S tem vaju proglašam za moža in ženo ... Preroške besede. 

Zakon, veza, partnerstvo ... ni nekaj, kar nam je dano v užitek. Je nekaj, za kar se je potrebno boriti vsak dan, ga (jo) negovati, vzgajati in zalivati kot mlado bilko, da požene močne in globoke korenine. In tudi ko so korenine razvejane globoko, lahko na listje ali veje zaide bolezen ... Veliko  je ozdravljivih, večina, vse pa le ne.

Pa ljudje nekako trmasto, vztrajno in predvsem zaradi predsodkov okolice ne priznamo, da je prišel čas ko je treba iti naprej. Vezo si lahko popestrimo, za skok, dva ali več čez plot morda ne bo vedel nihče .. pa vendar ... ali ne ostane v vas tisti droben glasek, ki je bil poimenovan vest, ki vam prišepetuje, da ste osebi, ki vam je bila nekoč zelo ljuba storili nekaj, kar zase ne bi želeli? Zgodi se, da se med vezo zaljubimo ... tako, kot se nikoli še nismo .. in vemo, da je to tisto pravo ... pa vendar naredimo korak nazaj. Zaradi? Predsodkov, otrok, premoženja? In svojo srečo potisnemo na dno vreče življenja kot zadnjo smet. Ko vdihnemo nas presune bolečina, da je življenje le eno in kratko, da smo izbrali pot, kjer tako srečni kot bi lahko bili ne bomo nikoli ... Predsodki? Smo komu kaj dolžni? Le sebi in osebi, ki nam je bila blizu. Težko je, pa vendar lažje, kot živeti v neke vrsti laži. Ne razumem žena in mož, ki vedo, da niso več prvi v srcih svojih partnerjev, pa gredo vseeno lahko skozi to. Če bi sama pomislila, da moj partner med ljubljenjem misli na drugo? Nope .. ne gre, ne želim si tega zase. Otroci? Da, ni enostavno, vendar so otroci prebistri, da ne bi videli, kaj se v resnici dogaja. Kmalu bodo odrasli in potem? Se zavedate, da jih vzgajate v čustvene invalide s tem ko vztrajate v vezi, ki to več ni? Ne vidijo ljubezni, vidijo le neko naveličano navezanost .. in to je naša popotnica njim v življenje. In prav kmalu se naučijo izkoriščati situacijo, katere del so. 

Skupno premoženje ... o ja, denar je pomemben, zelo ... za preživetje. Na tale naš svet smo prišli popolnoma goli in bosi, prva stvar ki nam je bila dana je bil topel mamin objem. In iz tega sveta bomo odšli prav taki, goli in bosi ... in v želji, da bo ob nas ljubljena oseba, ki nas bo vzela v objem in se nam zahvalila za to, da smo bili. Mi. Samo mi. Samo naše srce in čutenja. In ne material.