Nek medijski časopis me je danes vzpodbudil, da malo pokomentiram njegovo pisanje, a se je le to sprevrglo v samostojen zapis na blogu, kot že tolikokrat doslej. Trenutna inspiracija pač, ki me zadnje čase največkrat prisili k "umovanju" tukaj.

Malo, zelo malo je zadnje čase stvari, ki jih Slovenci in naša država še zmoremo opraviti uspešno, učinkovito in v zadovoljstvo državljanov in korist države. Mislim, da bi za preštetje tega bilo prstov ene roke kar dovolj. Odkar smo se osamosvojili in upali, da bomo na Slovenskem res sami svoj gospodar, imamo zdaj vedno bolj občutek, da gredo stvari samo še navzdol. Ko spregovoriš s prijatelji, znanci ali pa neznanci o trenutni ljudski apatiji in velikimi razlikami med deklariranim in dejanskim, skoraj vsi menijo, ja ka pa moremo, tudi če kaj rečemo ali predlagamo, se nič ne spremeni. Kogarkoli novega izvolimo v parlament, je še slabši od prejšnjega. Mar res? Se bomo kar sprijaznili z črno usodo in fatalizmom? Kakor pa stvari stojijo in kažejo splošno družbeno sliko, nekaj stvari in mnenj verjetno kar drži, zato se ne čudim posplošenim mnenjem posameznikov:

- da nič ne moremo proti javni kraji bivše družbene imovine,
- da nič ne moremo proti vse večji aktivnosti kontinuitetnikov za vspostavitev "starih časov",
- da nič ne moremo proti politično usmerjanim zlorabam v pravosodju,
- da nič ne moremo proti političnemu nastavljanju "strokovnih" kadrov,

- da nič ne moremo proti prepočasni privatizaciji okostenelih državnih podjetij in zavodov,
- da nič ne moremo proti neobjektivnim medijem in njihovim "upravljalcem" ter javnemu poneumljanju državljanov,
- da nič ne moremo proti kriminalnim združbam in dokazanim posameznikom, ki te združbe vodijo,
- da nič ne moremo proti tej nesposobni in nespodobni vladi, ki niti ni pripravljena kaj bolj resnega storiti, zaradi varovanja lastnih materialnih in političnih interesov,
- da nič ne moremo proti stihijskemu in neobvladanemu pohodu prebežnikov skozi Slovenijo,

- da nič ne moremo, ko nas sosedna Hrvaška pri vsaki stvari pelje žejne čez vodo,

- da nič ne moremo, ko nam se iz dneva v dan daljšajo čakalne vrste v zdravstvu in vse več javnega denarja ponikne v zasebne žepe,

- da nič ne moremo, ko nam najboljši mladi kadri odhajajo drugam,

- da ...., itd, itd, .....

Ja res, le kaj bi končno vendarle bilo treba storiti, da bi tudi hoteli, znali in zmogli storiti nekaj, kar nas bi odrešilo takega razmišljanja. Zanimivi bi bili odgovori na to mojo provokacijo, ampak se bojim, da bodo tudi eventualni predlogi in komentarji v stilu - saj nič ne moremo.