Dirkati je začel kot 16-letnik in največje uspehe je dosegel z Interjem, ki je na prelomu tisočletja zanj osvajal zmage, med drugim je bil trikrat šampion Slovenije.
Dušan je v sulkiju sedel že kot 10-letni fant in je od malega pomagal tudi v domačem hlevu, saj je konje imel tudi njegov oče, ki je bil prav tako tekmovalec v kasaštvu. V devetdesetih letih si je začel nabirati izkušnje na tekmah, ki jih je jemal bolj zlahka, dokler ni v njegovo življenje vstopil Inter, talentiran konj, s katerim se je naučil zmagovati in je začel dosegati vidnejše uspehe. »Če bi z današnjim znanjem tekmoval z Interjem, bi bili najini uspehi še večji, takrat pa sem se še učil in nisem imel taktičnih izkušenj na stezi, a kljub temu je imel konj veliko srce in me je ogromno naučil,« pravi. Leta 2013 je Inter zaključil svojo tekmovalno kariero kot konj z največjim zaslužkom v Sloveniji, 65.000 evrov, dosegel pa je skoraj 50 zmag, od tega osem zmag na Dunaju, le derbija ni osvojil. Dušan ga je podaril Maji Vogrinec, ki je že prej skrbela zanj in pomagala pri njegovi oskrbi, tako da zdaj uživa pokoj na prleških travnikih.
Leto pred Interjevim slovesom je spoznal sedanjo ženo Nino, ki prav tako prihaja iz kasaške družine Pirc in zato Dušanu pomaga in ga podpira na njegovi poti. Nina se spomni, kako ji je posodil Interja za tekmo v kasu v sedlu, na kateri je v Križevcih zmagala, in njuna skupna pot je bila začrtana. Za poročno darilo sta dobila sliko, na kateri sta upodobljena, ko sedita na sulkiju za Jaso GL po njeni zmagi na prvenstvu troletnikov.
Jasa zaznamovala njihovo rejo
Jasa je prišla k njim kot dvoletnica iz hleva Lojzeta Gorjanca, Dušan jo je naučil voziti in je pet let tekmoval z njo. Zmagala sta na državnem prvenstvu triletnikov, bila druga na derbiju, dvakrat osvojila Ljubljansko miljo, enkrat Jesenski kriterij, dvakrat zmagala na dirki PMU v Münchnu, Jasa pa še vedno drži slovenski rekord za kobile na domačih hipodromih, 1:13,4. Zdaj imajo v hlevu njenega dveletnega sina Just a Gigola, Jasa pa je ponovno breja z Oasisem Bijem in kot začetnica njihove reje uživa posebno čast, saj je tudi zelo pridna in jo lahko jahata celo Dušanovi hčeri, 6-letna Neža in 4-letna Neja, kar smo lahko videli tudi ob našem obisku.
Za Jaso prideta Iskra in Vittorina Jet
Talentirano Iskro KP so kupili kot dvoletnico slovenske reje. Že na prvi dirki je dala dober rezultat, na svoji drugi dirki pa je dosegla slovenski rekord za dvoletnike in nato zmagala še na državnem prvenstvu za dvoletne kasače. Na DP triletnikov je bila druga in četrta v derbiju, zmagala pa je tudi na dveh dirkah v tujini, v Padovi in v Trstu. Nato je nastopila novo vlogo plemenske kobile.
V istem času kot Iskra je prišla k Zorkovim tudi Vittorina Jet, ki je v lasti Nininega očeta Mira Pirca in sprva še ni veliko znala in tudi ni veliko pokazala, a ko je je kupil Ninin oče, je razkrila svoj pravi potencial in vrnila vse za nazaj. Za sabo ima 45 startov, 15 zmag, najboljši kilometrski čas 1:14,5 in zaslužek 30.000 evrov. Z njo gredo velikokrat tudi na dirke v Italijo, ki se je v zadnjem času bolj odprla do tujcev, in tudi tam niza dobre rezultate. A pri Zorkovih tudi dobro skrbijo zanjo: vsak mesec dobi obravnavo bioenergetika Primoža Rappla, obiskuje jo tudi osteopatinja Sandra Vidmar in Zorkovi se vse bolj poslužujejo tudi dopolnilnih metod zdravljenja: »Konjem vsak večer masiramo noge s tinkturo iz arnike, jim masiramo križ in jih postavimo pod solarij pred in po treningu, da se pregrejejo. Vedno bolj se nagibamo k alternativi v primerjavi s klasičnim zdravljenjem, razen takrat, ko je to nujno,« pojasni Dušan Zorko. Vittorina bo tekmovala še to sezono, potem pa jo bodo namenili za rejo.
Jimpeto Joy in zmaga na derbiju
Konje Dušan izbira, ko so še precej mladi, a skoraj nikoli se ne ušteje pri oceni. »Ne vem natančno, kaj me pritegne pri njih, a skoraj nikoli se ne zmotim pri oceni,« pravi.
Ninin oče ima plemensko kobilo Joy Love, ki je Jimpetova mama, skupaj pa šest konj, tako da je bila tudi Nina skupaj z bratom že od otroštva v stiku s kasaškimi konji. Veliko si obetajo od enoletenice July TP, potomke Varenneja, ki je bila najbolje ocenjeno žrebe v Sloveniji. Dušan se spominja, da ga je Miro Pirc poklical, naj pride pogledat Jimpeta, ko je bil še dvoletnik. Bil mu je všeč in začel ga je učiti. Pri treh letih je imel nekaj zdravstvenih težav, pogosto je kašljal, nagnjen je bil k bronihitisom, občutljiv je bil na prah … Želeli so mu okrepiti imunski sistem, delali so različne preiskave na kliniki, vitaminske kure, mu močili seno ali polagali senažo. Ko se je okrepil, so imeli v načrtu start na državnem prvenstvu triletnikov, a ker niso imeli vsaj enega starta pred prvenstvom ali opravljenih kvalifikacij, se jim je tekma izmuznila. Startali so na drugi dirki in čeprav je bil Jimpeto diskvalificiran, je Dušan videl, da je iz pravega testa. Po nekaj dobrih rezultatih je spet zbolel, a so ga do derbija ponovno spravili v red. Ni bil med prvimi tremi favoriti, tudi na žrebu sta dobila nehvaležno številko sedem, a Dušan je želel iz tekme potegniti največ, kar se da: »Bil sem psihično neobremenjen z dirko in na koncu se je vse poklopilo. Po startu sem dobil dober položaj v drugem paru, vodila je Jopi, zraven je tekel Fjori, za njima pa Hot Coco in Jimpeto v zavetrju. Pod nadzorom sem imel tretjega, pred ciljno ravnino pa sem se odločil za napad. Jopi je zagalopirala in odprl se nama je idealen položaj za končni napad in uspelo nama je,« se spominja Dušan, Nina pa doda, da se je tudi navijačem na tribuni skoraj zmešalo od veselja, ko so ugotovili, da bo Jimpeto Joy zmagal.
Kmalu po zmagi na derbiju je Jimpeto Joy zmagal še v Trevisu, nato pa so se Zorkovi odločili in njegov zaslužek z derbija in Trevisa investirali na Švedsko, kamor so ga poslali k uspešnemu trenerju Jerryju Riordanu, kjer uspešno tekmuje na dirkah (na Švedskem niso uvedli karantene in zato tudi dirke nemoteno potekajo). Pred kratkim so ga tudi kastrirali, na Švedskem pa je startal že devetkrat, od tega štirikrat zmagal in enkrat osvojil drugo mesto. Če bodo našli primernega kupca, ga bodo tam prodali.
Hobi, ki vzame veliko časa
Zorkovi že desetletja vodijo družinsko gostilno v Borecih blizu Križevcev pri Ljutomeru, kasaštvo pa je njihov hobi, pri katerem želijo delati najboljše za konje. »Jaz nikoli ne zmagujem z bičem, zame je ta samo pripomoček, da konja lažje obvladujem in nadzorujem med dirko,« pravi Dušan. Svoje konje trenira tako, da ima dvakrat na teden hitri trening, vmes sledi regeneracija, intervalno delo ali pa konji tečejo na distanci 2.600 metrov v srednjem tempu, sledi premor in še en tak tek. Pri tem dosegajo od 60 do 70 odstotkov hitrosti, kot jo imajo na tekmi, tik pred dirko pa povadijo tudi start in tek v finišu. Velikokrat se odpravijo tudi na t.i. jogging v naravo, da se tudi konji sprostijo. Ob nedeljah, ko je gostilna zaprta, zaprežejo dvosed in se nanj usedejo vsi štirje: Dušan, Nina, Neža in Neja. S sabo vzamejo kakšno malico in si pripravijo piknik, nato pa se sprehajajo po gozdovih in poljih in tako napolnijo svoje in konjeve baterije, da tudi konji vidijo, da delo s človekom ni vedno stresno.
Zorkovi imajo za svojo domačijo stezo za trening z odličnim avtomatskim namakalnim sistemom ter stezo, ki je primerno pripravljena za trening kasačev, enkrat na leto pa v Križevcih priredijo tudi tekmo za trening v organizaciji KD Križevci, katerega predsednik je prav Dušan.
Vsak konj je zgodba zase
Vsak konj potrebuje svojstven pristop, prilagojen prav njemu, je prepričan Dušan Zorko: »Najprej moram konja začutiti, zato v našem hlevu nikoli nimamo preveč konj. Vittorina je na primer zelo nežna na ustih, zato moram tudi jaz nežno ravnati z njo. Kot 3-letnica je bila povprečna, a smo ji dali čas. Kot 4-letnica je zmagala na Makoterjevem pokalu, na katerem tekmujejo najboljši slovenski in tuji konji. Tako da nikoli ne veš, kdaj bo konj pokazal svoje kvalitete,« pravi Dušan, in nadaljuje: »Najraje delam s kakšnim starejšim konjem, ki se počasi poslavlja s kasaških stez, z enim, ki je na vrhuncu kariere, in še kakšnim dvoletnikom, ki ga postopoma učim dela v sulkiju. Če bi imel več časa, bi imel dva ali tri konje iz vsake generacije, a to ob vsem delu doma ne gre. Sicer imamo v hlevu pomoč, a kljub temu je veliko dela, ob vikendih so še tekme in tudi v gostilni dela ne zmanjka, saj je v njej zaposlenih osem ljudi.« Po očetovi smrti pred desetimi leti je gostilno prevzel Dušan, poleg mame, Nine in Dušanovega brata pa imajo še štiri kuharje in natakarje.
Zjutraj konji dobijo zajtrk, nato gredo na prostrane izpuste, okrog desetih pa na jogging ali resnejši trening, odvisno od tega, kako blizu je dan tekme. »Želimo, da so čim več zunaj, poleti, ko je vročina prehuda, pa so zunaj ponoči, čez dan pa v hlevu,« pojasni Dušan Zorko.
Kako naprej?
Dušan je v kasaštvu dosegel skoraj vse, kar se je dalo, osvojil je prvenstvo 2-letnikov, 3-letnikov in derbi, šampionat, tudi jesenski kriterij (ki je rejska dirka za starejše slovenske konje). Izziv mu predstavljajo še dobri rezultati v tujini ter domače rejske dirke. »Nikoli ne smeš staviti previsoko, ker lahko prenizko padeš in se potem težko pobereš,« pravi. Nikoli mu ni težko začeti v dirkah nižje kategorije, da si konj pridobi dovolj izkušenj, se navadi tekmovalnega ritma, potovanja v prikolici in potem postopoma preide na višji nivo. »V Sloveniji imamo dolgo tradicijo kasaštva in vsi bi se morali boriti za razvoj reje slovenskega kasača, država pa bi morala pomagati, da bi bile nagrade na rejskih dirkah visoke, saj bi to dalo smisel rejcem, da vztrajajo,« je prepričan. Če bi sam lahko preživel od kasaštva, bi to z veseljem počel, a ker je to lahko samo hobi, je hvaležen staršem in Nininemu očetu Miru Pircu, da pomagajo po svojih močeh, da lahko še vedno intenzivno hodi na tekme. V sezoni naniza od 15 do 20 tekmovalnih dni, obišče pa tudi nekaj dirk v tujini, dirke v Trstu so ob torkih, kar mu ustreza, saj v enem dnevu pridejo tja in nazaj.
Tudi Nina še ni opustila tekmovalnih ambicij, pravi pa, da še čaka na pravega konja, da bo tudi sama prijela vajeti v roke. Neža in Neja pa si, kot večina deklic njunih let, želita čisto svojega ponija, Neža pa bo letos tudi poskusila s kakšno vožnjo na dirkah ponijev, ki jih že nekaj let organizirajo v okviru kasaških dirk. Dušan upa, da bo kasaški šport ostal na tem nivoju, saj je na njihovem območju prisoten že več kot 140 let. Njegova prednost je tudi v tem, da si lahko v njem aktiven tudi do pozne starosti. »Radi imamo konje in želimo še koga navdušiti za ta šport ter uživati v družbi konj čim dlje, kolikor se bo dalo,« zaključi Dušan Zorko.
Besedilo in foto: Manca Mirnik