Duša Krnel Umek, slovenska etnologinja in arhivistka, se je rodila 11. kimavca 1946 v Pivki. Po maturi na piranski gimnaziji je leta 1965 vpisala študij etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter diplomirala leta 1970 z nalogo Vas kot skupnost v Slovenski Istri. Takoj po diplomi je na Oddelku za etnologijo postala asistentka za narodno etnologijo. Bila je prva predsednica Slovenskega etnološkega društva.

Leta 1984 je doktorirala z disertacijo Skupnosti in družbeno razlikovanje v Vitanju od 70. let 19. stoletja do druge svetovne vojne, katere izsledki so bili leta 1987 objavljeni v delu Kruh in politika. Na področju bibliotekarstva je leta 1985 skupaj s soavtorjem Bernardom Rajhom iz mariborske Univerzitetne knjižnice dobila nagrado Kalanovega sklada za raziskovalno nalogo Domoznanska dejavnost v slovenskem knjižnično-informacijskem sistemu. Leta 1986 je bila imenovana za ravnateljico Pokrajinskega arhiva v Kopru, kjer je uspešno izpeljala prenovo dela bivšega samostana sv. Klare za potrebe arhiva, na področju arhivistike pa preučevala zgodovino inštitucij in leta 2007 dosegla naziv arhivske svetnice.

Leta 1992 jo je Izvršni svet Skupščine Skupnosti obalnih občin imenoval za predsednico delovne skupine za ustanovitev univerze v Kopru. Bila je tudi pobudnica ustanovitve Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (leta 1995 je bila njegova v. d. direktorica). V letu 2000 je kot državna sekretarka R Slovenije na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport vodila pripravo prvega vladnega odloka o ustanovitvi Univerze na Primorskem.

V zadnjih dveh desetletjih se intenzivno ukvarja z vprašanjem izvora Slovencev. Sodelovala je v dolgoletnih aktivnostih mednarodne konference Staroselci v Evropi, je pa tudi članica ožje skupine raziskovalcev evropskega staroselstva (RES). Med njenimi deli posebej izpostavljamo knjigo Dokumenti o Slovencih ob Jadranu od leta 1797 do leta 2009, zbornik Slovensko-hrvaška meja v Istri : preteklost in sedanjost ter tri zbornike Slovensko staroselstvo in Istri. Je sourednica zbornikov Slovenci-kdo smo in od kdaj smo tu?, izmed katerih posebej izpostavljamo zbornik Staroselci v Alpah : izbrani prispevki. Pred slabim mesecem je skupaj z uredniškim odborom poskrbela za izdajo zanimivega dela Trstenjakov zbornik : zbornik znanstvenega simpozija ob 200. letnici rojstva Davorina Trstenjaka.

V Bovcu boste tudi letos imeli prispevek na posvetovanju “Slovenci, kdo smo in od kdaj smo tu?“ Očitno je, da ste zelo dejavni in nikakor ni videti, da bi vam zmanjkalo tem s katerimi se ukvarjate, sploh pa ne motiviranosti in elana.

Pred tridesetimi leti sem začela preučevati zgodovino državnih inštitucij v zadnjih dve sto letih na severnem Jadranu. To je bilo nadaljevanje mojih raziskav krajevnih skupnostih in drugih oblik družbenega povezovanja. Zato me je zanimalo vprašanje slovensko hrvaške meje v Istri od 13. stol dalje, kar je bila politično vroča tema in zaradi tega toliko bolj zanimiva. V slovensko etnogenezo, to je izvor slovenskega naroda, pa sem se bolj poglobila, ko me je pater Ivan Tomažič povabil na mednarodno konferenco »Izvor Indoevropejcev« v Ljubljani, potem pa me je dr. Jože Rant povabil v Bovec na posvetovanje »Slovenci, kdo smo in od kdaj smo tu«. Vsa tri področja so tesno povezana, zato je zame tovrstno raziskovanje še sedaj velika spodbuda, posebno, ker so mnogi viri na dosegu roke, česar v začetku mojega raziskovanja pred petdesetimi leti še ni bilo.

Zaupajte nam skrivnost, kako vam tako raznovrstno raziskovanje uspeva, prepričani smo namreč, da to zanima tudi številne mlajše ustvarjalce.

Obstaja veliko dobrih knjig, a splošnega recepta za vse ni. Pomembno je, da delaš to, kar te zanima in veseli in kakor pravi lep slovenski pregovor »Vsak je svoje sreče kovač«.

Opazno je, da vas v zadnjih desetletjih posebej zanima izvor Slovencev. Očitno je tudi, da trdno stojite na stališču, da smo Slovenci staroselci, domorodci na območju Srednje Evrope.

Z etnogenezo se sedaj v etnologiji pri nas nihče ne ukvarja, čeprav je temeljno področje etnološke vede. S poznavanjem izvora naroda je mogoče razumeti in razložiti posamezne sestavine v materialni, družbeni in duhovni kulturi. Delala sem v knjižničarstvu in v arhivistiki, kar mi je omogočilo, da sem bila neodvisna od projektov in recenzij, obenem pa sem več izvedela, kje iskati redke knjige in dokumente, kar je bistveno za tovrstno raziskovanje.

Tovrstna stališča med znanstveniki in strokovnjaki na področjih zgodovine, jezikoslovja, arheologije, pa tudi vaše etnologije niso ravno pogosta. Od kod izvirajo vaša drugačna spoznanja?

V uradno tezo zgodovinarjev o poznem prihodu Slovencev na Jadran sem zgodaj podvomila in ko so začela ponovno izhajati dela, v katerih so avtorji utemeljevali, da smo Slovenci domorodci – staroselci v srednji Evropi, sem začela preverjati vire, ki so jih navajali. Ugotovila sem, da je bilo vse do prve svetovne vojne popolnoma jasno, da smo Slovenci domorodci, da pa je v prvi in drugi Jugoslaviji prevladala teza o poznem prihodu Slovanov v 6. stol. in so le redki nadaljevali s tovrstnimi raziskavami.

A zakaj bi bil proces razvoja za Slovane drugačen od drugih Indoevropejcev? Odkritje in opis nekega ljudstva in njegovega jezika v zapisih avtorjev ob koncu antike in zgodnjem srednjem veku še ne pomeni, da jih pred tem ni bilo, je zapisal tuj znanstvenik. Tudi dejstvo, da smo Slovenci dobili svojo državo leta 1991, še ne pomeni, da pred tem Slovencev tu ni bilo, čeprav se je ozemlje na osrednjem delu več stoletij imenovalo Kranjska – tedaj so pisali Krajnska – in so bili njeni prebivalci Krajnci.

Narodoslovje in narodopisje sta vaši strokovni področji. Bi bilo pravilneje uporabiti imeni etnologija in etnografija?

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomenijo vse štiri besede vedo o materialni, družbeni in duhovni kulturi posameznih ljudstev in narodov. Narodoslovje in narodopisje sta slovenski imeni za vedo, kar vsakdo razume, kaj pomeni ime etnologija pa je potrebno razložiti.

Beseda ethnos izhaja iz grščine in jo največkrat prevajajo kot ljudstvo, kar pa ne pomeni isto kot narod. Začetke oblikovanja evropskih narodov postavljalo v čas po razpadu Rimskega imperija, ali pa so bili tudi pred tem, je odvisno od definicij za posamezne stopnje družbenega razvoja in oblik povezovanja v skupnosti.

Nekako se ne moremo znebiti občutka, da dandanes v Sloveniji marsikoga moti celo že sama raba besede narod in vsega povezanega s tem. Kako vi to vidite in razumete?

Besede rod, rodbina, rodovina, narod nas povezujejo z našimi koreninami. Avstralski domorodci – aborigini (aboridžini) menda poznajo 40 tisoč let svoje zgodovine, čeprav so bili po zahodnem pojmovanju nepismeni. Dva milijona Kitajcev ve, da je bil njihov prednik Konfucij izpred 2500 leti, japonska cesarska rodovina, ena najstarejših na svetu, naj bi bila po legendi stara več kot 2000 let, indijske Vede so stare več kot 3700 let, pri nas najdeno kolo z Ljubljanskega barja pa je staro 5150 let.

Ali so samo nam zbrisali spomin na našo zgodovino izpred 1500 leti in več. Radi bi nam vsilili še tezo, da smo narod samo zadnjih 170 let, torej manj vredni od drugih, ki se imajo za zgodovinske narode. Res je takrat Prešeren napisal kitico »Žive naj vsi narodi«, pa še kaj drugega, kar tudi skrivajo.

foto: Veronika Savnik

Leta 1996 ste, lahko bi rekli celo preroško, objavili članek »Multikultura, mednarodno in globalno so lahko tudi nedemokratični pojmi : ne le odmev«. Kaj porečete na to tematiko danes, po skoraj tridesetih letih?

Stanje je še slabše, kot je bilo tedaj. Iz napačne usmeritve, so za Slovence v Istri izšle samo škodljive posledice. Znanstveno usmeritev, ki je bila namenjena raziskovanju in razvoju Slovencev v Istri, so zamenjali za multikulturo in za kdo ve čigave interese. Niti projekt Slovenci v Istri ni bil sprejet, zato se mi je postavilo vprašanje slovenske narodne istovetnosti v Istri.

Pričakovali bi, da smo z ustanovitvijo lastne države Slovenci dobili tudi lasten državotvoren, narodno zaveden vodilni sloj, pa najsi bo to na političnem, gospodarskem, znanstvenem ali kulturnem področju. Interes globalnih nosilcev moči, ni gojenje raznolikosti narodov in kultur, ampak globalni trg enakih proizvodov za enako govoreče in misleče potrošnike – podložnike.

Zanimivo, da je istega leta 1996 izšla v ZDA knjiga »Kratka zgodovina vsega«, ki govori med drugim tudi o multikulturalizmu, ki so ga prevzele ameriške univerze in je »zelo elitna drža, ki nato zase trdi, da ni elitistična«. Čeprav razlagajo, da so vse kulture enakovredne, kar seveda ne drži, so »nestrpni do tistih, ki se ne strinjajo z njimi«, kajti »njihova drža je večvredna«, a »lažejo o svoji lastni identiteti«. To pelje v »razkorak vrednot« in »sesutje kultur«. V nasprotju z »Dobrim, Lepim in Resnico« ostane le »pusta dežela«.

Leta 1996 je izšla tudi prva knjiga Maria Alineija, o izvoru jezikov v Evropi, ki je pomembna za poznavanje izvora Slovencev. Napisal je: »Teorija o pozni selitvi Slovanov je v protislovju tudi s tradicionalno teorijo o navalu Indoevropejcev v bakreni dobi, glede na to, da ni mogel nihče še potrditi, kje naj bi se skrivali Slovani celih tri ali štiri tisoč let, preden bi se množično privalili v Evropo in jo zasedli skoraj do polovice«. Nekaj več o tem bom povedala letos v Bovcu.

Kaj pa pravite na pojav, da številni Slovenci že v pristnem osebnem občevanju – namerno ne želimo reči komunikaciji – uporabljajo celo pozdrave, ki so pravzaprav splošno žaljivi, še prav posebej pa bi morali biti žaljivi ravno za Slovence? V mislih imamo pozdrave kot so »serbus«, »servus«, »čau« in podobne?

Alinei piše, da je beseda čau (it. ciao) prišla v uporabo v Italiji po drugi svetovni vojni. Pozdrav izvira iz Benetk in je bil v uporabi že pred tem v narečjih severne Italije. Čau izvira iz dežele Veneto – slovensko ime je Benečija – in beneškega s'cia(v)o (izgovarja se šča(v)o).

Prvi zapis beneške narečne besede čau se je pojavil v prvem beneško – italijanskem slovarju Dizionario del dialetto veneziano leta 1829, ki ga je sestavil Giuseppe Boerio. Pred tem je bila beseda v komediji Benečana Carla Goldonija iz 18. stol., ki jo je uporabil v poitalijančeni obliki »schiavo«. Še starejša oblika, ki je bila v uporabi v 16. stol., je bila »schiavo vostro«, kot pozdrav slovesa v pismih. Ni pa mogoče določiti točnega časa, v katerem »schiavo« postane pozdrav. Glede na to sta lahko dve dataciji: ena »ante quem« (pred tem), ki je 16. stol. in druga »post quem« (po tem) zapisana omemba termina sclavus »schiavo« v 10. stol. To pomeni, da je beseda schiavo postala pozdrav med 10. in 16. stol.

Vendar pa ostaja nejasno, kako pojasniti še starejše obdobje, v katerem bi določili čas, ko je nastal izvorni etnonim »Slav«, »Slavus«. Prva navedba je grška iz 6. stol. Zato je verjetno, da je termin nastal pred 6. stol. Alinei piše da: »Gotovo izvira iz prazgodovine, to je iz časa, ko so si Sloveni (it. Slavi) dali to ime, ali so ga sprejeli od svojih sosedov«.

Že pred prvo svetovno vojno, zlasti pa v času fašizma, je bila beseda »ščavo« žaljivka, ki so jo italijanski okupatorji uporabljali za Slovence v Primorju. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, zakaj so ga številni Slovenci za pozdrav sprejeli v novejšem času. Vse kaže, da spomin na okupatorje hitro zbledi, pa naj si bo to za zadnjih sto let ali za zadnjih 2 tisoč let, saj so v Ljubljani pred leti slavili 2 tisoč let rimske Emone, torej okupatorja izpred 2 tisoč leti.

Povejte nam nekaj več o vašem zadnjem projektu, o Trstenjakovem zborniku, ki je izšel pred nekaj tedni. Večina Slovencev najbrž sploh ne ve za koga gre.

Večina Slovencev res ne ve, kdo je bil Davorin Trstenjak, zato je bilo pomembno, da izide zbornik. Poleg znanega Antona Trstenjaka, je živel v 19. stol. še drugi Anton Trstenjak, pisatelj in gledališki zgodovinar, ki je napisal daljši spis o Francu Ks. vitezu Miklošiču, tedaj »najučenejšemu slavistu« v Evropi.

Zbornik prinaša prispevke, ki so jih pripravili udeleženci znanstvenega simpozija in spominske slovesnosti, ki sta bila leta 2017 ob 200-letnici rojstva Davorina Trstenjaka v Svetem Juriju ob Ščavnici. Bil je duhovnik, leposlovec, zgodovinar, arheolog, etnolog, liberalno – katoliški publicist in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Njegovo življenje in delovanje so avtorji predstavili v obsežnih in poglobljenih prispevkih, sestavljena je bila bibliografija njegovih del, ki obsega več kot pet sto enot, predstavljeni in popisani so bili arhivski viri, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

Njegovi prispevki so še danes pomembni za domorodno (avtohtonistično) teorijo in pri raziskavah etnogeneze, ki v Evropi in pri nas izvor Slovencev in Evropejcev prikazuje na novih znanstvenih dognanjih zelo podobnih Trstenjakovim. Utemeljeval je, da so staroselci v starem veku, ki so imeli imena Karni, Panonci, Noriki, Japodi, Veneti, Ambidravi, predniki današnjih Slovencev.

V zborniku je predstavljen del njegove bogate dediščine, ki je bila pozabljena ali zamolčana. Upamo, da bo to vzpodbuda za nove raziskave njegovega dela in del drugih pomembnih slovenskih raziskovalcev in znanstvenikov, ki jih premalo poznamo.

Najhlepša hvala za vaše zanimive odgovore. Naše uredništvo vam želi še obilo uspeha pri vašem raziskovanju, obenem pa tudi, da bi se o tem kar počnete s svojimi sodelavci, čimprej učili tudi v slovenskih šolah.

25. mali srpan 2023, Uredništvo portala Pravda.si