Članek
Stare resnice in nova spoznanja
Objavljeno Jan 12, 2015

Pod diktatorjem in kot ga nekateri celo označujejo zločincem Titom, so nas v stari revolucionarni in komunistični Jugi v izgradnji v šolah posiljevali z njegovo mantro mladini - učite se, učite se in še enkrat, učite se ....

Pa sem kot mlad človek sledil temu zapovedilu in sem se učil, učil, delal in spet učil. In kaj sem imel od tega takrat? Dolgo časa bore malo! Takrat po revolucionarnih pravilih pač nisi bil njihov, če nisi imel rdečega pedigreja in ti znanje ni kaj dosti pomagalo. Kot mlad in nepoznan pritepenec iz podeželja, sicer tudi industrijsko že dokaj razvitega, ampak glede izobraževanja žal brezperspektivnega, v novem življenskem okolju v takrat že močno razvitem industrijskem mestu in zaposlitvi v veliki in pomembni firmi, kljub dokončanju sredne šole ob delu pač nisem imel kakšne priviligirane zaslombe lokalnih partijskih veljakov ali njihovih klanov. Dvakrat sem povabilo sekretarja v podjetju in lokalnega partijskega funkcionarja za vstop v partijo, z jasnim pojasnilom celo odklonil. In sem zaradi tega na svoji poti napredovanja kljub nenehnemu strokovnemu izpopolnjevanju ob delu za nekaj časa celo obstal. So me pa  takrat tisti s partijskim in borčevskim pedigrejem ter potomci teh staršev medtem prehitevali po levi, desni, zgoraj, spodaj ..... No, nekateri bolj odgovorni in za podjetje pomembni predstojniki so sčasoma le uvidevali, da lahko podjetju s svojim delom in odnosom do njega le več koristim kot pa škodim, kljub moji samosvojskosti in razmišljanju s svojo, vendar "neoprano" glavo. Danes sem prepričan, da sem s svojim takratnim nadaljevanjem izobraževanja ob delu, iz dela in za delo do upokojitve ter rezultati svojega dela njihovo podporo v celoti upravičil in po svojih močeh s tem tudi pomagal pri rasti in utrjevanju podjetja v svetovno znano firmo, kar so mi nekateri kasneje po mnogih letih tudi priznali. No, nekateri napredno misleči od teh so verjetno že takrat v svinčenih časih sprevideli slabosti takratnega družbenega in ekonomskega sistema, ki ni omogočal pogojev za zdravo rast in razvoj podjetništva, saj so vedeli, da brez znanja, volje in sposobnosti zaposlenih podjetje ne bi napredovalo, sicer meni in meni podobnim ne bi omogočali napredovanj na odgovornejša in zahtevnejša delovna mesta na različnih področjih ter me kasneje celo "ustoličili" najprej kot sindikalista, kasneje kot predsednika delavskega sveta in še pozneje celo kot delegata v zboru združenega dela v občinski skupščini. Pika na i pa je bilo vsekakor imenovanje v upravni odbor pomembne mednarodno mešane družbe, kot predstavnika v firmi zaposlenih delavcev. 

Tega predhodnega odstavka nisem napisal zaradi lastne všečnosti, ampak zato, da spomnim na to, kako smo se takrat med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja in še tudi kasneje prebijati skozi vsakdanje življenje. Če si se odločil napraviti kariero z znanjem in sposobnostjo, mimo čuvarjev dediščine revolucije ni šlo zlahka, v glavnem je odločal tovarniški partijski komite in ostale družbeno politične organizacije. In ko sem v obdobju po osamosvojitvi že mislil, da smo se končno osvobodili starih spon in miselnosti, sem sčasoma spet spoznal, da temu še vedno ni tako. Kako pravilno je pred leti napisala hrvaška publicistka Slavenka Drakulić - komunizem smo mogoče preživeli, nismo pa ga še nehali živeti. In to zagotovo velja še danes.

Danes, po tolikem času zamolčanih, prirejenih in za dnevnopolitične potrebe ustvarjanja novih "naših"  resnic, mi je popolnoma jasno, čemu, kako in zakaj se je to dogajalo. Zahvaljujoč se dejstvu, da sem po upokojitvi prebral kar precej tozadevne literature, svetovne in domače, ki osvetljuje ozadja, namene, interese in strukture kolektivnih oblasti ter njenih akterjev, ki jim totalitarizem bolj odgovarja kot pa prava demokracija, gledam na te stvari in dogajanja bolj realno kot nekoč. Spoznal sem tudi, kako se je lahko tudi v novejšem poosamosvojitvenem času z nakradenim kapitalom bivšega družbenega premoženja ter novimi prefinjenimi mafijskimi metodami delovanja v vseh vrstah omrežij, pomočjo pravosodja, obvladovanih medijev ter režimskih sindikatov, obdržalo tudi novonastalo demokracijo trdno na svojih vajetih. Konje, ki so hoteli iti po svoje ali prehitro, so tako lahko hitro upočasnili in jih učinkovito prisilili v pravo smer. S tem pa je slovenski voz upanja in naporov še naprej ostajal v blatu. To pa je seveda omogočalo, da je "novi razred" (po Đilasu) realno še naprej trdno vse do danes ostal na oblasti, kjer bo verjetno ob tako počasni in neučinkoviti tranziciji oblasti in državne (družbene) lastnine še kar nekaj časa vedril in oblačil. Slovenija bo zanesljivo prišla v svetovni anale na tem področju.

V zadnjem času pa se v žal še vedno preozkemu političnemu, medijskemu, memoarskemu, literarnemu in internetnemu prostoru vse bolj odgrinjajo tančice in zavese naše polpretekle zgodovine. S pisnimi arhivskimi in memoarskimi dokazi  ter medijskimi pričevanji že ostarelih, kljub grožnjam za ceno njihovega življenja nič več boječih se očividcev, se vse bolj razkriva in razgalja že pokojne in še živeče akterje zločestih dejanj v naši slovenski in jugoslovanski polpretekli zgodovini. Narodova zavest se navkljub vsem informacijskim blokadam počasi le prebuja, miselne spone počasi popuščajo, rojevajo se nova spoznanja, prav tako pa počasi padajo zgodovinske maske. Odkrivajo se neverjetne povezave kapitala, politike in pravosodja, s še živečimi akterji naše polpretekle zgodovine so se pričele ukvarjati tudi sodne institucije drugih držav. Oglaša se vedno več bivših sodelavcev tajnih zveznih in republiških varnostnih služb s svojimi memoarji ali neposrednimi nastopi pred televizijskimi kamerami. Na vrsti je le še tisti del neozaveščenega o ljudstva, ki doslej še ni spoznalo in sprejelo dejstva, da je resnico polpretekle zgodovine potrebno spoznati, kajti le tako bomo lahko pomirjeno živeli in ustvarjali skupaj, ne pa še naprej totalno razdvojeni kot doslej.

In namesto, da bi za očiščenje našega kolektivnega duha in osvoboditve sedanje mlade ter bodočih generacij pred travmo zločinov storjenih pod komunizmom na široko odprli tozadevne državne arhive ter s tem na široko omogočili usposobljenim raziskovalcem javnosti prikazati dejansko zgodovinsko resnico o storjenih komunističnh stranpoteh, zločinih ter njihovih akterjih, je predhodna marionetna kontinuitetna oblast v začetku lanskega leta spet krenila v nasprotno smer, z novim arhivskim zakonom ter prefinjeno oteženim izvajanjem odpiranja državnih arhivov. Izvajati se je pričelo celo sodno preganjanje nezaželenih publicistov ter raziskovalcev zgodovine na to temo. Bomo sploh kdaj izvedeli vse o vsebini zakrivanih arhivov? Zase dvomim, sem že precej v letih, a za mlajše sem prepričan, da bodo. Je pa vprašanje, koliko jim je to sploh v interesu. Morda se jim bo pa z grenkobo v ustih po tem zahotelo kdaj pozneje, če bo slovensko volilno telo na naslednjih državnozborskih volitvah spet nasedlo medijski propagandi in podpori novo vzhajajočim političnim zvezdam brez zgodovinskega spomina, z ekstremno usmerjenim pogledom na levo in nazaj, a še vedno s podporo starih političnih sil.  

Glede na lastne izkušnje in moj pogled na preživete pretekle čase ter z željo po res boljšem jutri za vse državljane Slovenije, svetujem tistim manj seznanjenim ali celo zavedenim - berite, berite in še enkrat berite. Ne iščite in ne kupujte "prave" resnice samo na TV in pri politikih, pa katerikoli barve že ...... Danes je na trgu dovolj dostopne memoarske in druge tozadevne literature, ki vam bo pomagala odkriti vzroke, akterje, način delovanja "organizacije", njihove strukture, omrežij, njihovega podmladka in obstoj priviligirancev, ki živijo od "državne" rente za svojo podporo tej pošasti, imenovani kontinuiteta "organizacije 1941~20.?. Plačujemo jih seveda še vedno mi, davkoplačevalci, upokojenci, obrtniki, samostojni ustvarjalci in ostali, večinoma slabo plačani delavci.

In za konec še to, zgodovine ne pišejo vedno samo zmagovalci, napiše in korigira jo resnica, ko se končno odkrije in pokaže.

P.S. - k naslovu bloga bi še dodal - pojdimo vendar z novim upi naprej, morda se pa le zgodi ........