Misel sem si izposodil iz svojega članka ob polemikah o TEŠ6 pred cca 6 leti. Stavek danskega filozofa je mišljen kot abstraktna dilema, vendar če njegovo misel prenesemo v Slovenijo 2018, zlahka pridemo do tega, da to sploh ni dilema. Davkoplačevalci bomo pretentani na oba omenjena načina. Kajti tudi poraz vlade na referendumu, ta vlada razglaša za skupen poraz. Kolikokrat se bo to še zgodilo pa bomo šele videli ? Verjetnost, da bo to večkrat, pa je zelo velika, razen če v politiki ne pride do resne streznitve.

Da bi bila verjetnost napake podobne tisti iz TEŠ6 čim manjša, sem zbral nekaj ključnih podatkov, za katerimi stojim sam, za njimi pa stojijo tudi izvedenci različnih strok in disciplin. Vsekakor pa ne stoji zadaj Janez Janša, ki se Cerarju in njegovim očitno tudi kot nočna mora prikazuje na vsakem koraku.

Ne le v Julijcih, tudi na Kraškem robu potrebujemo

Slovensko smer

Referendum je bil potreben zato, da se razblini megla, ki jo je zasejala apologetska birokratska stroka, podobna tistim profesorjem rudarstva in energetike, ki so nekoč v polemikah z menoj, ostro zagovarjali TEŠ6, kaloričnost lignita pa niso hoteli preverjatii. Potreben pa je bil tudi zato, da je multi disciplinarna strokovna skupina, ki predlaga rešitve, vendarle lahko spregovorila. Seveda brez propagande, temveč o taki rešitvi, ki bo optimalna, torej - brez korupcije in po najhitrejši, najkrajši in najcenejši varianti in ki bo hkrati zagotovila okolju in prebivalcem Črnega Kala prijazen – neobremenjujoč skok čez Kraški rob.

Da bi razblinil meglo, sem zbral najvažnejša dejstva in jih zapisal kot evalvacijske kriterije za primerjavo s favorizirano že uzakonjeno, na srečo pa še vedno nepravnomočno, pregrešno drago in uničujočo vladno varianto. Dve koloni v razpredelnici sem namenoma pustil prazni, naj si vsak točke v njih vpiše sam in izračuna razliko. To bo zmogel vsakdo, ki priznava, da še vedno velja: 2 x 2 je 4 in seveda 2-2 =0. Vsi drugi naj raje opustijo branje in še bolj verjamejo svojim bogovom.

Vlada je v prvem referendumu sicer slavila Pirovo zmago, v drugem, ponovljenem referendumu pa je celo doživela poraz, za 300 glasov. Videti pa je, da se tako na levi kot na desni strani odraža olajšanje, da DavkoPlacevalciSeNeDamo nismo doživeli zmagoslavja, kakršno bi bilo, če bi dosegli zavrnitveni kvorum, kar pa bi bilo možno le, če bi bil referendum razpisan hkrati z volitvami. Je pa dejstvo, da tudi vladna stran ni dosegla kvoruma, ki bi opral njihov »drugi tir« nelegitimnosti, čeprav je jasno, da ob anarhiji koruptnih vladnih variant in zmedi s številkami to očiščenje ni mogoče. Zato se je vlada borila in se še bori na drug, njej lasten, arogantni in koruptiven način.

V medijih so se zvrstili številni pamfleti, najbolj v »osrednjem« dnevnem časopisu Delo, v katerem sem zaman skušal objaviti temu podoben opozorilni članek. Čeprav zakon o 2 tiru efektivno (še) ni padel, ustavljeno je le njegovo izvajanje, pa je referendum nekaterim ljudem odprl oči, saj je razkril, da gre za plenilski projekt, po modelu makete 2 tira, ki služi vsemu drugemu, le razvoju Slovenije ne.

S tajkunsko zasnovanim, 20 let starim projekto, še iz časa Ivana Zidarj, smo leta 2017 dobili projekt ne dveh tirov, pač pa projekt vladnega enojnega drugega tira za točno določene izbrance. Predvsem pa za novega gradbenega barona Slovenije Stojana Petriča, ki kot beremo v Financah, že izstavlja račune, anekse za prvi kilometer na izvlečnem tiru. Skratka gre za investicijo po principu – čim dlje in čim dražje, pri tem pa ni važna cena, še manj čas izgradnje in uničenje okolja. S finančno konstrukcijo z udeležbo Madžarske, pa projekt celo ogroža slovensko suverenost nad ključno infrastrukturo, s tem ko odstopa del ozemlja Luke Koper Madžarom in soupravljanje podjetja 2TDK deli z njimi.

Žal tega tudi z referendumom nismo ustavili, ustaviti ga bo moralo sodišče in pa moč argumenta in strokovnosti, ki so jih na redkih soočenjih ljudje sicer imeli možnost slišati, če so to le želeli. Je pa dobro, da je bil 1 letni moratorij, da so se v tem času preverile druge poti in druga trasa, zdaj zbrane v zborniku »Inženirski multi disciplinarni prispevki in predlogi rešitev pri gradnji dvotirne železniške proge Koper-Divača«, ki definirajo optimalno traso. Za razliko od vladnega scenarija, ki postopkovno ni nič drugega, kot nova inačica znanega korupnega scenarija TEŠ6 - neznansko hitenje in sklicevanje na nacionalni interes, vsebinsko pa je povsem porazen projekt oblastnega voluntarizma in neetične demagogije.

Kljub temu pa zgodba o zakonu o 2Tiru še ni in ne bo kmalu končana. Kajti čaka nas še epilog pritožbe na Vrhovnem sodišču in po potrebi še odločanje o ustavnosti zakona na Ustavnem sodišču RS. Po izčrpanju vseh pravnih sredstev v Sloveniji pa enaka pot na evropskem nivoju.

Vendar namen tega pisanja ni, da komurkoli grozim s tožbami, namen je da koalicijske partnerje, ki še mislijo pošteno, opremim s številkami in dam primerjavo vladne tako zvane italjanske, zahodne variante, z vzhodno, recimo ji »slovensko traso«.

Številke, kadar so prave, ne lažejo, za razliko od Cerarja, ki še nikoli ni objavil približne cene končne vrednosti projekta – in to dvotirne proge, pri čemer je vlada še zelo daleč od gradbenega dovoljenja za dvojni tir, za povrh pa projekt še vedno nima investicijskega programa po predpisih ekonomske in inženirske stroke. V tem pogledu je projekt vladni 2 tir, če zopet uporabim primerjavo, še slabši od inkriminiranega projekta TEŠ6.

Zdaj sicer stopajo v ospredje politiki. Koalicija, kakršna koli že bo, pa se ne sme izogniti vladnega 2 tira brez primerjave z alternativami, ki so že na razpolago.

Problema posebnega vlečnega mehanizma (zeile) v prenovljeni varianti alternativne trase ni več, saj so za premagovanje višinske razlike (iz doline Rižane nad Kraški rob) na razpolago močne potisne lokomotive z rekuperacijo – akumulacijo energije zaviranja in njeno pretvorbo v električni tok.

Vzpon v »slovenski smeri« se z lahkoto premaga s 150 tonskimi kombiniranimi (izmenični in istosmerni tok) lokomotivami z vlečno silo 1400kN in z močjo 10.800kW (okvirna cena za eno lokomotivo je 15 mio eurov). Te lokomotive zagotavljajo tudi rekuperacijo-akumulacijo energije pri vožnji navzdol. Dovolj bi bilo, če bi imeli 4 (po dve na vsakem tiru). Dobavni rok za lokomotive je 2 leti.

Če povzamemo je zadeva sledeča: največji nagib trase za preskok na kraški rob je v tunelu in sicer 40 promil, kar pa za tovrstne lokomotive ni noben problem. Primeri uporabe težkih lokomotiv so iz ZDA (vzpon/spust Skalno gorovje), Norveške (fjord-fjell premoščanje), Kanada (Skalno gorovje, Ontario), Rusija (Transsib, Bajkal-Amur) in Kitajska (Tibet). Proga Frankfurt Koln ima v dolžini cca 16 km nagib 38 ‰. Pri tem naj poudarim, da Slovenska trasa ni del evropskega koridorja, ampak le odcep oziroma priklop nanj.

Vladni varianti trase mirno lahko rečemo »italijanska trasa«, ne slovenska trasa. Gre za zavoj proti Trstu, ki niti teoretično danes ne služi nikomur. Skratka, čas je za Slovensko prvenstveno smer, ki je po do sedaj predstavljenih predlogih rezultanta predlogov 3 avtorjev: dr. Duhovnika, ing. Rudija Varla in dr. Damirja Josipoviča (DVJ). Trasa je preverjena z geologi, v varianti Duhovnik-Josipovič ima izhod v ravninski del, po prehodu s kraškega roba, na ranžirno postajo Kozina, kar daje tudi neposredno povezavo na železnico proti Puli s katero je bila Slovenija tudi geografsko in zgodovinsko povezana (slovenske železnice so bile upravljavec istrske železnice do Pule). Skratka, italijanska smer - fiktivna navezava na Italijo, ki jo zagovarja vlada, je najslabša in najdražja možna.

Sprašujem pa se, zakaj o problemu italijanske smeri-slepega črevesa, medijsko ni bila dopustna javna debata, temveč so bili v »javno strokovno debato pripuščeni nepremičninski agenti a la Gašper Gašpar Mišič. Ali morda velja za to traso kak dogovor »za vsak slučaj« in pod mizo? Dogovor z Italijani, za katerega mi niti ne vemo? Pametnih povezav z Italijo pa se ne lotimo. To kar bi imelo smisel bi bila obalna železniška povezava Trst Koper, kajti Divača je s Trstom že povezana po dvotirni progi za najvišje hitrosti, odcep na Koper pa bi bil dolg samo 9 km.

Pogoj za traso Koper – Kozina je, da se znebimo fašistične dediščine – enosmernega toka in ne ostanemo skupaj z Italijo otok enosmernosti, ki pa žal ni samo električna enosmernost, ampak globlja, saj so celo na transportnem področju vedno bolj živi ostanki in novi zarodki miselnega unitarizma – vsebovani v stavku: kdor ni za vlado je nazadnjak, ni za napredek.

Gradnja drugega tira po alternativnem scenariju se lahko prične takoj. Tehnična obnova stare proge in polaganje paralelnega tira lahko poteka ob hkratnem obratovanju sedanjega tira en dan na teden in neprekinjeno pri poenostavitvah (glajenju) zavojev pod strogim nadzorom Slovenskih železnic. Po zgraditvi dvocevnega tunela pa se lahko jugovzhodni del trase proti Hrastovljam, Dolu in Podpeči s serpentino opusti ali uporabi za druge namene, saj edino ta del stare trase direktno poteka po območju vodnega zajetja. Vodovarstveno območje z alternativno slovensko prvenstveno traso ni ogroženo, izognemo pa se tudi prekomernemu poseku Tinjanskega in Vinjanskega območja, kjer so tudi obsežna plazišča. Prav tako se izognemo posegu v dolino Osp in neprimernemu dvojnemu križanju velikega avtocestnega viadukta in dvojnega želežniškega viadukta.

Krhkost in Zloraba načelnih pravic demokracije v Sloveniji

Referendum o zakonu o 2 tiru je za nami. Sledila je repriza – lekcija iz demokracije, ki je dala čas za razmislek, ki je podan v že omenjenem zborniku. Vendar problem ni samo strokoven, problem je političen. Kot je že davno tega ugotovil F. A. Hayek. Pokazala se je namreč, kot pravi, velika krhkost demokracije in »zmotnost prepričanja … da oblast ne more biti samovoljna, dokler jo nadzorujemo z demokratičnimi postopki. Za to ni nobenega pravega dokaza. Večinska demokratična oblika vladavine, ki je zelo homogena in doktrinarna, je prav tako zatiralska, kot najslabša diktatura«.

Zastopniška, posredna demokracija kot oblika vladavine je večkrat zelo sporna, zatiralska. Omejimo jo lahko z referendumi, kot jih načelno že določa Ustava v 3 členu. Njene odločitve ljudstvo z referendumi razveljavi in uveljavlja svojo politično pravico upravljanja z javnimi zadevami. Referendumske omejitve 90 člena ustave pa so v direktnem nasprotju s 3 členom ustave. Demokratična ustava omejuje samo sebe, kar pa le malokdo vidi kot problem. Čeprav je problem oblast, ne ljudstvo. Taka kontradiktornost se nam ne bi smela zgoditi, ni pa naključna, za njo je velik interes oblasti. Nekoč so rek, da je ta dana od boga, zato je nedotakljiva. Potrebujemo švicarski model nadzorstva, da se bo oblast bala ljudstva in ne obratno, ko se ljudje – razen v predvolilnem času, bojijo oblasti.

Strici so mi povedali in so isti, le nečaki so drugi

Ali dobivamo Ivana Zidarja v novi podobi ? V Sloveniji poteka intenzivno naskakovanje propadlih dediščin trojčka SCT-Vegrad-Primorje, kar se kani zgoditi z instalacijo novega, sicer precej manj zmožnega a tajkunsko zelo potentnega in politično zelo vplivnega levega kartelnega trojčka Kolektor-Riko-Pomgrad. Grožnja je realna, ni samo papirnata, saj Kolektor - Stojan Petrič izsiljuje že na začetku – z aneksi za dodatna dela pri izvlečnem tiru pri najenostavnejših zemeljskih delih.

Davkoplačevalci imamo pravico vedeti in ne dolžnost verjeti, za koga plačujemo in koliko preveč plačujemo. Čas je, da to izterjamo – po pravni poti. Ali je v Sloveniji še toliko ostankov prava in predvsem državljanskega poguma med sodniki, predvsem vrhovnimi in ustavnim sodniki in ter policisti tožilci, pa seveda ne bomo vedeli dokler tega ne preizkusimo. Naša dolžnost je, da to storimo.

Vsako bodočo vlado s tem opozarjamo naj ne dela novih neumnosti, novega TEŠ6, tudi njej v prid, da se ji ne bo čez 4 leta v DZ zgodila nova preiskava o politični odgovornosti za vladni drugi tir.

Skratka ! Nič ni več tako kot je bilo ! Narod naš dokaze hrani. Monopolu nad informacijami je odklenkalo. Prihaja masovna streznitev, ker narod ni butast, če je pravilno in pošteno informiran. Dovolj je bilo oblastnega voluntarizma, napenjanja mišic in manipulacije z ljudmi. Vladni 2 tir ne more in ne sme biti politični teater in davkoplačevalci ne moremo biti žrtev, zaradi politične trgovine in medsebojnega odpuščanja grehov v zameno za čim lažjo sestave koalicije.

Res pa je kot pravi Cerar: vladni drugi tir je kaplja čez rob! Ker se on resnosti tega robu ne zaveda, je čas, da mu grenkega pelina nalijejo koalicijski partnerji. Zato jih ponovno pozivam in prosim, da ga ustavijo in vztrajajo pri reviziji projekta ter brezpogojni ukinitvi podjetja 2TDK, ki že zdaj protizakonito črpa denar.

Koalicijskim partnerjem vseh možnih koalicij pa za konec postavljam zelo enostavno vprašanje: kaj je ceneje in hitreje za gradnjo: 20,6 km 8 tunelov čez najbolj varovano območje Nature 2000 (kanjon Glinščice) ali 4,6 km 2 tunelov, ki se maksimalno izognejo Naturi 2000 in vodovarstvenemu območju. In še: kako bo nova vlada, katerakoli že bo, razvijala in prodajala podzemni–tunelski turizem. S periskopi, ki bodo iz podzemlja kraškega roba turistom zagotavljali pogled na morje ?

In še nekaj: glavni vir financiranja projekta je na dosegu roke-to je bistveno znižanje cene projekta. Dvojni drugi tir lahko zgradimo brez tujcev, z domačim kapitalom in domačim znanjem in eventuelno s tujimi podizvajalci. Za ceno izpod 700 milijonov eur. EU sredstva so potrebna le za resnične razvojne projekte v drugih delih Slovenije. Tudi za nujno posodobitev celotnega železniškega omrežja in za naše povezave z Evropo. Divača Koper je le začetek posodobitve, kajti SŽ in mi vsi v vsej Sloveniji nujno potrebujejo izmenični tok. Ne potrebujejo pa pijavk, ki se bodo 45 let napajale iz zakonite kraje denarja iz naslova tega projekta.

Lj, 07.07.2018

Vili Kovačič, pobudnik referendumov za TEŠ6 in 2 TIR