Takšne jih prikazujejo tudi fotografije, ki smo jih gotovo imeli nalepljene po stenah, omarah, zvezkih … vsi s konji obsedeni otroci. To pa je verjetno tudi, če zanemarimo dejstvo, da se konji v naravi gibajo večinoma v koraku in po ustaljenih poteh, ideal, ki si ga za svoje konje želimo vsi. Kako pa v resnici živijo naši konji?
Zavedanje o kakovosti življenja konj se v zadnjih letih krepi in tako je tudi vedno več možnosti za nastanitev v hlevih odprtega tipa, večina klasičnih hlevov pa ima možnost dnevnega izpusta. Hkrati s tem zavedanjem (ali morda prav zaradi tega) pa je tudi vedno več raziskovanja in študij o vedenju konj, njihovih fizioloških potrebah in na splošno dobrobiti. Člankov o tem je res veliko in vsakdo, ki ga to zanima, se lahko dnevno poglablja in pridobiva nove in nove informacije. Tu bomo povzeli enega takšnih člankov, pred kratkim objavljenega v reviji Applied animal behaviour science – strokovni članek Free movement: A key for welfare improvement in sport horses? francoskih raziskovalcev s prvopodpisano Clémence Lesimple, ki ga lahko najdete na spletni strani omenjene revije.
V boksu ali na prostem?
Konj, ki prosto teka po travnikih? Videti je čudovito, mogočno, vendar je to romantična podoba, ne ravno realistična. Kot že rečeno, ima večina konj možnost za gibanje na prostem in eni so ga deležni več, drugi manj iz različnih razlogov. Še vedno pa je zelo veliko tudi takih, ki preživijo večino časa v boksu. To pogosto velja za športne konje, saj njihove lastnike skrbi, da bi se v izpustu poškodovali, ali pa so prepričani, da gibanje med treningom ali v sprehajalni napravi ustreza njihovim dnevnim fiziološkim potrebam. Živo je tudi prepričanje, da potrebujejo konjski atleti zaradi večje fizične obremenitve več počitka. Pa je to res? Pri ljudeh atletih je dokazano, da je po izrednih fizičnih naporih t. i. aktivno okrevanje boljše in hitrejše kot okrevanje s popolnim počitkom. Zaradi podobnosti enih in drugih atletov pa lahko poiščemo vzporednice tudi pri regeneraciji – tudi konj torej potrebuje za kakovostno regeneracijo zmerno gibanje, med katerim ohranja mišično aktivnost. Poleg tega pa je gibalni aparat konj narejen za konstantno zmerno gibanje, kar je lahko tudi eden izmed vzrokov, zakaj se pri konjih tako pogosto srečujemo z nekaterimi poškodbami mišično-skeletnega sistema. Konj, ki eno uro na dan intenzivno dela, preostali čas pa stoji v boksu, bo imel tudi ob kakovostnem ogrevanju več možnosti za poškodbe kot konj, ki preživi večino časa na prostem in je torej njegovo telo v konstantnem gibanju. A o tem govorijo podrobneje druge raziskave. Tu na kratko le o omenjeni raziskavi, o njenem poteku in dognanjih.
Vpliv dnevnega izpusta na dobrobit konj
Izhodišče študije sta predvsem strah pred poškodbami, pridobljenimi med prostim gibanjem, in vpliv dnevnega prostega izpusta na dobrobit konj.
Raziskava je potekala v dveh delih, s skupinama po 20 in 24 konj, vsaka skupina pa je bila razdeljena še v testno in v kontrolno skupino. Glavna tema opazovanja je bila pojavnost izbranih indikatorjev – stereotipije oziroma stereotipična vedenja in položaj ušes med prehranjevanjem (naprej, nazaj, asimetrično). Vsem konjem so opravili tudi osnovni pregled krvi, konjem, ki so sodelovali v drugem delu raziskave, pa so preverjali še spremembe krvi na hormonski ravni, in sicer količino serotonina in oksitocina. Primer zaznanih stereotipij pri konjih so, recimo, »medvedji ples«, požiranje zraka – hlapanje, igranje z rešetkami ...
Pri hormonih pa so preverjali oksitocin, t. i. hormon ljubezni, in serotonin, hormon dobrega počutja. To sta hormona, ki imata pomembno vlogo pri različnih procesih v telesu in sta izredno povezana tudi s splošnim počutjem in vedenjem.
Potek raziskave
Pred začetkom raziskave so bili vsi konji zdravstveno pregledani, nastanjeni so bili v istem hlevu, v enakih razmerah, in niso bili vajeni izpusta. Poleg tega je vse konje še pred začetkom raziskave en teden dvakrat na dan po pet minut opazoval posebej za raziskavo izbran opazovalec in beležil pogostost pojavljanja omenjenih indikatorjev. Obe testni skupini konj sta bili nato med raziskavo po pet dni na teden deležni kratkega dnevnega izpusta, medtem ko je kontrolna skupina ostala v boksih. V izpustu sta bila vedno hkrati po dva konja iz testne skupine in sta se lahko videla in slišala, nista pa mogla priti v telesni stik. Na voljo sta imela peščen izpust, vsak velikosti približno 200 kvadratnih metrov, pa tudi vodo in v krmilniku seno. Oba dela poskusa sta trajala po 4 tedne, ob koncu pa so bili konji ponovno pregledani, odvzeta jim je bila kri in opravljena analiza rezultatov.
Rezultati
Prvi dan je bilo v času prostega izpusta v obeh testnih skupinah pričakovano veliko vznemirjenja in »alarmnega« vedenja, do četrtega dne raziskave pa je to postopoma skoraj popolnoma izzvenelo. Nasprotno pa se je dogajalo s prehranjevanjem – prvi dan so konji temu posvetili najmanj časa, do konca poskusa pa se je ta čas izrazito podaljšal. Oskrbovalci med poskusom niso opazili nobenih posebnosti pri vodenju konj v izpust ali nazaj v boks in noben konj se v izpustu ni poškodoval.
Po treh tednih dnevnega izpusta je bilo pri testni skupini zabeleženih občutno manj prej zaznanih indikatorjev, pri kontrolni skupini konj pa ni bilo razlike. Osnovna analiza krvi ni pokazala razlik, ki bi jih povzročil opravljeni poskus, prav tako pri hormonskih preiskavah ni bilo spremembe pri merjenju količine serotonina, so se pa zvišale vrednosti oksitocina, kar bi lahko bil dokaz, da prosto gibanje pomembno vpliva na kakovost življenja konj.
Kaj nam pove ta poskus?
Ugotovitve te raziskave so še eden izmed pokazateljev, kako pomembna je možnost prostega gibanja (in tudi prehranjevanja) za kakovostno življenje konj. Strahovi, zaradi katerih nekateri ljudje konj ne dajejo v izpust, so s tem dokazano neupravičeni. Vsi konji so se namreč izredno hitro navadili na novo okolje, že po prvem dnevu, k temu pa je nedvomno pripomoglo tudi to, da jim je bila krma na voljo ves čas. Noben konj se ni poškodoval in pri nobenem se ni pojavilo neželeno vedenje, ki bi bilo nevarno zanj ali za njegovo okolico. Nasprotno, število stereotipnih vedenj in pogostost polaganja ušes nazaj med prehranjevanjem sta se celo zmanjšala, in to že v tako kratkem, omejenem poskusu – konji so bili zunaj po večini manj kot eno uro na dan, vsak del poskusa je trajal štiri tedne. Krvni izvidi niso pokazali večjih posebnosti, to pa lahko razložimo tudi s kratkotrajnostjo raziskave. Vsekakor bi bilo potrebnih še več podobnih raziskav in analiz, saj je samo to lahko osnova za izboljšanje kakovosti življenja konj po vsem svetu.
Kaj se lahko naučimo iz te raziskave?
Če se vam zdi, da je vaš konj »poreden«, preverite, kaj lahko spremenite, da mu boste zagotovili boljše bivalne razmere in s tem boljše življenje. Kajti ne glede na to, ali je vaš konj namenjen za preskakovanje visokih ovir na mednarodnih turnirjih ali pa za rekreativno ježo po okoliških hribih, potrebuje dnevno možnost svobodnega gibanja. Če vas ob tem morda skrbi, da se bo vaš konj med takim prostim gibanjem poškodoval, ga navajajte postopoma, omogočite mu dostop do krme in stik z vrstniki. Torej nimate »porednega« konja, ampak konja, ki mu očitno v življenju nekaj ne ustreza in je to treba spremeniti. In pogosto je to preprosto rešljivo že s prostim gibanjem in druženjem z vrstniki.
Naša zakonodaja določa za vse živali osnovne minimalne standarde, ki po zakonu morajo biti zagotovljeni, a minimalni standardi so žal točno to, samo minimalni, ne zadostujejo pa za zadovoljevanje vseh dnevnih potreb živali, v našem primeru konj. Zato pa je, dokler ne pride do take spremembe zakonodaje, da bo dnevno prosto gibanje konj uzakonjeno, naloga nas – jahačev, trenerjev, rejcev, veterinarjev in vseh konjskih navdušencev –, da smo njihovi zastopniki in da, kolikor se le da, skrbimo za izpolnjenost pogojev za njihovo kakovostno življenje. Zato pa se tu in tam ozrimo na tisto utopično fotografijo svobodnega konja na travniku in se spomnimo, kaj na njem nas je nekoč tako pritegnilo – nazaj položena ušesa konja za rešetkami še tako prostornega boksa ali eleganca in moč, ki se izražata v svobodnem gibanju te nam najljubše živali.
Eva Tasič