Ne mi s takimi GURUJI, ki so gurujsko navdihnjeni in pametni šele potem, ko so enkrat bili totalno izgoreli: napak je razumevanje, da so gurujsko razsvetljeni vsi ti, ki so z dna vstali, a trendi je to prikazovat tako in njihove zgodbe forsirat kot mini vstajenja. Namreč, kdor je enkrat dosegel čisto dno, se je na neki točki močno in pravočasno oprijel nečesa, kar ga/jo je dvignilo nazaj med pokončne, ni pa zaradi pravočasno iztegnjenih rok napram njemu/njej rešilni bilki naenkrat pooblaščen/a mesija vesoljne modrosti o življenju. Treba se je naučiti ločevati med gurujsko navdihnjenostjo in gurujsko napihnjenostjo. Kapitalizem rad napihuje, tudi gurujstvo, ne pozabit tega.
Kljubuj večini in preživljaj dneve v sivini. Medtem ko jim dopoveduješ, da svet ni ne bel in ne črn, nardijo da postaja tvoj svet vedno bolj siv.
Zakaj nam je tako lepo ob zmagovitih momentih športnikov v ekipnih športih? Ko jih gledamo kako stojijo skupaj, odsevajo složnost, skupnost, odsevajo ideal družbe, v njih zremo zdravo družbeno tkivo in zaradi tega se radi tako hitro priključimo s svojim veseljem; naenkrat se spomnimo, da smo del tega tkiva, del ki šteje. A pozabimo, da je športna ekipa samo ekipa sestavljena iz posameznikov, ki so se odločili dihati skupaj, si kriti hrbte, trmasto vztrajati kot eno in v jasni smeri brez oklevanja in brez spodkopavanja drug drugega. In naenkrat se prebudimo: mi nismo del tega tkiva, mi smo del precej bolj kompleksnega tkiva, ki se desetletja mehča in se je na številnih delih žal celo natrgalo (da ne rečem pretrgalo) udi pa (v znak življenja živcev) zgolj občasno trznejo, a brez možnosti premika, kaj šele premika proti cilju, ki si ga je začrtalo središče tkiva (centralno živčevje). In veseli nas gledat zmagoslavje ekipe, ravno tako kot nas žalosti gledat poraz ekipe, ker nas tudi to sp
Se Slovenija dovolj smeji? Ampak res tisto SMEJI? Občutek imam kot da se slovenska duša (karkoli že to je ) želi smejati in išče poti, po katerih bo prišla do smeha, a vendar vse prevečkrat poišče bližnjico do le-tega, instant zunanji vzgib za smeh,... Ne razumete? No, na primer, nenadni huronski smeh ob zmagoslavnih momentih naših športnikov, ki se podaljšuje in podaljšuje: ohohoho hiihihhii hahaha heheheheheeeeee,... Zmagoslavje športnikov kot postajališče huronskega smeha je očiten primer, ko ukleščena duša išče bližnjico in žgečkljaj.
Naslednji primer:
Slovenski mediji, ki pred koncem oddaj (ponavadi vikend) med seboj pokramljajo z zrežiranim "ready", "steady", "go" humornim vložkom, ki naj bi po pol urnem morečem poročanju naenkrat spravil vse duše v stanje blaženosti. Mediji (novi n/č arji) kot naslednje postajališče instant žgečkanja duše.
Popularne zabavne oddaje:
zdaj se nam vrača ultimativno črpališče instant smeha, "Moja Slovenija", kjer v dveh urah zelo energično proizvedejo
OI se še niti niso dobro začele, pa imamo že kar nekaj razlogov, da pred televizorji izvajamo break dance in se obenem gremo karaok. Danes je vsak iz svojih petnih žil prepričano vpil, kako da je njegova/njena pot samo njegova/njena odločitev, ob tem pa v očeh za sekunde prižgal lasten plamen, ki je zaradi bogsigavedi katerih razlogov že zdavnaj usahnil ali pa je vsaj v veliki nevarnosti usihanja. Da, zanimivo, skupaj z olimpijskim plamnom, so svoj plamen v očeh prižgali milijoni ljudi po svetu, Kanandčani, Američani, Rusi, Nemci, ... in nenazadnje, seveda, Slovenci.
Ljudje, ljudi glejte s perspektive "tukaj in zdaj" in občevanje bo najmanj milijonkrat lažje...vse kar mislimo, da vemo o drugih je relativno in kvarno vpliva na našo presojo s tem pa se krepko uniči možnost konstruktivnega in kreativnega dialogater na koncu sprememb okolja v pozitivni smeri...
Ko politike vabijo v pogovorne oddaje o problemih sveta in reševanju le-teh, novinarji ne uspevajo dojeti, da je to točno tako kot, da opazujemo vlak pri njegovem premikanju . Tirnice vnaprej povedo, da ne more ubrati druge poti, da pride do cilja. Živimo v časih, ko so naši politiki zgolj vlaki (nekateri samo vagoni) in se ne zmorejo odlepiti od tirnic, ki jih je zacementirala zgodovina turbo kapitalizma. Mediji pa prav tako, v svoji vse večji odvisnosti od blagonaklonjenosti političnih elit, žal vedno bolj postajajo slepi potnik, ki sicer na videz kaže trmo in noče biti viden na vlaku, a vendar nima nobenih problemov, da se pomika v isti smeri in je v lovu za istim ciljem kot vlak sam. A tiri vedno bolj škripajo, simbolizirajo škripanje hrbtenic, ki se upogibajo kapitalizmu in peščici močnikov v čast, seveda ne svobodno, pač pa preko sistemsko dovršene in izpiljene oblike lastništva nad telesi in dušami ljudi.
Ljudje, OTROCI NIMAJO PROBLEMOV z DRUGAČNOSTJO; kot vse druge besede za pojme, otroci tudi besedo "drugačnost" spoznajo preko odraslih. Torej, otroka ne zastrupi beseda, zastrupi ga lahko prav ta "pomembni drugi" ob katerem odrašča in katerega dojemanje drugačnosti ne sovpada s temeljnimi civilizacijskimi normami in spoštovanjem človeka ter njegovih pravic, tukaj in zdaj, vedno in povsod!
Če hočete videt pravi obraz odrasle osebe, samo natančno opazujte njenega otroka. Zvedeli boste več kot vam bo ta oseba kadarkoli sama o sebi povedala in priznala.
Ko bi se ljudje tako pristno veselili ob vsakem prostem padu v neskončno globino duše in to popolnoma brez padala, ki ga za njih žrtvujejo ljudje brez sponzorjev (umetniki, intelektualci, prijatelji, partnerji, sorodniki ...) kot so se razveselili ob skoku ekstremnega športnika v določeno globino in zavarovanega pred trdim pristankom, takrat bi človeštvo resnično dobilo priložnost za vsečloveško srečo, povezanost in solidarnost.