Leto novih uspehov in razočaranj gre h koncu, počasi delam inventuro svojih umnosti in neumnosti na internetu, pospravljam smeti in odstranjujem nepotrebno navlako ter staro šaro, a vendar včasih v tej šari odkrijem kaj, kar je kljub svoji starosti še vedno presneto aktualno tudi za današnji čas. In tako med prebiranjem svojih umnosti/neumnosti odkrijem ravno ta moj zapis iz leta 2011, tik pred obletnico samostojinosti in enotnosti, objavljen na mojem tedanjem blogu na Blogerju. Objavljam ga ponovno v nespremenjeni obliki in vsebini, kajti le tak nam omogoča vpogled in presojo, kaj pravzaprav se je kljub novim obrazom in njihovim deklariranim spremembam sploh spremenilo. Presojo prepuščam vam, dragi bralci.

Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti

Petek, 23. december 2011

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred dvajsetimi leti z velikansko večino .... odstotkov na plebiscitu - referendumu odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so z nepričakovanim rezultatom "za" ob ... udeležbi sodelovali tudi ostali Neslovenci, takratni prebivalci republike Slovenije in se odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine. Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike v okviru Jugoslavije. Bil je to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, so odgovori lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na narodnostno pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo dvajsetletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih? Naprezanje za uresničitev zamisli v realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in manipulirati z njim po dnevno političnih potrebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo bo "jutri" na svečani proslavi ob dvajsetletnici plebiscitarne odločitve sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, rekomunizirala je Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti, tega si nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je. Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni in ustvarjalni! Državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Je treba še kaj dodati, odvzeti, spremeniti? Bolj malo, se mi dozdeva. Ampak nam to kar paše, se mi zdi, sicer se ne bi od takrat do danes politična, družbena in osebna pasivnost do navedenega še kar povečevala.  In kot opažam, popuščam tudi sam.

Bliža se zadnji dan letošnjega leta, spoštovani bralci mojega bloga, z iskrenostjo v srcu vam voščim - Srečno, zdravo in upanja polno Novo leto.

Vaš Rak