Ta izrabljena in primitivna fraza, ki včasih ob bučnem skandiranju gledalcev na raznih športnih prireditvah navdušuje in vzpodbuja prenekatere Slovence in nad katero se je na kakšni taki prireditvi navduševal tudi prejšnji predsednik države, mi bo nekakšno izhodišče o mojih razmislekih in pomislekih po končanih županskih in lokalnih volitvah ter mojim zadnjim predhodnim blogom - Skoči ven, a pazi, da znova ne padeš noter. Glede omenjene fraze menim, da je dandanes bolj aktualna - kdor razmišlja ni Slovenc.

Le kako je možno, da se kljub znanim dejstvom o številnih dejanskih in osumljenih zlorabah politikov in županov, ti ponovno če ne že v prvem krogu županskih volitev, pa potlej v drugem, osvajajo in podaljšujejo svoje mandate. Le kako je možno, da se povsem neznani kandidati za državnozborske poslance in kasneje za ministre, prilepijo povsem novim strankam, ustanovljenih po znanih namenih, a čudnih poteh in podporah, pet pred dvanajsto pred državnozborskimi volitvami ter vstopajo v parlament skozi velika vrata demokracije. Kot po pravilu se slej ko prej izkaže njihova lažnjivost, nesposobnost, lakomnost, oportunizem in prestopništvo pred naslednjim mandatom. Le kako je možno, da smo Slovenci - volilci - še vedno tako pasivni, naivni, neosveščeni, pišmevritovski in vsegliharski, da nikoli ne spregledamo, da bomo račune za našo neumnost in politično neodgovornost na koncu vedno plačali davkoplačevalci, če ne že mi, pa vsaj naši potomci.

Kakšen slučaj, ravno ta hip ko to pišem, besedičita na TV SLO3 dva največja demagoga v Sloveniji, sindikalista Štrukelj in Semolič, ki sta vehementno proti kakršnim koli finančnim, gospodarskim, lastniškim in katerimkoli spremembam, ki bi na kratek rok sicer prizadele njuno klientelo, na dolgi rok prinašajo upanje na boljši jutri, večjo konkurenčnost, porast podjetništva in s tem več denarja, ki bi pritekal v proračun zaradi porasta proizvodnje, posledične prodaje ter končno tudi zaradi pričakovane večje dodane vrednosti. Prvi kot duhovni vodja in zastopnik največjega števila rentnikov v javnem sektorju, drugi kot dolgoletni prevarant zatiranih in ogoljufanih delavcev realnega sektorja, v korist katerih bi moral delovati in v preteklosti že večkrat organizirati generalno stavko v opomin državi in lastnikom brez občutka za soustvarjalce njegovih profitov. A mu gresta to poslanstvo in njegova vloga v njej bolje od rok, ko je treba politično rušiti tiste, ki se trudijo na kratek ali dolgi rok kaj spremeniti v korist države in državljanov, ki so resnični ustvarjalci dodane vrednosti. A razen častnih izjem, tudi ti delavci ne spregledajo. Delavci realnega sektorja pač ne morejo na noben način v nedogled vzdrževati tako velikega števila odvečnikov v javnem sektorju, kot to vedno znova zahteva in dosega sindikalist Štrukelj. Ni da bi primerjal pomembnost, učinkovitost in produktivnost in realno dodano vrednost obeh razredov. Seveda pa je levičarska politika vedno raje iskala rešitve z vedno novimi in višjimi davki in pa s sposojo denarja v tujini, ne da bi jo kaj prida skrbelo njegovo vračanje.

Da se vrnem nazaj, res se odzivamo tako kot žabe v loncu, ki jih počasi kuhajo in jim to ugaja, še na misel jim ne pride, da bi skočile iz kuharskega lonca dokler je še čas, predno se skuhajo do konca. Se pač ne zavedajo, kaj jih na koncu čaka. Saj ne trdim, da med kuhanjem nekatere žabe tudi ne poskušajo skočiti iz vedno bolj vroče vode, ampak njihov poskus je zaman, ko pa ne skočijo dovolj odločno in pa v pravo smer, zato vedno priletijo nazaj v isti lonec, v katerem so s svojim poskusom skoka ven samo napravile malo prostora, da so se medtem malo premešale ostale žabe. Ampak lonec je ostal isti, samo voda se je medtem še bolj ogrela, kuhar pa je tudi še pridal kako poleno. Vas to kaj spominja na zadnje parlamentarne volitve, pojav novih in propad nekaterih starih strank? Saj sledite pričakovanim porodnim težavam vlade in njenim krčem ter zvijanju v črevesju aktualnega premierja, ko kot po pravilu ponavlja stare kadrovske napake svojih sorodnih levih predhodnikov. Le zakaj se nič ne naučimo in vedno pademo nazaj v isti lonec in isto vročo vodo. Verjetno samo zato, ker ne znamo ali nočemo razmišljati s svojo glavo, raje uporabljamo masažne TV in radijske gumbe.

Prav ta trenutek, ko spet nadaljujem s svojim pisanjem, ponovno nekaj bluzi in se ponavlja o pravičnosti in krivičnosti v naši družbi levo medijsko favorizirani Štrukelj v Štefančičevi večerni oddaji Studio City, eni največjih pralnic možganov v javnih medijih, ki jih moramo posredno ali neposredno celo plačevati. In spet bodo nekateri ploskali obema, ker složno tolčeta po predsedniku gospodarske zbornice in njegovih mnenjih, gospodu Miliću. Torej, spet bomo padli nazaj v lonec kuhajočih se štirinožnih osebkov. 

Danes sem tudi nekje prebral, da gre finančnik Mramor že po isti poti, kot predhodna vlada, povišanje DDV-ja, davek na finančne transakcije, nepremičninski, ....., čakam samo še na novico o novem najetju visokega kredita v tujini, kot nujnega ukrepa, da bomo lahko uresničili zastavljene cilje nove oblasti, ki pa naj bi se po lastnih predhodnih napovedih čisto drugače lotila reševanja krizne situacije Slovenije, kot so to delale prejšnje. Ampak kot kaže gre po isti poti in ukrepa po enakih metodah, samo da tokrat z novimi "našimi".

Tako se bomo še naprej kuhali v loncu naših socialističnih navad in razvad, verjetno do končnega izparetja ali hudih opeklin  ali pa celo kaj hujšega, saj zaradi naše nepripravljenosti, da v resnici tudi sami kaj spremenimo na boljše, drugega izgleda niti ne zaslužimo.

Torej le drži, če malo parafraziram - kdor razmišlja, ni Slovenc, kajti Slovenec se očitno še naprej rad kuha v loncu in lastnem soku, če pa že hoče skočiti ven, pa vedno pade nazaj in se kuha še naprej.