Pogled na čredo slonov nas prav tako osupne in nas spomni na tesen preplet in povezanost organizmov v naravi. V nas opazovanje sprehajajoče se črede slonov nežno prebudi spomin, da smo tudi mi del narave in da je vse med seboj prepleteno. V Afriki in jugovzhodni Aziji je slon tista vrsta živali, ki ključno vpliva na videz pokrajine in mnoge ekosisteme z naslednjimi dejavnostmi:
1. Kopanje z okli za vodo: s tem poglabljajo in ohranjajo vodne kotanje za pitje in za plavanje, s čimer ostaja voda dostopna dlje časa tudi za vsa druga bitja.
2. ''Mulčanje''grmičja in podiranje dreves: s tem odpirajo zaraščene površine in omogočijo obnavljanje savane in svetlega gozda.
3. Širjenje semen do 60 km daleč. Sloni prehodijo velike razdalje, med tem s seboj nesejo nekatera neprebavljena semena.
4. Iztrebki so hranilo in gnojilo. V slonjih iztrebkih je le 50 % snovi prebavljenih, zato so odlično gnojilo in dom za hrošče govnače, ki v njih izležejo jajca, slednja se dobesedno izvalijo v kupu hrane (slonjega iztrebka). Na Šri Lanki pa v slonjih kakcih živi celo vrsta žabe, ki tam najde varno, toplo, vlažno mesto, okoli katerega se zbirajo žuželke, ki so njena hrana.
Nekoč, pred 50.000 leti, so sloni živeli tudi v Evropi, bilo je celo več vrst – pritlikavi sloni, ki so živeli na sredozemskih otokih, in vrsta slona z ravnimi okli. V Nemčiji blizu Munchna so našli veliko nahajališče kosti, ki je pokazalo, da so sloni sobivali s konji, turi (starodavna krava), nosorogi, damjaki in jeleni. Vsaka vrsta ima svojo vlogo v naravi, a so veliki rastlinojedi tisti, ki podobo pokrajine ključno oblikujejo. Zato jim pravijo ključne ali krovne vrste (ang. keystone species) Seveda so za zdravje ekosistema pomembni tudi krovni plenilci, ki vzdržujejo zdravo populacijo rastlinojedov. A vrnimo se k primerjavi vloge konj in slonov v naravi. Danes poteka mnogo projektov, ki vračajo konje nazaj v naravo, saj je njihova vloga, podobno kot vloga slonov, neprecenljiva. O enem izmed takšnih projektov, imenovanem ''Rewilding Europe'', sem pisala v oktobrski Reviji o konjih.
Konje v Evropi danes prepoznavamo kot krovno vrsto pri vzdrževanju biotsko pestrega, raznolikega življenjskega prostora. Konj je naseljeval večji del Evrope, dokler ga nismo ponekod iztrebili, drugod smo jih udomačili in spravili v kletke, ki jim pravimo boksi. Slednji nimajo nič opraviti s pravo naravo konja, ki dneve preživi v gibanju, paši in druženju. Konjeva vloga v naravi je zelo podobna slonji, z nekaj posebnostmi:
1. Konj je odlična kosilnica, ki travo popase do tal, za razliko od drugih rastlinojedov, ki so prežvekovalci, imajo konji sekalce tudi zgoraj in lahko odtrgajo travno bilko do tal. S tem odprejo prostor za druge cvetlice, ki bi jih sicer trava prerasla. S tem se pestrost na travniku močno poveča.
2. Konji na leto proizvedejo 9,1 tone iztrebkov, ki so odlično gnojilo in hranilo. Danes konjski gnoj nekatere države vključujejo v svoje energetske sheme (UK, ZDA), kjer iz njega pridelujejo bioplin, iz katerega pridobivajo elektriko ali toploto. V naravi pa je konjska figa čisti ekvivalent slonji, saj konj hrano slabo prebavi in je odlično gnojilo in dom za mnoge žuželke. Slednje privabijo tudi ptice. Travniškim vrstam ptic se danes zaradi intenzivnega kmetijstva res ne godi dobro, zato so še toliko bolj dragocena območja, kjer konji vzdržujejo pestra travišča.
3. Valjanje, kopanje za minerali, koreninicami in vodo. Konji sicer nimajo oklov, imajo pa močna kopita, s katerimi kopljejo za koreninami, poglabljajo vodne kotanje in brskajo pod snegom. Pogosto oblikuje čreda prostor za valjanje, kjer so tla oguljena in povaljana. Tam se naredi prostor za pionirske vrste rastlin, ki ''valjalne'' zaplate spet ozelenijo in nudijo prostor za druge vrste žuželk in drugih bitij.
4. Širjenje semen. Do 60 km daleč.
5. Lupljenje debel dreves, skubljenje grmičja. Konji z lupljenjem lubja z dreves odpirajo pokrajino, saj se drevo sčasoma posuši in naredi se prostor in svetloba za rast drugih rastlin. S tem se pomlajujejo gozdne zaplate in prostor je bolj raznolik. V gozdu nastajajo jase, poveča se gozdni rob in pestrost življenja je večja.
Slednjo biološko značilnost konja sem občutila na domačem terenu, ko so naenkrat gabri v gozdičku, ki se nadaljuje v pašnik, začeli izgubljati lubje. Začelo se je zgodaj junija, ko smo s konji prišli iz dolgega dvodnevnega terena. Lili in Carlos sta za nadomeščanje mineralov, sladkorjev in drugih dragocenih snovi v eni noči oskubila tri drevesa. Ko sta prišla na okus, je skorja gabrov na dnevnem jedilniku skoraj prekašala sladko travo, tako da sem začasno zaprla gozd, da ohranim drevje. Konja sta pojedla tudi večino grmičja, robidovje in smrečje jima je teknilo pozimi.
Konji v naravi pomembno vplivajo na pokrajino, omogočajo ohranjanje odprtih travišč (kras), tako suhih kot tudi mokriščnih travnikov (Camargue, delta Soče). Konji s svojim načinom bivanja (poseben način paše, kopanje, iztrebljanje, valjanje, objedanje) omogočajo večjo pestrost in strukturo pokrajine in s tem oblikujejo življenjski prostor za mnoga bitja.
Lepo je videti, da mnogi evropski projekti, ki si prizadevajo za ohranjanje travišč in biodiverzitete, vključujejo pašo konj kot pomemben naravovarstveni dejavnik. Pri nas je tak primer Škocjanski zatok, kjer kamarški konji pasejo vlažna travišča znotraj sladkovodnega dela zatoka in tako nudijo življenjski prostor drugim rastlinam in živalim.
Petrinjski kras, o katerem večkrat pišemo v Reviji o konjih, je odličen primer, kjer konji preko paše ohranjajo sicer zaraščajoče suhe kraške travnike.
Naši zlati konji nam torej ne polnijo le src z veseljem in ljubeznijo, ampak skrbijo tudi, da naš lep planet ostaja bogat in pester za ves živelj.
Ana Bordjan