'Bela kakor nevesta se sveti na holmu Sveta Trojica, razgleduje se po solnčni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.''

Ivan Cankar, Aleš iz Razora

Danes sem obiskala razstavo slik v cerkvi Sv. Trojica na Vrhniki, ki je po navadi zaprta. Zato me veseli, da je cerkev ta teden odprta za obiskovalce in sem si jo lahko ogledala tudi od znotraj in ne kot po navadi le od zunaj, ko se sprehajam po številnih stezicah na tem hribu. Cerkev Sv. Trojice je zelo lepo poslikana in ohranjena. Ob oltarju sta čudoviti freski Jezusovega Krsta v reki Jordan ter prizora Transfiguracije na gori Tabor. 

Društvo Nauportus Viva je v cerkvi organiziralo razstavo slik Vojka Gašperšuta Gašperja, ki je slike naslikal z čopičem v ustih, kar je izjemen dosežek. Te slike s krajinskimi in verskimi motivi se lepo ujemajo in poživijo notranjost cerkve s svetlimi, pretežno modrimi odtenki neba in morja.

O cerkvi Svete Trojice, ki je bila zgrajena okoli leta 1640, se je ohranila naslednja legenda:

 Pastirica je na tem hribu pasla ovce. Nekoč se je zgodilo, da so vse naenkrat izginile in po dolgem iskanju je celotno čredo našla na vrhu hriba. Ovce so bile zbrane okoli podobice, na kateri je bila naslikana Sveta Trojica. Videti je bilo, kakor da molijo pred njo. Naslednji dan se je dogodek ponovil. Takrat je pastirica podobico vzela in jo nesla k domačemu župniku. Povedala mu je, kako je dvakrat našla ovce pri isti sličici. Župnik je podobico spravil v svoj molitvenik. Toda naslednji dan so bile ovce spet na istem kraju. Tam je pastirica našla tudi podobico, ki jo je prejšnji dan izročila župniku. Vzela jo je in mu jo nesla. Ta je pogledal v svoj molitvenik, ki pa je bil prazen ...

Nenavadni dogodek so takrat ljudje razumeli kot znamenje, da morajo na mestu, kjer se je vse skupaj dogajalo, pozidati cerkev v čast Sveti Trojici. Zgodba, o kateri pripoveduje tudi Cankar, pravi, da je pastirica pomagala pri gradnji. Nosila je vodo iz Ljubljanice k cerkvi vrh griča. Nekoč se je spotaknila in tako nesrečno padla, da je umrla. Njeno lobanjo naj bi vzidali za glavnim oltarjem in kdor prisluhne pri odprtini za oltarjem, bo slišal šumenje vode...

Vir: https://www.visitvrhnika.si/si/kaj-poceti/pohodnistvo/sv-trojica

Ivan Cankar je v svojih delih omenil cerkev Sv. Trojice skoraj trideset krat. Pod hribom Sv. Trojice je hiša, zgrajena na pogorišču lesene hiše, v kateri se je rodil Ivan Cankar. Na spominski plošči so stavki, ki pričajo o Cankarjevi veliki ljubezni do Vrhnike :

"Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ... 

V Knjigi Aleš iz Razora z izbranimi besedami opeva svoj rodni kraj: 

»O Vrhnika, blagoslovljeni kraj!« kadar kaže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ne slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti…«