Članek
Je to še moja Evropa?
Objavljeno Feb 22, 2016

Gospod poslanec dr. Vinko Gorenak se na svojem blogu z dne 22.2.2016 pod naslovom "Je to še moja Evropa?" sprašuje in ugotavlja ....

Sam sem nekaj že pokomentiral tam, obenem pa sem se odločil da svoje razmišljanje ob tem še malo razširim in objavim na svojem, zadnje čase kar malo zapostavljenem blogu.

Evropa dejansko kleca pod težo in interesi neobvladane (neobvladljive?) migrantske krize. Tudi sam se vedno bolj vprašujem o svoji in slovenski drugorazrednosti v taki Evropi, da naše državljanske drugorazrednosti v Sloveniji sploh ne omenjam. Nam je mar ta drugorazrednost v EU-ju vsiljena, usojena ali pa jo glede na svoja ravnanja pač enostavno zaslužimo? Obstoječa in prikazana sebičnost povsod v EU-ju na vsakem koraku, nepripravljenost sodelovanja med nekaterimi državami znotraj EU-ja (Hrvaška, Višegrajci ...), ozki nacionalni interesi (Nemčija ...), vzvišenost Velike Britanije, ponos Francije, balkanski odzivi in ravnanja Grčije, neprizadetost in nezainteresiranost za resen pristop ter reševanje naraščajoče krize, itd., jo bodo ob takem razvijanju dogodkov hitro in zanesljivo razbila in porinila nazaj v sfero nepremostljivih konfliktov in na koncu v znane vojne na tem področju v bližnji preteklosti. Kot da državniki Evrope sploh niso več državniki, biti sposobni videti in vedeti več, videti mimo, čez in skozi hrib in predvideti učinke svojih odločitev in ravnanj. Pa toliko dobrih stvari in stanj se je v tem času obstoja in razvoja EU-ja zgodilo, na katere smo se navadili kot samoumevne in smo na njih lahko ponosni. Hudo bo spet, ko se bomo nekega jutra prebudili v predhodnem stanju, ko smo tako hrepeneli po tem, kar danes s takim veseljem ali pa neodgovornostjo razbijamo.

Slovenija oziroma sedanja generacija in vladajoča levosredinska elita nima jajc, namena in volje, da bi bila v EU-ju in svetu bolj prepoznavna po svojih mnenjih, stališčih in dejanjih, bolj glasna, bolj zahtevna glede svojih vitalnih interesov in bolj prepričljiva, tudi sami se vse prevečkrat nekritično postavljamo v vlogo nekakšne posebnosti, ki zahteva za nas posebno ravnanje. Razumljivo, saj v državi in celotnem javnem sektorju spet vedno bolj prevladuje stara socialistična miselnost, dejanska sociala pa vedno bolj hira, vedno bolj se spet uveljavljavljajo stari "preverjeni" politični in finančni kadri, ki skrbijo, da se postulati udobja Novega razreda obdržijo in še utrdijo, da se spet zakrijejo vse mafijsko-politično-finančne malverzacije, vse seveda na škodo navadnih državljanov in njihovega davkoplačevalskega denarja, ki še vedno z neustavljivim tokom pronica iz javnega prostora v črno luknjo zasebnih žepov Novega razreda. In tudi pranje možganov ter ponovno ustvarjanje predvolilnega enoumja preko režimskih medijev je vedno bolj prisotno in agresivno.

Ampak v deželi zgleda nekaj že vre, vsak dan kje izbruhne kakšen protest nezadovoljstva s stanjem v državi ali posledicami nepremišljenih, neučinkovitih in škodljiviih ukrepov te nenačelne vladne koalicije, ki sproti požre vse, kar je pred tem govorila in obljubljala, kjer se dnevnim političnim potrebam vedno znova postavljajo nove in nove potrebam prirejene vrednote in načela, ker vsi branijo le svoje interese, ne pa  dobrobit države, katerih državljani so jih pred časom izvolili in postavili za to, ker so jim bile njihove predvolilne obljube  všečne in vzpodbujajoče. No, že nekaj časa pa nam je kristalno jasno, da je bila vse to le dobro zrežirana in vodena politična predvolilna igra. Žal zaenkrat prevladujejo protestni državljanski vzgibi in spremembe stanja družbenega in posameznikovega duha zgolj zaradi migrantske krize. Ob vsem tem pa me seveda močno skrbi mlačnost odzivov dejanjske protilevičarske parlamentarne opozicije, o oni drugi, parazitski in že zdavnaj preživeti pa raje ne uzgubljam besed. 

Upam, da se stanje kmalu drastično spremeni in da kot družba in posamezniki končno krenemo na pot proti boljšemu in varnejšemu jutri, z več medsebojnega razumevanja in posluha, zaradi česar smo pred četrt stoletja odločili za samostojno pot in ravnali kot smo.