Nisem vedel, da jo imam, da živi v istem naselju kot jaz in tako blizu. Nisem siguren o točni lokaciji, nekje do 200 metrov stran, morda manj. Glede na razporejenost hiš in moje poznavanja naselja, je doma verjetno v neki novogradnji. Morda še ni dolgo tu. Morda sem pa samo jaz preprosto preveč izoliran od lastne okolice? Govorim o sosedi.

Ura zvoni, 6:20. Znova je jutro, znova čas za službo. Vstanem, uredim osnovno in se po cesti odpravim na prvi avtobus, avtobus A. Vse je tako kot vedno. Temno, megleno, oblačno in mrzlo. Pač, Ljubljana v novembru. Stojim na postaji in čakam. Kmalu na postajo pride znani obraz. Osebno se ne poznava, komunikacije ni. Čakam dalje in nenadoma se na isti poti pojavi neznan obris. Z vsakim korakom obris postaja vedno bolj viden, izrazit in...privlačen. Po poti pride Ona.

V glavi mi završi tipični paket vprašanj...«Kdo je, Od kje, Kako da je še nisem videl...« Oblečena je v temna oblačila, lasje so speti v figo. Šolska torba. Opazi moj pogled. Ženske vedno vedo, čutijo pogled. Opazi moj pogled in jaz pogleda ne morem, nočem odvrniti.

Stvar, ki sigurno ni dobra za razvoj privlačnosti - tip samo gleda. To sem na žalost počel jaz. Punci bo všeč, začetno. Zunanja potrditev. Ve, da je opažena, občudovana, zaželena. Ampak potem pa zna postati nadležno.

Jutra niso bila več enaka. Tam je bila Ona. »Danes jo bom spet videl«, je bila jutranja misel. Po avtobusu A je sledil prestop na avtobus B. Kamor je šla tudi Ona. Pri obeh avtobusih gre za končno/začetno postajo. Temu posledično so bili skoraj vedno na voljo enaki sedeži. Tako sva se lahko oba vedno usedla enako – na enake sedeže.

Kako enako? Tako, da je bila Ona v mojem vidnem polju ali jaz v njenem ali oboje. In tako je bilo nekaj dni. Ona se je večinoma igrala s telefonom in poslušala glasbo. Odvisnosti od malih igrač s svetlečimi ekrani...

Nenadoma zbolim, kar mi prekriža prve načrte o mislih, da iz pogledov preidem v osebni pristop. Da ne bo pomote, nisem neprestano strmel z izcedkom sline na robu ust. Šlo je za kratke, hitre poglede v njeni smeri. Občudovanje.

Imel sem nadležen kašelj, a sem ga lahko kontroliral. Rahlo me je bolelo grlo. Slabo počutje. Iz nosu se mi ni cedilo. Vročine ni bilo, vsaj ne vedno. Nisem vzel bolniške. Po okoli 10 dneh je kašelj izginil, jaz pa sem v vmesnem času dobil pomisleke glede mojega ravnanja.

Odločil sem se, da preneham s pogledi. Ni mi uspelo takoj. Še posebej ne, ko je lase iz fige spremenila v čop. Po nekaj dneh se je pogostost uhajanja mojih oči na njen prikupen obraz, dolge lase in njeno zavidljivo postavo, zmanjšala.

Zakaj sem se tako odločil? Ker nisem hotel, da bi ji bilo zoprno priti zjutraj na avtobus. Hkrati sem tudi sklepal, da sem verjetno že zamočil zaradi oklevanja in pomanjkanja asertivnosti, pomanjkanja samozavesti.

V petek 6 decembra sem imel izven standardni dan. Imel sem določene opravke glede mojega verjetnega bodočega bivališča. Enkrat se je končno treba odselit iz domačega hotela. Čas trajanja teh opravkov ni bil znan v naprej. Zgolj samo to, da jih imam. Čas trajanja sem pravzaprav določil jaz sam. Pri tem se nisem oziral na uro. Stvari bi lahko storil drugače, jih potegnil, skrajšal... Ravnal sem se zgolj in samo po lastnem občutku in željah.

Po koncu opravkov se odpravim na postajo, da me avtobus C iz enega dela Ljubljane odpelje do centra, kjer nameravam prestopiti na avtobus B v smeri proti domu. Displej na postaji pravi - avtobus C čez 6 minut. »Sprejemljivo.« Čakam. Avtobusa C ni. Vmes pripelje alternativni avtobus, ki bi bil tudi sprejemljiv a se odločim, da ne grem gor. Pogledam na displej, prihod za avtobus C nenadoma ni več objavljen. »WTF? OK. Pač LPP spet neki bluzi.« Čakam. Na displeju vidim, da kmalu spet pride alternativni avtobus. Ne dolgo za njim je ponovno objavljen tudi avtobus C. »Grem na alternativno, ki pride prej, al čakam na ta C, ki ga ni in ni?« Odločim se za C, ki končno tudi pride.

V centru pozabim prestopiti. Preveč sem zamišljen glede opravkov, ki sem jih ravnokar imel. Šele ob zavoju avtobusa C z običajne poti opazim mojo pozabljivost. Izstopim ob prvi priliki in se peš odpravim do postaje Kino Šiška, kjer čakam na avtobus B.

Ob prihodu na postajo nobenih posebnosti. Stojim. Po Celovški se robotsko odvija promet. Okoli mene je nekaj ljudi. Tema in hlad. Pogledam na svojo levo in zagledam... Na drugem koncu LPP postajališča stoji Ona. Ne vem od kje je prišla. Verjetno z enim od vmesnih avtobusov. Ko jo vidim se mi brezizrazen obraz spremeni v nasmeh. Od enega ušesa do drugega. Opazi me tudi Ona. Spomnim se na mojo odločitev in odvrnem pogled. Potem pa, povsem nepričakovano, Ona pride naokoli plastičnega LPP postajališča in se ustavi zraven mene, na moji desni.

Oblečeno ima zimsko bundo. Glavo ima pokrita s kapuco od bunde. Totalno presenečen si v trenutku dogajanja rečem »ne bit lesen« in se s telesom obrnem proti njej. Ona si odkrije glavo. Pozdraviva se. Prva stvar, ki jo rečem je »Ti pa res nikol nimaš miru pred mano, vedno se srečava« Ona se rahlo nasmehne, nerodno ji je.

Sledi kratek pogovor. Izvem malo glede njenega študija. Govoriva o stvareh, ki so relativno povezane. Nerodno je tudi meni, rahlo sem nervozen zato tudi malo blebetam. Vmes se Ona na kratko zasmeji. Vse skupaj traja manj kot pet minut, ko pride avtobus B.

Ona hitro stopi proti avtobusu prva in se vkrca. Jaz za Njo. Po vstopu na avtobus ostane obrnjena proti zadnjem delu avtobusa. Kaže mi hrbet. Ne vem ali naj skušam pridobiti njeno pozornost ali ne. Sprašujem se zakaj mi kaže hrbet. Pomakne se par korakov naprej, v roke vzame telefon in se nato napoti v zadnji del avtobusa. Ko doseže sedež se na hitro ozre. Morda je preverila ali grem za Njo? Jaz ostanem kjer sem bil. Kako naj grem za Njo brez občutka, da se ji vsiljujem?

Ob prihodu na končno postajo se odpravi čez cesto, kjer jo očitno čaka prevoz do doma. Jaz se odpravim peš. Avtobus A ima v tem času tak vozni red kot avioni.

Na poti do doma se sprašujem kaj se je zgodilo? »Zajebov si Rok, zihr si zajebov, neki ji ni blo všeč« mi pravi notranji dialog. Vendar kaj? Govorila sva prvič in komaj par minut. Kdaj jo bom spet videl? V ponedeljek zjutraj. Šele v ponedeljek zjutraj!

Cel vikend mislim nanjo in pri tem samega sebe opozarjam, da se spravljam v stanja iz katerega ni lahke poti ven. »Veš kaj delaš? Ja vem. Že si bil na tem, nehaj, boli. Vem, ampak sedaj je lepo.« Po glavi se mi kot veter podijo različni scenariji. Od temačnih, do obetavnih, do filmskih. Scenariji o tem kako naj pristopim do nje in vsemu, kar lahko sledi... Sanjarim.

Hkrati se začnem spraševati o naključjih. Ali obstajajo? Ali obstaja usoda? Če bi se v petek za nekaj minut obrnil malo drugače, če avtobus C nebi sumljivo izginil z displeja in prišel z zamudo, če nebi pozabil prestopiti v centru, če bi... Potem se nebi srečala. In Ona? Je tudi Ona imela drugačen dan? So v dogajanje posegle vile Sojenice in naju pripeljale skupaj, na kar je Rok, torej jaz, vse skupaj z nečem svetovno zajebal? Zakaj mi je pokazala hrbet?

Končno pride ponedeljek zjutraj. Vstanem, rutina, odpravim se proti postaji. Po cesti pride še nekdo. Dobesedno mi zastane dih. Ozrem se in...ni Ona, po cesti gre nekdo drug. Odpravim se do postaje. Čakam. Pride avtobus. Pride ura odhoda in avtobus spelje. Nje ni.

Prestopim na avtobus B. Tam vsa luškana že sedi Ona, na istem enojnem sedežu kot ponavadi. Enojni sedež pred njo je prazen. Na kratko me pozdravi in jaz njo. Pogledam prazen sedež ampak... Usedem se na moj sedež. Tja kot ponavadi.

Sledi vožnja proti mestu. Ona izstopi tam kjer vedno, kot vsak dan. Tokrat je bilo manj gužve, zato po izstopu vidim kako stoji in čaka na postaji. Opazim njene popolne noge in rit. Kmalu pristopita dva fanta. Verjetno sošolca. Z obema se rokuje, en jo za kratek čas objame okoli ramen. »Rojstni dan?« Pogled kmalu zastre množica. Kasneje vidim kako se vsi trije počasi sprehajajo po ulici. Nič ne kaže na to, da bi bil katerikoli od fantov njen čustveni partner. Sprašujem se ali je samska. Nekaj kar si močno želim izvedeti.

Odločim se, »v torek bo dan D. V torek bom pristopil in vprašal ali je samska in če je, ali bi se želela bolje spoznati z mano. Zadeva rabi epilog.« Naročim si frizerja, imam ga šele tri ure po službi a sem pripravljen počakati. Ona ni neka X številka, ki bi jo ta teden povabil ven. Njena reakcija mi je pomembna.

V torek zjutraj se zbudim 20 minut pred alarmom budilke. Kaj to delajo čustva... Vstanem in se nekoliko bolj ekstra uredim. Na postaji želim biti pred Njo, da se lahko usedem tja, kjer ponavadi sedi Ona, ampak na notranji sedež. »Tako lahko Ona, če bo hotla, prisede.« Ko pride na avtobus me na kratko zadržano pozdravi, se usede drugam in se prične igrati s telefonom in pošiljanjem sporočil.

Po prestopu na avtobus B se vsede na že znano lokacijo. Enojni sedež pred njo je prazen. Pristopim. V ušesih ima slušalke. »Lahko prisedem?« jo vprašam. Opazi, da stojim tam. Pogleda proti meni. Ponovim, »Lahko prisedem?« Odstrani si slušalke in ponovim tretjič, »Lahko prisedem?« in se hkrati tudi usedem, ter z bokom obrnem proti njej. Ona že zaradi pozicije sedeža gleda v mojo smer.

Nerodno ji je. Pozdraviva se. Vodim pogovor, ki v celoti traja okoli 2 minuti.

Jaz: A vedno začnete tako zgodaj

Ona: Različno mamo, ta teden še potem pa ne več

»Danes, sreda, četrtek , petek potem je ne bo več« mi gre skozi misli.

Jaz: Urnik mate pa verjetno razmetan čez cel dan

Ona: Ja

Iz torbe potegne knjigo z rumenimi platnicami. Pove mi, da je snovi kar nekaj in da sprašujejo. Vprašam, če mora ponavljati. Pritrdi, zato ji rečem

Jaz: OK potem pa ne bom preveč motil

Ona: Hvala

Pri tem tudi ostane. Sedim poleg nje. Z bokom obrnjen proti njej. S pogledom usmerjen proti izstopnim vratom. Nočem ji pokazati hrbta. »Kaj pa, če bo hotla kej rečt« mi gre skozi misli. Izgubim občutek za čas in splošno okolico. Ves šunder okoli mene ni več pomemben. Postaje švigajo tako hitro ena za drugo kot še nikoli. Sedim tam in si tako zelo želim nekaj reči a spoštujem njeno željo. Z robom očesa opazim, da ima za knjigo telefon. Ne vem ali brska po telefonu, pošilja sporočila ali zgolj nastavlja glasbo. »Ponavlja?« Vsake toliko premakne par listov v knjigi.

Ko se približava postaji na kateri izstopi in Ona prične pospravljati knjigo, jo vprašam »Imaš minuto za eno malenkost?« V ušesih ima spet slušalke, ki jih vzame ven. Ponovim, v natrpanem avtobusu, »Imaš minuto za eno malenkost?«

Ona: Ne morem, lovim takoj naslednji avtobus

Jaz: Res bi vzelo samo nekaj sekund

Ona: Ne

»No pa si dobil odgovor«. Preden izstopi opazim rdečico na njenem obrazu. Kasnejše interpretacije te rdečice so različne. »Če farba, če ji je nerodno, to je dobr?« Ter »kaj pa, če je rdečico povzročila laž?«

Glede na razplet dogodkov se odločim, da naslednji korak v celoti prepustim njej. Če se zgodi OK, če ne bo pa nekaj časa bolelo. Sam pri sebi zaključim, da bi bil vsak poskus komunikacije samo z moje strani vsiljevanje.

Pride sreda. Na avtobusu A se usedem tako, da Ona ne bo v mojem vidnem polju. Ona ne pride na avtobus. Pri prestopu na avtobus B opazim, da je ni.

Sprašujem se, ali se je zgodilo ravno tisto, česar nisem hotel. Ali je ona spremenila urnik odhoda? Če že kdo bi to raje storil jaz, ki sem vse skupaj nekako začel.

Jutri je četrtek. Popoldan imam opravek v Kranju. Jo bom videl zjutraj? Jo bom sploh še kdaj videl? Naj imam misli o tem, da bo morda na avtobusu prišla do mene ali potrkala na moje okno? Pobožne želje. Okno hiše je locirano ob cesti. Enkrat sva tako slučajno videla drug drugega. Ona ve kje sem, kje me najde. Če me hoče.

Sem naredil napako? Morda, s tem, ko sem ignoriral »moderna pravila Igre« in s tem, ko sem »padel notri« ne da bi Ona kadarkoli jasno izkazala njen interes.