V človeški družbi so bili vselej tisti, ki se niso bili sposobni, ali se niso mogli, morda pa tudi hoteli braniti, žrtve. Miselnost, da so vsi ljudje dobri, pošteni in miroljubni, žal predstavlja lažni idealizem. Običajno ga zlorabljajo prav zlobni, prevaranti in tatovi ter nasilneži. Zato se moramo ljudje, v kolikor res želimo mir, primerno organizirati in pripraviti na obrambo, saj že s tem odvračamo morebitne agresorje od njihovih podlih ter zlobnih nakan in namer.

Ali je mogoče preprečiti nekaj, kar je človeku prirojeno? Zakaj se potem poskuša upravljati družbo na podlagi utopičnih misli in ideologij? Odgovor na to je preprost. Mirovništvo (pacifizem) in protivojaškost (protimilitarizem) sta ideologiji oziroma miselnosti, ki sta v podzavesti povprečnega zahodnega človeka postali nekaj dobrega in nekaj nujnega, da družba sploh obstaja. Kljub temu, da  v zgodovini človeka in človeštva ne obstaja nič, kar bi lahko poimenovali »večni mir«.

Vojna je bila vselej del človeštva in obenem tudi eden izmed glavnih razlogov za razvoj človeštva kot takšnega. Močni ljudje ustvarijo blaginjo, blaginja rojeva šibke ljudi, šibki ljudje ustvarjajo pomanjkanje, pomanjkanje ustvari močne ljudi. In krog je sklenjen.

Na sliki je uprizorjena bitka pri Nikopolju leta 1396, med združenimi krščanskimi četami in osmanskimi Turki. V bitki so se izjemno izkazale slovenske čete pod poveljstvom poznejšega trojnega grofa, Slovenskega bana in kneza Celskega, Hermana II.

Človek ima v sebi različna čustva in misli, ki vplivajo na njegovo delovanje. Med njim sta tudi jeza in nasilje. Prisotni sta pri vsakem posamezniku, le vprašanje je kako, oziroma ali lahko ta čustva nadzoruje s pomočjo razuma. Ko se prične človek združevati v skupine, se njegovo obnašanje spremeni in postane zgolj del nekega novega telesa. To telo oziroma skupnost je podvrženo skupinski miselnosti, ki se izoblikuje na podlagi misli in občutkov, ki so skupni vsem. Sosledje in združevanje teh misli in občutkov v določenem časovnem obdobju, pa izoblikuje omiko oziroma kulturo.

Omika predstavlja bistvo vsake skupnosti, ki se posledično preslika na vsakega posameznika znotraj te skupnosti ali pa celo preide v druge skupnosti. Bolj kot je določena omika prilagojena že obstoječim mislim in občutkom določene skupnosti, bolj odmeva oziroma resonira med pripadniki te skupnosti. To je osnova propagande, ki usmerja omiko različnih skupnosti.

Primer sodobne propagande iz Severne Koreje. Oblikovno je prilagojena tako, da jo sprejmejo ljudje, ki živijo izven mest in so za zahodne standarde več desetletij za tehnološkim razvojem. (Vir: CNN)

Če to prikažemo na primeru Slovenije, lahko prikažemo globalizacijo kot najmočnejšo propagandno sredstvo do sedaj. Vsak Slovenec je pod vplivom različnih informacij in signalov, ki lahko izvirajo tudi na drugi strani sveta. Ko človek neprestano prejema enake oziroma podobne informacije, ima običajno sprva do njih odpor ali vsaj dvom; nato jih začne sprejemati na podzavestni ravni; na koncu pa jih ozavesti in jih lahko celo sprejme za svoje.

Pri tem postopku je ključna metoda oziroma način, kako pride informacija npr. iz televizijskega studia v New Yorku, do tega, da naključni Slovenec prične nositi obrazno masko sredi gozda. Ta način prenosa informacij je odvisen predvsem od tehnologije in vsebine, ki morata biti prilagojeni sporočilu, katerega medij (nosilec informacij) prenaša.

Sodobna propaganda prikazana na način, kot je bila prikazana med 2. svetovno vojno. Takšna propaganda pri nas ne dosega rezultatov, saj jo povprečen Slovenec razume, zato se je tudi na tak način več ne podaja. (Vir: Artandobject)

Obstajajo znanstvene vede, ki izboljšujejo način vplivanja na ljudstvo, z namenom oblikovanja miselnosti širše populacije. To v demokratični družbi predstavlja skorajda nujno zlo, saj je drugače nemogoče usmerjati velike skupine ljudi. Potrebno se je zavedati, da še nikoli na svetu ni bilo toliko ljudi, kot jih je sedaj (7,9 milijarde), število pa dnevno naraste za 200.000 ljudi. Zato se pravi »upravitelji« obstoječega družbenega reda zavedajo, da je potrebno omejiti rast in kasneje (ali vzporedno) tudi zmanjšati število »nezaželenih«. V kolikor naj se ohrani družbena struktura in gospodarsko-politični sistem, je potreben nadzor nad praktično vsemi vidiki družbe. V kolikor pa se to ne bo zgodilo, se lahko sistem tudi poruši. Če se ne bo zmogel prilagoditi na spremembo miselnosti (ideologije družbe), ki se lahko zaradi prevelikega tehnološkega napredka (in posledično hitrejšega spreminjanja omike) ter svobode izražanja (ki lahko pri posameznikih ali skupinah vzpodbudi družbeno nezaželene misli in občutke), se lahko spremeni do takšne mere, da bo nezdružljiv s sistemom, ki upravlja to družbo. Ko se zgodi propad obstoječega sistema, se običajno dvigne raven nasilja pri posamezniku in pri skupnosti. Pomanjkanja dobrin za dostojno življenje, lahko privede do spopada človeka s človekom. To je Hobbes opredelil z rekom »človek človeku volk«.

Rast svetovne populacije v zadnjih 70 letih za kar 3-krat, je možna zgolj ob tehnološkem napredku, posledica tega pa je večanje nestrpnosti in možnosti nasilja zaradi prevelikega števila ljudi na določenih območjih. Globalisti vidijo rešitev v prerazporeditvi in mešanju prebivalstva na svetovni ravni, kar pa bo privedlo do še večjih trenj in sporov med ljudmi. (Vir: populationmatters.org)

Propad družbe seveda ne steče spontano in brez usmeritev. Pri vsakem propadu družbe so bili vedno prisotni zunanji vplivi in vplivneži, ki so videli interes v razkroju obstoječega in v stvaritvi novega. Ti so vedno podpirali uničujočo propagando, ki je pripeljala do razkroja. Tipičen primer, ki ga bom opisal v drugi kolumni, je Afganistan, njegova okupacija in nato osvoboditev s strani Talibanov in njihovih sponzorjev. Na kratko predstavljeno so Afganistan okupirali zavezniki Severnoatlantskega zavezništva, proti kateremu so se lokalni Talibani borili 20 let. Na področju propagande se je situacija v ZDA, ki je imela največ enot na področju države, prikazovala vsako leto slabše, dokler Američani nazadnje niso odšli iz države. Pri tem so imele ključne interese različne velesile in regijske sile. Iran, Pakistan, Kitajska in Rusija so vsi pripomogli k postopnemu zmanjševanju vpliva okupacijskih sil, preko propagande in pomoči upornikom. Kitajska je naposled tudi zaradi svojih interesov dostopa do naravnih dobrin, izčrpavanja okupatorja in komunikacijskih poti, celo neposredno podprla Talibane pri dokončnem osvobajanju in ustanavljanju nove oblasti. To je pa zgolj en primer na državni ravni, saj tovrstne destabilizacije potekajo vsakodnevno po vsem svetu.

Propad družbe sledi propadu reda in miru. Cikel nemirov in vzpostavitev miru se lahko prekine in takrat lahko nastopi državljanska vojna. Seveda v interesu notranjih ali zunanjih podpornikov. (vir: theglobepost)

Kaj pa Slovenija? Kateri izvendržavni vplivi poskušajo vplivati na nas? Odgovor je, da praktično vsi ostali sosednji narodi, okoliške vplivne države in naddržavne tvorbe poskušajo prevladati ali pa vsaj oblikovati Slovenca in Slovenijo. Zakaj? Ker to države dejansko počnejo. Temu bi lahko rekli tudi kulturna ali informacijska vojna, v katero smo vključeni vsi, le da se večina ljudi tega ne zaveda. Kot smo lahko razbrali na primeru Afganistana, lahko preide kulturna vojna v fizično oboroženo vojno s postopnim uničevanjem državnega sistema. To je natanko to, kar se že nekaj časa dogaja v Republiki Sloveniji. Majhno državo z dvema milijonoma prebivalcev, je uspelo razdeliti oziroma razpoloviti s pomočjo propagandnih taktik, ki se ponavljajo že več tisočletij.

Eden izmed teh načinov uničevanja družbe je ravno uničevanje sposobnosti ljudstva, da se brani. Obrambna v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod prvo točko pomeni:

»odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe; preiti iz obrambe v napad; pripraviti se na obrambo; potisniti nasprotnikove čete v obrambo; onesposobiti koga za obrambo; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo«.

Prav smešno oziroma ironično je, da se prvi primer uporabe termina obramba v našem slovarju, nanaša na vdajo brez boja. Cilj slehernega sovražnika je, da pri ciljnem prebivalstvu – to je pri Slovencih – doseže prav to: vdajo brez obrambe oziroma brez boja. Ta opis je osredotočen zgolj na vojno situacijo, obramba v širšem pomenu, torej na področju države, pa je v pravnem slovarju opisana kot:

»vojaško in civilno varovanje nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ter zagotavljanje delovanja oblasti in preskrbe, zaščite in preživetja prebivalstva v vojnem stanju«.

Tudi takšen opis obrambe, kot neposrednega varovanja suverenosti določene države v vojnem stanju, je pomanjkljiv. Obramba države se namreč odvija neprenehoma, tudi v mirnodobnem stanju. Obramba ne vključuje zgolj vojaških sredstev, marveč tudi civilna. Ne gre zgolj za ukrepe, ki bi preprečevali neposreden napad, temveč tudi za ukrepe, ki preprečujejo, da bi se sploh pojavili pogoji za uspešen napad na državo. Pri tem je ključnega pomena delovanje obveščevalnih in varnostnih služb, ki zaradi narave same organizacije delujejo prikrito in je njihove aktivnosti moč opaziti zgolj po posledicah posameznih akcij.

Tipičen primer takšnega preventivnega delovanja je spor med Iranom in Izraelom, kjer državi druga drugi preko obveščevalno-varnostnih služb in njihovih izvajalcev kreirata dejanja, ki imajo cilj destabilizacije ključne državne infrastrukture in objektov. Primer tega je »nagajanje« Izraela pri iranskem jedrskem programu, ko so agenti uničevali in zavirali napredek iranske izdelave jedrskega orožja.

Atentat izraelskih sil na jedrskega znanstvenika, ki je razvijal jedrsko orožje v Iranu. EU je obsodila takšno dejanje, kar kaže na dvoličnost lastnega delovanja. Posamezne države EU so redno izvajale atentate na razne nevarne ljudi, ki bi lahko ogrozili njihovo upravljanje kolonij. (Vir: skynews)

Cilj vsake države je onesposobiti ali onemogočiti drugo državo, da lahko nad njo lahko izvajajo lastne politične in gospodarske interese. Država, ki nima možnosti obrambe pred takšnimi vplivi, postane nesuverena in ni zmožna uveljavljanja lastnih interesov niti na svojem območju, kaj šele nad ostalimi državami v mednarodni skupnosti.

Kje je potemtakem Republika Slovenija, ki se ji obrambne zmogljivosti zmanjšujejo vsako leto? Ali to sovpada z večanjem verjetnosti za nov svetovni spopad? Slovensko ljudstvo in slovenski narod sta izgubila svojo sposobnost samoobrambe pri večjem številu dejavnikov. Ti so globalni, pa tudi nacionalni.

Na globalni ravni se s pojavom globalizacije uvaža in širi omiko pacifizma s pomočjo akademskih krogov, ki imajo sedež v anglo-ameriški sferi vplivanja, navkljub dejstvu, da imajo prav te države najbolj uspešne, organizirane in opremljene vojske na Zahodu. Ta dejansko izjemno podla ideologija je prikazana na sledeči način: »Razorožite se, ker je orožje slabo, mi pa vas bomo zato, ker ste ranljivi branili, dokler nam boste poslušni!«. To je tipičen primer, kako velika sila podjarmi manjšo.

Na nacionalni ravni se uničuje koncept obrambe in obrambne omike, s pomočjo delnih političnih interesov in korupcije, ki pa so tudi posledica nadnacionalnih in globalnih dejavnikov. Ti se kažejo pri koruptivnosti posameznikov pri vzvodih oblasti znotraj države. Posledica takšnega uničevanja je miselnost, da je vojska nepotrebna in da ne bo več vojn. Odzivom kot so: »Ja, kdo nas bo pa napadel?!«, sledijo tudi »Če, nas bo pa kdo napadel, je pa brez veze, saj nas je itak premalo!«. Takšno protislovnost so dosegli z načrtnim propagandnim delovanjem, z namenom spremembe obrambne omike. Takšna miselnost se vselej razvije in služi nekemu cilju. V našem primeru gre za spremembo namembnosti naših obrambnih sil iz sile, ki bi varovala SLOVENSKO LJUDSTVO in SLOVENSKI NAROD, v silo, ki bo za plačilo izvajala dejavnosti NATO, v sklopu koncepta skupne samoobrambe (ki jo je nemogoče doseči brez zmožnosti samoobrambne sposobnosti posameznih držav članic). Zanašanje na to, »da nas bo nekdo drug branil« in »saj smo v NATO in se nam nič ne more zgoditi«, predstavlja  povsem zgrešeno logiko, ki je popolnoma brez razumevanja dogajanja na geopolitični ravni.

Tipičen primer tega, da NATO ne funkcionira, predstavlja oboroževanje Grčije (EU) in Turčije za primer vojne, navkljub temu, da sta obe državi članici NATO. (Vir: keeptalkinggreece)

Vojna in vojskovanje sta stalnica vsakega zgodovinskega obdobja in vselej nastopita takrat, ko se poruši minimalno ravnovesje družbenega stanja. To se poruši takrat, ko pride do neskladnosti različnih skupnosti znotraj družbe in se pojavi težnja po (ne)nasilnem reševanju oziroma ponovni vzpostavitvi miru. Lahko se doseže z evolucijo (počasno postopno spremembo) ali z revolucijo (hitro intenzivno spremembo). Obe opciji lahko vključujeta nasilje, le da v različnih oblikah in intenzivnosti. To nasilje je lahko osredotočeno zgolj na posameznike ali pa na celotno družbo. Zato morata imeti država in ljudstvo načine, kako omejiti to nasilje na vseh ravneh. Nasilje na ravni posameznika in majhnih skupin, se lahko preprečuje s pomočjo varnostnih organov, medtem ko se množično nasilje lahko prepreči zgolj s pomočjo delujočih obrambnih organov. Slovenija trenutna nima sposobnosti preprečevanje množičnega nasilja in te sposobnosti tudi čez desetletje najverjetneje ne bo imela, v kolikor bo državna politika še naprej delovala, kot je do sedaj. Vsaka sistemska sprememba na državni ravni potrebuje več let ali celo desetletje, da se uveljavi. To še posebej velja za spremembe na področju obrambe.

Prehod in reorganizacija iz naborniškega suverenega sistema popolnjevanja oboroženih sil na profesionalni odvisni sistem, je trajal in še traja, navkljub dejstvu, da je dejansko uničil celoten obrambni sistem in obrnil ljudstvo proti lastni vojski. Seveda je bilo to vnaprej jasno, saj so dobro znane posledice odnosa ljudstva do vojaštva pri prehodu iz naborništva v plačano profesionalizacijo. Ena izmed teh posledic je izguba zaupanja v vojsko, saj ljudje izgubijo stik s tem kar vojska počne, zato tega ne morejo spremeniti nobene slike politikov v vojaških oblačilih, ki naj bi metali ročne bombe.

Primer porazne propagande, ki nikakor ne pripomore k dvigu števila pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske. Prehod iz naborništva na profesionalizem je pomenil izgubo stika Slovencev z vojaštvom in zmago tistih ljudi, ki so hoteli Slovenijo podrediti drugim državam. (Vir: Had)

Takšno stanje in odnos Slovencev do lastne države podpihujejo skorajda vse politične stranke, ki spreminjajo slovenski politični prostor v otroški peskovnik in vrtec. Politika, ki je povsod najpomembnejša dejavnost v vsaki organizirani skupnosti ljudi, brez nje pa skupnost žal ne more funkcionirati, se je pretvorila v fraze »Politika smrdi!«, »Vsi so isti pri koritu!« in podobno.

Takšen način dojemanja družbe in upravljanja države neizogibno vodi v propad, ki se ga veselijo vsi, ki so ga načrtovali, ali pa tudi ne, oziroma se tega morda niti niso zavedali. To niso Slovenci, niti ljudje, ki bi vam radi pomagali. Tovrstni ljudje nikoli ne bodo zagotovili toliko želenega miru. Bodo pa vsekakor veseli dostopa do morja, dostopa do slovenske pitne vode in do strateške lege našega ozemlja.

Vse se začne in konča pri sposobnosti države za obrambo pred vsemi možnimi grožnjami.

Iztok Prezel, 29. vinotok 2021