Moja tretja objava bo govorila o konzervirani hrani, torej o pločevinkah in kozarcih.

V knjigi Velika šola kuhanja v slikah (Učila, 2012), ki sem jo omenila zadnjič, piše, da je od konzervirane hrane dobro imeti na zalogi: paradižnikovo omako, paradižnikovo kašo, tune, sardeline fileje, kokosovo mleko, rdeče zelje, kislo zelje, rdeči fižol, čičeriko, koruzo, olive, beluše, breskve, ananas, višnje, mandarine in marelice.

No, pa pojdimo od zadaj naprej. Vloženih kompotov ne kupujem. Če že jem kompote, jem domače. Raje kot kompote iz sadja delam marmelade. Tako imam več kozarcev slivove marmelade. Kompotov pri nas sploh ni. Res je tudi, da kompoti in marmelada vsebujejo veliko dodanega sladkorja (ker je to konzervans). Vseeno pa je to boljše kot čokoladni namazi iz trgovine, ki niso ravno zdravi in dobri za prebavo.

Kar se tiče paradižnika - če ga imam veliko, naredim iz njega omako za testenine ali "rižote". Češnjev paradižnik vložim v kozarce - tudi tega je nekaj. Ostalo pa - kupim v EuroSpin-u. Uporabljam paradižnikov dvojni koncentrat v pločevinki (880 g), passato v tetrapaku (1000 g), paradižnike v koščkih v kozarcu (680 g). In pa, če zmanjka domačega, tudi češnjev paradižnik v konzervi. Po navadi je za paradižnik vseh sort nakup v EuroSpin-u, če ni kaj domačega. Passato uporabljam za paradižnikovo juho s širokimi rezanci (doma narejenimi), ostali paradižnik gre za pice, testenine in "rižote". In pa seveda, paradižnikovi pelati v konzervi ne smejo manjkati na zalogi.

Tune v konzervi uporabljam samo za testenine s tuno. Nimam ideje, za kaj drugega bi še porabila tuno.

Sicer nimam sardelinih filejev na zalogi, imam pa file inčunov v kozarcu. Enega uporabim, ko delam omako za pico ali omako za testenine. Da doda okus. File inčuna se v omaki še čuti ne.

Ne vem, zakaj je kokosovo mleko dobro imeti na zalogi; pri nas ga ne spijemo veliko, sama pa ga imam zelo rada, vendar ga kupim občasno. Ne vem, za kaj bi ga uporabljala pri kuhi in se mi zato zdi nepotreben kot zaloga.

Zelje imamo domače naribano in skisano in ga pojemo kar veliko.

Rdeči fižol v konzervi kupim v EuroSpin-u in prav tako naredim zalogo.

Vložene čičerike ne jemo, vloženih belušev pa prav tako ne. Zanima me, zakaj je avtorica knjige izbrala ti dve živili kot nujni za zalogo.

Koruzo v konzervi (in tudi grah v konzervi, poleg tistega z vrta, ki ga imam zamrznjenega v skrinji) kupim na zalogo. Uporabljam ju za tortilije (testo za tortilije naredim sama doma in ga ne kupujem) in ob kosilih za prilogo (pokuham, dodam česen, domač peteršilj).

Olive v kozarcu kupim, če bomo kaj praznovali in imeli goste. Sicer oliv sama ne maram.

Od vložnin tu pogrešam kisle kumarice v kozarcu (ki jih imam rada), šampinjone v konzervi (za pice), repo v kozarcu. Če ne bi imeli domačega skisanega zelja, bi imela zelje v kozarcih.

Upam, da nisem česa pozabila: to je to, kar imam rada od vložnin na zalogi in sem s tem zadovoljna. Važno, da imamo paradižnik. :)