Maja Gregorič iz Centra za konje s posebnimi potrebami
»Dajejo mi enako ali več, kot dajem jaz njim«
Maja Gregorič je bila tekmovalka s konji islandske pasme in je imela v lasti svojega Skarija, potem pa je nekega dne ugotovila, da tega niti ne potrebuje niti ne želi več, da konj nima zaradi dokazovanja ali tekmovanj in odločila se je, da bo izpregla.
Osem let kasneje vodi Center za konje s posebnimi potrebami, ki je podružnica Društva za zaščito konj. Skrbijo za 19 konj, trije so Majini, 11 je društvenih, pet pa odvzetih z zasebno iniciativo, a Maja zanje skrbi ravno tako, kot bi bili njeni.
Ko se je Maji zgodil preklop v glavi, je hotela za družbo svojemu Skariju kupiti še kobilo Pando iz istega hleva, ki ji je prirasla k srcu. A so ji jo pred nosom prodali za turistično jahanje, iskala jo je po vsej Sloveniji, se en teden zbujala vsako noč ob treh ponoči z mislimi nanjo in jo naposled našla pri Gizeli Pinterič. A kobila je bila v zelo slabem stanju, njen lastnik pa je bil na Kitajskem. Kljub temu je prosila za pomoč veterinarko Petro Kramarič in jo od lastnika odkupila po redni ceni, čeprav so ji napovedovali le še kak teden življenja. Tri mesece je Panda preživela na veterinarski kliniki, tam je tudi povrgla drobno žrebe in Maja je bila ves čas zraven. Le teden dni po kotitvi je Panda poginila zaradi hudega pljučnega virusa in mala Tyra je ostala brez mamice. V tistem trenutku ji je Maja obljubila, da bo naredila vse, da bo na svetu čim manj »Pand«. Začela je iskati kobilo, ki bi Tyro posvojila, in kupila je Birto nenavadne barve, ki je prišla skupaj z žrebičko Bjalo (kar v islandščini pomeni zvonček). Tako je Tyra dobila vrstnico, s katero sta skupaj odraščali, ker pa jo je zaradi njenega težkega začetka življenja Maja precej razvajala, je imela kasneje težave z njo, saj ji ni znala postavljati mej. Pomagal ji je Boris Sušec in od takrat je njegova zvesta učenka.
Začetki društva in začetki žalostnih zgodb
Kmalu potem je spoznala Natalijo Nedeljko in še z eno somišljenico so ustanovile Društvo za zaščito konj, kmalu pa tudi njegovo podružnico, Center za konje s posebnimi potrebami. Prva od konj je prišla Alisa, haflingerka s poškodovanimi očmi. Pred zakolom so jo rešili za božič pred devetimi leti. Nekaj mesecev je bila privezana med dvema betonskima blokoma, kjer je stala v svojih iztrebkih. Pod očmi je imela odprte rane, ker so ji v oči stresli pecilni prašek, ki ji je uničil solzna kanala. Veterinarski pregled je pokazal še zmanjšano vidno polje in poškodbo levega očesa kot posledico udarcev, rotacijo in razgradnjo sprednjih kopitnih kosti, kronični laminitis, astmo, brejost in brazgotine od ožganin v nozdrvih. Zdaj je Alisa prijazna kobilica, ki pa potrebuje posebne pogoje. Nastanjena mora biti v zračnem boksu, giblje se lahko v peščenem izpustu, dobiva dietno hrano in višje doze mineralnih dodatkov. Vsak dan ji morajo očistiti in namazati oči, občasno potrebuje tudi druga zdravila. V centru je ponovno našla svoj mir, posledica slabega ravnanja z njo pa je agresiven odnos do drugih konj pri hranjenju.
Ker je bilo v hlevu, kjer je imela Maja takrat svoje konje, premalo prostora, je začela iskati nov hlev in našla ga je v Praprotni Polici pri Cerkljah na Gorenjskem – ranč Weter, ki ga je vzela v najem in se razprostira na 4,5 hektarjih kmetijske površine. Skupaj s prijatelji ga je začela urejati in bolj kot ga je urejala, več konj je prihajalo. Najprej trije, odkupljeni z zasebno iniciativo, nato je v društvu ostal hanoveranec Wanderer, tekmovalni konj, ki je v tem hlevu bival že prej, nato pa se je neke noči zaradi hrupa, namerno povzročenega od sosedov, poškodoval, saj je dobil obe zadnji nogi med okenske rešetke, v paniki je izruval celo okno, se pri tem porezal s steklom in si poškodoval mišici upogibalki na obeh zadnjih nogah. Od takrat je ostal v oskrbi v centru, kjer ima zelo omejeno gibanje in Maja zanj išče skrbnika, ki bi ga čistil, odpeljal na sprehod in predvsem nežno ravnal z njim, saj je zelo občutljiv konj. »Morda se bo našla kakšna upokojena tekmovalka, ki bi želela s konjem preživljati svoj prosti čas, a imeti mora izkušnje,« pravi Maja.
Trinina zgodba
Trina je prišla v društvo le pet ur po rojstvu, saj je njena mama pri porodu poginila. Imela je le 2 odstotka možnosti, da preživi, a jo je vzela za svojo islandska kobila Birta. Trina je bila v kritičnem stanju, saj od mame ni prejela mleziva – kolostruma. Prvih štirinajst dni je preživela na infuziji, do njenega tretjega meseca so se borili za njeno življenje. S pomočjo uradne veterine in številnih alternativnih metod ji je uspelo in Maja pravi, da je njeno preživetje eden večjih uspehov. Trina je sedaj velika, močna kobila, a bo vse življenje konj s posebnimi potrebami, saj ima zelo slab imunski sistem. Biva med boksom, odprtim hlevom in pašnikom, odvisno od vremena, temperature in vlažnosti. Potrebuje kakovostno hrano, številne mineralno-vitaminske dodatke in preparate za dvigovanje imunske odpornosti. Pri štirih letih je zbolela za osteoartritisom, ki ni ozdravljiv, v svojem življenju pa je prejela veliko zdravil, antibiotikov in injekcij, tako da se boji vseh veterinarskih posegov.
Reševanje Katle
Katla je islandska kobila, ki je v društvo prišla z astmo, bronhitisom in laminitisom, pretepena in shirana. Z lastnikom so se dogovorili, da jo je prodal društvu, da niso sprožili postopka proti njemu. Katla je tri mesece preživela na veterinarski kliniki, da so jo za silo pozdravili, nato pa se je bala vsakogar, ki je z vilami stopil v njen boks. V trenutku je bila povsem mokra od strahu. Ne vedo, kaj se je dogajalo z njo, a čeprav je bila včasih perspektivna rejska in športna kobila, je ne bodo nikoli več jahali, saj ima poškodovana pljuča. A spet zaupa ljudem in uživa v krtačenju in božanju, potrebuje pa uparjeno in še zmočeno seno in zdravila za astmo. Zelo uživa na sprehodih s skrbnico Špelo in njenima hčerama Mašo in Najo, ki so Katlo, Bjalo in Snild prišle sprehodit tudi ob našem obisku.
Kauti
Kauti je islandski kastrat, ki so ga želeli lastniki dati uspavati, zaradi posredovanja njegovega veterinarja pa je prišel v društvo, kjer z omejitvami in skromno hrano zaradi laminitisa s trajno presnovno motnjo dobro živi. Boljša in slabša obdobja se izmenjujejo v valovih, zaradi njegovih občutljivih nog pa so mu v bivališče namestili tudi gumo vrhunske kakovosti, ki so jo dobili kot donacijo.
Carlos in Bartira
Starejša konja redke pasme margalanga merchador, ki je znana, podobno kot islandski konji, po petih hodih, sta imela včasih dobrega lastnika. Nato pa sta bila odprodana k novemu lastniku, ki ju je dal za tri leta na pašnik med čredo v divjino, kjer nista bila nikoli razgliščena ali drugače oskrbljena. Ko se je odločil preostanek črede dati v zakol, sta ostala sama, prvi lastnik ju ni želel nazaj in bila sta prepuščena v oskrbo društvu, najprej začasno, po ugotovljenem zdravstvenem stanju pa v stalno oskrbo. Po razgliščenju sta dobila hudo koliko, da so ju komaj rešili smrti, pokazale pa so se tudi druge zdravstvene težave. Bartira ima zastarano astmo in težave v križno-medeničnem delu, Carlos pa ima težave s hrbtenico. Zelo sta navezana drug na drugega in potrebujeta umirjenega skrbnika, ki bo z njima delal na tleh ob pomoči Borisa Sušca.
Poniji
Poniji, ki prebivajo v Centru za konje s posebnimi potrebami, so bili odvzeti s strani inšpekcijskih služb ali odkupljeni iz nevzdržnih razmer. Zdaj živijo prav lepo in navihano življenje. Zala je črno-bela ponijka, ki ima kronični laminitis in rotacijo vseh štirih kopitnih kosti. Kljub velikim bolečinam jo je nekdanji lastnik uporabljal za vleko hlodov iz gozda in vožnje z vozom. Polux je lisičje barve in je bil odvzet iz slabih razmer. Imel je ogromno zajedavcev, zato je zastajal v rasti, po telesu pa je imel polno drobnih ranic. Ima težave s pogačicami na zadnjih nogah, saj je po prihodu v društvo in ob kakovostni hrani hitro zrasel. Včasih težko pokrči zadnje noge in jih vleče za sabo. Brina pa se mora ves čas boriti s kožno bakterijsko okužbo, zaradi katere ima občasno celo telo v ranah, po prihodu v center pa je najprej nekaj tednov preživela na veterinarski kliniki.
Tu pa sta še mini šetlanski ponijki Ariela in Nimfa, mati in hči, ki sta prišli iz dobrih rok, a neustreznega okolja, saj sta prebivali na velikih pašnikih s premočno travo. Imata močan laminitis in bivši lastniki prispevajo za njuno prehrano. Imata strogo dieto, zdravila in veliko gibanja. Potrebujeta redno obrezovanje kopit in dobro zunanjo podlago in v dobrem letu bivanja v centru ne čutita več bolečin v nogah.
Maja – srce centra
Maja Gregorič je odlična podjetnica, ki se ukvarja s prodajo medicinske opreme. Včasih je imela večje podjetje s sedmimi zaposlenimi, kriza pred nekaj leti in izguba zastopstva za pomembno blagovno znamko pa je povzročila, da je ostala sama. Skrb za dovolj finančnih sredstev za živali je v njeni domeni, vseh 19 konj na posestvu in še nekaj mačk (center je tudi varna točka za mačke, ki so jih rešili z ulic) pa potrebuje okrog 4.000 evrov na mesec, če ni hujših zdravstvenih težav. Razen skromnih donacij v višini kakšnih 300 evrov na mesec mora ves denar zaslužiti sama, kar ji vzame veliko časa in jo precej utruja. Spi le pet ali šest ur na noč, vstaja ob 4.30 zjutraj. Že sedem let ni bila na dopustu in strah jo je, kaj bi bilo s konji, če bi ona zbolela in ne bi več mogla služiti denarja. Zaradi nagajanja sosedov in odnosa do konj v naši družbi, ki jih ima velikokrat za »zrezke na štirih nogah«, ki ne smejo živeti, če nimamo koristi od njih, včasih obupuje, nato pa se spet spomni, da je vredno: »Ni stvari, ki je ne bi naredila za te konje. Ko mi je bilo v življenju najhuje, so me rešili prav oni, da sem preživela. Zdaj pa je moje poslanstvo pomagati njim,« pravi. Čeprav se zaveda, da ne dela več s konji, ampak za konje ter da jim posveča velik del svojega življenja, pravi, da ni lepšega, kot se zazreti konju v oči in pustiti, da ti odpre dušo, te v trenutku prebere takšnega, kakršen si, brez vseh mask.
Odlična oskrba
Za šolanje vseh konj v centru skrbi Boris Sušec, za oskrbo kopit Grega Koprivnik in Neja Magdalenc, za veterinarsko oskrbo Vesna Kadunc Kos in Petra Kramarič, odlično pa sodelujejo tudi z matičnim društvom v Orovi vasi in s predsednico Natalijo Nedeljko. Imajo pet hlevarjev, ki izmenično delajo v centru od trikrat do štirikrat na teden. Maja kot zanimivost pove, da ima samo eden med njimi srednješolsko izobrazbo, vsi drugi imajo končano univerzitetno izobrazbo ali magisterij, kar je zanjo dokaz, da ne delajo zaradi denarja, ampak zaradi naklonjenosti do konj. Poleg hlevarjev imajo tudi vzdrževalca Andreja, ki pomaga hlevarjem, prazni gnojno jamo in uredi številne druge stvari na ranču. Občasno pride tudi lesar Miro, ki popravlja ograje in druge lesene dele, saj je center res zgledno urejen. Leta 2017 so dobili naziv Najlepše urejeni turistični objekt v občini Cerklje na Gorenjskem.
Iskanje skrbnikov in prostovoljcev
Prostovoljci prihajajo občasno, živali imajo tudi nekaj skrbnikov, a potrebe po tistih, ki so pripravljeni svoj prosti čas preživljati v centru, so vedno večje od ponudbe, saj si veliko ljudi to predstavlja precej romantično. A pri konjih je bolj malo romantike, je pa veliko dela. Tisti, ki želi postati eden od skrbnikov konj v centru, mora izpolnjevati nekaj pogojev: ujemati se mora s konjem, prihajati mora najmanj enkrat tedensko, enkrat mesečno pa mora oddelati nekaj delovnih ur na ranču, na primer očistiti potke, sedlarnico, omesti ali umiti okna in podobno. Več o pogojih si lahko preberete na spletni strani www.weter.si. Trenutno center obiskuje sedem skrbnikov in šest občasnih prostovoljcev, ki pridejo enkrat ali večkrat na mesec. A to je premalo, zato vabljeni v družbo posebnih konj! Občasno potrebujejo tudi pomoč električarja, vodovodarja ali lesarja, a vsake pridne roke so dobrodošle.
Posebne potrebe
Na posestvu je trenutno 19 konj. 11 je društvenih, trije so Majini, pet jih je rešenih z zasebno iniciativo. Nekateri konji iz centra potrebujejo stalno veterinarsko oskrbo, drugi ne smejo na pašo, tretji potrebujejo posebno oskrbo kopit ali zdravila. Devet jih pesti poletni ekcem, osem je astmatikov, ki jim morajo vsakodnevno upariti seno, od tega dvema še dodatno močiti; devet je laminitikov, od tega štirje hujši, potem so tu še poškodbe sklepov, drugih tkiv, oči … Večina jih ni več primerna za jahanje, nekateri pa lahko gredo na sprehode ali se pretegnejo v maneži.
Pomagajte, če lahko
Poleg skrbnikov in prostovoljcev v društvu potrebujejo tudi finančno pomoč. Če želite, lahko nakažete prispevek na Društvo za zaščito konj, Šercerjeva 9, Velenje, na račun pri Unicredit Bank 2900 0005 1231 280, DZK CKPP.
Besedilo in foto: Manca Mirnik
