Sarina strast je zobozdravstvo za konje, pri delu pa izžareva tisto pravo, iskreno ljubezen do vseh živali.
Pri njenem obisku ste lahko poleg temeljite zobozdravstvene obravnave konja deležni tudi koristnih nasvetov o tem, kako zmanjšati blato v izpustu, kako bolje zasnovati jasli ali kako vašemu seniorju zagotoviti dovolj gibanja. Sara namreč trdno verjame, da je naloga veterinarja, da na konja gleda celostno, kar seveda vključuje tudi njegovo življenjsko okolje. Dobra, konju naravna oskrba je absolutno nujna, če želimo ohranjati tako njegovo fizično kot psihično zdravje, pravi Sara.
Kako se je začela ljubezen do konj? Je to nekaj, kar vas spremlja že od otroštva?
»Že kot otrok sem imela neznansko rada vse živali. Uživala sem v tem, da sem se z njimi veliko ukvarjala. Rada sem tudi preučevala enciklopedije in navdušeno čakala na vsako novo serijo o živalih na programu National Geographic. Takrat je bilo to drugače kot zdaj, to je bil pravi luksuz, saj programov, kjer bi vrteli serije o živalih, ni bilo veliko. Tudi internet še ni bil tako pomemben in neskončen vir informacij kot je danes. Sčasoma sem s konji začutila večjo povezanost kot z drugimi živalmi, kar je zapečatilo mojo usodo. Vsi vemo, kako to gre. Ljubezen do konj se razvije v neko vrsto obsedenosti, s katero potem hočeš nočeš živimo svoje celotno življenje. Tudi pri meni je tako.«
Je bil poklic veterinarke začrtan že od malih nog?
»Pravzaprav sem vedela, da bom v tem poklicu že takoj, ko sem začela govoriti. Nikoli ni bilo dvoma. Ni bilo nikakršne faze, kjer bi hotela biti pevka ali igralka, vedno sem vedela, da bom veterinarka. Zaradi tega sem že v mladosti delovala v tej smeri. Kot otrok sem imela to srečo, da sem redno hodila v Anglijo, kjer sem kupovala knjigice, namenjene lastnikom konj, ki so bile polne zanimivih informacij. Teh se pri nas preprosto ni dalo dobiti. Velik vpliv je imela pri mojih ambicijah tudi moja mama, ki mi je vedno pomagala, da smo rešili vse mucke, kužke, ptiče, vse, kar je potrebovalo pomoč. V srednji šoli sem se močno koncentrirala na naravoslovne predmete in vsa štiri leta delala v tej smeri, da bom sprejeta
na veterino.«
Kako je potekala vaša formalna pot izobraževanja?
»Formalno pot izobraževanja sem začela na veterinarski fakulteti v Ljubljani, kjer sem tudi dokončala študij. Po tem sem takoj – dan po opravljenem državnem izpitu – letela na Irsko, kjer sem začela svoje prvo pripravništvo na kliniki Anglesey Lodge Equine Clinic v mestu Kildare. Tam sem z delom pričela ravno pred sezono žrebet, kar je bilo odlično! Pred mano je bilo tako nekaj izjemno napornih mesecev intenzivne skrbi za žrebeta. Na pripravništvu sem se spoznala predvsem z interno medicino in anestezijo kopitarjev. To je bilo izjemno zanimivo in še danes gojim srčno zanimanje za interno medicino in kritično oskrbo žrebet – zavedam pa se, da je kritično oskrbo žrebet mogoče opravljati le na specialističnih klinikah, ki so opremljene s potrebno opremo. Po opravljenem pripravništvu sem se takoj – v roku enega tedna – odpravila na novo pripravništvo, tokrat v Belgiji, na kliniki De Morette v Asse blizu Bruslja. To pripravništvo je bilo bolj rotirajoče, kar pomeni, da sem se spoznala z več različnimi področji. Nadgradila sem znanje iz ortopedije in kirurgije, delala pa sem tudi še naprej na interni medicini in skrbi za žrebeta. Spoznala sem se tudi s stomatologijo (zobozdravstvom) in takrat začela več delati na tem. Po končanem pripravništvu sem se vrnila v Slovenijo, kjer sem začela z delom s kopitarji na terenu. Poleg tega pa sem intenzivno delovala na izobraževanju na področju zobozdravstva in pridobivanju potrebne opreme. Tri leta kasneje sem se vrnila na Hrvaško, kjer še vedno nadgrajujem izobraževanje. Trenutno je moj cilj specializacija stomatologije.«
Kaj je tisto najpomembnejše, kar ste odnesli domov iz tujine?
»Po mojem mnenju je bila najpomembnejša lekcija ta, da se moramo zavedati, da se nenehno učimo nove stvari. Naše znanje nikoli ne bo popolno, vedno nas bo čakalo še nekaj, kar se moramo naučiti. Zaradi tega moramo imeti odprto glavo, saj se stvari nenehno spreminjajo. Narobe je, da se na primer zapičimo v en način zdravljenja ali eno mnenje o tem, kaj je možno pozdraviti in kaj ne. Napogrešljivo se je tudi naučiti kaj o panogah, ki podpirajo veterinarje, kot so manualna terapija, sedlarstvo, vedenjska znanost in podobno. Cilj sodobne veterine bi moralo biti sodelovanje med vsemi, ki skrbijo za konje, med veterinarji, lastniki, trenerji, manualnimi terapevti, kovači oziroma trimmerji. Sodelovanje tako, da se ego pusti ob strani in da vsi delamo za korist konja. To je nekaj, kar sem se naučila in se močno trudim, da bi to peljala naprej. Vse je povezano, dejansko nikoli ne gledamo samo zob ali samo nog ali samo internističnih problemov. Vse je potrebno združiti in pogledati celotno sliko. Konj ima lahko na primer težave s hrbtom, ki izhajajo iz neke patologije v ustih. Ta lahko povzroči slabo držo, ki vodi v bolečine v hrbtu, kljub temu, da so pravi vzrok zobje. Zato je pomembno, da veterinarji, ki so specialisti vsak na svojem področju, kot so ortopedi, stomatologi, med seboj sodelujejo, si svetujejo, ne da se izključujejo. To se mi zdi bistveno.«
Kljub temu, da opravljate tudi splošno prakso, je vaša prava strast zobozdravstvo. Zakaj prav ta smer?
»Rekla bi, da za vsako stvar, ki jo imaš zelo rad, nekako težko razložiš, zakaj. Sliši se smešno, ampak, ko pridem na zobozdravstveni pregled, konja vidim kot jajce Kinder. Komaj čakam, da izvem, kaj se dogaja in kaj me čaka, ko mu odprem usta. Kar me zelo veseli pri zobozdravstvu, je to, da res hitro vidiš napredek, vidiš izboljšavo. Najbolj me veseli, kadar naredim čisto preventivno korekcijo zob, brez kakšne hude patologije ali težav, pa me kasneje lastniki kličejo, da je konj čisto drug v sedlu. Krasno je slišati lastnike, ki so dobre volje, ker gre njihov konj, ki je že prej šel dobro, še toliko bolje, še toliko lažje sprejme kontakt med jahanjem. To mi res polepša dan! Odličen je tudi ta vidik, da se s strankami vidiš vsako leto, njihove konje res dobro spoznaš in jih potem spremljaš čez njihove kariere in življenja.«
Se vam zdi, da se večina lastnikov zaveda, da so redni zobozdravstveni pregledi pomembni?
»Mislim, da je v Sloveniji situacija zelo dobra. Brez dvoma je mnogo boljša, kot je bila pred desetimi leti, ko sem bila še študentka. Seveda pa bo vedno dobrodošlo še več izobraževanja na temo pomembnosti rednih zobozdravstvenih pregledov. Rekla bi, da lastniki na splošno postajajo bolj izobraženi v tej smeri. Potrebno pa se mi zdi poudarjati, da konj pogosto težav v gobcu ne bo pokazal. Ko težave opazimo, je nekaj že zelo, zelo narobe. Ko smo na točki, da konj dejansko shujša zaradi težav z zobmi, imamo opravka že z zelo hudo patologijo. Ukrepati je treba prej in se redno držati vsakoletnih pregledov. Na žalost ponekod še vedno krožijo mišljenja, ki so bila priljubljena včasih, pa preprosto ne držijo. Primer tega je recimo mišljenje, da si konj lahko zobe pobrusi sam, če mu ponudimo cel storž koruze. Res je, da si jih bo s tem obrusil, vendar moramo razumeti, da je površina zoba narejena iz treh različnih materialov, ki imajo različno trdoto. Najmehkejši del zoba se bo res obrusil, najtrši del pa bo ostal, zaradi česar se bo špička izoblikovala še hitreje. S storžem koruze bomo konju obrusili zobe tako, da bodo špičke nastajale prehitro. To seveda ni to, kar želimo in je kontraproduktivno. Na srečo je tovrstnega mišljenja vse manj. Veseli me, da je vsak vesten lastnik lahko zgled drugim lastnikom konj – komunikacija med lastniki konj, med jahači, ima ogromno moč. Pozitivne zgodbe o koristnosti rednih pregledov zobovja krožijo med lastniki in sčasoma se ustvari krog ozaveščenih lastnikov, ki se strogo držijo rednih stomatoloških pregledov, ki so enkrat na leto obvezni.«
Kako poteka zobozdravstveni pregled? Katere inštrumente pri tem uporabljate?
»Pregled se vedno začne s pogovorom z lastnikom, da izvem osnovne stvari o konju, kot so starost, pasma, kakršnekoli prejšnje težave in podobno. Zanima me, ali je bil konj cepljen proti tetanusu, kakšen je njegov življenjski prostor in kako pogosto je. Z lastniki se pogovorim o morebitnih vedenjskih težavah ali o težavah pri uživanju obroka. Včasih tudi pred pregledom skupaj z lastniki pogledamo, kako konj zaužije hrano. Po pridobitvi osnovnih informacij nadaljujem s splošnim pregledom konja pred sedacijo. Konju poslušam srce in pljuča, ogledam si njegovo držo, njegov videz, pozorna sem tudi na to, če od prejšnjega pregleda opazim kakšne spremembe. Po tem se z lastniki pogovorim o sedaciji – če ni kontraindikacij, se konj sedira. Medtem ko čakamo, da konj »zaspi«, pretipam še mišice obraza in glave ter bezgavke. Ko je konj sediran, pogledam sprednje zobe v naravnem položaju, da vidim, kako so postavljeni in ali sta spodnja in zgornja čeljust v ravnovesju. Če je potrebno, naredim korekcijo sprednjih zob, preverim pa tudi stik med zobmi. Zatem vstavim odpirač in odprem usta. Ustno votlino najprej pretipam in jo sperem, nato pa si s pomočjo lučke in ogledala dobro ogledam vse površine. Na tej točki situacijo razložim lastniku in mu morebitne težave tudi pokažem, nato pa opravim korekcijo. Uporabljam ročne inštrumente, s katerimi imam dober občutek in dober nadzor, poleg tega pa uporabljam tudi stroj, ki mi omogoča hitrejše delo pri zniževanju ostrih delov zobovja. V poštev pride tudi pri zobeh, ki so močno preraščeni in potrebujejo malo bolj rigorozno korekcijo. Ko končam, zaprem odpirač in še enkrat preverim stik med zobmi. Pri moških živalih večinoma po korekciji vztrajam še na tem, da se, dokler je konj še sediran, pregleda tudi prepucij in penis. Zdi se mi, da je to nekaj, kar lastniki zelo cenijo, saj nekateri prepucija ne znajo pregledati sami ali pa vsaj še nikoli niso poskušali. Penis in prepucij je potrebno pregledati vsaj enkrat letno, da se očisti morebitna umazanija in preveri, da na spolnem organu ni kakšnih tvorb. Ko smo končali, se pomenimo o tem, kdaj je potrebna naslednja korekcija. Večinoma je to čez 12 mesecev, ker zob izrašča med 2–4 mm letno. Špička, ki meri 4 mm, lahko povzroča že resne težave, sploh če konj žveči na manj kot optimalen način. Večje patologije je včasih potrebno korigirati v krajšem časovnem obdobju, po navadi med 4 in 6 meseci.«
Katere so najpogostejše težave, na katere naletite?
»Pravzaprav se srečujem s celo paleto težav, vendar pa so najpogostejše preraščene špice sklenine, ki nastanejo zaradi obrabljanja zobovja. Zaradi tega, ker smo v preteklosti konje selekcionirali zaradi drugih lastnosti, kot so zdravi zobje ali pravilno oblikovane čeljusti, in ker večina konj živi v oskrbi, ki ni popolnoma naravna, prihaja pri konjih do neenakomernega obrabljanja zob, kar potem vodi v nastanek konic. V nekaterih primerih so te konice tako hude, da povzročajo hude poškodbe na sluznici ali na jeziku. Te spremembe se začnejo razvijati že zelo zgodaj v življenju, ljudje pa to v glavnam zaznajo šele, ko nekaj hočejo od konja. Recimo, da jahač od konja želi določen položaj glave med jahanjem. Pri kakšnih konjih je položaj glave »v naslonu« zaradi ostrih konic lahko hudo neudoben – konj se bo tako pričel upirati kontaktu. Pri starejših konjih pogosto vidimo veliko obrabo površine zoba in zobe, ki so že toliko stari, da se začnejo majati in jih je potrebno izruvati. Omenila bi še volčje zobe. Zavedati se moramo, da ni potrebno vsakega volčjega zoba izruvati. Potrebno jih je dobro pregledati in se šele nato odločiti, ali jih bomo ruvali ali ne. Nekateri volčji zobje so močni, z močno korenino. Pri teh ni potrebe, da jih izpulimo. Malo je tudi odvisno od tega, kako in za kaj konja uporabljamo. Če konja jahamo brez brzde, volčji zobje ponavadi ne predstavljajo težav, potrebno jih je le pregledati enkrat letno. Če pa gre seveda za zob, ki je nameščen tako, da povzroča težave glede na uporabo konja, potem ga raje vzamemo ven.«
Pri kateri starosti priporočate, da se pri konju opravi prvi zobozdravstveni pregled?
»Prvi zobozdravstveni pregled je dobro opraviti v prvih mesecih konjevega življenja. Pri tem preverimo anatomjo čeljusti in ali je potrebno kaj korigirati že na začetku. Nato konja spremljamo enkrat letno. Pri določenih patologijah je mnogo bolje ukrepati zgodaj, saj le tako lahko dosežemo dober rezultat. V nekaterih primerih je na primer pri tretjem letu že zelo pozno za ukrepanje, ker je čeljust toliko bolj izraščena. V vsakem primeru je pomembno, da zobe pregledamo ob žrebetovem prvem obisku veterinarja.«
Kaj pa poniji? Ali oni potrebujejo manj pogosto obravnavo zobovja?
»Zobje ponijev v nekaterih primerih pravzaprav potrebujejo še več pozornosti. Posebej mini šetlandski poniji imajo pogosto anatomske nepravilnosti čeljusti, zaradi katerih je obraba zob nepravilna. To lahko vodi v zelo hude težave. Včasih imajo tudi kakšen zob odveč, to je namreč mnogo bolj pogosto pri majhnih pasmah kot pri velikih konjih.«
Kako okolje, v katerem konj živi, vpliva na zdravje njegovih zob?
»Pogosto naletim na vprašanje, kako pa konji v naravi živijo brez vsakoletnega zobozdravstvenega pregleda. Kaj ni res, da si konji v naravi zobe brusijo sami? Pri tem se najprej vprašajmo, koliko imamo resnično naravnih pasem in koliko pasem, nedotaknjenih s strani človeka, res obstaja. Mi smo bistveno spremenili konjev način življenja, bistveno smo vplivali na njihov genetski material. Sodoben konj pač ni enak konjem, ki so tisočletja nazaj tavali po prostranih planotah. Zavedati se moramo tudi, da mi dandanes pričakujemo in želimo, da bodo konji živeli dolgo. V naravi pa bolj slabotni konji, ki so taki lahko tudi zaradi težav z zobmi, slej ko prej postanejo kosilo in visoke starosti ne dočakajo. Primerjave med konji v naravi in konji v sodobni oskrbi so zelo nehvaležne, če jih želimo uporabiti kot izgovor za mišljenje, da oskrba zob ni potrebna. Žalostno je, da kljub boljši izobrazbi lastnikov še vedno veliko konj živi v zaprtih hlevih, kjer dobijo zajtrk in večerjo. Kar srh me spreleti, ko slišim, da konj dobi zajtrk in večerjo. Za konje zajtrk in večerja ne obstajata, to je naš izum. Konji morajo imeti voluminozno krmo na voljo neprestano. Neprestano morajo imeti na voljo tudi možnost gibanja, in to po čimbolj raznolikem terenu. Njihovo okolje mora biti zastavljeno tako, da se morajo gibati, da pridejo do voluminozne krme. Morda se vam zdi, da smo se odmaknili od vprašanja zdravja zob – ampak daleč od tega. Konj, ki čez cel dan malo po malo grize, žveči in je, bo imel mnogo bolj zdravo zobovje, saj se mu bodo zobje obrabljali mnogo bolj enakomerno. Seveda moramo pri tem vzeti v poštev, da bodo nekateri konji kljub naravni oskrbi potrebovali bolj redno oskrbo zob, ker imajo z genetskega vidika nesrečo oziroma imajo k temu nagnjeno anatomijo čeljusti. Na zdravje konjevih zob torej vplivata tako genetika kot okolje, v katerem živi. Mislim pa, da je v Sloveniji dober trend tega, da se ljudje izobražujejo in vidijo, da konji boljše delujejo zunaj, sploh pa v družbi, in da je nenehna svoboda gibanja nekaj, kar je pomembno in zelo potrebno.«
Kaj priporočate lastnikom za ohranjanje zdravega zobovja?
»Toplo priporočam vsakemu lastniku konja, da izkoristi vsako možnost za nadaljnje izobraževanje, za nabiranje novega znanja. Potrebno je razumeti, zakaj je oskrba zobovja tako pomembna in kako način oskrbe vpliva na čisto vse vidike konjeve dobrobiti. Vse je povezano drugo z drugim. Svobodno gibanje v čredi je tisto, kar bo konja na dolgi rok obdržalo zdravega. Veselim se prihodnosti, v kateri bom videla, da bodo tudi športni konji nameščeni v takem okolju, ker si želim videti dolgoročno zdrave športnike. Mislim, da smo na dobri poti.«
Katja Porenta, EEBW
Foto: arhiv Sare Lolić