Po starem julijanskem koledarju je svetnik Gregor I. Veliki, znan kot prinašalec luči, godoval na prvi pomladanski dan 21. marca. Gregor I. Veliki, rojen leta 540, je bil papež in cerkveni učitelj. Leta 1582 so spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorijanskega. Spremembo je takrat uvedel papež Gregor XII in prav po njem se imenuje gregorijanski koledar. S to spremembo koledarja se je Gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga danes praznujemo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan.

Ponekod ta dan velja za pravi začetek pomladi. Kjer se ptički niso ženili že skoraj mesec dni prej na valentinovo, po navadi na Gregorjevo opravijo zamujeno.
V nekaterih krajih na Gorenjskem se je ohranil običaj, da na predvečer Gregorjevega spustijo razsvetljene barčice in hišice iz lesa, papirja, imenovane "gregorčki", v manjše reke in potoke. Na ta dan namreč po starih šegah sv. Gregor, ki pozdravlja sonce in pomlad, "luč v vodo vrže". Ta običaj ima dolgo tradicijo, predvsem v obrtniških krajih s kovaško, žebljarsko, čevljarsko tradicijo. Kroparski kovači na primer s prihodom luči, to je ob daljšanju dneva, ko je bil le ta dovolj dolg, pri delu niso več potrebovali svetilk, umetnih virov luči. Prihod sonca in pomladi so proslavljali z metanjem različnih gorečih predmetov v vodo. To je bil lahko tudi kos lesa z gorečim v smolo namočenim oblanjem, deščica s pritrjenimi prižganimi trskami ali s svečo. Tako so na predvečer Gregorjevega tradicionalno spuščali luč po vodi. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili s simboličnim spuščanjem ladjic po vodi. Tako je voda simbolično odnesla vse slabo ter skrbi in zimo.
Na soboto, ki je najbližja Gregorjevemu, se po Sloveniji običajno vrstijo Gregorjevi sejmi. Tudi blizu našega kraja je ponavadi kakšen. In tisti, ki obiščejo te sejme, vedo povedati, da je lepo za pogledat.

Otroke pa lahko na Gregorjevo razveselimo s sladkimi ptički iz kvašenega testa. Oblikujemo jih tako, da debelejše trakove vzhajanega testa rahlo zavežemo v vozel. Tako dobimo na eni strani vozla kljunček, na drugi strani pa malo daljši repek, ki ga s škarjami zarežemo v pahljačo. Za očesca uporabimo klinčke - nageljnove žbice. Take ptičke ali pest slaščic so v starih časih odrasli nastavljali otrokom v grmovje ali v žive meje. Otroci so verjeli, da so te dobrote ostale od ptičje pojedine ob ptičji svatbi.
Tako so imeli vsi svoje veselje, ptički, ki so se ženili, matere, ki so razveselile svoje otroke in otroci, ki so se zvedavo in sladki okoli ust čudili temu čudežu narave...

Zame pa je ta dan poseben tudi zato, ker sem bila rojena, nekoč, nekje, prav na ta dan. In zame Gregorjevo, ptičje ženitovanje, prihod sonca in pomladi, označuje tudi moj rojstni dan... In da, definitivno SEM človek pomladi... vsako pomlad in vedno znova, saj:

Prav luštno je vigred,
ko začno ptički pet.
vse se veseli,
karkol na svet živi.

*
Spomlad pojejo te drobne tičice,
štinglci, cajzlci in pa sinice.
med njimi pa pojejo veselo kuku,
saj Bog je ustvaril taku.



RECEPT ZA PTIČKE

Potrebujemo: 1 kg pšenične bele moke, 2 vrečki suhega kvasa, 10 dag (rjavega) sladkorja, ščepec soli, 1/2 l mlačnega mleka, 10 dag surovega masla, 2 jajci, rumenjak za mazanje, pest klinčkov za oči.

Kvas vzhajamo v osladkanem mleku. Zamesimo testo in pustimo vzhajati 15 minut. Pripravljeno testo razvaljamo na debelino palca in razrežemo na 2 prsta široke in 10 do 12 cm dolge trakove. Te zavozlamo ter na eni strani oblikujemo kljunček in nad njim vstavimo oči, na nasprotni strani pa s škarjami narezljamo rep v pahljačo.
Ptičke položimo na povoščen papir in pustimo vzhajati še 10 minut. Preden jih damo v pečico, jih pomažemo z rumenjakom. Pečemo jih približno 15 minut na 180 ° C.

Prvič objavljeno 12.3.2012 na Netlogu.
Avtorica:  Ljuba Rebolj, delno povzeto po knjigi "Po praznikih diši", Slavke Ilich