Javna predstavitev Trstenjakovega zbornika je potekala 20. vinotoka 2023 v Kocbekovi dvorani KUS Sveti Jurij ob Ščavnici. V njem so objavljeni prispevki znanstvenega simpozija, ki je bil pri Svetem Juriju ob Ščavnici leta 2017 ob praznovanju 200-letnice rojstva Davorina Trstenjaka. Za izid zbornika je poskrbel uredniški odbor, ki so ga sestavljali dr. Duša Krnel Umek, Andrej Šiško in Franc Krnjak.
Trstenjak se je zavedal prelomnega časa, v katerem je živel in je z utemeljevanjem, da smo Slovenci kot domorodci in staroselci od nekdaj živeli na tem ozemlju, postavil naš narod v enakopravni položaj z drugimi evropskimi narodi in v skladje s politično idejo Zedinjene Slovenije.
Njegovi prispevki so še danes pomembni za domorodno ali staroselsko (avtohtonistično) teorijo pri raziskavah etnogeneze, ki v Evropi in pri nas izvor Slovencev in Evropejcev prikazuje na novih znanstvenih dognanjih. Žal drugi narodi še sedaj priznavajo pomen svojih preučevalcev takratnega časa medtem, ko je Davorina Trstenjaka pri nas uradna stoka zamolčala, ali mu ne prizna doprinosa, ki ga je dal humanističnim vedam, saj je ostala pri starih in od drugod prevzetih ideoloških vzorcih.
Na začetku zbornika so predgovori, ki so jih napisali soorganizatorji simpozija in spominske slovesnosti: Miroslav Petrovič, tedanji župan Občine Sveti Jurij ob Ščavnici; Tone Peršak, tedanji minister za kulturo; Lojze Kozar ml., generalni vikar, Ivan Fras, tedanji podžupan in Franc Čuš, predsednik Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine.
Avtorji in prispevki v Trstenjakovem zborniku si po vrstnem redu sledijo:
1. dr. Stane Granda: Neustrašeni Slovenec;
2. ddr. Igor Grdina: Davorin Trstenjak po marčni revoluciji;
3. Franc Krnjak: Trstenjakov boj za čast in slavo slovenskega naroda;
4. Ivan Fras: Trstenjakov in Korošakov rod iz Kraljevcev;
5. dr. Ivan Rihtarič: Kraji Trstenjakove življenjske poti;
6. Andrej Šiško: Davorin Trstenjak kot zgodovinar;
7. dr. Duša Krnel Umek: Davorin Trstenjak kot etnolog;
8. Drago Samec: Na poti do bibliografije Davorina Trstenjaka (1817–1890)
9. mag. Jure Maček: Arhivski viri o Davorinu Trstenjaku.
Vsebino Trstenjakovega zbornika so v Kocbekovi dvorani KUS Sveti Jurij ob Ščavnici predstavili soorganizator znanstvenega simpozija profesor Franc Čuš, dr. Duša Krnel Umek z vidika etnologije ter Andrej Šiško, ki je osvetlil delo Davorina Trstenjaka kot zgodovinarja.
Franc Čuš je pozdravil vse prisotne in se zahvalil vsem, ki so doprinesli svoj prispevek tako na samem znanstvenem simpoziju pred petimi leti, kot tudi k nastanku Trstenjakovega zbornika, ki je naposled le zagledal luč sveta.
Dr. Duša Krnel Umek je Davorina Trstenjaka predstavila z vidika etnološke oziroma narodoslovne stroke. Opozorila je na številne njegove pomembne članke in spise, ki so danes bolj kot ne pozabljeni, vsebujejo pa ogromno za Slovence pomembnega gradiva. Najmanj kar lahko rečemo je, da si Davorin Trstenjak ne zasluži takšnega odnosa, kot ga je dandanes deležen, saj je bil tudi prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev, pa tudi prvi slovenski arheolog.
Andrej Šiško je na začetku predstavitve opozoril, da je bil Trstenjak svoj čas, poleg Franca Miklošiča, najbolj čislan slovenski znanstvenik. Bil je tudi najplodnejši slovenski pisec zgodovinskih člankov in študij o izvoru ter zgodovini Slovencev v 19. stoletju. Od leta 1852 do 1872 je napisal nad 200 obsežnejših člankov in del o najstarejši slovenski zgodovini, ki so dandanes v glavnem zamolčani.
Prebral je pomembne Trstenjakove besede, ki jih je le-ta zapisal na novega leta dan leta 1858: »Zapomnite si narodno prislovico: Kdor ne poštuje sam sebe, ga tudi ne poštujejo drugi..«, in dodal, da to vsekakor velja tudi danes, ko večina Slovencev žal nima pojma o lastni zgodovini, zaradi česar je povsem odrezana od svojih korenin, posledično pa se naši ljudje ne morejo izoblikovati v celovitega zrelega človeka in zato niso pripravljeni na vse okoliščine in razmere, ki jih prinašata sodobna družba in življenje.
Trstenjaka je posebej zanimalo obdobje antike ter izvora Slovencev. Vse njegovo delo je bilo usmerjeno v zbiranje dokazov o prisotnosti naših prednikov na širšem področju srednje Evrope že pred našim štetjem, ali vsaj pred 6. stoletjem. Dokazoval je, da so bila številna antična plemena in ljudstva: Veneti, Karni, Japodi, Noričani in Panonci dejansko naši predniki in so bili vsi ti domorodci Sloveni. Načrtno je zavračal zlasti nemške pa tudi druge pisce, ki so brez konkretnih dokazov trdili, da naj bi naši predniki Sloveni prišli v te kraje šele v 6. stoletju. Trdil je, da so bili naši predniki naseljeni na obsežnem področju srednje Evrope že vsaj pred tri tisoč leti. Dokazoval je, da so prišli iz Indije v Evropo že davno pred našim štetjem in da so sorodstveno ter jezikovno povezani z drugimi slovenskimi narodi, ki so jih pričeli v začetku 19. stoletja, po »zaslugi« jezuita Čeha Dobrovskega, načrtno imenovati Slovani. Do tedaj sta bili našim prednikom znani zgolj izvirni domači imeni Sloveni in Slovenci, o Slovanih pa se jim niti sanjalo ni. Tega imena in pojma sploh niso poznali, kaj šele uporabljali.
Zato je Šiško v svoji predstavitvi dosledno uporabljal naše domače izvirno ime Sloveni ali Slovenci, ne pa povsem neustreznega in anahronističnega imena Slovani, ki je po njegovem mnenju za naš narod skrajno škodljivo. Poudaril je, da se ob tem dobro zaveda, za kako zahtevno tematiko gre in obenem tudi tega, da večina današnjih zavedenih Slovencev zelo težko razume, kaj so jim z načrtno vpeljavo novo konstruiranega imena Slovani dejansko naredili. Bistvo je v tem, da Slovenci skupaj s Sloveni/Slovaki, ki smo pred dva tisoč leti govorili in še danes govorimo slovenski jezik, predstavljamo matico vseh današnjih slovenskih narodov. Ne gre za to, ali so bili naši predniki Slovani ali ne. Imenovali so se Sloveni, Slovenci, šele Čehi so jih konec 18. stoletja preimenovali v Slovane, nato pa smo od sredine 19. stoletja naprej Slovenci to novo za nas škodljivo ime sprejeli in ga postavili za matico vseh. To je v kratkem povedano povsem napačno.
Šiško je v svojem zgodovinskem pregledu izmed mnogih spisov za zbornik izbral 9 Trstenjakovih prispevkov, na sami predstavitvi pa je predstavil zgolj Trstenjakov spis Raziskavanja na polji staroslovenske zgodovine, O plemenski sorodnosti Venetov v Armenii, Paflagonii, v Illyriku, kraj Adrie, kraj baltijskega morja in v Armoriki, ki je izšel v Letopisu Matice slovenske za leto 1871.
Trstenjak je v tem spisu opisoval paflagonske, armenske, ilirske, jadranske, baltiške in armoriške ter britanske Venete, ter dokazoval njihovo medsebojno povezanost, sodelovanje in sorodnost. Bil je mnenja, da so stari pisci v antiki in v zgodnjem srednjem veku, med njimi Homer, Herodot, Julij Cezar, Tacit, Plinij, Solin, Pomponij Mela, Eustathij, Strabon, Ptolomej, Apollonij, Appian, Moses Chorenski, Arrian, Jordanes, Prokopij, Einhard in še kdo, z imenom Veneti, opisovali ista plemena in rodove imenovane Sloveni v srednjem veku. Veneti in Sloveni so torej eno in isto – gre zgolj za dve imeni, ki obe predstavljata naše prednike. Zato je povsem nesmiseln prepir o Venetih, ki smo mu pri nas priča zadnja štiri desetletja.
Prvi, ki je pisal o Venetih je bil Homer. Navedel je, da je v vojni Trojancev s Helenci, prišel prvim na pomoč tudi Pylaimenes, vodja Paflagoncev s posebnim krdelom iz rodu Enetov. Ta rod je bil tako junaški in viteški, da ga je Homer imenoval Hrabro srce. Grki so zaradi značilnosti grškega jezika izpustili prvo črko »V« v imenu Veneti in posledično pisali o Enetih, kar je bilo po mnenju Trstenjaka splošno znano vsem kritičnim jezikoslovcem.
Posebej zanimiva je Trstenjakova navedba, da so v vzhodni Germaniji že v predzgodovinski dobi prebivali Sloveni. Bili so pomešani z Germani in Kelti, ta zmes pa je ustvarila posebno germansko-keltsko-slovensko pleme Svabinov (Svavov, Svebov), pod nadvlado Germanov. »Vlak Venetov je bil skoz dunajsko ravnino, črez noriške planine v Germanijo, in črez Karpate in Krkonoše v ravnine Visle in Odre tje do venetskega jadra.« Zapisana dejstva so po mnenju Trstenjaka poleg Gilferdinga spoznali tudi Schultze, Wersebe, Müller, Landau in drugi nepristranski Nemci, med Sloveni pa Šembera in Hanuš.
Šiško je pri tem posebej izpostavil naslednje: V oči predvsem bode navedba, da se je ime Veneti v antiki pojavilo na obrobju njihove naselitve, saj je ta vzorec povsem enak tudi pri imenu Sloveni v obdobju srednjega veka. Tudi ime Sloveni in ime njihovih dežel Slovenija (Sclavinia, Sclabonia, Sclavonia), se je po pravilu pojavilo na obrobju večjega slovenskega naselitvenega ozemlja, še posebej, kadar so vanj vdrla tuja plemena in rodovi.
V starodavnih časih so baltiški Veneti jadranskim Venetom dostavljali in prodajali jantar, ki je bil ključnega pomena za tedanjo trgovino in medsebojne stike Venetov na tako obsežnem ozemlju.
Na koncu obravnave tega Trstenjakovega spisa je Šiško navedel še njegove zapise v zvezi z imenom Veneti, ki jih je avtor zapisal že na začetku študije.
Po njegovem so Veneti sodili med arijanska oziroma arijska plemena in so bili bratje ter sestre evropskih arijanskih narodov: Grkov, Italov, Illirov, Keltov, Germanov, Sloveno-Litovcev, Sarmatov, Trakov, Skithov idr.
V zvezi s tem je Trstenjak zapisal: »Ta rodbina se je že v Azii velela: Arja, in svojo zemljo imenovala: Arjavarta, Arjaka, iz ktere je novopersinsko: Irak nastalo. Arja pomenja: čestitljiv, slaven, ehrwürdig, venerabilis, in to ime je delalo nasprotje proti drugim narodom, ki so se imenovali: Mlekhas in Varvarikas, s kterim slednjim imenom so posebni črni rod Kušitov ali Aithiopov poznamenovali.«
Skliceval se je na Gilferdinga, ki je dokazal, da tudi ime Sarmat pomeni čestitljiv, prav tako pa tudi ime Veneti, Venti. To prastaro ime Slovenov, je »synonymon imen Arjas, Aretas, Sarmatas, in tudi izrazuje člena čestite, slavne arjanske rodbine«.
Za časa Trstenjaka, je veljalo – sam piše »je dokazano in brez vse dvombe pripoznano«, – da so bili Tacitovi Veneti Sloveni, »in ker tudi sosedni Finci in Skandinavci že od nekdaj Slavene imenujejo: Wane, Veneje, Venelaiset, to je, zemljo Venov — Venetov, in ker po postavah in lastnostih svojega jezika Slavene tudi Nemci imenujejo: Wenedi, Wanadi, Vinuli, Windili, Wenden, Winden, in Kelti: Vineth, Veoned, Gwineth, smemo brez vse spotike povsod iskati slovenskega plemena, kjer ime Venet najdemo.«
Vsekakor pomeni Trstenjakovo pisanje o imenu Veneti tudi neposredno jezikoslovno zvezo z imenom Sloveni. Znano je, da številni pisci izvajajo izvirno domače narodno ime Sloveni iz besed slovo, govor, kot tudi iz besed sloveti, sloveči, slava, slavni, kar je v svojem predgovoru k prvi slovenski slovnici zapisal že Anton Bohorič leta 1584. Nedvomno je pomen imena Veneti – čestitljivi, čestiti, slavni zelo blizu, če ne celo enak pomenu imena Sloveni – sloveči, sloveti, tisti, ki slove – častni in slavni.
Zanimiva je bila tudi Šiškova primerjava, ki prav tako izhaja iz pisanja Davorina Trstenjaka: Vsekakor si je za zapomniti, da so se po Ammianu Marcelinu Julijske Alpe v starodavni antiki, nedvomno pa pred Julijem Cezarom, imenovale Venetske Alpe. O tem imenu danes Slovenci žal več nimamo pojma, ime Julijske Alpe pa se nam zdi povsem običajno. To je podobno, kot če bi naši potomci čez nekaj sto let, na primer Slovenske gorice imenovali Adolfove gorice. Oba – Julij Cezar in Adolf Hitler sta bila namreč okupatorja naših domorodnih ozemelj, ki sta jih začasno zasedla. Zato je neverjetno kako današnji rodovi Slovencev povsem nekritično sprejemamo poimenovanja, ki vsebujejo imena naši okupatorjev, kot je to v primeru Julijskih Alp.
21. vinotok 2023, Herman Bezjak