Državni sekretar je v sedmih mesecih delovanja na Ministrstvu za Infrastrukturo po lastni presoji ali presoji slabe PR službe tolikokrat spreminjal izjave, da z vsakim pojavljanje v javnosti potrjuje, kako je kadrovanje frizerja Miča in njemu podobnih v bistvu pokopavanje Vlade Mira Cerarja.

.

Tak primer je izsiljeni intervju g. Lebna v Odmevih z dne 27.6.2017 ob 10.00. Trdil je, da bodo kljub vloženi referendumski zahtevi nadaljevali z delom. Pred dvema mesecema je trdil, da je zakon podlaga za pridobivanje EU sredstev. V »plačani« - zahtevani izjavi ob rezultatih referenduma je namerno lagal in zavajal javnost in zato ima g. Vili Kovačič prav, ker je celotno vlado Mira Cerarja ovadil tožilstvu ker sistematično in vztrajno zavaja slovensko javnost. Namen vlade je, da v času velike konjukture pograbi denar davkoplačevalcev in uničiti razvoj države Slovenije tako, da z nevestnim gospodarjenjem izničuje davkoplačevalski denar in/ali odobrava projekte, ki državi Sloveniji samo škodijo.

.

Zakon, ki je v suspenzu, določa status družbe 2 – TDK in bi ji omogočil izgradnjo enotirne proge, čeprav je v istem zakonu izkazan: (1) znak velike korupcije, (2) oddajo koncesije za 45 let vsem družbenikom, (3) zagotavlja z nizkim vložkom (do 10%) družbenikom do 49% upravljalskih pravic in (4) zagotavlja tujim družbenikom uveljavljanje veta in zagotavljanje ukrepov če jih zahtevajo brez priziva. Dovolj nezakonitosti na račun davkoplačevalcev in državljanov Slovenije, da ustrezni organi ukrepajo. Ker vladna večine tega sama ni zmogla je ljudstvo samo vzelo pravico v svoje roke in zahteva referendum. Vsako popravljanje zakona, če je zakon v suspenzu je nezakonitio. Vlada Mira Cerarja je to možnost popravka zakona zaigrala z dvakratnim glasovanjem v DZ.

.

Zakaj se je ljudstvo uprlo? Zato, ker ima ta oblast v svoji politični strukturi ( G. Lebna, ga. Kozlovičevo, nenominirane popoldanske prišepetovalce) ki zagotavljajo, da nobeden resen minister (kar nekaj jih je! ) ne more priti do izraza. Nasilništvo v javnem nastopanju je tako iztopajoče, da je vsakomur jasno, da je projekt Drugi tir uničil g. Gašperšič z nerazumno strategijo izvajanja, ter g. Leben, ki je z neresenim prikazovanjem podatkov v zadnjih sedmih mesecih pospešil uničevanje sicer prepotrebnega projekta. To je sicer razumljivo, saj je tak projekt za nestrokovnjaka, političnega slona v trgovini s porcelanom prevelik zalogaj in njegovi podporniki bodo morali priznati, da bi vsak, ki bi imel malo izkušen s projekti k izvedbi pristopil popolnoma drugače.

.

Poglejmo si primerjavo podatkov tabeli (žal samo inženirska oblika, ker je bolj razumljive in ne omogoča prikrivanja resnice kaj šele izmikanja in jecljanja.

.

Tabela stroškov za Drugi tir (20,4) in Dvotirno progo (4 km):

Vse vrednosti v tabeli so v mio EUR.

Vrednosti s strani vlade niso preverjene na trgu, so samo projektantska ocena.

.

Podatki, primerni za poglobitev ovadbe na tožilstvo so naslednji:

1. G. Dragonja je pisno potrdil na Odboru za nadzor javnih financ pisno navedel, da je vrednost projekta 984 mio EUR. (jecljal je, ko je bilo vprašanje ali je v to ceno vključena razširitev profila iz 42 na 70 m2.

2. Vrednost razširitve profila je po oceni g. Damijana (pazite ne Ministrstva za infrastrukturo!!) samo 97 mio EUR

3. Vrednosti nista primerljivi, ker sta povzeti enkrat po enem viru drugič po drugem. Damijan trdi, da je vrednost osnovnega projekta mogoča okoli 700 mio EUR in tej doda 97 mio EUR. Če je vrednost MI 984 mio EUR potem bi v enakem razmerju bila vrednost dodane razširitve servisne cevi ne 97 mio EUR ampak 136 mio EUR. Zaradi ljubega miru privzemimo sedaj kar 97 mio EUR.

4. Skupna vrednost je torej 1081 mio EUR.

.

Kako pa je s financiranjem in trditvijo, da želi CI DavkoplačevalciSeNeDamo vse stroške prevaliti na breme davkolačevalcev.

.

1. Investicija mora biti v razumnih mejah in se mora sama refinancirati s prevoznino na omenjenem odseku. To ve vsak prodajalec bureka v Ljubljani!

2. Če je investicija v razumnih mejah se lahko refinancira, če pa je nalašč tako velika, da se obračun prevoznine ne more finačno preko določenih let pokrije pa je potrebna pomoč davkoplačevalcev ali vojna, da se krediti izničijo.

3. Večja je investicija, večja je verjetnost, da se investicija ne pokrije, to je osnovni postulat v ekonomiji trajnostnega razvoja. Vsak diplomant ekoloških znanosti mora to razumeti.

.

Primer dvotirna proga po trasi Drugega tira 20,4 km ( 1781 mio EUR)

Zgoraj ugotovljena razlika je dejansko povečana še za 200 mio EUR, ki jo vplačamo davkoplačevalci na samem začetku. Torej je strošek za davkoplačevalce ob udeležbi Madžarske najamnj 1044 mio EUR oziroma brez nje pa 1244. TO je RESNICA projekta Drugi tir vlade Mira Cerarja. Tako velika vrednost se lahko povrne pri 3% v okoli 45 letih.

.

Primer Dvotirna proga 4 km ( 800 mio EUR)

Financiranje z Madžarsko ni predvideno, ampak je takoj uporabljena prevoznina kot vir dohodka – ocenjeno s podobnimi ukrepi, ki so navedeni v zakonu okoli 50 mio EUR na leto)

.

Skupaj se morajo sredstva vrniti Sloveniji, EIB in plačati razliko, kar znese 564 mio EUR.

Po 3% obrestni meri se investicija povrne v okoli 15 letih obratovanja.

Znesek 564 mio EUR je obvladljiv z najetim kreditom Luke Koper ali Slovenskih Železnic.

Razlika je torej v tem, da se z manjšo investicijo projekt izplača v 15 letih, pri večji investiciji pa v 45 letih. Vlada Mira Cerarja ZAVESTNO krade denar davkoplačevalcev 30 let zato, da ja ne bi dobili priliva v državni proračun in tako zmanjšuje razvojne potenciale Slovenije.

.

Razlika pri dvotirni progi (4 km) je samo v tem, da morajo državni uradniki delati hitreje pri dovoljenjih in gradbeno-železničarski lobi mora porjekt končati v štirih letih, ker dela sploh ni veliko.

.

Ali je za tako trditev v Sloveniji potreben še kakšen dodaten argument poleg referenduma?

.

.

Prof. Jože Duhovnik