Krog življenja je vseh barv. Od svetlo žareče rumene, polne energije, do temno vijoličnih globin. Tako kot življenje. Nekega dne nas v novo jutro pozdravi skodran, neroden pogled žrebička, ki je pravkar pokukal iz maminega trebuha in je neroden še vsak njegov korak. Takrat so naša srca prežeta z upanjem, veseljem in očaranostjo nad popolnostjo novega bitja.
Nato preživljamo z našimi konji različne dni – lepe, delovne, raziskovalne, včasih tudi bojevite – najsi bo boj od znotraj ali pa boj z mrazom, blatom in naveličanostjo sivine neba. Dnevi s konji so vsekakor polni in kljub občasno napornim uram smo neizmerno hvaležni za skupen čas in skupna spoznanja.
Krog življenja neizogibno pomeni tudi soočenje s temo in prehodom na drugo stran. Ko pride čas za slovo, je najprej zelo težko sprejeti, da je res tako. Najprej obstanemo, zdi se, da ves svet zamrzne. Nato žalujemo, spuščamo in iščemo stik in globlji pomen odhoda bitja, ki smo ga sprejeli v svoje srce in z njim preživeli del svojega življenja. S konji si delimo najbolj dragocene trenutke, delimo si čas, ko se ves ostali svet umakne v ozadje, ko se zdi, da obstaja le čas, ko preprosto smo, prisotni in pristni – skupaj s konji. In kadar imamo posebno srečo, nam je dano, da se znajdemo med nebom in zemljo, na konjskem hrbtu.
Prečudovito pa je tudi samo biti s konji, biti del črede, opazovati njihove gobčke, ko s krožnimi gibi zgornje ustnice prebirajo med travnimi bilkami in jih nato skrbno odgriznejo, prežvečijo in pogoltnejo. Nato stopijo korak ali dva dalje, kjer se jim – po nam neznanem ključu – spet zasveti naslednji šop trave. Tako korakajo mirno in počasi, uro za uro. Nato pride mimo drug konj iz črede, gobčki se približajo, vrat se upogne in kobila v estrusu spusti svoj značilen ''kobilji pisk''. Tudi otroke prevzame opazovanje črede in jih ''kar nekako posrka notri''. Lepo je opazovati njihovo skupno meditacijo bivanja. To me vedno znova navda z upanjem, da je na Zemlji še kaj smiselnega in da je sobivanje mogoče.
Letos imam prvič priložnost spoznati pravo čredno življenje čisto od blizu, od znotraj. V veliki čredi na Petrinjskem krasu, ki sta jo vzpostavila Neja in Boris Magdalenc, bivajo v številčni čredi tudi trije konji, s katerimi delim svoje življenje. To so Lili, Bona in Carlos. Lili in Bona sta lipicanki, kar jasno razkazujeta s svojimi vsakodnevnimi predstavami in tekanjem po kraški širjavi. In Carlos. On pa je res čisto poseben poni. Že njegov pogled pove, da se v tem malem rahlo okroglem telesu skriva velik duh, duh konja bojevnika, mentorja in navihanca. Šele sedaj, ko lahko končno biva v veliki čredi, ima prostor, da se docela izrazi v vsej svoji veličini. Tudi druge kobile so to opazile in mu sledijo kot v pravem žrebčevskem haremu, čeprav je Carlos kastrat.
Čreda je velika, šteje že dvajset konj, ki so pestri po velikosti, barvah, starosti in spolu. Čreda na Petrinjskem krasu je pravi medgeneracijski konglomerat. Tu tičijo skupaj letošnji žrebiček Perun, ob njegovem boku je stric Carlos, ki je v prostem času ''vzgojitelj v vrtcu za žrebeta Petrinje'', nekje v bližini se sprehaja Indi – Perunova mama v zrelih letih. Mimo se sprehodita še Lili in Bona, ki sta se pravkar vrnili iz kala, kjer sta se napojili. V daljavi hodi Sandra, 30-letna kobila, ki je z Nejo že od njenega otroštva. Tu v Petrinjah uživa Sandra svojo jesen življenja in se odlično počuti. Sanda nikoli ne hodi sama, vedno ima spremstvo, kot se to spodobi za staro damo. Njen zvesti spremljevalec je Amigo, postaven rjavec, pravi ''bodyguard''. Poleti Sandi gentlemansko odganja muhe, pozimi jo spremlja, da ne odtava predaleč stran od črede.
Nekje bolj v samoti pa je zadnje mesece postopala prav posebna kobila, prava bela vilinka krasa. To je bila Svila. Svila si je v svojem zrelem obdobju življenja vzela čas za ljudi, čas za biti z njimi, ob njih in jim predati kakšno sporočilo, če so ga bili pripravljeni sprejeti. Ko sem lani prvič obiskala čredo v Petrinjskem učilišču, me je najprej pozdravila stara prijateljica Mimi, s katero sva dneve preživljali skupaj v zdravilišču na Rakitni. Nato pa sem v daljavi zagledala belo postavo z lepim pogledom, polnim nežnosti, poguma in notranje moči. ''To je Svila'', mi je povedal Boris, ''moja prva kobila, ki me je marsičesa naučila.'' S Svilo sva nato skupaj stali in po konjsko klepetali – pomeni delali nič razen stanja druga ob drugi v polni prisotnosti.
To je name naredilo velik vtis, saj je iz te bele, malo suhljate starke sevala izjemna modrost in moč, ki me je pritegnila. Začutila sem, da se želim tudi jaz s svojimi konji pridružiti njeni čredi, ki jo tako mirno in modro vodi, kot to le zna najbolj izkušena kobila. In res smo prišli, jaz in moji trije navihanci, ki so se v čredo zelo dobro vključili.
Svila je bila do svojega zadnjega dne močna, ljubeča in polna miline. Vzela si je čas za vsakogar, ki je res prišel na pašnik. Pozdravila ga je in ga počastila z obiskom, vzajemnim čohanjem in pozornostjo.
Na pogled je Svila podobna moji Lili, zato so bili otroci, ki so prihajali na druženje z Lili, pogosto najprej deležni njene pozornosti. Ob stiku s Svilo so se otroci nekako prizemljili, k meni so se vrnili žarečih oči, polnih miru in čudenja nad tako lepim pozdravom bele kobile.
Svila je dosegla visoko starost, nato pa je obležala in njeno telo ni moglo več dalje. Čreda je bila ves čas ob njej, do zadnjega trenutka, ko je prestopila čez, na drugo stran. In tako je tudi prav. Da smo skupaj do konca, ki pravzaprav pomeni nov začetek poti, ki je ne razumemo povsem. Vemo, da telo obleži, a hkrati čutimo, da je duša ostala močna in prisotna in je v nas pustila toliko lepih sledi, ki živijo z nami. Ali si duša nato izbere drugo telo, ki nas pride spremljat na naši poti? Film o pasji zvestobi, ki je letos prišel v kinematografe, to čudovito pokaže. Kako je s konji, pa si lahko odgovori le vsak zase, ki je imel priložnost in čast biti s svojim konjem.
Ana Bordjan