki je bila v tedanji t. i. srbo-hrvaški jezik prevedena leta 1948. Vsekakor je dobrodošlo, da poznamo tudi ruski pogled na to tematiko.Rus Nikolaj Sevast'janovič Deržavin je bil sovjetski zgodovinar in etnograf, član Akademije znanosti Sovjetske zveze (AN SSSR). Deržavin je jasno zapisal, da prve omembe Slovenov izvirajo s konca 1. in začetka 2. stoletja našega štetja. V teh poročilih Sloveni nastopajo pod imenom naroda Venedi ali Veneti. Ta poročila najprej najdemo pri znanem rimskem piscu Pliniju Starejšem (23-79 leta našega štetja), nato pa pri rimskem zgodovinarju Tacitu (P. Cornelius Tacitus, rojen okrog leta 55 nove ere, umrl okrog leta 120). Tretje obvestilo najzgodnejših pričevanj o Slovenih najdemo pri znamenitem grškem zemljepiscu, zvezdoslovcu in fiziku, ki je živel v 2. stoletju našega štetja Ptolemaju Klavdiju.Po prikazu Ptolemaja (ali Ptolomeja), ki se nanaša na 2. stoletje našega štetja so Sloveni – Veneti takrat živeli na območju med Baltskim morjem, od Ganskega zaliva na severu in Karpati na jugu in so bili veliko ljudstvo.Baltsko morje je nekoč nosilo tudi ime Venedsko ali Venetsko morje. Sloveni – Veneti – Venedi pa so tedaj naseljevali območje med Venetskim – Venedskim morjem, od Gdanskega zaliva na severu in Karpati na jugu. Karpati so gorovje v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se v loku razteza od današnje Češke na severozahodu preko Slovenske republike/Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine do Romunije in Srbije na jugu. Dolgi so približno 1500 km, najvišji del Karpatov pa predstavljajo Visoke Tatre na meji med Slovensko republiko in Poljsko.Glede na navedbe Ptolemaja Klavdija: »Sarmatijo obkrožajo velika plemena: Venedi po vsem Venedskem zalivu in severno od Dakije«, je jasno, da je treba pri Karpatih upoštevati tudi Južne Karpate v današnji Romuniji in Srbiji. Venedi ali Veneti torej niso prebivali zgolj v Karpatih od izvirov reke Visle na sever, marveč tudi precej južneje v Južnih Karpatih in severno od Dakije, pa vse do Venedskega zaliva ali Baltskega morja. Teh navedb nikakor ne smemo zanemariti, saj so posledično Venedi ali Veneti v 2. stoletju prebivali tudi v Panoniji, ki se je nahajala severno od Dakije. Panonija je pravzaprav predstavljala središče velikega območja na katerem so tedaj prebivali Veneti ali Venedi. To se povsem ujema s trditvami o pradomovini Slovenov na območju Panonije.V zvezi z Venedi, Veneti, Vendi oziroma Vindi ali Sloveni je Deržavin tudi zapisal:»Okoliščine, da so se Sloveni pod imenom Veneti prvič v zgodovini pojavili konec 1. in v začetku 2. st. stoletja našega štetja, seveda ne moremo razlagati v smislu, da do takrat tega naroda na ozemlju Evrope sploh ni bilo, bolje slovenskega pranaroda ali predslovenskega substrata poznejšega slovenskega naroda Venetov. /…/ Slednji so predstavljali dele vseh večjih medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, njihova imena pa so zasenčila imena tistih plemenskih organizacij, ki so bile del teh zedinjenj. Pri tem so se skupna plemenska imena – Kimerijci, Skiti, Tračani, Sarmati, Goti, Huni in drugi pogosto prenašala na plemena, ki so postala del medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, med drugim tudi na Pra-Slovene in kasneje Slovene.«Deržavin je celo zapisal, da je slovenski narod nastal že v 6. stoletju, kar bi si morali dobro zapomniti marsikateri »slovenski« zgodovinarji: »Na ta način je bilo zgodovinsko ugotovljeno, da so omenjeno obsežno ozemlje sredi prvega tisočletja našega štetja poselili Vendi t. j. plemena Slovenov in Antov. Na tem ozemlju je že v 6. stoletju, v procesu plemenskega križanja, ki je omično in narodopisno izstopalo iz splošne množice okoliških plemen, nastal slovenski narod. Na podlagi zelo resjednih zgodovinskih, narodopisnih in jezikovnih podatkov je mogoče sklepati, da je ta proces etnografske konsolidacije praslovenskih plemen doživelo tudi takratno prebivalstvo Balkanskega polotoka.«Za nas je izjemno zanimivo in žal bistveno premalo znano pisanje Abrahama ben Jakuba. Abraham ben Jakub Izraelski, je bil potopisec židovskega porekla, pa tudi trgovec, diplomat in vohun iz 10. stoletja. Potoval je po srednji in zahodni Evropi in se leta 961 sestal s cesarjem Otonom I. Njegovo delo – spomini s komentarji je izgubljeno, ohranjeni pa so samo njegovi deli in to po zaslugi al Bakrijeve (Abu Abdullah al-Bakri) Knjige poti in dežel iz leta 1066.Izraelec Abraham ben Jakob je v 10. stoletju o Slovenih poročal: »Dežela Slovenov (Slovenija) se razprostira od Sirskega morja (Sredozemlja) do oceana na severu. Severna plemena, ki so do sedaj živela med njimi so jim odvzela dele ozemlja. Sestavljajo jih številna, raznovrstna plemena. V davnini jih je zedinil eden kralj, čigar naziv in naslov je bil Maha, pripadal pa je enemu izmed plemen, ki se je imenovalo Vilinbaba in to pleme so vsi spoštovali. Pozneje se je njihov jezik razdvojil, njihova država pa je razpadla in njihova plemena so postala razdvojene skupine, vsakemu izmed njihovih plemen pa je načeloval kralj. /…/Tako vsa ta mesta oblikujejo polotok, ki je na jugu obkrožen s Sirskim morjem, na vzhodu in severu z Beneškim zalivom, na zahodu polotoka pa ostane pot k izhodu. In Sloveni naseljujejo obale tega zaliva od njegovega izhoda na zahodu v Sirskem morju. Vzhodno od njih so Bolgari, na zahodu pa so drugi Sloveni. Tisti, ki žive zahodno od zaliva so najhrabrejši, in prebivalci te dežele pri njih iščejo zaščito in se bojijo njihove moči. Njihove dežele so visoke gore s težko prehodnimi potmi. Nasploh so Sloveni hrabri in drzni ljudje, in če ne bi bilo neenotnosti zaradi delitve na številne veje, in neenotnosti plemen, jim ne bi bil po moči enak niti en narod na svetu. Oni prebivajo v deželah, zelo bogatih v mestih stanovanja in v provizijah. So marljivi poljedelci, pa tudi v ostalih dejavnostih prekašajo vse narode sveta. Njihovo blago po kopnem in morju pride do Rusije in Carigrada. Tudi načelnik severnih plemen govori slovensko, zato ker so ona zmešana z njimi, kot na primer plemena Al-Trškin (Tedeski, Nemci), Ankli (Madžari), Bađanakja (Pečenegi), Rusi in Hazari.«Trditve Abrahama Izraelskega so za zgodovino naših prednikov – Slovenov/Slovencev – tako pomembne, da bi jih bili naši zgodovinarji vsekakor dolžni podrobneje raziskati. Še posebej ob dejstvu, da Albert Krantz v svoji Wandaliji trdi, da naj bi celo ime oziroma beseda Sclaui izvirala iz hebrejščine »Sclauorum nomine etymon Hebreum tributur« (»Imenu Slovenov se pripisuje hebrejski izvor«). ter v nadaljevanju še »Sclauorum nomine manicipia unde soleant significari«.Za koncev poglejmo še poljski pogled na izvor in zgodovino Slovenov/Slovencev: Wincent Kadłubek je bil krakovski nadškof in avtor Poljske zgodovine (Historia Polonica) nastale okrog leta 1200. V njej je jasno opredelil najstarejše slovenske naselbine v Panoniji in v poznejši Bolgariji v obdobju pred našim štetjem. Opisoval je ljudska izročila o navalu Vlahov (Keltov) in o bitkah domorodnih Slovenov s prišleki. Nazadnje so se Sloveni in Vlahi med seboj pomirili in si razdelili številne evropske dežele. Vlahi so dobili celotno Grčijo, Sloveni pa obširen prostor od Bolgarije do Korotana ter severne dežele, od Danske do Rusije. Vso to ozemlje je Kadłubek prikazal kot ogromno državo, veliko kot Rimsko cesarstvo, v kateri naj bi glavno vlogo imeli predniki Poljakov – Vandali in Lehi (Vlahi, Lehiti). V uspešnih vojnah z Rimljani so gospodarji slovenske države zavzemali rimska mesta ter tudi porazili Aleksandra Makedonskega, Julija Cezarja in druge rimljanske vojskovodje.Kadłubek je v kroniki izrecno zapisal, da je Panonija rodovitna mati in izvor vseh Slovenov in njihovih narodov. Pan, v skladu z grškim prevodom, naj bi pomenil "vseobsegajočega". Zato se v slovenskem jeziku uporablja izraz "Pan" za Gospoda ali tistega, ki ima vse.Izjemno zanimivo je tudi Kadlubkovo pisanje o vladarju Lesku (Leszko). Ta Lesko se je uprl Juliju Cezarju, ki si je skušal podrediti vladavino Slovenov in je napadel ozemlje Lehitov. Z Lehiti se je z vso svojo močjo uprl in se trikrat spopadel z Julijem Cezarjem, pri čemer ga je premagal in porazil njegovo največje ljudstvo. O tem poroča tudi Valerius v svoji knjigi "De vita Caesaris". Lesko je prav tako premagal nekega tirana Krassa, kralja Partov, v bitki v Prusiji, mu odvzel vse bogastvo in mu v usta nalil taljenega zlata, rekoč: "Pij zlato, zlato si zaslužiš." Lesko ni vladal samo Lehitom marveč tudi drugim deželam: Gotom (Pruthenom) in Partom (Ruthenom), vse do vzhoda za Ruteni.Pod njegovim vodstvom so bila vladana ne le Kraljestvo Slovenija, temveč tudi sosednja kraljestva cesarstva.V Šiškovi knjigi Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del s posebnim naslovom Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih je najti še celo vrsto neverjetnih, veliki večini današnjih Slovencev žal povsem neznanih dejstev in trditev številnih tujih avtorjev. Večino teh trditev je Šiško podkrepil tudi z izvirnimi zapisi v latinščini in celo v islandščini.Knjiga si vsekakor zasluži posebne pozornosti, postavlja pa se tudi vprašanje, kaj naš še čaka v napovedanem 3/III. delu knjige, ki že nastaja in naj bi predvidoma izšla še letos.8. svečan 2024, Samo Korošec

Nadvojvod Slovenski Andrej Šiško je javnosti razkril tri aktivnosti Štajerske varde, ki so vse potekale na Osankarici na Pohorju, leta 2021, leta 2022 in leta 2023. Po njegovih besedah so se v nastavljeno past ujeli tako policisti, kot tudi sodnice in sodniki slovenskih sodišč.Na današnji tiskovni konferenci Štajerske varde, Zedinjene Slovenske varde, Zveze DD Hervardi, in Društva Hervardi, je Nadvojvod slovenski ter Vojvod Štajerski Andrej Šiško – Hraber javno obelodanil, da so analitiki Vardine službe NOS ocenili, kaj lahko po uveljavitvi novel obeh spornih zakonov ZJRM in ZNDM pričakujejo v Vardi. Analize je podala odgovore na to, kaj bodo posamezni uradni organi naredili, z namenom, da onemogočijo delovanje Varde. Na podlagi te analize NOS, je Štajerska varda izvedla tri aktivnosti, vse na Osankarici na Pohorju, leta 2021, leta 2022 in leta 2023. Letos tega niso izvedli, ker so ocenili, da za to več ni potrebe. Ocena analitikov NOS je bila po njegovih besedah povsem pravilna in dejansko se je zgodilo vse, kar so vnaprej predvideli.Skoraj dve leti po nastavljeni pasti, se je izkazalo, da so bile vse odločitve in izvedene »naloge policistov« oziroma izdani plačilni nalogi (v sarkastičnem smislu), zatem pa tudi sodbe vseh sodišč – Okrajnih in Višjih, – v nasprotju z Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-56/21-16, z dne 7. 12. 2023.Po Šiškovih besedah je navedena odločba ustavnih sodnikov zelo pomembna, saj iz nje jasno izhaja naslednje:»Zakonske določbe v svobodo združevanja ne posegajo, saj pobudnikom ne prepovedujejo združevanja v organizacije oziroma delovanja v njih, temveč jim prepovedujejo le določena ravnanja.« Z drugimi besedami: Združevanje ljudi v Štajersko vardo, Krajnsko vardo, Primorsko vardo ali katero drugo vardo ter v Zedinjeno Slovensko vardo ni prepovedano, niti ni prepovedano njihovo delovanje! Vse Varde, ki delujejo na ozemlju Republike Slovenije so glede na odločbo Ustavnega sodišča RS dovoljene in zakonite!Iz ločenega pritrdilnega mnenja ustavnega sodnika Marka Šorlija pa glede paravojaških sil ali organizacij izrecno izhaja, da : »Organiziranje ali delovanje takšnih sil z nobenim pozitivnim predpisom ni izrecno prepovedano«!Iz Ustavne odločbe tudi povsem jasno izhaja, da »zgolj sklicevanje inkriminacijske norme na videz posameznika, brez nadaljnje konkretizacije zakonskega znaka, z vidika načela zakonitosti iz 28. člena Ustave ne zadostuje. Vzbujanje videza, da se izvajajo naloge uradnih ali vojaških oseb, je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru na podlagi drugih okoliščin (obnašanje, ravnanje, opozarjanje ipd.). Takšen videz se lahko ustvari samo z aktivnim ravnanjem, enakim ali podobnim izvajanju nalog uradnih ali vojaških oseb.«»Tako kot to velja za tretji odstavek 11. člena ZJRM-1, so tudi zakonski znaki prekrška iz prvega odstavka 11.a člena ZJRM-1 lahko izpolnjeni samo ob ugotovljenem aktivnem ravnanju storilca, videz pa se presoja z vidika povprečnega posameznika.«»Kumulativno naštevanje samostalnikov obnašanje, ravnanje, gibanje in zadrževanje samo po sebi ne zadostuje za dovolj določno opredelitev zakonskega znaka prekrška. Iz takšnega naštevanja pa izhaja, da se za izpolnitev zakonskih znakov zahteva aktivno ravnanje storilca.«Nadvojvod Šiško je tudi pojasnil, da ustavni sodniki žal niso niti z besedo odgovorili na vprašanje zapisano v Pobudi za oceno ustavnosti v zvezi z 2. odstavkom 4. člena (naloge policije) Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki se glasi: »(2) Policija pri opravljanju nalog sodeluje s posamezniki in skupnostjo ter izvaja preventivno dejavnost.« Pobudniki so se namreč spraševali, kako naj bi policija pri opravljanju nalog sodelovala s posamezniki, ali pa celo s skupnostjo, če pa obenem poskuša ravno to, z novelo zakona naravnost prepovedati. Po mnenju predstavnikov Štajerske varde, je ta odstavek novele napadanega zakona, pravno neusklajen in v nasprotju s krovnim Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, kar je posledično v nasprotju s 153. členom (Usklajenost pravnih aktov) Ustave Republike Slovenije.« Po Šiškovem prepričanju ustavni sodniki na to konkretno vprašanje niso znali odgovoriti, saj v skladu z njegovimi besedami »ne moremo špekulirati z mislijo, da morda nanj niso hoteli odgovoriti«.V nadaljevanju je Nadvojvod Šiško predstavil višino zakonsko določenih kazni, ki v primeru Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1A) znese od 1.500 do 2.500 € na posameznika, prav tako pa je enaka kazen predpisana tudi v primeru Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2E). Na konkretnem primeru je to ponazoril sledeče: »Oče in sin, ki sta lastnika parcele v bližini državne meje, če sta oblečena v maskirna oblačila in vzbujata videz, da opravljata naloge vojske ali policije, sta lahko oba skupaj kaznovana z 10.000 € kazni«!Ali pa drug primer: »Če bi deset pripadnikov Štajerske varde v bližini državne meje nabiralo gobe, bi jih policisti, glede na konkretne izkušnje, lahko kaznovali v skupni višini 50.000 € kazni. Sodišče bi potem to kazen potrdilo, kar tudi dokazujejo dosedanje konkretne izkušnje oziroma sodna praksa.« Zato je lahko slovenski javnosti bolj jasno, zakaj se pripadniki Varde po uveljavitvi obeh zakonov, vsaj v vidnem smislu, niso bolj aktivno vključevali v nadzor državne meje. Dejansko to ne pomeni, da se niso vključevali, samo vidni niso bili tako, kot so bili pred tem.V drugem delu tiskovne konference je Nadvojvod Šiško predstavil štiri konkretne primere, ko so bili štirje pripadniki Štajerske varde kaznovani s kaznimi med 1.500 in 2.00o € na posameznika, ko so na Osankarici na Pohorju prižgali sveče pri spomeniku padlim borcem Pohorskega bataljona ali pa so tam položili venec. Konkretne primer je zaradi zaščite osebnih podatkov poimenoval Primer Edi, Primer Andrej, Primer Čezma in Primer Tomislav.Pripadniki Štajerske varde so pri tem bili s strani policije in sodišč obravnavani povsem različno – eni so bili kaznovani, drugi pa niso bili niti obravnavani. Po Šiškovih besedah je šlo za očitno diskriminacijo v zvezi s temi postopki.Policisti v konkretnih navedenih primerih vseh pripadnikov Varde oblečenih v uniforme niso obravnavali enako. Konkretno naj ne bi obravnavali Nadvojvoda Slovenskega Andreja Šiška – Hrabra in generala Ivana Bolfeka, ki sta bila v vseh primerih prisotna, nekatere druge (glej zgornje primere) pa so obravnavali in kaznovali. S tem so ti vpleteni policisti po trditvah Štajerske varde storili kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti po 1. in 3. odstavku 131. člena KZ RS.»(1) Kdor zaradi razlike v narodnosti, /…/ političnem ali drugačnem prepričanju, /…/ družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, /…/ ali kdor na podlagi takšnega razlikovanja komu da kakšno posebno pravico ali ugodnost, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let.«Zaradi konkretnih zakonskih kršitev enakopravnosti, bodo za konkretne policiste osumljene storitve navedenega kaznivega dejanja, zahtevali zaporno kazen v višini treh let.Edi in Andrej sta dva izmed kaznovanih pripadnikov Štajerska varde po določbah novega Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1A). Oba sta bila tudi med vlagatelji Pobude za oceno ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2E) ter Zakona o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1A), ki je bila dne 12. 02. 2021 vložena na Ustavno sodišče RS.Pripadnik Štajerske varde Edi, ki je bil zaradi prižiganja sveče oob spomeniku padlim borcem Pohorskega bataljona na Osankarici kaznovan z 2.450,00 evri kazni.Tedanji pomočnik komandirja PP Slovenska Bistrica, Jasmin Alić je domnevni prekršek, ki bi ga naj storil Edi, utemeljeval z razlago, da so navzoči nosili »uniforme v izgledu vojaške uniforme«. Ni povedal ničesar konkretnega, marveč je zgolj prebral člen zakona in nič drugega. Na izrecno vprašanje vpletenih, kaj točno so naredili oziroma s katerim dejanjem so storili prekršek, pa tega ni znal pojasniti ali komentirati. Edi je bil obsojen na Okrajnem sodišču Maribor, sodba pa je bila potrjena še na Višjem sodišču Maribor (Sodba št. PRp 253/2022 Višjega sodišča Maribor z dne 9. 11. 2022 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča Maribor št. ZSV 764/2021 z dne 06. 09. 2022). Vrhovno Državno tožilstvo pa je zavrnilo Edijevo zahtevo za varstvo zakonitosti.Edi je na tiskovni konferenci povedal, da ga sodišče v Mariboru sploh ni obravnavalo tako. Kot bi ga moralo in da niti ni bil zaslišan, lahko je zgolj podal pripombe na pričanje vpletenih policistov. Čeprav je večkrat povedal, da je bil na Osankarici prisoten, kot del odposlanstva Društva Hervardi tega očitno nihče ni niti želel slišati, niti ni slišal, nedvomno pa jih v sodbi ni navedlo niti Okrajno sodišče Maribor, čeprav bi jih moralo. Enako je bilo tudi v Primeru Andrej (Okrajno sodišče Maribor, št. ZSV 765/2021).Pravzaprav se je zelo podobno zgodilo tudi leta 2022, prav tako na Osankarici, v Primeru Čezma (Okrajno sodišče Maribor, sodba št.: 2211-23/2022/16 (3F694-003)) in v Primeru Tomislav (Okrajno sodišče Maribor, sodba št.: 2211-21/2022/16 (3F6910-03).V navedenih primerih so bili pripadniki Štajerske varde obsojeni brez točne obrazložitve v sodbi, kar je nedopustno in nevzdržno. Ker so bile vse sodbe izrečene v nasprotju z Odločbo Ustavnega sodišča RS, bodo v Štajerski vardi zahtevali njihovo razveljavitev in vračilo že plačanih kazni več tisoč evrov.Nadvojvod Slovenski in Vojvod Štajerski Andrej Šiško - Hraber: "Morda bomo sedaj na svojih pohodih uporabljali takšne sekire, saj tega orodja policija in vojska ne uporabljata pri izvajanju svojih nalog. Tako nas polcisti ne bodo zamenjevali in ne bodo dojemali "ustvarjanja videza", da opravljamo naloge policije ali vojske ... "Zatem je spregovoril tudi general Ivan Bolfek, ki je povedal, da je Poveljstvo Zedinjene Slovenske varde lansko leto več krat želelo vzpostaviti stik z Ministrstvom za notranje zadeve RS. Poslali so jim tudi uradno pobudo za sodelovanje na podlagi veljavnega Zakona o organiziranosti in delu policije in sicer na podlagi 2., 35. in 36. člena ZODPol. 35. člen zakona (partnersko sodelovanje za zagotavljanje večje varnosti) v zvezi s tem določa, da območne policijske postaje sodelujejo tudi z drugimi organizacijami in civilno družbo, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudijo pomoč. Dejansko se niti MNZ RS, niti minister Boštjan Pokljukar nista odzvala na njihovo pobudo, kar pomeni, da ne spoštujeta temeljnega zakona o delovanju policije. Zato je general Ivan Bolfek v imenu Štajerske varde zahteval takojšen odstop nesposobnega in ignorantskega ministra za notranje zadeve.»Minister Boštjan Poklukar naj takoj odstopi, saj ne spoštuje Zakona o delu in organiziranosti policije, ignorira zakoniti predlog Slovenske varde za sodelovanje z vojsko ter policijo pri nadziranju državne meje in ker ne ve, kako obvarovati svojo državo«, je sklenil general Ivan Bolfek.Val Krajnc, 17. prosinec 2024

General Slovenske varde Ivan Bolfek je danes v zvezi s ponujeno rusko roko dejal: »Ruski predsednik Vladimir Putin je novoimenovani slovenski veleposlanici v Moskvi, jasno povedal, da je dialog med Rusijo in Slovenijo pred časom sicer zastal, a ga je ruska stran pripravljena obnoviti, če bo slovenska stran to želela. Dolžnost slovenske politike je, v prvi vrsti skrbeti za slovenski narodni interes, saj Slovenija temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Zato je treba ravnati modro in vsekakor sprejeti ponujeno roko sodelovanja. Kakršnokoli drugačno ravnanje nedvomno pomeni izdajo slovenskih narodnih interesov! Interes Slovencev zagotovo ni, da se Slovenija nahaja na seznamu Rusiji neprijateljskih držav. Naša dva naroda sta že tisočletja povezana in imata skupni izvor in korenine, česar nobena trenutna politika ne more spremeniti.«general Slovenske varde - Ivan BolfekVsekakor je Putinova ponujena roka Sloveniji izjemno pomembna gesta in upamo, da se slovenski politiki tega dovolj dobro zavedajo. Zavrnitve očitne ponudbe, namreč preprosto ne bo mogoče razumeti drugače kot žalitev, tega pa slovenski narod nedvomno ne potrebuje.Zavedati se je namreč treba, koga in kaj Vladimir Putin dejansko predstavlja v sedanji geopolitiki. V primeru Ruske federacije gre za največjo državo na svetu, ki ima obenem tudi največje zaloge energentov in surovin. Glede na dejstvo, da je Slovenija zaradi interesa Evropske unije in NATA, kar geostrateško v tem konkretnem primeru, ni ravno v sozvočju s slovenskimi strateškimi narodnimi interesi, dejansko odkrito sodelovala in še sodeluje v konkretnem oboroženem konfliktu na strani države, ki je ruska nasprotnica, ima Putinova ponujena roka še toliko večjo težo.General Slovenske varde Ivan Bolfek je že pred dobrim mesecem javno izrazil odločno nasprotovanje dosedanji, po njegovem mnenju povsem zgrešeni politiki »kaznovanja Rusije«, ki ne prinaša nič dobrega ter v zvezi s tem dejal: »Skrajni čas je že, da predstavniki Republike Slovenije končno prenehajo s podpiranjem takšnih nesmislov in norosti. Vseh dosedanjih enajst paketov sankcij Zahoda proti Rusiji ni prineslo ničesar, razen tega, da danes državljani Republike Slovenije težje živimo in plačujemo dražjo energijo ter hrano.Predstavniki Slovenije naj končno prenehajo z zabijanjem glave v zid in naredijo nekaj dobrega za nas, ki živimo v Sloveniji. Slovenija naj se naposled postavi na svoje mesto na zemljevidu Evrope in uradno predlaga ukinitev sankcij zoper Rusijo. Prepričan sem, da Slovenija pri takšnem predlogu v EU nikakor ne bo osamljena.«predsednik Ruske Federacije Vladimir Putin pije izvirsko vodo iz zdravilnih Slovenskih ključev blizu nekdanjega Slovenska v RusijiTedaj ga slovenski politiki niso hoteli slišati, sedaj pa je že skrajni čas za to!Val Krajnc, 5. gruden 2023

Upokojena profesorica angleščine in ruščine Dušica Kunaver je za svojo knjigo Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfem, prejela nagrado za naj knjigo leta 2023 v Sloveniji. Kunaverjeva je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Pri zbiranju gradiva za knjigo je obiskala številne kraje, vrtce, zavode, šole in domove za ostarele po vsej Sloveniji.Ob razglasitvi nagrade je direktor knjižnega sejma Vladimir Kukavica povedal, da je nagrajena knjiga zasedla prvo mesto tako pri strokovni žiriji, v kateri je bil tudi sam, kot tudi pri obiskovalcih in spletnih glasovalcih. Za knjigo leta je bilo sicer nominiranih deset knjig. Poleg Kunaverjeve Sto slovenskih ljudskih so bile nominirane še knjige: Na kraju zapisano Aleša Štegra, Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 Tomaža Brejca, Gorica Mateje Gomboc, Kajuh, pesnik partizan Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, Od imena do spomina Ambroža Kvartiča, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Tiborja Hrsa Pandurja, Mojih 33 odprav Vikija Grošlja, Mali črv Oto Tomaža Lavriča in Alma Maximiliana Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936 Alme Karlin, ki je izšla v prevodu Jerneje Jezernik.Nagrajenka Dušica Kunaver je ob tem izrazila veselje, da je priznanje za naj knjigo leta v Sloveniji dobila ljudska pripoved, ki je last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja. To, da je bila izmed vseh knjig izbrana in nagrajena prav knjiga z naslovom Sto slovenskih ljudskih, predstavlja zanjo veliko priznanje, ki priča, da je ljudskost končno spet prišla do veljave. »Vedno bolj se zavedamo, da je dediščina preteklosti tudi dota prihodnosti,« je še dodala.Pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila je pričela zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z rojenci. Po upokojitvi si je zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig. Nato se je raziskovanja lotila tudi fizično in je začela obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa se je naučila prav v domovih za ostarele."Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek 'vsaka vas ima svoj glas' prav zares drži," je dejala. "Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo."Opozorila je tudi na oblikovno plat knjige, ki s podobami ilustratorjev deluje kot velika harmonična celota. Upamo, da se bomo tudi po njeni zaslugi Slovenci vendarle začeli zavedati bogastva naše ljudske tvornosti.V knjigi Sto slovenskih ljudskih je prav toliko slovenskih ljudskih pripovedk, pravljic in basni, ki jih je ilustriralo 25 slovenskih ilustratorjev. Tiskana je v velikosti 21 × 26 cm in obsega 328 strani vezanih v trde platnice z zlato obrezo.Izbor zgodb v knjigi resjedno pokriva »celoten« slovenski prostor, skoraj vse slovenske zgodovinske dežele, tudi Beneško Slovenijo, z izjemo Bezjaške Slovenije, za katero avtorica in snovalci knjige najbrž niti niso vedeli. Obenem ohranja tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, saj v njej najdemo praktično vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik sporočanja.Vsebina knjiga kaže pot do pravih družbenih vrednot. Ob pripovedkah, pravljicah in basnih v rojencu zraste želja, da bi dobro zmagalo nad slabim. Iz temeljev tako ustvarjene pravljične domišljije, pa bo nekega dne zrasla realnost razuma, ki ga nedvomno še kako potrebujemo odrasli. Ob vzorih in vzorcih, ki so v pripovedkah zrasli iz domačih junakov, travnikov in polj, gora in gozdov, bo rojenec zrasel v široko osebnost z vrednotami, ki delajo naše življenje lepše in srečnejše.Dušica Kunaver je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Sebe opisuje kot "pripadnico tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil častnik, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo. Po končani srednji šoli v Ljubljani je študirala angleščino in ruščino, pozneje pa je delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Na podlagi svojih izkušenj je napisala več priročnikov, namenjenih pedagogom.STA in Samo Korošec, 26. listopad 2023

Del rodu ali naroda Slovenov, katerih neposredni potomci smo prav Slovenci in Slovaki je po ruskem pojmovanju tam prebival že okrog 2400 let pred našim štetjem. Domovina oziroma staro izvorno ozemlje Slovenov je bilo nekoč in je še danes, ob porečjih reke Donave – ob rekah Mura, Drava, Sava, Tisa in njihovih pritokih. To pomeni, da sta ime Slovenov in slovenski narod še starejša.Selitve starih Slovenov so po teh virih, izročilih in legendah potekale z zahoda na vzhod in severovzhod. In to ne zgolj enkrat, marveč vsaj tri krat – tudi po prvi in po drugi opustitivi oziroma opustošenju mesta Veliki Slovensk. Vmes pa so potekale tudi selitve dela Slovenov iz Velikega Slovenska nazaj v kraje ob Donavi. Zakaj so nam Slovencem ta sicer znana dejstva zamolčana in prikrita?V zvezi s tem je za nas posebej zanimiva starodavna legenda o bratih Slovenu in Rusu ter o mestu imenovanem Veliki Slovensk. Začne se podobno kot legenda Kurent in Slovenci, po Velikem potopu imenovanem tudi Vesoljni ali Noetov potop.Leta 3264 pred našim štetjem, v drugem letu po Vesoljnem potopu, so se vse vesoljne stvari razdelile na tri dele trem Noetovim sinovom, Semu, Hamu in Jafetu. Legenda se v svojem začetku ujema s svetopisemsko Staro zavezo, po kateri so se Jafetovi potomci razširili v zahodne in severne dežele. Kmalu za tem sta Jafetova potomca Skit in Zardan, odšla od svojih bratov in svojega rodu iz zahodnih dežel ter se dotaknila južnih dežel. Naselila sta se v Ekson Pontu oziroma Pontusu, kjer sta živela mnoga leta.Že Homer je zapisal, da je pleme paflagonskih Venetov stanovalo v severni Paflagoniji ob obrežju »Pontus euxinus«, enako pa je trdil tudi Davorin Trstenjak (O plemenski sorodnosti Venetov v Armenii, Paflagonii, v Illyriku, kraj Adrie, kraj baltijskega morja in v Armoriki). Paflagonija se je po njegovem pisanju nahajala na južni obali Črnega morja, kjer je v soseščini moč najti še Mizijo (Mysia), Bitinijo (Bithynia) in Kapadokijo (Cappadocia). Vse te pokrajine so v današnji Anatoliji v Turčiji.Pomponij Mela je navajal Venete med Armenci in Kapadočani, Apollonij pa pod Tibareni v pokrajini virov reke Halysa. Značilno je spet, da najdemo prav v predelih kjer so živeli armenski Veneti, res slovensko zveneča imena starih mest. Vsekakor so armenski Veneti živeli še vzhodneje od paflagonskih Venetov. Trditve navedenih zgodovinarjev se ujemajo z navedki v naši legendi."Pontus" je res zgodovinsko ime za območje, ki se danes nahaja v severovzhodni Anatoliji in ob južni obali Črnega morja. Ta južna obala Črnega morja leži v severovzhodnem delu današnje Turčije. Zaradi svoje zemljepisne lege je bilo to območje skozi zgodovino precej pomembno za trgovino in promet. V 1. stoletju pr. n. št. je bil Pontus vključen v Rimsko cesarstvo in je postal pomembna rimska dežela/provinca.Nadaljujmo z legendo. Jafetovima potomcema Skitu in Zardanu so se rodili sinovi in vnuki ter se zelo razmnožili. Po imenu svojega prapradeda Skita je bila njihova dežela imenovana Velika Skitija. Med Skitovimi potomci so se pojavili spori, medsebojne borbe in številna nesoglasja zaradi ozemlja. Voditelj skitskih plemen je bil tedaj oče petih sinov iste krvi. Imena sinov od prvorojenega do najmlajšega so bila: 1) Sloven, 2) Rus, 3) Bolgar, 4) Koman in 5) Ister.Leta 2409 pred našim štetjem sta brata Sloven in Rus, zaradi številnih nesoglasij, sporov in medsebojnega obračunavanja, odšla stran od ostalih svojih bratov in rodbine. 14 let sta s svojim ljudstvom hodila naokrog in iskala primerno zemljo za naselitev, dokler nista leta 2395 pr. n. št. prišla do velikega jezera, ki sta ga poimenovala Ilmer po imenu njune sestre.Starejši Sloven se je s svojimi sorodniki in z vsemi, ki so priznavali njegovo oblast, naselil ob reki, ki se je takrat imenovala Mlaka, nato pa so jo preimenovali v Volkov (Volkhov) po imenu njegovega starejšega sina Volkova. To je bil začetek mesta Slovensk. Poimenovali so ga po imenu svojega kneza – Veliki Slovensk. Od takrat so se tam živeči ljudje imenovali Sloveni.Drugi, mlajši brat Slovena, Rus, se je s svojimi ljudmi naselil na nekem kraju med dvema rekama, kjer je postavil mesto Rusa. Še danes se imenuje Stara Rusa. Stara Rusa oziroma Staraya Russa (rusko: Старая Русса) je mesto v Novgorodski oblasti, ki se nahaja ob reki Polist, 99 kilometrov južno od Velikega Novgoroda, ob glavni trgovski poti, ki je nekoč vodila iz Novgoroda v Polock in Kijev.Sloven in Rus ter njuni rojaki so postavili tudi številna druga mesta. Od takrat so se ti ljudje začeli imenovati Sloveni in Rusi, po imenih svojih knezov in prestolnic. Naselili so severne dežele in celotno Primorje, vse do meje Ledenega morja ter vso ozemlje do obal Rumenih voda. Izraz "obale Rumenih voda" se nanaša na severne obale Črnega morja.Hodili so tudi v dežele Egipta in se marsikje bojevali. V grških in barbarskih deželah je pred njimi vladal velik strah.Precej po letu 2400 pred našim štetjem, ni pa točneje opredeljeno kdaj, sta dva tedanja slovenska vojvoda ali kneza svoje bojevnike odpeljala v grško deželo, kjer so oblegali Carigrad. Knez Lahern je tam padel, knez Lalo pa se je z veliko bogastva s preostalimi vrnil nazaj v svojo deželo.Čez nekaj časa je bila na slovensko zemljo poslana božja jeza z Donave, nalezljiva bolezen, ki je pobila neskončno število ljudi v vseh mestih in vaseh. Nekateri so se tedaj vrnili k svojim prednikom in se naselili v starih ozemljih ob reki Donavi.Tedaj je prišlo do prve opustitve mesta Veliki Slovensk. Žal v legendi ni podatkov o tem, kdaj naj bi se to zgodilo. Mesti Veliki Slovensk in Stara Rusa sta bili opuščeni za mnoga leta. Čez nekaj časa so tja ponovno prišli Sloveni z Donave in privedli s seboj tudi Bolgare. Znova so naselili mesti Veliki Slovensk in Stara Rusa. Zatem so jih napadli Beli Ugri, s katerimi so se vojskovali do konca. Beli Ugri so uničili njihova mesta, tamkajšnjo slovensko zemljo pa so popolnoma opustošili.Ugri so bili azijska etnična skupina, ki se je selila in naseljevala na različnih območjih srednje in vzhodne Evrope. Eno od teh območij je bilo območje ob rekah Ugra in Volga v Rusiji. Reka Ugra, ki je dobila ime po Ugrih ali Belih Ugrih, teče v Rusiji na območju med mestoma Kaluga in Smolensk. V zgodovini so se Ugri selili iz osrednje Azije v smeri Evrope. Pomembno je opozoriti, da se etnični in zemljepisni konteksti skozi zgodovino spreminjajo, etnične skupine pa so se lahko premikale in prepletale tudi z drugimi skupinami. Tako je prišlo do druge opustitve Velikega Slovenska. Čez nekaj časa je z Donave spet prišla velika množina Slovenov. Naselili so se blizu jezera Ilmen in obnovili staro mesto na novem kraju nekoliko navzdol po reki Volkhov. Poimenovali so ga Veliki Novgorod. Izbrali in postavili so starešino in kneza iz svojega rodu po imenu Gostomisl. Prav tako so na starem mestu postavili mesto Rusa in obnovili še mnoga druga mesta.Sin kneza Gostomisla, imenovan mladi Sloven, je zapustil svojega očeta in odšel v Čud. Tam je postavil mesto in mu dal ime Slovensk. V njem je kraljeval tri leta, nato pa je umrl – kot kaže je padel v boju. Njegov sin imenovan Izbor, je spremenil ime mestu in ga imenoval Izborsk.Iz opisane skrajšane legende je moč razbrati naslednje:Noetovemu sinu Jafetu se je rodil sin Skit, po katerem je bila poimenovana dežela Velika Skitija. Pozneje je bil voditelj skitskih plemen oče petih sinov iste krvi. Imena njegovih sinov od prvorojenega do najmlajšega so bila: 1) Sloven, 2) Rus, 3) Bolgar, 4) Koman, 5) Ister. Vsa ta imena so zgodovinsko znana in prepoznavna kot imena posameznih narodov.V zvezi z najmlajšim sinom Istrom obstaja prav tako legenda o kateri je pisal že Anton Krempl (Dogodivšine štajerske zemle s posebim pogledom na Slovence). Ister naj bi namreč imel sina ilira. »Toti Ilirci so od Ilira, Istrovega sina, od Javanovega pokolenja, svojo ime zadobili, ino so Slovenci. Slovenci so ali tak stari štajerske zemle naselniki, kak Celtovje. Slovenci so ja zred Trakmi, Celtmi, Nemci ino Litvanmi jednako stari ino jednako velki europejski narod, keri je svoje starodavne naselbine imel na sredi Europe v' zdajni Vogerski, v' podunajskih zemlah, v'zdajni Ilirii, Krajnski, Koroški, Štajerski.«Leta 2409 pr. n. št. sta brata Sloven in Rus, zaradi številnih nesoglasij, sporov in medsebojnega obračunavanja, odšla stran od svojih ostalih bratov in rodbine. 14 let sta s svojim ljudstvom hodila naokrog in iskala primerno zemljo za naselitev, dokler nista leta 2395 pred našim štetjem ustanovila mesti Veliki Slovensk in Rusa v današnji Rusiji. Od takrat se ti prebivalci imenujejo Sloveni.To pomeni, da je moč o rodu ali narodu Slovenov govoriti že okrog 2400 let pred našim štetjem. Toda v nadaljevanju legende je zapisano, da je bila domovina oziroma staro ozemlje Slovenov ob reki Donavi. To očitno pomeni, da sta ime Sloveni in slovenski narod še starejša.To tudi pomeni, da so potekale selitve Slovenov iz zahoda na vzhod in severovzhod. In ne zgolj enkrat, marveč vsaj tri krat – še po prvi in po drugi opustitivi oziroma opustošenju mesta Veliki Slovensk. Vmes pa so potekale tudi selitve dela Slovenov iz Velikega Slovenska nazaj v kraje ob Donavi. To dejansko pojasnjuje marsikaj, česar do danes niti jezikoslovci, niti zgodovinarji, niti narodoslovci, niti genetiki niso znali dobro razložiti.Glede na to da v legendi ni nikakršnih navedb o tem, kdaj je prišlo do prve in kdaj do druge opustitve Velikega Slovenska, lahko o tem zgolj sklepamo na podlagi ostalih nam znanih in dostopnih zgodovinskih virov. O selitvah prebivalcev iz Panonije oziroma širšega ozemlja ob reki Donavi na sever in severovzhod so pisali že rimski zgodovinarji – Sekstus Rufus, Paterkul in Dion Kasij. Tudi Tacit je poročal o Venetih, ki so v prvi polovici 1. stoletja našega štetja prečkali ozemlje Baltov in odšli na severovzhod. Prvi, ki je v zvezi s tem uporabil natančno narodno ime teh Panoncev – Sloveni, pa je bil menih Nestor v 12. stoletju v Povesti vremenih let, ki je pri tem uporabljal starejše, danes žal izgubljene vire.Vendar pa imamo ohranjene podatke o tem, kdaj se je v Velikem Slovensku pojavil vojvod ali knez Gostomisl. V »Povesti vremenih let«, najstarejšem ohranjenem ruskem letopisu kronist pripoveduje, da je leta 862 novgorodski starešina Slovenov Gostomisl, ki je bil tedaj že brez otrok – vsi njegovi sinovi so padli v bojih, – pred smrtjo poklical Rurika in njegovo spremstvo, naj pridejo v Novgorod in v njem prevzamejo oblast. Čeprav ima večina, zlasti zahodnih zgodovinarjev, Rurika za Varjaga oziroma za Skandinavca, vse več ruskih zgodovinarjev meni, da je bil Rurik doma z otoka Rujen v Venetskem, Baltiškem ali Varjaškem morju in je bil tamkajšnji Sloven.Razumljivo in logično torej postane, da so vzhodni Sloveni na pomoč poklicali svoje rojake zahodne Slovene (po nemško Vende ali Vinde, po skandinavsko Varjage) iz južnih obal Venetskega morja ali Baltiškega zaliva oziroma Varjaškega morja. Otok Rujan ali Rujen, nemško Rügen, je bil namreč najbolj znani sveti kraj rodnoverskih Slovenov, na katerem je bilo zgrajeno staro Svetovidovo svetišče z imenom Arkona. Šele v 12. stoletju so to slovensko svetišče v največji evropski križarski vojni uničili združeni katoliški Nemci (Sasi) in Danci o čemer podrobno piše Saxo Grammaticus.Viri obstajajo tudi o drugem mestu z imenom Slovensk oziroma o mestu Izborsk v Pskovski oblasti zahodno od Velikega Slovenska. Izborsk je bil prvič omenjen v "Povesti vremenih let" za leto 862 v zvezi s pozivom varjaškim knezom, da vladajo Novgorodu, od katerih je najmlajši, Truvor, "sedel v Izborsku". Vendar je bilo mesto tu že prej, vsaj v 7.-8. stoletju in že dolgo pred ustanovitvijo Pskova. Po legendi naj bi se to mesto imenovalo Slovensk, po imenu tamkajšnjega kneza – Gostomislovega sina Slovena. Nato so ga preimenovali po njegovem najstarejšem sinu Izboru. Vsekakor je zanimivo, da so blizu mesta Izborsk še danes znameniti izviri imenovani Slovenski ključi. Nedaleč od stare trdnjave, namreč najdemo 12 izvirov, ki se imenujejo Slovenski ključi.12 naravnih izvirov v gozdnem okolju z imenom Slovenski ključi, se zliva v eno reko, imenovano »Reka življenja«, ki se steka v slikovito Gorodiščensko jezero s številnimi belimi labodi. Staro izročilo pravi, da imajo tamkajšnji izviri zdravilne in čistilne lastnosti, da so ključ do zdravja, sreče, ljubezni, moči in bogastva človeka. Kot kakšni čarobni izviri v starih ljudskih pravljicah slovensko-ruskega prostora.Žalostno in skrajno nedopustno je, da današnji rodovi Slovencev o vsem tem nimajo niti najmanjšega pojma, še vedno pa nas v »slovenskih« šolah posiljujejo z zakarpatsko slovansko priselitveno zablatensko/močvirniško teorijo za katero ne obstajajo nikakršni dokazi niti dejstva.12. listopad 2023, Samo Korošec