VLADNI DRUGI TIR NA SLEPEM TIRU IN KAJ PO REFERENDUMU?

Čas je, da neustavnost in nezakonitost vladnega zakona izterjamo po pravni poti.

»Obstajata dva načina, kako ste lahko pretentani. Bodisi verjamete to, kar ni res, bodisi nočete verjeti tega, kar je res.« (S. Kierkegaard).

Misel sem si izposodil iz svojega članka ob polemikah o TEŠ 6 pred približno 5 leti. Stavek danskega filozofa je mišljen kot abstraktna dilema, vendar če njegovo misel prenesemo v Slovenijo 2017, zlahka pridemo do tega, da to sploh ni dilema. Davkoplačevalci bomo pretentani na oba omenjena načina. Kolikokrat se bo to zgodilo, pa bomo šele videli. Verjetnost, da bo to večkrat, pa je zelo velika, razen če pride do streznitve.

Da bi bila verjetnost napake, podobne tisti iz TEŠ 6, čim manjša, sem zbral nekaj ključnih podatkov, za katerimi stojim, za njimi pa stojijo tudi izvedenci različnih strok in disciplin. Vsekakor pa ne stoji zadaj Janez Janša, ki se Cerarju in njegovim očitno tudi kot nočna mora prikazuje na vsakem koraku.

Ne le v Julijcih, tudi na Kraškem robu potrebujemo prvenstveno Slovensko smer

Referendum je bil potreben zato, da se razblini megla, ki jo je zasejala apologetska uradniška stroka, in da bo multidisciplinarna strokovna skupina, ki ima rešitev, vendarle lahko spregovorila. Seveda ne o čemerkoli, temveč o taki rešitvi, ki bo čim bližja optimalni in bo torej zagotovila najhitrejši, najkrajši najcenejši ter okolju prijazen skok čez Kraški rob.

Da bi razblinili meglo, sem zbral najvažnejša dejstva in jih zapisal kot evalvacijske kriterije za primerjavo z uzakonjeno vladno varianto. Dve koloni v razpredelnici sem namenoma pustil prazni, naj si vsak točke v njih lahko vpiše sam in izračuna razliko. To bo zmogel vsakdo, ki priznava, da še vedno velja: 2 x 2 je 4 in seveda 2-2 =0. Vsi drugi naj raje opustijo branje.

Levo desne reakcije po referendumu

Reakcije po referendumu, ki ga vlada kljub slavospevom ni dobila pošteno in še zdaleč ne v enaki tekmi, so različne na tako imenovani levi in desni. Vlada je slavila Pirovo zmago, en del opozicije se zdaj celo posipa s pepelom, v obojih pa se odraža olajšanje, da DavkoPlacevalciSeNeDamo nismo doživeli zmagoslavja, ki bi bilo pohujšljivo, saj bi lahko postali preveč popularni in sploh nov akter pri vzpostavljanju novih razmerij v politiki. To je politični aspekt tega referenduma. Politični del referenduma pa je tudi dejstvo, da kljub kilavi večini (53:47) vlada nima prav nobenega razloga za slavje. Sicer pa vladna stran ni dosegla 1/5 volilnega telesa, ki bi vsaj delno opral njihov »drugi tir« sumničenj in vsem vidne korupcije v Kopru, Črnem Kalu in v Mariboru. Vsaka resna vlada bi od takega zakona odstopila, preiskovalni organi pa bi – razen v Sloveniji, že bili na delu.

V vodilnih levih medijih so se zvrstili številni pamfleti, žal še najbolj v »osrednjem« dnevnem časopisu, kjer sta si s pridihom blat(enj)a največ duška na račun davkoplačevalcev privoščila dva Borisa (Boris Šuligoj in Boris Jež). Pametnjkoviči pa so se zgražali nad tem, da je referendum sploh bil – 7 veličastnih kolumnistov v Nedelu in seveda Maks Tajnikar v Delu. In pa slavni TOF v Nedeljcu, če naštejem le tiste, ki sem jih sam opazil. Zato je prav, da tudi njim v številkah pokažemo, zakaj je bil referendum potreben. Podatki so neizprosni tako za zakon kot za vladno varianto poteka »drugega tira«. Razkrivajo pa tudi, da vladni plenilski projekt »drugi tir« služi vsemu drugemu, le razvoju ne. Nasprotno: ta projekt razvoj ogroža, ogroža košček slovenske Istre, ogroža njegovo prebivalstvo, ki se že sedaj zapira v hiše pred širjenjem prahu in smradu iz razsutih tovorov drugega pomola, predvsem pa ogroža svetovno naravno dediščino - rezervat v kanjonu Glinščice. Ogroža pa tudi slovensko morje, obalo in pa slovensko suverenost nad ključno infrastrukturo.

Vladni projekt je produkt rakastega tkiva, ki odkriva vso bedo slovenske družbe - slovenskega klientelističnega kapitalizma brez nadzora ugrabljenih nadzornih institucij in z asistenco skorumpiranega sodstva pa tudi medijev. Predstavlja pa finančni vir za financiranje samooklicane prvorazredne manjšine, za izkoriščanje in krajo iz rok in žepov drugorazredne večine – večine davkoplačevalcev. Gre za izkoriščanje človeka po človeku (prosto po Marxu) oziroma za kanibalizem po slovensko! Žal tega tudi referendum ni ustavil, ustavitila ga bosta morda pomanjkanje finančnih virov in sodna presoja - moč argumenta in argumenti strokovnosti ter pravičnosti, ki smo jih na sicer invalidnih soočenjih vendarle imeli možnost nekaj slišati, če smo to le želeli.

Poslovni model, ki smo mu priča, je nadgradnja znanega scenarija iz TEŠ 6. Gre najprej za zavlačevanje, nato pa za neznosno hitenje in politiko izvršenih dejstev. Ta sila lomi vse ovire, vrh vsega pa Slovenijo ponovno potiska v novo črno luknjo zavoženih preplačanih investicij in novega zadolževanja. To nam jemlje energijo in sredstva tudi za nujen razvoj železniške infrastrukture in vzdrževanje le te na mnogih drugih področjih.

Tega se večina ljudi žal še ne zaveda, zato je na referendumski dan raje ostala doma pred ekrani, zdaj pa nemočno preklinja in čaka, kaj jim bodo novodobni oblastniki še zakuhali oziroma kako bodo oblastniki delili drobtine iz bogatinove mize. Za drobtine smo se pripravljeni stepsti za milijarde večini ni mar.

Po referendumu o zakonu o drugem tiru nam ostajajo še tri možnosti

1. zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti zakona na US in, če bo potrebno, tudi na evropskem sodišču
2. ocena konkretnega projekta s strani Računskega sodišča
3. uveljavitev alternativne variante, ki bo Slovenijo utirila na principu stroke, brez političnega voluntarizma in diletantizma. S tem v zvezi predlagamo svojo soudeležbo v tripartitnem svetu za nadzor projekta v režiji podjetja 2TDK.

Poglejmo številke, ki ne lažejo, za razliko od premiera od Cerarja, ki še nikoli ni objavil prave ocene o celokupni investicijski vrednosti projekta – in to dvotirnega –, pri čemer je treba povedati, da dvotirnega tudi ta vlada še ni umestila v prostor. Sicer pa poglejmo primerjavo:

 Tehnologija daje nove rešitve 

Problem jeklene vrvi – vlečnega mehanizma (kar je še vedno žičniška nočna mora predsednika odbora za infrastrukturo Igorja Zorčiča) za premagovanje višinske razlike iz doline Rižane na planoto nad Kraškim robom zdaj, z nekoliko daljšim tunelom, povsem in dokončno odpade. Premagovanje 52 promilov nagiba opravijo 150-tonske kombinirane (izmenični in enosmerni tok) lokomotive z vlečno silo 1400 kN in močjo 10.800 kW. Okvirna cena ene takšne lokomotive je 15 mio evrov.Primeri uporabe težkih lokomotiv so iz ZDA (vzpon/spust Skalno gorovje do 110 promilov), Norveške (fjord-fjell premoščanje), Kanade (Skalno gorovje, Ontario), Rusije (Transsib, Bajkal-Amur) in Kitajske (Tibet).Te lokomotive zagotavljajo, pod določenimi pogoji (pogoj je omrežje na izmenični tok) tudi rekuperacijo in akumulacijo energije pri vožnji navzdol. Dovolj bi bilo, če bi imeli 4 take lokomotive (po dve na vsakem tiru). Dobavni rok je 2 leti. Največji nagib trase za preskok na Kraški rob je v tunelu, ki bi imel z ustreznim vstopnim viaduktom pred nagib tunelom cca. 52 promilov, kar je za specifične pogoje in glede na prvotni načrt, zelo zadovoljivo. Izgovor da je največji dovoljeni vzpon 17 promil ne velja, ker trasa ni v 5 koridorju, je le stranski slovenski priključek nanj. Vsekakor pa je ta trasa le smer, ostalo, predvsem pa vse detajle in modifikacije mora dorerači stroka: geološka, gradbena, strojna, prometna  in naravovarstvena stroka, ki bo upoštevala slovenske interese. Zato jo imenujemo slovenska smer.  

Neracionalna »zgodovinska« vladna pustolovščina z drugim tirom pa je v bistvu »Italijanska trasa« po tako imenovanem slepem črevesu – zavoju proti Trstu. Po alternativnem predlogu to črevo za vedno odpade.

Čas je, da umestimo v prostor prvenstveno Slovensko smer, ki je rezultat pručevanja rešitev  treh avtorjev: dr. Duhovnika, ing. Rudija Varla in dr. Damirja Josipoviča (DVJ). Traso predlagane slovenske smeri, ki je v primerjavi z vladno-italijansko smerjo tudi geološko mnogo bolj stabilna, so sicer že preverili tudi geologi. 

Sprašujem pa se, zakaj o italijanski smeri do sedaj ni bila dopustna javna debata, temveč so bili pripuščeni v strokovno debato razni krjavlji vseh mogočih vrst in barv in se to ni smelo izpostaviti. Ali morda velja kak dogovor z Italijani, »za vsak slučaj« in pod mizo za katerega javnost ne ve? To bo vsekakor še predmet »zgodovinske« preiskave, ki bo še sledila.

Gradnja drugega tira po alternativnem scenariju se lahko prične takoj. Tehnična obnova stare proge in polaganje paralelnega tira lahko potekata ob hkratnem obratovanju sedanjega tira en dan na teden in /ali neprekinjeno pri poenostavitvah (glajenju) zavojev pod strogim nadzorom Slovenskih železnic. Po zgraditvi tunela se lahko jugovzhodni del trase proti Hrastovljam, Dolu in Podpeči s serpentino povsem opusti ali uporabi za druge namene, saj prav ta del te stare trase poteka po območju vodnega zajetja.

Vodovarstveno območje in biotska raznovrstnost s traso v slovenski smeri ni ogrožena, izognemo pa se prekomernemu posegu v tinjansko in vinjansko območje, kjer so obsežna plazišča, prav tako pa se izognemo italijanskemu zavoju in tudi povsem neprimernemu pa tudi rizičnemu dvojnemu križanju mostov in avtocestnega viadukta.

Krhkost in zloraba demokracije

Referendum je za nami. Ob tem pa se je pokazalo še nekaj, kot je že davno tega ugotovil F. A. Hayek. Pokazala se je namreč, kot pravi, velika krhkost demokracije in »zmotnost prepričanja […] da oblast ne more biti samovoljna, dokler jo nadzorujemo z demokratičnimi postopki. Vendar za to ni nobenega pravega dokaza. Večinska demokratična oblika vladavine, ki je zelo homogena in doktrinarna, je prav tako zatiralska, kot najslabša diktatura«. Naj dodam: posebej nevarno je to tedaj, ko imamo, kot je to primer v Sloveniji, načrtno plasirano vzdušje, ki forsira stališče, da referendumi sploh niso potrebni. Po uničenju dotedanje referendumske uretve leta 2013 bi njegove ostanke najraje kar črtali iz ustave, kar je tedaj – ne boste verjeli, propagiral zapriseženi »demokrat«, pokojni dr. France Bučar, vse politične stranke pa so tedaj – očitno v strahu pred ljudstvom, tovrstno - za demokracijo samomorilsko ureditev, nekritično podprle.

Postopek sprejetja vladnega zakona o 2. tiru je potekal zelo nasilno in ekspresno, celo z grožnjami – saj se vendar venomer mudi v tej zamudniški Sloveniji. Resnici na ljubo se v DZ ni zgodilo prvič, da je bila »resnica in pravica« kljub vetu izglasovana, ne da bi bili prej sploh ugotovljena. Mediji pa so žal to pomotoma ali namenoma spregledali.

V Sloveniji prav zdaj poteka intenzivno naskakovanje na propadlo dediščino trojčka SCT-Vegrad-Primorje, ki naj bi jo nadomestil novi monopol oziroma kartel, sicer precej manj zmožen trojček Kolektor-Riko-Pomgrad. Glavna postavka tega scenarija je fantomska družba 2TDK, ki z zakonom mimo slovenskih železnic dobiva koncesijo za dolgoročno 45 letno finančno izčrpavanje gospodarstva in davkoplačevalcev. Zato je zdaj ustavna presoja zakona o »drugem tiru« več kot nujna. Davkoplačevalci imamo pravico vedeti in ne dolžnost verjeti, za koga plačujemo in koliko preveč plačujemo ter kakšne bodo (ne samo finančne) posledice te največje politične in izven sistemske investicije po osamosvojitvi.

Transparentnost nove ureditve pa je zgolj navidezna. Za zunanji nadzor vladnega projekta, ki ga premier Miro Cerar neumorno hvali kot najbolj transparentnega v vsej slovenski zgodovini, zato predlagamo tripartitno zasedbo: 3 predstavnike parlamentarne opozicije, 3 predstavnike referendumske pobude DavkoPlacevalciSeNeDamo in 3 predstavnike druge civilne in strokovne javnosti. Ne pristajamo pa na to, da bi lisica varovala kokoši. Če je vse transparentno in pošteno, vlada nima kaj skrivati ! Poimensko zasedbo naše udeležbe sem vladi že posredoval.

Čas pa je, da neustavnost in nezakonitost vladnega zakona izterjamo po pravni poti. Ali je v Sloveniji še toliko ostankov prava in predvsem državljanskega poguma med sodniki – predvsem ustavnimi, pa seveda ne vemo, dokler tega ne preizkusimo. Upamo le, da bo zmagala zdrava pamet in ne politične igrice in bo končno ustavljen četrt stoletni nebrzdani pohlep po tujem (našem) davkoplačevalskem denarju.

DavkoPlacevalciSeNeDamo, Vili Kovačič