Športno jahanje islandskih konje je tako namenjeno le čistokrvnim islandskim konjem, ki imajo poleg treh osnovnih hodov še tölt (četverohodni konji) ali tölt in leteči pas (peterohodni konji). Tekmovanja se delijo na svetovno prvenstvo (SP), Landsmót (islandsko državno prvenstvo), nordijsko in srednjeevropsko prvenstvo (MEM), regijska in državna tekmovanja ter pokalne in hišne turnirje. Tekmovanja potekajo po pravilniku o tekmovanjih in jih določa FEIF. Oskrba konj temelji na etičnem kodeksu Mednarodne konjeniške zveze – FEI. Sodelovanje na tekmovanjih ni dovoljeno konjem, ki niso: ·        čistokrvni islandski konji (dokaz o čistokrvnosti je rodovnik oziroma potni list), ·        stari pet in več let, ·        cepljeni po programu in imajo redni pregled za IAK, ·        breje kobile nad štiri mesece ali imajo ob sebi žrebe, ·        primerno pripravljeni (kondicija) in zdravi (brez poškodb, bolezni, ne šepajo itd.) ·        konji, ki so v fazi zdravljenja bolezni, ki lahko vplivajo na druge konje, ·        konjem v fazi rehabilitacije po poškodbi. Vsako tekmovanje mora imeti veterinarja, v disciplinah za pas pa so prisotni tudi reševalci. Pravilnik določa tudi dovoljeno jahalno opremo in oblačila. Med disciplinami potekajo pregledi opreme in konja, da se vse sklada s pravilnikom in da konj ni poškodovan. V A-kategoriji morajo vsi jahači na obvezen pregled. Na večjih tekmovanjih, kot je npr. svetovno prvenstvo, pa lahko opravijo dopinški test na konju ter test alkoholiziranosti in test na prepovedane substance pri jahaču.   Tekmovalki iz Kanade z našo Nino Vršec na lanskem svetovnem prvenstvu Športno jahanje Tekmovanja potekajo na ovalni stezi, ki meri 250 metrov (SP, islandsko DP, NP in MEM, tekmovanja World Ranking), 200–250 metrov za regijska in državna tekmovanja, pokalni in hišni turnirji pa lahko potekajo na manjših stezah. Steza mora imeti pravilno označene dolge in kratke stranice. Steza za pas je ravna steza dolžine 300 metrov s premični startnimi boksi, ki ni obvezna na državnih tekmovanjih ter pokalnih in hišnih turnirjih. Tekmovalci tekmujejo v treh različnih kategorijah, A, B in C (A- najtežja – primerna za zelo izkušene jahače in konje (edina možna kategorija na SP-ju), C- najlažja – primerna za začetnikein mlade konje), v vsaki kategoriji je več disciplin, med katerimi lahko jahači izbirajo, ter štiri starostne kategorije: ·        10–13 let otroci, ·        14–17 let mladinci, ·        18–21 let mladi jahači, ·        +22 let odrasli. Na SP in MEM se tekmuje v dveh starostnih kategorijah, 16–21 let – mladi jahači in +22 let – odrasli. Rozete se vedno podelijo prvim petim tekmovalcem v določenem barvnem redu, vendar se vrstni red razlikuje po državah. Sodniki uporabljajo lestvico ocen na odsek od 0,0 do vključno 10,0 s polovičnimi točkami. Sodniki po vsaki odjahani skupini pokažejo svoje ocene za vsakega jahača posebej. Končna ocena za posameznega jahača je aritmetična srednja vrednost ocen, zaokrožena na dve decimalni mesti. V kategoriji C ocenjujejo trije sodniki, v kategorijah B in A pa pet. Jahači pa lahko tekmujejo tudi za kombinacijo v četverohodu ali peterohodu. Zmagovalec kombinacije v četverohodu je jahač z največjim seštevkom točk iz dveh disciplin, zmagovalec kombinacije v peterohodu pa tisti z največjim seštevkom iz treh disciplin. Iz vsake skupine šteje le ena disciplina. Štejejo se samo točke, dobljene v predtekmovanju. Oprema konja in oblačila jahača morajo biti v skladu s pravilnikom.   Vsak konj ni primeren za vsako disciplino. Pomembno je, da izberemo preizkuse, primerne našemu in konjevemu znanju ter sposobnostim konja. Nekateri tekmujejo samo v preizkusih c pasu, nekateri jahajo kombinacijo ali pa samo en preizkus. V naslednji številki bodo predstavljene discipline oziroma preizkusi v töltu.   Prevod: Nina Vršec (Isi-Slovenia)     (Vir: (c) 1995–2019 FEIF - International Federation of Icelandic Horse Associations, FEIF Sport Rules and Regulations 2019, dostopno preko spletne strani www.feif.org)

Hipoterapija je oblika fizioterapije, ki vključuje uporabo konja kot terapevtskega orodja za učinkovito zdravljenje pacienta, kjer ritem hoje konja s svojim tridimenzionalnim gibanjem nenehno spodbuja pacientovo ravnovesje in pravilno telesno držo. Ljudje so pogosto mnenja, da je terapevtski konj lahko vsak konj, ki je dovolj priden in miren. To ne drži, saj moramo pri izbiri konja za hipoterapijo presoditi njegove telesne in duševne lastnosti ter njegovo gibanje.   Konj mora biti dobro osnovno izšolan, zdrav, primerne zgradbe in spola, ne previsok itd. Ker je pri hipoterapijipomembno ravno to, da je vključena žival, ki je živo bitje, mora biti terapevtski konj pozoren ter se odzivati na človeka, hkrati pa ne sme bitiplašen ali celo nevaren. Kot lahko razberemo, moramo biti pri izbiri pravega konja včasih precej izbirčni ter vedeti o psihologiji, osnovah anatomije in gibanju kar največ. Hipoterapevtska ekipa zajema šest članov. Hipoterapevta, vodnika konja, pomočnika, zdravnika, pacienta ter konja. Konj je bistven član, zato moramo vedno, kadar govorimo o hipoterapiji, razmišljati o izbiri primernega konja. Konj za hipoterapijo ni konj ''posebne pasme'' in se takšen ne rodi, ampak ga je potrebno primerno vzgojiti ter izšolati. V terapevtskem programu je jasno definirano, kaj želimo doseči in glede na zahteve ter osebnost pacienta skušamo izbrati njemu primernega konja. Ker je konj središče hipoterapevtske ekipe, mora biti dobro treniran, imeti primerne psihološke predispozicije, biti zdrav, primernega spola in videza. Konj je del terapevtskega tima in mora biti predvsem zanesljiv in varen. Med hipoterapijo prenaša konj na hrbtu jahača, ki ni treniran in s svojimi impulzi moti konja. Konj se mora po vodnikovih ukazih gibati z invalidnim jahačem mirno, uravnoteženo, sproščeno, predvsem pa za jahača varno, ne glede na signale, ki izvirajo iz jahača. Šele med procesom terapije je mogoče vzpostavljati harmonijo in uravnoteženost med konjem in jahačem, konj pa se mora na različne telesne reakcije jahača privaditi (spastični krči, nenadni gibi trupa ... ). Kljub temu, da pri izbiri terapevtskega konja nismo omejeni na posamezne pasme, nam lahko tip, značaj, temperament in zgradba konja povedo nekaj o primernosti konja za določeno delo. Šele vzgoja z določenim ciljem oziroma treniranje ustvarita terapevtskega konja. To nam pove, da moramo biti pri iskanju primerne živali še posebej previdni in včasih celo izbirčni. Prav tako je čas, da posameznega konja res spoznamo in kolikor se da utrdimo njegovo znanje ter poslušnost, pogosto daljši kot pri drugih tipih konj. Med hipoterapijo prenaša konj na hrbtu jahača, ki ni treniran in s svojimi impulzi moti konja.   Telesne lastnostiTerapevtski konj mora biti dobro in pravilno ujahan. Imeti mora zdrave noge – pravilno stojo in posledično čist, izdaten hod ter dobro gibanje, saj samo z dobrim gibanjem konja v koraku terapija da dobre rezultate. Hodi morajo biti izdatni, a ne previsoki, korak naj bo dolg. Glava v razmerju s telesom ne sme biti prevelika. Oči posredujejo zaupanje, zato so ugodne stransko stoječe oči, pri katerih je mrtvi kot za konjem majhen. Igra ušes kaže na pazljivost. Dobra gibljivost tilnika in s tem glave je ugodna za ohranjanje ravnotežja. Vrat naj bo pravilno nasajen in dolg. Nekateri avtorji svetujejo, naj ima konj močan vrat, saj je ta v oporo pacientu. Višina vihra, ki mora biti izrazit in dolg, vendar ne previsok, naj bi bila od 150 do 158 cm, kar se do neke meje lahko prilagaja višini terapevta, saj mora ta zaradi varnosti in terapije vedno doseči ramo pacienta na konju. Pri bolnikih, katerih sposobnost hoje je še dobra, lahko uporabimo konje različnih velikosti, medtem ko je pri bolnikih s prizadetostjo hoje uporabnejši nižji konj. Telo naj bo daljše, ovalno, ker bolje ustreza jezdecu kot pa okroglo. Še posebej je potrebno to upoštevati pri bolnikih z aduktornimi spazmi in s slabo kolčno gibljivostjo. Hrbet mora biti izravnan, dolg, čvrst in mišičast, saj na konju včasih hkrati sedita dva – terapevt in pacient. Ledveni del predstavlja del med zadnjim rebrom in medenico. Posebej je pomemben, saj se sunkovita moč zadnje noge preko kolčnega sklepa in medenice prenese in omogoči gibanje konja naprej. Križ naj bo raven, dolg in širok. Konj mora hoditi mirno, v dobrem stiku s tlemi, biti mora primerne starosti, zaradi obdobja šolanja logično ne premlad in zaradi elastičnosti in mehkega gibanja tudi ne prestar. Po spolu je primerna kobila ali kastrat, saj so žrebci zaradi svojega močnega nagona ter z njim povezanega vedenja preveč nepredvidljivi za takšno delo. Pasma pri izbiri ni pomembna, lahko nam samo okvirno pomaga, saj so nekatere pasme eksterierno primernejše kot druge. Med različnimi tipi konja je najbolj primeren pravokoten okvir. Njegove dolge sprednje noge in dolg hrbet omogočajo udobno sedenje, medtem ko hrbet niha. Kvadraten okvir konja s kratkimi nogami in kratkim hrbtom je za sedenje manj udoben. Višina vihra, ki mora biti izrazit in dolg, vendar ne previsok, naj bi bila od 150 do 158 cm, kar se do neke meje lahko prilagaja višini terapevta, saj mora ta zaradi varnosti in terapije vedno doseči ramo pacienta na konju.   Gibanje konja Način gibanja konja je odvisen predvsem od njegove telesne zgradbe Ker je konjevo gibanje ključni element hipoterapije, je logično, da moramo biti pri izbiri pozorni na telesne lastnosti konja. Gibanje konja mora biti optimalno; torej sestavljeno iz dolgih, mehkih, enakomernih, harmoničnih in elastičnih korakov, ki tvorijo ustrezne impulze in jih preko nihljajev konjevega hrbta učinkovito prenašajo na jahača. Korak mora biti ritmičen. Konj, ki nima elastičnega gibanja in ima težave z nogami ali s hrbtom, za hipoterapijo ni primeren.   Duševne lastnostiKo izbiramo terapevtskega konja, moramo izredno pozornost posvetiti njegovemu temperamentu. Konj mora imeti ustrezne značajske lastnosti. Te so: pozornost, komunikativnost, veselje do dela z ljudmi, radovednost, odzivnost, učljivost, senzibilnost, ubogljivost, zanesljivost, predvidljivost reakcij v novih situacijah, zaupljivost ... Biti mora tudi družaben in potrpežljiv, psihično stabilen, čim manj plašen ter prilagodljiv. Kot vidimo, je zaželenih lastnosti veliko več kot le stereotipna mirnost in poslušnost, ki naj bi ju imeli terapevtski konji. Konj ne sme biti apatičen, predstavljati mora živo bitje, ki se odziva na dogajanje, ima svoj značaj in izkazuje življenjsko energijo, vendar na ustrezen način in tako, da ne prestraši jahačev okoli sebe. Glede na cilje, ki jih hočemo doseči v procesu terapije in glede na značajske lastnosti jahača, pa izbiramo še konje z dodatnimi specifičnimi posebnostmi. Gibanje konja mora biti optimalno; torej sestavljeno iz dolgih, mehkih, enakomernih, harmoničnih in elastičnih korakov, ki tvorijo ustrezne impulze in jih preko nihljajev konjevega hrbta učinkovito prenašajo na jahača.   Vzgoja konja za hipoterapijoŽivljenje žrebeta, ki bo postalo terapevtski konj, poteka v prvih letih enako kot življenje drugih konj. Idealno je, da žrebe odrašča skupaj z materjo in s sovrstniki, torej v čredi. Konj je čredna žival, vseeno pa je vsak posebej samostojna osebnost s svojimi navadami in svojim načinom uveljavljanja lastne osebnosti. Med posameznimi konji v čredi so postavljene meje, ki jih vsak član pozna in spoštuje. Če kdo to mejo prekorači, ga višji v hierarhični lestvici takoj opozori ali celo kaznuje. Žrebe se mora takšnih odnosov naučiti in prav zato je tako pomembno odraščanje v čredi, kjer se v prvih tednih drži predvsem matere, se od nje tudi uči, hkrati pa išče družbo vrstnikov in z igro tudi začne boj za prevlado. Zaželeno je torej, da žrebe odrašča tako z mamo in s starejšimi konji kot s svojimi vrstniki. Ko nastopi dan, ko žrebe odstavijo od matere, mora odraščati z vrstniki vsaj do drugega ali tretjega leta oziroma do začetka treninga. Žrebe moramo od rojstva navajati na človekovo bližino, da nas sprejme in nam začne zaupati. Kmalu začnemo z navajanjem na oglavnik in povodec. Ob dopolnjenem tretjem letu starosti lahko začnemo z navajanjem na sedlo in uzdo, z delom na lonži ter postopoma s sprejemanjem teže jahača. Z lonžiranjem, šolanjem in navajanjem konja na nas želimo, da preneha biti tako naravno, instinktivno plašen in od njega vsakodnevno zahtevamo zaupanje v nas, v delo in v nove stvari. Vedeti moramo, da nekateri konji zaradi svojega temperamenta ali značaja in pridobljenih slabih izkušenj nikdar ne bodo sposobni delati kot terapevtski konji in zaradi tega je odločilna dobra izbira konja. Sledi osnovno šolanje konja ter učenje dresurnih vaj vsaj do nivoja L. Pri učenju se moramo vedno prilagajati posameznemu konju ter paziti, da posvetimo vsaki stopnji dovolj časa. Konja ne smemo preobremeniti, hkrati pa tudi ne zafrustrirati. Učenje v jahalnici moramo vedno kombinirati in popestriti s terenskim jahanjem. Ko zaključimo osnovno šolanje konja, to je navadno pri konjevem petem ali šestem letu, lahko presodimo, ali je nek konj primeren za usposabljanje za terapevtskega konja. Pomembno se jenamreč zavedati, da so lahko terapije za konja fizično, predvsem pa psihično izredno naporne.   Ana Šabec    Viri fotografij: https://educationinhippotherapy.com/wp-content/uploads/2016/01/Hippotherapy-for-babies-definition-3.jpg https://manesandmiraclesaz.files.wordpress.com/2020/05/dsc0529.jpg https://i.pinimg.com/originals/15/f3/4c/15f34c808ca0a03ba35625006648e9aa.jpg https://soltheman.files.wordpress.com/2018/09/img_1890.jpg          

Večina naše komunikacije s konji tudi temelji na dotikih – od vodenja na povodcu do jahanja, konjem z različnimi dotiki sporočamo, kaj od njih v tistem trenutku želimo. Dotik pa je tudi ključna stvar pri različnih vrstah manualnih terapij, ki so trenutno v veterinarskem svetu trenutno močno v porastu.   Sem spadajo razne masaže, takšne in drugačne sprostitve (»release«), osteopatije, kiropraktike, sakralne terapije in druge tehnike, pri katerih se manipulira z mišično-skeletnim sistemom. Med seboj se razlikujejo po načinu delovanja, načinu aplikacije, namembnosti in konec koncev tudi po izkušenosti tega, ki tako terapijo izvaja. Ni pa vsaka vrsta terapije primerna za vsako težavo in skoraj vedno dosežemo najboljše rezultate s kombiniranjem različnih tehnik. Ena teh je tudi kiropraktika, prav z njeno pomočjo pa bi vas radi seznanili s svetom živčno-mišičnih povezav in s tem, zakaj bi mu morali posvečati pozornost, kako vpliva na celotno telo in kako lahko z različnimi tehnikami izboljšamo živčno-mišične povezave in tako delovanje celotnega telesa. Telo sestavljajo različni sistemi – mišično-skeletni, krvožilni, prebavni, dihalni, živčni in drugi. Pogoj za to, da bo celotno telo močno in da bo dobro delovalo, s čimer bo lahko dosegalo najboljši izkoristek in imelo manj možnosti za pojav poškodb in bolezni, je brezhibno oziroma kolikor se le da optimalno delovanje vseh teh sistemov. Ko pa se ravnovesje organov in organskih sistemov iz nekega razloga poruši, začne telo slabše delovati in lahko to privede do bolezenskega stanja. Zaradi medsebojne povezanosti teh sistemov bo namreč pomanjkljivo delovanje enega vplivalo tudi na delovanje vseh drugih. Iz vsega tega lahko razberemo, da je zelo pomembno, da razumemo delovanje celega telesa in tudi, zakaj je osnovno vodilo večine komplementarnih terapij prav celostno zdravljenje. V veterini se na ta celostni vidik žal prepogosto pozabi, ko se pri iskanju težav gleda preozko – pozablja se na širšo sliko, ki pa pove marsikaj in lahko tako pomaga pri zdravljenju.  To je tudi eden izmed razlogov za to, da me je poleg veterine tako zelo pritegnila tudi kiropraktika. S tem znanjem dobiš namreč širšo sliko z dodatnim pogledom in hkrati možnost dodatne terapije, ki dopolni običajno veterinarsko zdravljenje. Preverjanje gibljivosti vratu in konjevega odziva na manipulacijo   In kaj sploh je kiropraktika? Kot že rečeno, je to ena od komplementarnih terapij, torej terapij, ki dopolnjujejo zdravljenje z zahodno veterinarsko medicino. Uradni začetek kiropraktike kot terapije je bil zabeležen proti koncu 19. stoletja, že veliko prej pa so v različnih koncih sveta uporabljali tudi različne tehnike manualne terapije, ki jih danes uporabljajo tudi kiropraktiki. Z razvojem je kiropraktika doživljala vzpone in padce in je bila kot vrsta zdravljenja celo prepovedana, danes pa jo kot eno možnih terapij priznava tudi WHO. Razlogov za to, da je doživljala tako burno preteklost, je več, eden glavnih pa je bil odnos takratnih terapevtov do zdravljenja z zahodno medicino, saj so ti dosledno zavračali kakršnokoli zdravljenje iz prepričanja, da je vsako telo sposobno samoozdravitve in da je ključ za zdravljenje in za preventivo pred vsemi bolezenskimi stanji zdrava hrbtenica. Primerne vaje so sestavni del vseh terapij. Za razumevanje in za sprejemanje kiropraktike kot ene izmed uporabnih terapij je pomembno poznavanje delovanja živčnega sistema v povezavi s celotnim telesom in učinka, ki ga ima manipulacija na hrbtenico in posledično na celotno telo. Obstaja že kar nekaj študij o kiropraktiki, v katerih je bil z nadzorovanimi poskusi in ovrednotenimi rezultati zabeležen učinek, ki ga lahko dosežemo s pravilno manipulacijo. Da bi razumeli, kako kiropraktika dejansko deluje in v katerih primerih naj bo pri terapiji sploh prva izbira, pa je treba vsaj približno vedeti, kako deluje živčni sistem, kaj so živčno-mišične povezave in tudi kaj so receptorji. Tu sledi zato kratek tečaj nevrologije za vsakogar. To, da ima konj lepo razvite zdrave mišice, je seveda zelo impresivno, vendar mišice same niso kaj dosti uporabne. Brez informacij, ki jim jih »dostavijo« živci, bi bile namreč samo prisotne, gibanja in stabilizacije pa ne bi omogočale. Da postanejo mišice uporabne in da lahko opravljajo vlogo, za katero so namenjene, pa poskrbijo živci, ki jim pošljejo informacije, kaj naj naredijo. Ponazorimo to s primerom – preden konj elegantno in brez dotika preskoči oviro, se zgodi vrsta procesov, ki v izredno kratkem času poskrbijo, da ene mišice dvignejo in skrčijo sprednje noge, druge poskrbijo za odriv, tretje pomagajo stabilizirati glavo in vrat, četrte stabilizirajo celoten trup ... Da bi lahko vse te procese razumeli, bi seveda potrebovali veliko več znanja, kot ga je mogoče zaobjeti v tem prispevku, za vsakdanje razumevanje pa je dovolj, da vemo naslednje: receptorji so senzorji, ki zaznavajo informacije iz okolice ali iz notranjosti telesa – zaznavajo bolečino, temperaturo, pritisk … Od teh receptorjev bo informacija potovala v višje centre, to je v hrbtenjačo in naprej v možgane, tam pa se ta informacija predela in pošlje naprej, za uporabo, predvsem do mišic in organov. Aplicirajmo to na zelo preprost primer iz življenja naših konj – konj se bo naslonil na električnega pastirja, receptorji v koži bodo zaznali električni impulz in bodo sporočili naprej, da se na tem mestu dogaja nekaj neprijetnega, višji centri bodo to informacijo predelali in poslali naprej, to je nazaj v noge, te pa bodo poskrbele, da se bo konj odmaknil od pastirja in neprijetni dogodek se bo končal. V telesu se vse to odvije bliskovito, veliko hitreje, kot je videti v tem opisu. Informacije potujejo po živcih kot živčni impulzi z velikansko hitrostjo, tudi do 400 kilometrov na uro, vendar le dokler delujejo vse povezave tako, kot bi morale, v ravnovesju in učinkovito, brez motenj. Do različnih ovir, ki vplivajo na kakovost in hitrost prenosa teh živčnih impulzov, pa lahko hitro pride. Tako lahko pride do sprememb, ki potem vplivajo na razvoj žrebeta, ob rojstvu, ob silah, ki delujejo nanj, ko potuje skozi porodni kanal, kasneje pa povzročajo spremembe na videz nedolžni padci, zdrsi, sunkoviti potegi na privezu, kompenzacije zaradi poškodb, jahačeva neuravnoteženost in še in še. In pri teh spremembah  pride do izraza kiropraktika. Pri terapiji se ukvarjamo s celim konjem, tudi s kopiti. Veterinar kiropraktik začne terapijo s pregledom, vendar to ni običajen veterinarski pregled, pri katerem se pogleda predvsem, ali konj šepa ali ne. Potek pregleda je seveda odvisen od terapevta, večinoma pa naj bi šel nekako tako: opravi se kratek nevrološki pregled, natančno se pretipa vse mišice in sklepe, preveri gibljivost sklepov in vratu in analizira kopita, nato pa se konja pregleda še med gibanjem – kako se giba po ravnem, na krogu, v različnih hitrostih in hodih. Po tako zbranih informacijah pa se posvetimo še hrbtenici – preveri se njena gibljivost v celoti in tudi gibljivost čeljustnega sklepa, križno-črevničnega sklepa, postavitev prsnice in gibljivost reber/rebrnega loka ter analiza gibljivosti okončin. Že med temi pregledi pa kiropraktik opravlja tudi terapijo – na mestih z ugotovljeno spremenjeno gibljivostjo namreč tamkajšnjim sklepom in drugim strukturam v tem predelu s sunkovitimi gibi povrne gibljivost ter spodbudi delovanje živcev in prekrvavitev. Lahko bi rekli, da vse skupaj »resetiramo«, ponastavimo. Poleg lokalnega učinka, torej na točkah, na katerih izvajamo te t. i. nastavitve, pa ima kiropraktika tudi sistemski, splošni učinek na telo. Z aktivacijo določenih receptorjev na teh mestih spodbudimo tudi izločanje različnih hormonov in s tem povzročimo, da se spremeni tudi način zaznavanja bolečine v možganih, s tem pa dosežemo, da žival občuti manj bolečin in da se bolje počuti, torej bistveno vplivamo na njeno razpoloženje in kakovost življenja. Nekateri konji so že takoj po terapiji polni energije, drugi so po njej utrujeni in potrebujejo kak dan počitka, pri nekaterih pa se učinek terapije pokaže šele po nekaj dneh, ko telo predela vse prejete nove podatke. Kljub učinkovitosti kiropraktike in odsotnosti škodljivih stranskih učinkov pa ta terapija vendarle ni primerna za vsakega konja in za vsako bolezensko stanje. Kiropraktika namreč, žal, tako kot sploh nobena terapija, ni čudežno zdravilo za vse tegobe, je pa, če jo opravljajo vešči, čudovita dodatna terapija, na katero bi morali pogosteje pomisliti.   Eva Tasič

Populacija posavskega konja se je v zadnjih 20 letih z uvedbo programa genske banke in uvrstitvijo med ogrožene pasme ustalila in razvila kot najbolj priljubljena v slovenski konjereji.  Genetska osnova populacije se je s standardizacijo (uvedba linij in rodov) razširila in s skrbno načrtovano rejo in povečanjem populacije se je zmanjšal koeficient sorodstva posavskih konj. V tem obdobju se je spremenil tudi fenotip posavskega konja, ki se je konsolidiral tako v tipu kot tudi v formatu. Poleg tega sta se izboljšala korektnost stoje in gibanje v koraku in kasu. Opisane lastnosti so v sedanjem času tudi prioriteta za vsestransko uporabnega konja. Polistajte in s klikom na naslovnico naročite koledar SLOVENSKE AVTOHTONE PASME 2021, v katerem je poleg pasem posavec in lipicanec predstavljenih še 11 drugih avtohtonih pasem (cikasto govedo, krškopoljski prašič, bovška ovca, kranjska čebela ...) Vsaka fotografija je opremljena s QR kodo prek katere lahko dostopate do kratkega videoprispevka o pasmi, predstavljeni na fotografiji. VABLJENI K NAKUPU.  Rejski razvoj posavskega konja Rejski cilj je skladen hladnokrvni konj manjšega okvira, čvrste konstitucije, dobrohotnega značaja in razmeroma živahnega temperamenta, pravilnih in izdatnih hodov, primeren za vprego in tudi za delo pod sedlom. Posavski konj je manjšega okvirja, manjše ožje glave, srednje dolgega vratu, kratkega hrbta, kratkega, a zelo širokega zmerno pobitega križa, zelo globok, čvrstega, vitkega fundamenta, razmeroma velikih, a čvrstih kopit. Noge so korektne, vitke in v področju piščali porasle z zaščitno dlako. Po barvi prevladujejo rjavci in vranci, lisičja in siva barva sta manj zaželeni, liscev in pegavcev v populaciji ni. Zaželeno je še, da je na vseh delih telesa čim manj belih znakov – depigmentiranih mest. Pri posavskem konju se je oblikoval izredno konsolidiran rodovnik z načrtno rejo v sorodstvu. Na osnovi konsolidiranega rodovnika so se izoblikovale linije po začetnikih – žrebcih, ki so plemenili v reji, in rodovi po začetnicah – kobilah, ki so uspešno prenašale svoje zunanje lastnosti na potomstvo. Povprečna višina pri plemenjakih posavskega konja je 146 cm. Pri plemenjakih posavske pasme je bil narejen izreden napredek v kakovosti in izenačenosti pasemskega tipa. Pri posavskem konju je bil večji del žrebcev v zasebni lasti (54 %), vendar se delež v zadnjih letih zmanjšuje v korist javnih plemenjakov z večjo plemensko vrednostjo. Potrebe po plemenjakih se določajo glede na obseg reje po posameznih pripustnih postajah in rejskih okoliših. Glede na cilj ohranjanja zadovoljive genetske raznovrstnosti v populaciji čistopasemskih živali se v reji trudimo zagotavljati zadostno število plemenjakov, ki niso v sorodu. Potrebno število plemenjakov se zagotavlja z načrtno odbiro in odkupom žrebčkov (žrebetišče), z zrejo plemenskih žrebcev v lasti rejcev in z nakupom plemenjakov. V reji posavskega konja je 135 rodov kobil, ki povečini temeljijo na kobilah – zarodnicah, vpisanih v rodovniško knjigo. Rodovi so označeni z zaporednimi številkami. Po številu predstavnic obsežni in v lastnostih zunanjosti izenačeni (konsolidirani) rodovi imajo na populacijo zelo stabilen in značilen vpliv, ker rejci plemenski material med seboj izmenjujejo in povečini ohranjajo v reji najboljša žrebeta in odrasle živali. Lastnosti, ki se pri posavskem konju zasledujejo v rejskem programu, se danes zahtevajo pri vsestransko uporabnem konju za prosti čas. Odbrane kobile in žrebci so vse bolj korektnega in stabilnega fundamenta z izdatnimi in pravilnimi hodi, kar je rezultat stroge in načrtne selekcije. Pri prilagoditvi in dopolnitvah rejskega programa ni bil analiziran samo omenjen vidik, ampak tudi prihodnost reje. Iz tega se porajajo naslednja vprašanja: kakšen prostor bo zasedal posavski konj v konjereji v naslednjih 25 letih? V kateri smeri naj se razvija reja posavskega konja? Na zastavljena vprašanja se v tem trenutku ne da natančno odgovoriti, lahko samo predvidevamo o nadaljnjih trendih in razvoju pasme. Vsi trenutni postopki in selekcijski ukrepi vplivajo na fenotip, uporabnost in razvoj posavskega konja. Rejci, vključeni v Slovensko združenje rejcev konj pasme posavec, so enotnega mnenja, da pri posavskem konju ni potrebnih večjih sprememb v rejskem cilju. Kot zelo konsolidirana populacija ostaja posavski konj v kvadratnem formatu tip manjšega hladnokrvnega konja z dobro plodnostjo in izkoriščanjem krme. Zato je potrebno v prihodnje predvsem ohraniti in še bolj ovrednotiti specifične pasemske značilnosti (višino, kaliber, spolni dimorfizem …). Pri posavskem konju zato ni potrebe po večjem okvirju, ampak po vsestransko uporabnem majhnem konju kot partnerju in pomočniku človeka pri različnih opravilih in v prostem času.   Genomska selekcija pri posavskem konju Na populaciji posavskega konja so bile v zadnjih letih opravljene številne genetske in genomske raziskave glede morfologije in razvoja reje ter razlik v načinu reje in selekcijskih programov drugih pasem konj. Vzrejna regija posavskega konja je južni del Slovenije (predvsem okrožja Krško in Brežice). Leta 1993 se je začel slovenski program vzreje in ohranjanja. V nasprotju z bosanskim planinskim konjem kot kritično ogroženo pasmo se je populacija posavskega konja v Sloveniji v obdobju širitve povečala z 79 na 755 plemenskih kobil v letu 2019. Za populacijo posavskega konja je bil na osnovi analize genoma dokazan pozitiven učinek programa ohranjanja reje in relativno nizka stopnja sorodstva (inbreedinga). Posavski konj je primer majhne populacije z relativno majhnim deležem križanj z drugimi pasmami ali vnosa drugega genetskega materiala. Slovenska posavska pasma se upravlja od leta 1993 po načelih ohranitvene genetike: ozko razmerje žrebec/kobile (1 žrebec na 8 plemenskih kobil), občasni vnos posavskih žrebcev iz Hrvaške (16 uvoženih od 1993 do 2014), uravnoteženim programom parjenja z uporabo plemenjakov različnih linij in zmerno selekcijo. Rezultati analiz posavskega konja potrjujejo možnost ohranjanja genetske raznolikosti v majhni plemenski populaciji, če se uporabijo optimizirane strategije ohranjanja in hitra ekspanzija populacije. Raziskava genoma z analizo Gene ontology (GO) je pri posavskem konju izpostavila homeobox B-skupino, katere skupina genov je vključena v embrionalno morfogenezo skeletnega sistema. Za posavskega konja je tako fenotipsko značilna ogromna mišična masa v razmerju z velikostjo telesa in zelo izražen spolni dimorfizem – razlika med žrebci in kobilami. Posavski konj kot vsestransko uporaben majhen konj, partner in pomočnik človeku pri različnih opravilih in v prostem času. (Foto: Anton Frankovič)   Spremembe in novosti v reji posavskega konja Rodovniško knjigo za konje pasme posavski konj vodi na celotnem območju Republike Slovenije priznana rejska organizacija Slovensko združenje rejcev konj pasme posavec, Ravno 4, 8274 Raka. Rodovniška knjiga za pasmo posavski konj je zaprta rodovniška knjiga. Vanjo je lahko vpisan le konj znanega porekla, katerega starša sta vpisana v rodovniško knjigo, ki jo vodi priznana rejska organizacija za konje posavske pasme in sta v neposredni liniji potomca zarodnikov priznanih linij žrebcev in zarodnic priznanih rodov kobil, ki jim pripadata. Rodovniška knjiga za konje pasme posavski konj je sestavljena samo iz glavnega dela, ki je razdeljen na knjigo žrebcev in kobil (I in II), evidenčno knjigo žrebcev in kobil ter knjigo moških in ženskih žrebet. Vsa registrirana žrebeta se vpišejo v knjigo žrebet. Po letu dni avtomatsko preidejo v evidenčno knjigo žrebcev in kobil. V posamezne razdelke glavnega dela rodovniške knjige so živali vpisane v skladu s selekcijskim programom in na osnovi kriterijev, predpisanih za odbiro plemenskih živali. V knjigo žrebcev in kobil glavnega dela rodovniške knjige se vpišejo živali, ko dosežejo plemensko zrelost – v četrtem letu starosti ali kasneje, po opravljenem pregledu za odbiro plemenskih živali. V reji posavskega konja ni več kategorije žrebcev za rejo in rabo. Žrebci so razvrščeni v kakovostna razreda knjige žrebcev I in II. Plemenski žrebci imajo v selekcijskem programu osrednjo vlogo zaradi večjega reprodukcijskega vpliva, zato je pri njih selekcija bolj ciljana in strožja. V petem letu starosti žrebci ponovno ocenimo in ovrednotimo reprodukcijske sposobnosti na pripustnih postajah. V elitni plemenski razred se vpišejo starejši žrebci s številnim in kakovostnim potomstvom. Za vse plemenske žrebce je obvezna genotipizacija in preverjanje starševstva na osnovi DNA-markerjev. Pri kobilah je povprečna višina vihra 141 cm, zato je bil upravičen dvig spodnje vrednosti od 135 cm na 138 cm (138cm do 148 cm). Žrebčevske matere morajo biti vpisane v knjigo kobil I. Starejše kobile z izdatnim kakovostnim potomstvom in odlično oceno zunanjosti se vpišejo v elitni plemenski razred. V knjigo žrebet posavskega konja lahko vpišemo le žrebeta, katerih starši so vpisani v glavno rodovniško knjigo. Žrebeta, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev – neprimerno poreklo, nezadostna ocena lastnosti zunanjosti, večje konstitucijske napake, se vpišejo v register žrebet za rejo in rabo. Preizkus delovne sposobnosti omogoča vrednotenje značaja, temperamenta, kakovosti hodov v prostem gibanju, delavoljnosti in splošne fizične zmogljivosti ter voljnosti in sposobnosti v vpregi. Delovna sposobnost žrebcev in kobil se ugotavlja na osnovi rezultatov preizkusa delovne sposobnosti v skladu z določili Pravilnika o preizkušanju delovne sposobnosti žrebcev posavskega konja, predpisanega s Pravili o vodenju rodovniške knjige. Pogoj za vpis žrebca aliZa posavskega konja je značilen kratek vrat in pobit križ z globje nasajenim repom, za lipicanca pa tipičen daljši hrbet v kombinaciji s srednjepobitim do vodoravnim križem in visoko nasajenim repom. (Foto: Thomas Druml in Matjaž Mesarič). kobile v knjigo I je pozitivno opravljen preizkus delovne sposobnosti. Za posavskega konja je značilen kratek vrat in pobit križ z globje nasajenim repom, za lipicanca pa tipičen daljši hrbet v kombinaciji s srednjepobitim do vodoravnim križem in visoko nasajenim repom. (Foto: Thomas Druml in Matjaž Mesarič).   Ohranjanje pasme - genetske in strateške rezerve Glede na število živali, vključenih v rejski program, je posavska pasma ogrožena. Strateške rezerve predstavlja populacija plemenjakov in žrebčkov v javni lasti in celotna populacija kobil, vpisanih v glavni del rodovniške knjige. Ohranjanje genetske variabilnosti se zagotavlja z ohranjanjem zadostnega števila plemenskih živali posameznih linij žrebcev in rodov kobil in s pripravo letnega programa uporabe plemenjakov. Ohranjanje zadostnega števila živali v aktivni populaciji konj posavske pasme, katere velikost je opredeljena v tem programu, je najpomembnejši ukrep za zagotavljanje genetske variabilnosti. Pomembno je zlasti ohranjanje zadostnega števila plemenjakov, ki se zagotavlja z načrtno odbiro plemenskih žrebcev in z nakupom in najemom posameznih plemenjakov. Z analizami genoma lahko učinkovito primerjamo stopnjo sorodnosti (inbreeding) med pasmami, ki se razlikujejo po menedžentu in popolnosti rodovnika. Zlasti v razdrobljenih populacijah je analiza genoma dragocena metoda za načrtovanje optimalnih odločitev glede reje in menedžmenta. Pri posavskem konju je omenjena metoda pokazala, da se je sedanja uporabljena strategija ohranjanja uspešno izognila prekomernemu sorodstvu v reji. Ukrepi, s katerimi bo mogoče dolgoročno obvladovati problematiko reje glede preozkega sorodstva, so predvsem načrtna odbira in po potrebi uvoz zadostnega števila plemenjakov, razvrstitev le teh v linije glede na začetnika, izdelava letnega programa parjenja za registrirano populacijo plemenskih živali, zasledovanje pojava depresij zaradi reje v sorodstvu in še zlasti prirojenih konstitucijskih napak in dosledno izločanje prizadetih živali.  Populacija posavskega konja je zelo izenačena tako v tipu kot barvi in okvirju.  Pomen posavskega konja v 21. stoletjuPomen konja trenutno opredeljuje več različnih pogledov. Sodobne opredelitve se večinoma začenjajo času primerno z ekonomsko oceno. Ekonomska ocena je opredeljena s številom novih delovnih mest, ohranitvijo poklicev in financami. Mnoge socialne raziskave na temo konja so pokazale, kar je mnogim konjerejcem že dolgo znano, da druženje s konjem spodbuja socialno pristojnost, razvoj osebnosti, psihično in fizično zdravje in ne nazadnje veselje. Tudi najnovejše raziskave na področju gospodarskega razvoja podeželja dokazujejo velik pomen konja v prostem času in turizmu. Reja posavskega konja je več kot veja kmetijstva ali segment živinoreje in je ne moremo opredeliti zgolj z vidika ekonomije, prostega časa in turizma. Posavski konj je pomemben dejavnik vsakodnevne kulture Posavja in ker se ohranja v avtentični obliki, je več kot le tradicija. Vsem opisanim tradicionalnim prireditvam, cerkvenim običajem in praznovanjem v Posavju je skupen imenovalec posavski konj. Da bi se posavski konj danes ohranil kot kulturna dediščina, je naloga in odgovornost rejskih predsednikov in funkcionarjev. Posameznim rejcem je potrebno omogočiti nadaljnji razvoj reje in jih pri tem podpirati ter posredno krepiti tudi tržno dejavnost. Rejski program za posavskega konja vodi priznana rejska organizacija, ki s strokovno službo uspešno nadaljuje in ohranja rejo. Rejci posavskega konja so se pretežno usmerili v zrejo klavnih konj in žrebet. Ta usmeritev je osnova za rejski napredek v reji hladnokrvnih pasem konj. Kljub temu pa povezanost posavskega konja s tradicijo in kulturo kmečkega prebivalstva, kot so cerkvene prireditve, turistične vožnje, ponekod tudi dela v gozdarstvu, omogočajo ohranjanje populacije v Sloveniji. V sedanjem času ima posavski konj zaradi svojega dobrohotnega in mirnega značaja glavno vlogo v kategoriji vsestransko uporabnih malih konj in je zato najbolj perspektivna reja konj v Sloveniji.   Besedilo in foto: Dr. Matjaž Mesarič, strokovni vodja rejskega programa za pasmo posavski konj

Verjetno tudi vi poznate kakšno majhno deklico, ki si nadvse želi konjička. Imeti ponija je pogosta želja otrok, ki so nad konji preprosto navdušeni. Zatorej niti ni presenetljivo, da so ravno konji nemalokrat glavni junaki v mnogih knjigah ali risankah. Vsakdo jih namreč zlahka vzljubi. A te veličastne živali niso zgolj prikupne, elegantne in veličastne,  v sebi skrivajo veliko več. Prav je, da predvsem najmlajši spoznajo nekaj zanimivih dejstev o njih, zaradi katerih bodo nanje gledali še z večjim občudovanjem.   -          Potomca kobile in osla imenujemo mula, medtem ko je mezeg potomec žrebca in oslice. Žrebiček shodi praktično takoj, ko ga kobila povrže. Čeprav je sprva nekoliko neroden, pa lahko že po nekaj urah tudi teče. Žrebiček shodi praktično takoj, ko ga kobila povrže. Čeprav je sprva nekoliko neroden, pa lahko že po nekaj urah tudi teče. Žrebiček shodi praktično takoj, ko ga kobila povrže. Čeprav je sprva nekoliko neroden, pa lahko že po nekaj urah tudi teče. -          Človek ima več kosti kot konj. Konji naj bi imeli 205 kosti, človek pa 206. Konji lahko spijo stoje ali leže. Kadar so v čredi, nikoli ne spijo vsi naenkrat. Vsaj eden med njimi ostaja buden in pazi na druge. Na mnogih fotografijah se zdi, kot da se konj smeji, saj na široko kaže zobe. Ampak dejansko s tem načinom vedenja konji lažje zaznavajo vonjave. -          Konji so lahko zelo hitri. Običajno tečejo približno 40 km/h, čeprav naj bi najhitrejši konj, kar jih je kdaj koli bilo, dosegel približno 88 km na uro!  Ocenjeno je, da naj bi bilo na svetu okoli 60 milijonov konj. Oči konja so večje od oči vseh drugih kopenskih sesalcev. Vidijo lahko skoraj 360-stopinjsko. -          Ponoči konji vidijo zelo dobro, precej bolje od ljudi. -          Arabec naj bi bil najstarejšapreživela pasma konja. Strokovnjaki menijo, da so se prvič pojavili pred približno 4500 leti. -          Domači konji povprečno živijo okoli 25 let. Rekord naj bi dosegel Old Billy, ki naj bi poginil v 62. letu. Konj ima med galopom v nekatih trenutkih vsa štiri kopita v zraku.   -          Konjevi možgani so približno za polovico lažji od človeških. -          Konji ne morejo bruhati. Konji imajo v ušesih 16 mišic, zato jih lahko obračajo na vse strani. Konji so zelo žejne živali. Vsak dan popijejo približno 35 litrov vode, v toplejših območjih lahko tudi do 100. -          Leta 2003 so prvič klonirali konja. Zgodilo se je v Italiji. -          Če se konja dotaknete za ušesi in imate občutek, da je hladen, to pomeni, da ga zebe.  -          Študije so pokazale, da imajo konji odličen spomin – morda celo boljšega od slona! Še posebej dobro imajo razvit dolgoročen spomin. -          Konje je na slikah rad upodabljal priznani umetnik Leonardo Da Vinci. -          Dirke s kočijami so bile kot olimpijski šport priznane leta 680 p. n. š. -          Ker konjevi zobje neprestano rastejo, jih je potrebno vsakih nekaj mesecev pobrusiti. Prav tako ne prenehajo rasti niti njihova kopita. -          Konji so pravi sladkosnedi. Kislih in grenkih okusov ne marajo. -          Eno izmed dvanajstih znamenj v kitajskem horoskopu je tudi konj. Če ste rojeni v letih 1930, 1942, 1954, 1966, 1978, 1990, 2002, 2014 …, potem ste rojeni v znamenju konja. -          Zob konja je eden najmočnejših delov telesa. -          Konji ne morejo dihati skozi usta. -          Tako kot ljudje lahko tudi konji s svetlo kožo dobijo sončne opekline.    P. M. Foto: Pixabay

Ko se pogovarjamo o tipičnih težavah konj, se najpogosteje osredotočamo na njegov hrbet, težave z vratom in okolico medenice. Tam se težave namreč kažejo najbolj očitno, poleg tega pa neposredno pripomorejo k morebitnim poškodbam. Področje, ki brez očitnih znakov lahko povzroča velike težave, je konjeva rebrna kletka in z njo povezana konjeva sposobnost dihanja.   Kot nenehno poudarjamo, konjevo telo deluje kot celota, kar pomeni, da bodo tudi težave na manj očitnih področjih na dolgi rok negativno vplivale na gibanje celotnega konja. Vzemimo si torej nekaj minut in se poglobimo v funkcijo in disfunkcijo konjeve rebrne kletke. Preverjanje občutljivosti reber. S prsti zdrsimo navzdol po hrbtni mišici, dokler ne zatipamo t. i. police reber. Z nežnim pritiskom na to področje preverimo, ali naš konj kaže znake občutljivosti reber.   Anatomija Rebra so dolge, ploščate kosti, ki skupaj z grodnico tvorijo rebrno kletko, ki varuje konjeve notranje organe. V primerjavi z ljudmi, ki imamo 12 parov reber, ali kravami, ki jih imajo 13, ima konj precej večje število reber – 18 parov. Ta se na eni strani povezujejo s prsnimi vretenci preko dveh sklepov, na drugi strani pa se prvih 10 reber povezuje z grodnico, ostalih osem pa se preko hrustanca povezuje eno z drugim. Rebrna kletka tvori obliko konjevega trupa, njena specifična oblika pa je ena izmed telesnih značilnosti konj, zaradi katerih jih lahko uporabljamo za jahanje. Kljub temu, da se na prvi pogled morda zdi, da rebra ne igrajo velike vloge pri biomehaniki, pa se nanje pripenja ogromno število mišic, ki skrbijo za uravnoteženo gibanje, zaradi česar rebra pravzarav močno vplivajo na konjevo atletsko sposobnost. Z rebrno kletko in njenim delovanjem je najtesneje povezana trebušna prepona, glavna mišica, ki skrbi za dihanje. Med rebri najdemo manjše dihalne mišice, ki konju pomagajo predvsem pri dihanju pri večjih naporih in hitrostih. Poleg njih se na rebrno kletko pripenja veliko število trebušnih mišic, ki so odgovorne za uravnoteženo gibanje pod jahačem in pravilno previjanje. Na sprednji strani se na prvih nekaj reber pripenjata mišici longus colli in scalenus, ki nato potujeta do spodnje strani zadnjih vratnih vretenc in sta odgovorni za dvigovanje baze vratu med pravilno držo. Na rebra in grodnico se pripenjajo tudi mišice prsnega obroča, ki delujejo kot amortizerji sprednjih nog in prav tako igrajo pomembno vlogo pri pravilnem gibanju. Vidimo torej, da so rebra neposredno povezana z mišicami, ki skrbijo za zdravo, uravnoteženo gibanje, kar pomeni, da bo vsaka težava na tem področju negativno vplivala na konjevo ravnotežje. Kadar se konj ni zmožen previti preko trupa, se vzrok lahko skriva v slabi gibljivosti rebrne kletke.   Prepoznavanje težav Težave na področju rebrne kletke so pogosto zelo nespecifične, zato jih brez težav zamenjamo za težave s hrbtom ali pa njihove simptome odpišemo kot konjevo slabo voljo ali nagajivost. Kljub temu, da obseg gibanja rebrne kletke pri previjanju in pri dvigovanju baze vratu in hrbta ni velik ali izrazit, mora to gibanje potekati nemoteno. Rebrna kletka se vsak vdih razširi, kar omogočajo gibljivi hrustančni sklepi med vretenci in rebri ter med rebri in grodnico. Gibanje rebrne kletke je optimalno takrat, ko so vse mišice, ki rebrno keltko obdajajo, sposobne nemoteno drseti ena ob drugi. To omogoča zdrava fascija, ki obdaja vsako mišico. Kadar zaradi nepravilnega gibanja, nezdrave drže ali težav drugje v telesu mišice postanejo zakrčene ali preobremenjene, se v fasciji pojavijo mesta zlepljenosti, ki pričnejo nemoteno drsenje mišic omejevati. Na dolgi rok to vodi do funkcionalno blokiranih reber, omejene sposobnosti previjanja in občutljivosti na dotik. Konji, ki imajo težave na področju rebrne kletke, so pogosto izjemno očutljivi pri sedlanju, zapenjanju podsedelnega pasu in krtačenju. Nekateri bolj občutljivi konji bodo težave z rebri takoj pokazali med jahanjem v obliki slabšega previjanja, nezmožnosti zbranega gibanja, naslanjanja na eno vajet, upiranja skokom in podobno. Pogosto imajo težave tudi s prehodi in spremembami tempa. Ker napetost nikoli ne ostaja lokalizirana, se težave z rebri na dolgi rok prenesejo v težave s hrbtom, medenico in vratom. Težav na področju rebrne kletke se je najboljše lotiti s pomočjo manualnega terapevta.   Kaj gre lahko narobe? Blokade na področju rebrne kletke so pogosto tesno povezane z dihalnimi mišicami. Za konje, ki dihajo plitko, je značilna zlepljenost fascije medrebrnih mišic in trebušne prepone. Plitko dihanje ustvari omejitve gibanja rebrne kletke, te pa nato omejujejo obseg dihanja. Konj je tako ujet v začaran krog. Težave na področju trebušne prepone se lahko pojavijo tudi kot posledica hudih epizod akutnega stresa, pri katerih konj izkusi velik strah, zato so k težavam z rebrno kletko nekoliko bolj nagnjeni anksiozni in občutljivi konji. Dihalne mišice so preobremenjene in pogosto zakrčene tudi pri konjih, ki imajo kronične težave z dihali, kot je na primer naduha. Težave na področju rebrne kletke lahko nastanejo kot posledica zamaknjene ali blokirane grodnice, do česar pogosto pride pri padcih ali brcah, včasih pa tudi kot posledica zelo zakrčenih prsnih mišic. Te lahko namreč postanejo funkcionalno skrajšane in tako grodnico zvlečejo iz ravnotežja. Ker so prsne mišice povezane z biomehaniko sprednje noge in delovanjem prsnega obroča, lahko razumemo, da na njih negativno vplivajo kakršnekoli težave na spodnjem delu noge, še posebej kopita. Neuravnotežje v sprednjih kopitih lahko na daljši rok omejuje delovanje konjeve rebrne kletke in posedično celotnega konjevega trupa. Enako velja za težave s hrbtom, tudi te se sčasoma pričnejo izražati tudi v zmanjšanem obsegu gibanja rebrne kletke. Blokade in bolečine okoli reber so eden izmed možnih vzrokov za slabo voljo med sedlanjem.   Kako lahko ukrepamo? Težave z rebri so pogosto nespecifične in težje prepoznavne same po sebi. Po navadi jih obravnavamo skupaj z bolečim hrbtom, težavami z vratom ali poslabšano funkcionalnostjo medenice. Na težave z rebrno kletko lahko posumimo, kadar konj po obisku terapevta ali veterinarja še vedno ni čisto pravi in kadar tudi po terapiji za hrbet še vedno opažamo nekatere manj izrazite težave pri delu, kot so na primer problemi s previjanjem preko trupa. Sodelovanje s terapevtom, ki se zaveda pomembnosti optimalnega delovanja rebrne kletke, nam lahko prihrani marsikatero težavo in poškodbo. S pomočjo tehnik manualne terapije, mobilizacije in miofascialnih tehnik terapevt odpravi morebitne blokade in mišicam ter rebrom povrne poln obseg gibanja. Tako kot pri vsakem vidiku konjevega zdravja je tudi na področju reber mnogo boljša preventiva kot kurativa. Za zdravo delovanje trupa poskrbimo na podoben način kot pri skrbi za hrbet. Pazimo, da je konj v dobri telesni kondiciji za nošenje jahača, kar dosežemo z zdravim treningom in sistematičnem razvijanjem dobre drže. Poskrbimo za redno oskrbo kopit in zobozdravstvene preglede, pri čemer se prepričajmo, da smo ta dva pomembna vidika konjevega zdravja zaupali strokovnjakom, ki razumejo, kako pomemben je celosten pristop do zdravja. Z rebrno kletko je seveda tesno povezano tudi sedlo, saj sedelno ogrodje počiva na mišicah, ki prekrivajo rebra. Če ugotovimo, da smo konja jahali s sedlom, ki se mu ne prilega, poleg novega sedla poskrbimo tudi za morebitne posledice, ki so nastale na konjevem telesu. To vključuje tudi pregled konjevih reber in mišic, ki se nanje pripenjajo. Redno izvajanje vaj za aktivacijo trebušnih mišic, kot so dvig hrbta ali korenčkove vaje, poskrbijo za dobro gibljivost hrbta in rebrne kletke.   Preverjanje občutljivosti reber Področje, kjer se rebra pripenjajo na hrbtenico, je močno omišičeno, zato gibljivosti reber neposredno na tem mestu ne moremo preverjati. Lahko pa to storimo posredno. Če dolgi hrbtni mišici sledimo od hrbta navzdol, na njenem robu naletimo na nekakšno polico, ki jo tvorijo rebra. To področje lahko zatipamo po celotni dolžini hrbta. Pri konjih, ki nimajo prekomerne telesne teže, lahko zatipamo tudi posamezno rebro. Z nežnim pritiskom na rebra lahko preverimo, ali je konj na tem področju morda občutljiv. Če se konj na pritisk odzove tako, da se umakne, šviga z repom, položi ušesa nazaj ali nas celo poskuša ugrizniti, je to znak, da imamo morda opravka z blokadami na področju rebrne kletke. Enako velja, če v odziv na pritisk opazimo trzanje hrbtne mišice ali če se hrbet usloči. V tem primeru se posvetujmo s strokovnjakom, da vzrok odpravimo in konjevim rebrom povrnemo funkcionalnost.   Katja Porenta, EEBW