Nekega jutra, pred kratkim ... Prve besede, ki so me pozdravile zjutraj, ko sem pogledala na fb, na strani ene od fb prijateljic.
Niso bile namenjene meni... Sem se pa spontano odzvala nanje:

"Berem tle gor;
lepa si, lep pozdrav, lepote ... vse samo lepo ,,, kaj grdega pa ni nič???
Se čudim lepoti, ko poleg selfija berem ... "lepa, joj lepa" ... Al' pa zraven otroka, ''naša lepotička"...

In začela pisati odgovor / komentar pod objavo:

"Ja, Tina ... imaš prav. Res se nekako 'na ogled' postavimo, ko 'pripopamo' selfie, ampak da se tudi kaj drugega napisati, kot superlative o nekogaršnji lepoti. Osredotočamo se na 'platformo', namesto na tisto, kar je znotraj. In znotraj je tudi tisto bitje pod zunanjim plaščem lepote, grdote ali karsižebodi. In včasih prav tisto bitje hlepi po pristnosti medsebojnih odnosov."

"Poglej me, kdo sem znotraj."
"In kaj izražam / odražam navzven. Kaj se skriva v meni, kar se tebe dotika, na tak ali drugačen način."
"Kako in kje se dotikam same/ga sebe? Če se."
"Kaj sporočam svoji okolici? In sebi, nenazadnje."
"Kdo sem? In kdo sem v odnosu do tebe?"

Ja, kak pozdrav, kaka prijetna misel, tudi pod selfijem, več odnese in prinese kot vsi superlativi o lepoti. Pa saj to vemo, tisti ki pišemo in tisti, ki beremo ... :)

Kadar smo v eni ... ali v drugi vlogi.