Patologija, ki je pogosta spremljevalka bolečin v hrbtu, je tako imenovani kissing spines, za katerega še nimamo slovenskega poimenovanja. Ta diagnoza se morda zdi kot prava katastrofa, vendar pa postaja vse bolj jasno, da kissing spines nikakor ne pomeni konca konjeve kariere.
Na hitro o anatomiji
Za razumevanje patologije kissing spines je potrebno osnovno znanje o tem, kako je zgrajen in kako deluje konjev hrbet. Konjeva hrbtenica je sestavljena iz okoli 57 vretenc, ki se med seboj razlikujejo glede na področje – tako vretenca delimo na vratna, prsna, ledvena, križnična (križnica je pravzaprav ena kost, ki jo sestavlja pet med seboj zaraščenih vretenc) in repna vretenca. Vretenca vsakega izmed teh področij imajo različno funkcijo, zaradi česar se razlikujejo tudi po obliki. Ker se patologija kissing spines pojavlja na območju hrbta, se bomo osredotočili na prsna in ledvena vretenca, kljub temu pa ne smemo pozabiti, da hrbet ne deluje v osami, temveč v tesni povezavi z ostalo hrbtenico. Prsna in ledvena vretenca zaznamuje relativno majhen obseg gibanja, saj je pri konjih hrbet mnogo bolj rigiden kot na primer pri mačkah. Kljub temu ima konjev hrbet sposobnost ekstenzije (votel hrbet), fleksije (dvignjen hrbet), upogibanja vstran (previjanje preko hrbta), poleg tega pa so vretenca sposobna tudi aksialne rotacije, o kateri govorimo, kadar se celotno vretence okoli svoje osi rahlo zavrti levo ali desno. Aksialna rotacija vedno spremlja upogibanje vstran. Vsako vretence sestavljajo telo vretenca, skozi katerega poteka vretenčna odprtina za hrbtenjačo, stranski odrastki in trnasti odrastki oziroma trnasti podaljški, ki služijo kot narastišče za mišice. Trnasti podaljški rastejo navpično navzgor in se med seboj močno razlikujejo v dolžini – najdaljši so pri prsnih vretencih. Trnasti podaljški vretenc vihra so zelo dolgi, pri visokih konjih tudi do 30 centimetrov. Tekom dolžine hrbta nato postajajo nižji, pri ledvenih vretencih pa postanejo bolj izraziti stranski odrastki, kar omejuje stransko gibljivost ledvenega dela hrbtenice. Nad telesi vretenc in ob trnastih podaljških se nahaja dvoje pomembnih mišic – globlje mišice multifidus, ki povezujejo dve ali tri vretenca, ter površinska longissimus dorsi, dolga hrbtna mišica, ki jo lahko vidimo in otipamo. Nad vretenci poteka tudi hrbtenični ligament, močna elastična struktura, ki igra pomembno vlogo pri energetsko učinkovitem gibanju konja. Vse strukture med seboj povezuje vezivno tkivo ali fascija, ki poskrbi za učinkovit prenos sil in elastično delovanje hrbta. Pri zdravem hrbtu vse te strukture opravljajo svojo nalogo, kar vodi v elastično in lahkotno gibanje. Vendar pa se pri hrbtu hitro zgodi, da majhna sprememba v gibanju prične povzročati težave, kar vodi v začaran krog napetosti in bolečine.
Kaj povzroči kissing spines?
O patologiji kissing spines govorimo, kadar se razmak med trnastimi podaljški hrbtnih vretenc zmanjša do te mere, da se podaljški pričnejo med seboj dotikati. To ustvarja boleče trenje, povzroči vnetje in negativno vpliva na delovanje celotnega hrbta. Vprašanje, zakaj pride do te patologije, še ni povsem raziskano, jasno pa je, da pri tem sodeluje mnogo dejavnikov. Trenutne raziskave ocenjujejo, da se kissing spines pojavlja pri skoraj dveh tretjinah tekmovalnih konj, primere te patologije pa so našli tudi pri prostoživečih konjih. Kissing spines se bolj pogosto pojavlja pri tekmovalnih konjih in pri konjih toplokrvnih pasem, ki jih zaznamuje visoka stopnja gibljivosti. Brez dvoma pomembno vlogo igra genetika in konjeva naravna predispozicija. Vsak konj je zgrajen drugače – pri nekaterih so prostori med trnastimi podaljški že v osnovi bližje skupaj kot pri drugih konjih. Poleg tega pomembno vlogo igra tudi vezivno tkivo. Sodobni konji, ki so pretirano gibljivi (»big movers«), to med drugim dolgujejo bolj ohlapnemu in bolj elaseičnemu vezivnemu tkivu. Na prvi pogled se to morda zdi kot pozitivna lastnost, vendar gre za pravo časovno bombo. Pretirano elastično vezivno tkivo ne nudi stabilizacije, ki je potrebna za ohranjanje zdravega hrbta, zato se pri teh konjih pogosto razvije patologija kissing spines. Pomemben dejavnik, ki vpliva na nastanek bolezni, je seveda tudi trening. Neprimeren trening, ki temelji na prisiljenem položaju glave in uporabi pomožnih vajeti, ustvarja pogoje za marsikatero patologijo hrbta. Konj, ki pod sedlom ni uravnotežen in se giblje z votlim ali pretirano napetim hrbtom, je mnogo bolj podvržen tveganju za nastanek kissing spines. Trnasti podaljški se namreč premaknejo bližje drug drugemu, ko je hrbet votel oziroma kadar so hrbtne mišice pretirano napete. Pretirana napetost hrbtnih mišic je pogosto posledica bolečine in manj opaznega šepanja, ki izvira iz zadnjih nog, kar pomeni, da lahko konj patologijo kissing spines razvije tudi kot sekundarno težavo. Da pa je zadeva še bolj zapletena, se pogosto dogaja, da se kissing spines pojavi brez simptomov. To pomeni, da lahko konj patologijo sicer ima, vendar ga ta ne boli in ne ovira pri delu. Za diagnozo kissing spines je nujno potreben rentgenski posnetek. Brez njega diagnoze ni mogoče postaviti. Problem lahko nastane, kadar konjeva atletska sposobnost prične vidno upadati brez očitnega šepanja, nato pa v postopku diagnoze naletimo na kissing spines. V tem primeru je mnogo prelahko težave pripisati tej patologiji in diagnostični postopek zaključiti. Vendar pa pri tem obstaja zelo realna možnost, da je vzrok težav pravzaprav drugje (zelo pogosto v zadnjih nogah), če gre za asimptomatsko obliko kissing spines. Zaradi tega moramo biti pri iskanju pravega vzroka za težave zelo natančni in globoko kritični.
Kako naprej?
Diagnoza s kissing spines je zagotovo nekaj, česar noče slišati nihče. Ker gre večinoma za spremembe kosti, so možnosti za ozdravitev praktično neobstoječe, konj pa bo s posledicami te patologije živel do konca življenja. Kljub temu pa kissing spines ne pomeni nujno konca kariere, pomeni le, da bo potrebno v ohranjanje konjevega dobrega počutja vložiti veliko energije. Veterinarji imajo pri tem na voljo mnogo različnih orodij, katerih uspeh je seveda odvisen od posameznega primera. Simptomi kissing spines se lahko blažijo s pomočjo terapije z udarnimi valovi (shock wave therapy), injekcijami kortikosteroidov za zmanjševanje vnetja in protibolečinskimi zdravili. V tujini je na voljo tudi operacija, pri kateri bodisi prerežejo ligament med trnastimi podaljški in s tem pridobijo nekaj prostora ali pa pobrusijo trnasti podaljšek tako, da se ta ne dotika več sosednjega. Uspeh operacije je odvisen od mnogih dejavnikov, poročila o tem, kako dobro se operacija obnese na dolgi rok, pa so precej različna. Poleg veterinarskih ukrepov ima precejšen pozitiven učinek tudi fizioterapija v obliki manualne terapije in akupunkture. Pri tem širokem naboru ukrepov pa se moramo zavedti, da so ti usmerjeni predvsem v blaženje simptomov in lajšanje bolečin in neudobja. Pri spopadanju s kissing spines je poleg tega nepogrešljiva aktivna fizioterapija v obliki pravilnega dela. Večina konj (ne pa vsi!) s to patologijo še vedno lahko dela pod sedlom, vendar morda v manj intenzivni obliki oziroma na nižjem nivoju. Nepravilno delovanje hrbta pri delu je pomemben dejavnik pri nastanku kissing spines, zato je pomembno, da vemo, da bomo morali način dela spremeniti. Nikakor ni dovolj, da konju vsake tri mesece privoščimo injekcijo kortikosteoridov, nato pa z delom nadaljujemo po istem kopitu, ki je patologijo povzročilo. To ni etično in ni pošteno do konja. Konj, ki se pod jahačem giba pravilno, aktivno uporablja mišice centra, da dvigne hrbet in mišicam hrbta omogoča pravilno delovanje. Ko je njegov hrbet dvignjen, hrbtne mišice pa se izmenično krčijo in sproščajo, so trnasti podaljški bolj narazen, kot če je hrbet v nevtralnem položaju. Tovrstno gibanje je naš cilj, ne glede na nivo ali disciplino, pri kissing spines pa je še toliko bolj pomemben. Če je v hrbtnih mišicah prisotna napetost, če se konj ne giblje z dvignjenim hrbtom, mu bo delo naredilo več škode kot koristi. Kako se torej v praksi lotiti rehabilitacije? Prvi korak je posvet z veterinarjem o uporabi morebitnih ukrepov za odpravljanje bolečine, kot je terapija z udarnimi valovi ali terapevtski ultrazvok. Nato je na vrsti manualna terapija, ki poskrbi za odpravo morebitnih blokad in elastična mehka tkiva, ki so pripravljena na učenje novega načina gibanja. Manualna terapija in posvet z veterinarjem bosta tudi v prihodnje redna spremljevalca konja s kissing spines. Naslednji in najpomembnejši korak pa je aktivni del fizioterapije – učenje uravnoteženega gibanja. S tem korakom pričnemo na lonži, brez dodatne teže jahača in brez »pomagal«, kot so pomožne vajeti. Te lahko stanje poslabšajo, če so uporabljene nepreudarno. Šele ko se konj na lonži giba uravnoteženo, z glavo in vratom v pravilnem položaju naprej in navzdol, z aktivnimi mišicami centra in dvignjeno bazo vratu, se lahko postopoma lotimo dela pod sedlom. Pri tem je potrebno imeti veliko razumevanja in potrpljenja, saj se konj pravilnega gibanja ne nauči čez noč. Konji, ki se naučijo pravilnega gibanja, sčasoma ugotovijo, da jim je tudi v prostem času bolj udobna pravilna drža. Reden trening na lonži ima pri večini konj to posledico, da se spremeni tudi njihova drža drugih 23 ur v dnevu, kar bistveno pripomore k zmanjševanju bolečine, ki jo povzroča patologija kissing spines. Vsak konj je zgodba zase, zato je pomembno, da se zavedamo, da bo rehabilitacija pri nekaterih lahko bolj uspešna kot pri drugih. Nekateri bodo lahko še dolgo opravljali svoje delo, drugi ga bodo opravljali v zelo omejenem obsegu, spet tretji pa se bodo morali upokojiti. Pri sprejemanju teh odločitev se posvetujmo z veterinarjem in terapevtom. K izboljšanju počutja pripomore tudi veliko gibanja v izpustu in zdravo življenjsko okolje.
Kaj pa sedlo?
Eden izmed najpogostejših vzrokov za nepravilno delovanje konjevega hrbta med delom je nepravilno prilegajoče se sedlo. Kadar se sedlo konju ne prilega dobro, se ustvarjajo točke skoncentriranega pritiska, ki povzročajo neudobje in bolečino. To konja spodbudi k temu, da napne svoje hrbtne mišice in se tako zavaruje pred bolečim točkovnim pritiskom. To na dolgi rok lahko pripomore k nastanku kissing spines, zato je izjemno pomembno, da prileganje sedla redno preverjamo. Ne pozabimo, da lahko tudi po meri narejeno sedlo prične povzročati težave, ko konj shujša ali pridobi na mišični masi. Pri zdravem konju v dobri kondiciji, ki ni nagnjen k spremembam telesne teže, se pregled sedla priporoča vsaj enkrat letno. Pri konjih s kissing spines je potrebno sedlo pregledovati bolj pogosto.
Katja Porenta, EEBW