Ne zgodi se ravno vsak dan in vsakemu, da ga po letu in pol neznosnih ishialnih bolečin v hrbtu in drevenenja ter mravljinčenja spodnjih okončin spremljanih z bolečinami v zgornjem delu noge, dve uri pred napovedna kirurško operacijo na hrbtenici iz klinike naženejo domov, z obrazložitvijo, češ, stanje se vam je že toliko izboljšalo, da bi vam z operacijo na današnji dan bolj škodovali kot pa koristili. Res neznosne bolečine v nogi in drevenenje so cca dva, tri tedne nazaj minile, kar sem kirurgu pred operacijo tudi sporočil.

Začelo se je v mesecu avgustu 2012, v hribih, ko nisem upošteval zlatega pravila planinarjenja, da ob daljšem počitku zamenjaš premočene cunje na sebi s suhimi. Posledice so bile res hude in dolgotrajne. Največ pa je plačala že itak pred tem večkrat preobremenjena, večkrat zdravljena in tudi že močno načeta hrbtenica.

Če se spomnim na vsa kasnejša letanja med tem časom okrog specialistov od meritev kostne gostote, ortopeda, nevrologa, nevroloških meritev, rentgenskih in magnetno resonančnih slikanj, kardiologa, raznih laboratorijskih preiskav ter povsod neznosnega stanja, da sem po mesecih čakanja končno prišel na vrsto, sem bil sprva po taki kirurgovi odločitvi kar malo presenečen, šokiran in rahlo razočaran.

Ampak stvari med vsem tem časom nisem jemal kar tako v usodo vdan. Po vsakem pregledu in izvidu sem se zakopal v literaturo in internet, prebiral, premleval preverjal ter upošteval priporočila in nasvete, kako te bolečine zmanjšati sam, kako zboljšati funkcioniranje hrbtenice in prirojeno zoženega spinalnega kanala, kako z vajami, masiranjem, mazili, protibolečinskimi zdravili, rednimi fizoterapevtskimi vajami doma ter skoraj vsakodnevnimi sprehodi v gozdu ter po bližnjem gričevju, vsaj omiliti situacijo zaradi vkleščenih živčnih prevodnikov in izboljšati svoje počutje, gibljivost ter funkcionalno usposobljenost telesa ter spodnjih okončin. Izgleda, da sta se moja znatiželjnost spoznati vzroke in posledice nastanka teh težav, prirojena trma ter vztrajnost v izvajanju potrebnih aktivnosti, končno nekaj le pripomogli k pričakovanemu, a vendar nenadejanemu izboljšanju stanja tik pred operativnim posegom do te mere, da sem se trenutno in upam da za dalj časa spet zadovoljivo postavil na "noge".

In v tej luči tudi gledam naprej. Kirurg mi je pred odhodom iz klinike še posebej osebno obrazložil, kako bo potrebno ravnati naprej glede odprave ali zmanjšanja še preostalih bolečin v hrbtenici sami, s pomembno obrazložitvijo, da je bil operativni poseg na hrbtenici predviden le zaradi grozeče nevarnosti, da zaradi vkleščenosti živčnih kanalov odpovedo tudi funkcije odvajanja seča in blata ter seveda tudi ohromelosti spodnjega dela telesa. Seveda pa možnega ponovnega poslabšanja stanja ni izključil. Takrat bo pač potrebno postopek ponoviti in zarezati ....., a če bom tako nadaljeval, je upanje in verjetnost, da se to ne bo ponovilo. Razumem.

Zakaj to sploh pišem tukaj in zdaj? Danes sem ponovno opravil tri in pol urno planinsko turo na bližnji hrib, Sv. Mohor nad Kranjem ali pa nad Selško dolino, kakor komu ljubo, da ponovno preskusim svojo voljo, mišice, kondicijo in seveda, predvsem hrbtenico. Končalo se je čudovito, proti pričakovanjem, brez problemov gor, seveda s palicami, brez problemov dol, do sedaj še brez kakršnih koli bolečin, no malo utrujenosti le čutim, a ta nastopi itak vsakokrat, tudi najboljši jo čutijo.

In da povzamem, s tem pisanjem želim sporočiti in vzpodbuditi vse tiste, ki imate enake ali podobne probleme s stanjem hrbtenice, ne odnehajte, ne obupajte, zaupajte si, migajte, migajte in spet migajte ..... Ne bo vam žal.