sodba II U 156/2009
Sodišče: Upravno sodišče
Oddelek: Upravni oddelek
ECLI: ECLI:SI:UPRS:2010:II.U.156.2009
Evidenčna številka: UM0010258
Datum odločbe: 07.07.2010
Senat, sodnik posameznik:
Področje: GRADBENIŠTVO
Institut: gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - nezahteven objekt - bazna postaja - namestitev na bivalnem objektu - bazna postaja, namenjena telekomunikacijskim storitvam
Jedro
Postavitev bazne postaje, namenjene telekomunikacijskim storitvam, je mogoča le ne objektu, katerega namen ni bivanje.
Izrek
1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Obrazložitev
Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke kot investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – pomožnega telekomunikacijskega objekta – bazne postaje na zemljišču parc. št. 82/14, k.o. ... V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z določbo prvega odstavka 74.c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. list RS, št. 110/02 s spremembami, v nadaljevanju: ZGO-1) po kateri upravni organ na podlagi prvega odstavka citiranega člena izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, če ugotovi med drugim tudi, da so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov. Predpis, katerega pogoje je treba presojati po gornji določbi, je Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Ur. list RS, št. 37/2008), ki v 11. členu taksativno določa, kateri objekti se štejejo za nezahtevne objekte. Med temi so v točki 4.c 11. člena določene tudi bazne postaje, namenjene javnim telekomunikacijskim storitvam, ki so sestavljene iz antenskega druga, antenskega nosilca z antenami in telekomunikacijske opreme oz. naprav v primernem prostoru ali zabojniku, če so zanje izpolnjeni tam predpisani pogoji. Med temi pogoji pa je po 3. alinei 4.c točke 11. člena tudi pogoj, da je lahko prostor s telekomunikacijsko opremo samo v nestanovanjski stavbi in sicer v tistem njenem delu, ki ni namenjen javni rabi oz. v katerem se ne zadržujejo ljudje; če pa je to zabojnik, pa je lahko postavljen ob drogovih, stebrih oz. stolpih, njegova bruto površina pa je lahko do 30 m2. Glede na to, da je po citirani 3. alinei 4.c točke 11. člena Uredbe namestitev telekomunikacijske opreme (kot dela bazne postaje) dopustna samo pri nestanovanjski stavbi (bodisi da gre za prostor s telekomunikacijsko opremo v sami nestanovanjski stavbi ali zabojnik s telekomunikacijsko opremo na nestanovanjski stavbi, ob drogovih, stebrih oz. stolpih z bruto površino do 30 m2), je prvostopni organ zavrnil zahtevek investitorja za postavitev bazne postaje pri nepremičnini parc. št. 82/14, k.o. ... iz razloga, ker gre za namestitev bazne postaje na objektu, ki je po Uredbi po enotni klasifikaciji vrst objektov (TC-SI) stanovanjska stavba za posebne namene – 11300. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 35108-470/2008-4-MZ z dne 18. 3. 2009.
Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev upravnega organ prve stopnje zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in posledično nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi pravilne interpretacije dikcije 3. alinee 4.c točke 11. člena Uredbe je podala v tožbi tudi kratek zgodovinski pregled sprememb veljavne zakonodaje ter podzakonskih aktov s področja gradnje baznih postaj, na podlagi katere zaključuje, da se bazne postaje lahko postavljajo tudi na stanovanjskih stavbah, kolikor je prostor s telekomunikacijsko opremo nameščen v zabojniku. Navaja vrsto lokacij v katerih so bazne postavljene na stanovanjski stavbi. Dokaz zato pa je tudi diplomska naloga avtorja Samec M., Postopek pridobivanja gradbenega in uporabnega dovoljenja pri postavitvi baznih postaj, leto 2006, v kateri avtor navaja, da je prostor za namestitev opreme bazne postaje lahko na obstoječih podstrešjih, poslovnih ali stanovanjskih zgradbah. Sicer pa je na lokaciji, za katero je bila tožeči stranki zavrnjena izdaja gradbenega dovoljenja, že dalj časa delujoča bazna postaja operaterja A., d.d., kar dodatno potrjuje stališče, da so bazne postaje lahko postavljene tudi na stanovanjskih stavbah. Zgolj iz previdnosti tožeča stranka še navaja, da je radiofrekvenčni spekter, ki se uporablja za delovanje bazne postaje omejena naravna dobrina. Tožeča stranka je pridobila dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih komunikacij UMTS in jih je dolžna uporabljati učinkovito, zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo neupravičeno posegla v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice, med katere sodijo tudi ustavne pravice iz 66. do 69. člena Ustave RS, ki sicer urejajo gospodarska in socialna razmerja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.
K 1. točki izreka:
Tožba ni utemeljena.
Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožeči stranki kot investitorju, zavrnjen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje z utemeljitvijo, da bo locirana na stanovanjski stavbi. Navedena odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.
V skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Ur. list RS, št. 37/2008 s spremembami), ki je bila izdana na podlagi drugega odstavka 8. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. list RS, št. 110/2002 s spremembami in dopolnitvami), se bazne postaje, namenjene javnim telekomunikacijskim storitvam, štejejo v skladu z 11. členom citirane Uredbe za nezahtevne objekte oz. po točki 4 citiranega člena za pomožne infrastrukturne objekte. V točki 4 c 11. člena te Uredbe je določeno, da so bazne postaje sestavljene iz antenskega droga, antenskega nosilca z antenami in telekomunikacijske opreme oz. naprav v primernem prostoru ali zabojniku, določeno pa je tudi, da je prostor s telekomunikacijsko opremo lahko samo v nestanovanjski stavbi in sicer v tistem njenem delu, ki ni namenjen javni rabi oz. v katerem se ne zadržujejo ljudje, če pa je telekomunikacijska oprema v zabojniku, pa je lahko postavljen tak zabojnik ob drogovih, stebrih oz. stolpih, njegova bruto površina pa je lahko do 30 m2. Kot sta to pravilno navedla že upravna organa prve in druge stopnje v svojih odločbah, iz namena citirane določbe tudi po presoji sodišča izhaja, da namestitev telekomunikacijske opreme (kot dela bazne postaje) v nobenem primeru ni dopustna pri stanovanjski stavbi, bodisi v prostoru znotraj takšne stavbe ali v zabojnikih na takšni stavbi, razen tega pa tudi pri nestanovanjski stavbi namestitev telekomunikacijske opreme ni dopustna povsod, temveč samo v tistem delu nestanovanjske stavbe, ki ni namenjena javni rabi oz. v katerem se ne zadržujejo ljudje. Navedeni pogoji pa veljajo tako za prostor s telekomunikacijsko opremo v nestanovanjski stavbi, kot tudi za zabojnik s telekomunikacijsko opremo na nestanovanjski stavbi. Merila za gradnjo baznih postaj, vsebovana v citiranih določbah Uredbe torej določajo, da je možna postavitev bazne postaje samo na objektu, katerega namen ne sme biti bivanje.
Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik kot investitor želel postaviti bazno postajo na objektu Dijaškega doma v B., torej na objektu, katerega namen je bivanje. Zato je sodišče tožbene ugovore v zvezi z napačno uporabo določb materialnega prava (zlasti 3 alinee 4.c točke 11. člena Uredbe, ki bi jo bilo potrebno po stališču tožeče stranke razlagati tako, da je namestitev telekomunikacijske opreme v zabojniku dovoljena tudi na stanovanjski stavbi) iz tega razloga kot neutemeljene zavrnilo. Ker je bilo torej v izpodbijani odločbi po presoji sodišča materialno pravo uporabljeno pravilno, tožeča stranka tudi neutemeljeno zatrjuje, da so ji bile kršene ustavne pravice iz 66. 67. 68, 69. in 74. čl. Ustave RS.
Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.
K 2. točki izreka:
Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Zveza:
Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (2008) - člen 11
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2021
https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=URED4719
***
https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/78247
Iz sodne prakse: Gradnja bazne postaje na stanovanjskem objektu
14.02.2012
V zadevi II U 156/2009 je tožnik kot investitor želel postaviti bazno postajo na objektu dijaškega doma, v zadevi II U 311/2009 pa na objektu doma upokojencev, v obeh primerih torej na objektu, katerega namen je bivanje.
Predmet spora v dveh obravnavanih zadevah je bila odločitev upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožeči stranki kot investitorju, zavrnjen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje z utemeljitvijo, da bo locirana na stanovanjski stavbi.
Tožeča stranka je v obeh zadevah s tožbo izpodbijala odločitev prvostopnega organa zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in posledično nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi zgodovinskega pregleda sprememb veljavne zakonodaje ter podzakonskih aktov s področja gradnje baznih postaj je zaključila, da se bazne postaje lahko postavijo tudi na stanovanjskih stavbah, kolikor je prostor s telekomunikacijsko opremo nameščen v zabojniku, ob tem pa je navajala vrsto lokacij, v katerih so bazne postaje postavljene na stanovanjski stavbi ter kot dokaz ponudila diplomsko nalogo v kateri avtor navaja, da je prostor za namestitev opreme bazne postaje lahko na obstoječih podstrešjih, poslovnih ali stanovanjskih zgradbah. Na dijaškem domu, za katerega je bila tožeči stranki zavrnjena izdaja gradbenega dovoljenja, je celo že dalj časa delujoča bazna postaja drugega operaterja, kar naj bi dodatno potrjevalo stališče, da so bazne postaje lahko postavljene tudi na stanovanjskih stavbah.
Objekti se glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1). Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZGO-1 sprejeta Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost v 11. členu šteje bazne postaje, namenjene javnim telekomunikacijskim storitvam, za nezahtevne objekte oz. po točki 4 predmetnega člena za pomožne infrastrukturne objekte. V točki 4 c 11. člena Uredbe je določeno, da so bazne postaje sestavljene iz antenskega droga, antenskega nosilca z antenami in telekomunikacijske opreme oz. naprav v primernem prostoru ali zabojniku, določeni pa so tudi dodatni pogoji, da se te bazne postaje umeščajo med pomožne infrastrukturne objekte. Prostor s telekomunikacijsko opremo je lahko samo v nestanovanjski stavbi, in sicer v tistem njenem delu, ki ni namenjen javni rabi oziroma v katerem se ne zadržujejo ljudje; če pa je to zabojnik, je lahko postavljen ob drogovih, stebrih oziroma stolpih, njegova bruto površina pa je lahko do 30 m2.
V obeh zadevah sta tako prvostopni kot drugostopni organ navedla, da namestitev telekomunikacijske opreme v nobenem primeru ni dopustna na stanovanjski stavbi, pa tudi pri nestanovanjski stavbi ni dopustna povsod, temveč samo v tistem delu nestanovanjske stavbe, ki ni namenjena javni rabi oz. v katerem se ne zadržujejo ljudje. Postavitev bazne postaje je tako možna samo na objektu, katerega namen ne sme biti bivanje.
Tudi upravno sodišče se je strinjalo, da sta upravna organa prve in druge stopnje v svojih odločbah pravilno navedla, da iz namena določb izhaja, da namestitev telekomunikacijske opreme (kot dela bazne postaje) v nobenem primeru ni dopustna pri stanovanjski stavbi. S tem, ko Uredba omejuje postavitev prostora s telekomunikacijsko opremo izključno na nestanovanjske stavbe in še v teh le na njihove dele, jasno postavlja minimalne standarde, ki naj zagotovijo, da ti prostori ne bodo postavljeni v neposredni bližini prostorov, v katerih se ljudje stalno zadržujejo, kar mora toliko bolj veljati za prostore, v katerih ljudje prebivajo. Ti standardi bi bili s postavitvijo zabojnika na streho očitno prekršeni, saj nikakor ni mogoče izključiti možnosti, da bi se na ta način prostor s telekomunikacijsko opremo znašel bistveno bližje bivalnih prostorov, kot skuša zagotoviti Uredba celo za nestanovanjske stavbe. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o drugih baznih postajah, ki naj bi bile postavljene na stanovanjskih stavbah, saj le-te niso predmet teh dveh postopkov.
Stavba doma upokojencev je v zemljiško knjigo vpisana kot poslovna stavba, splošno znano dejstvo pa je tudi, da gre za dom za starejše občane, kjer je organizirano tako dnevno, kot 24-urno varstvo, navedeno pa izhaja tudi iz pridobljenih gradbenih oziroma uporabnih dovoljenj, ki jih je izdala pristojna upravna enota, zato niso izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva 3. alineja 4. c točke 1. odstavka 11. člena Uredbe. V obravnavanem primeru stavba ne spada med take poslovne objekte, v katerih se ne zadržujejo ljudje. Tudi objekt dijaškega doma je po Uredbi po enotni klasifikaciji vrst objektov (TC-SI) stanovanjska stavba za posebne namene. Tako vsi pogoji iz 1. odstavka 74. c člena ZGO-1 niso izpolnjeni. Upravno sodišče je odločilo, da sta odločitvi prvostopenjskih organov pravilni in zakoniti, tožbi pa kot neutemeljeni zavrnilo.
Navedeno pomeni, da bazne postaje v obravnavani zadevi ni mogoče obravnavati kot nezahteven objekt in za njeno postavitev pridobiti gradbenega dovoljenja po pogojih iz 74.a in naslednjih členov ZGO-1, kar pa v ničemer ne preprečuje njene morebitne izdaje gradbenega dovoljenja po postopku in pod pogoji, ki veljajo za vse ostale objekte (54. in nadaljnji členi ZGO-1).
Pripravila: Vanja Novak
*
Izrek
1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Obrazložitev
Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Domžale zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – bazne postaje na zemljišču s parc. št. 493/2 k.o. ... V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je tožnik dne 7. 3. 2009 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje na zemljišču s parc. št. 493/2 k.o. ... Ker iz listin ni izhajalo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, je bil tožnik z dopisom z dne 20. 4. 2009 seznanjen, da vloga ne more biti pozitivno rešena, ker nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, prav tako je bil pozvan, da se v roku 8 dni izreče o navedenih dejstvih in okoliščinah. Rok za odgovor je potekel dne 30. 4. 2009, vendar tožnik niti do izdaje prvostopne odločbe ni sporočil nobenih podatkov, iz katerih bi izhajalo drugačno stanje zadeve. V skladu z določbo 74. c člena ZGO-1 pristojni upravni organ izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, če med drugim ugotovi, da je gradnja skladna s prostorskim aktom. Iz veljavnega prostorskega akta, to je Odloka o ureditvenem načrtu območja T3-3 Trzin center (Uradni vestnik Občine Domžale št. 10/97, Uradni vestnik Občine Trzin št. 11/99, 3/05, 1/09, v nadaljevanju: Odlok), kakor tudi iz lokacijske informacije Občine Trzin z dne 19. 3. 2009 je razvidno, da Odlok na obravnavanem območju ne predvideva gradnje baznih postaj. Ker nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, je prvostopni organ tožnikov zahtevek zavrnil.
Sep 21, 2024