Laminitis je sicer sistemska bolezen, njegove posledice pa se kažejo v propadanju občutljivih lamel, ki povezujejo kopitno kost s kopitno kapsulo.
V začetnih fazah pride do vnetja tega občutljivega tkiva, kar povzroči ogromno mero bolečine in izrazito šepanje, ob napredovanju bolezni pa lahko občutljive lamele postanejo tako poškodovane, da pride do rotacije kopitne kosti, ki lahko v najhujših primerih celo prebode podplat.
Laminitis je izjemno kompleksen bolezenski proces, ki ga poznamo tako v kronični kot v akutni obliki. Kljub temu, da obstaja ogromno število raziskav, posvečenih laminitisu, pa znanost še danes nekaterim vprašanjem bolezenskega procesa ni prišla do dna. Ker je preventiva boljša kot kurativa, še posebej pri bolezni, ki je lahko usodna, je dobro poznati dejavnike, ki lahko pripomorejo k nastanku laminitisa. V Veliki Britaniji je bila pred kratkim opravljena izjemno obsežna raziskava, katere cilj je bil prepoznati in opredeliti čim večje število dejavnikov tveganja.
Obsežna raziskava opisuje nekatere dejavnike tveganja
Cilj britanske raziskave je bil sistematično opredeliti tipične dejavnike, ki vplivajo na nastanek laminitisa. V raziskavo, ki je trajala 29 mesecev, je bilo vključenih 1070 konj in ponijev. Raziskovalci so informacije pridobivali na podlagi prostovoljnih in zelo obsežnih anket, ki so jih izpolnili angleški lastniki konj. Tako so dobili vpogled ne le v konje, pri katerih so se lastniki odločili za veterinarsko pomoč, temveč tudi v konje, ki so laminitis preboleli brez veterinarske intervencije. Med vsemi konji so zabeležili 123 epizod laminitisa pri 97 konjih. Vprašalnik, ki so ga izpolnili lastniki, je vključeval podrobna vprašanja o oskrbi in zdravju posameznega konja, lastniki pa so nov vprašalnik izpolnili vsakih nekaj mesecev. Za vsako epizodo laminitisa so lastniki izpolnili dodatni vprašalnik, ki se je osredotočal na simptome in okrevanje. Tako so raziskovalci pridobili ogromne količine informacij, ki se tičejo splošne oskrbe, diete, pašnega režima, vestnosti pri oskrbi kopit in potencialnih zdravstvenih težav pri veliki populaciji konj v Veliki Britaniji. Končni rezultat dolgotrajne raziskave je opis 16 dejavnikov, ki pripomorejo k nastanku laminitisa. Med njimi najdemo debelost, dolgotrajno uporabo protivnetnih zdravil, spremembe v pašnem režimu in šepanje. Trije najpomembnejši dejavniki tveganja za laminitis so težave z laminitisom v preteklosti, šepanje ali občutljivost po spodrezovanju in povečanje telesne teže. To so zelo koristne informacije, saj je večina dejavnikov, ki predstavljajo tveganje, pod našim nazdorom. Poglejmo si pobliže nekatere izmed dejavnikov tveganja.
Pasma in telesna teža
Prva skupina dejavnikov tveganja vključuje konjevo pasmo in telesno težo. Nekateri tipi konj, kot so arabski konji, poniji in konji močnejšega okvirja (haflingerji, frizijci, križanci s hladokrvnimi pasmami ipd.) so že po naravi bolj nagnjeni k epizodam laminitisa. Manj pogosto se ta pojavlja pri angleških polnokrvnih konjih in konjih pasme quarterhorse. Če konj sodi v tvegano kategorijo, mora biti njegova oskrba optimalna, da se izognemo povečevanju tveganja. Naslednji pomemben dejavnik je telesna teža. Debeli konji in konji z metabolnimi težavami so najboljši kandidati za razvoj laminitisa. To so pogosto konji, ki »živijo od zraka« in se zlahka zredijo preveč, še posebej, če njihovo dieto sestavlja bogata hrana. Nadzorovanje telesne teže s pomočjo merilnega traku je za te konje bistveno. Redna telesna aktivnost pomaga pri ohranjanju zdrave telesne teže, zato je pri konjih, ki so nagnjeni k debelosti, izjemno pomembno, da jim omogočimo redno delo. To ni nujno zgolj jahanje, ohranjanje kondicije in zdrave teže lahko zagotovimo tudi z delom na lonži ali sprehajanjem na roki. Nadzorovanje telesne teže in zagotavljanje telesne aktivnosti sta dva dejavnika, ki sta povsem pod našim nadzorom.
Zgodovina laminitisa
Raziskave kažejo, da pri laminitisu pogosto ne gre le za enkraten pojav. Pri konjih, ki so se v preteklosti že srečali s to patologijo, je tveganje za nastanek nove epizode večji. Bistveno je, da okrevanje po epizodi kar se da pospešimo, saj hitro okrevanje zmanjša možnosti za nastanek novih epizod. Sposobnost prepoznavanja prvih znakov težav in znanje o tem, kako pravilno ukrepati, sta pri tem nepogrešljiva. Če sumite, da ima vaš konj laminitis, ukrepajte takoj. Poiščite pomoč veterinarja in izurjenega kovača oziroma »trimmerja«, ki ima izkušnje z laminitičnimi konji. Dobra oskrba kopit je v času laminitisa absolutna nujnost. Pri tem nam lahko pomagajo tudi rentgenski posnetki kopit. Poleg tega je dobra ideja, da preverimo, ali ima naš konj morda dodatne težave, kot sta na primer inzulinska rezistenca ali Cushingov sindrom. Bolj temeljiti kot smo pri prvi (ali katerikoli) epizodi lamintisa, bolj učinkovito lahko zmanjšamo verjetnost za ponovitev, zato bodite pozorni na prve znake in ukrepajte hitro.
Zdravstveno stanje konja
Trije zdravstveni dejavniki, ki jih je raziskava opredelila kot dejavnike tveganja, so uporaba protivnetnih zdravil, šepanje in uporaba nekaterih učinkovin proti parazitom. Paste proti parazitom širokega spektra, ki vsebujejo učinkovine, imenovane benzimadoli, povečujejo tveganje za nastanek laminitisa. Ta povezava je sicer trenutno še nekoliko nejasna, zato so na to temo potrebne dodatne raziskave. Nekoliko manj presenetljiva je povezava med dolgotrajno uporabo protivnetnih zdravil, kot sta na primer fenilbutazon in flunixin. Znano je, da imajo tovrstna zdravila negativen učinek na zdravje prebavil in populacijo mikrobov v konjevem črevesju. Ker je laminitis patologija, ki je močno povezana z metabolizmom, ni čudno, da protivnetna zdravila povečujejo tveganje. Tretji dejavnik, ki ga je prepoznala raziskava, so poškodbe gibalnega aparata, še posebej mehkih tkiv, kot so tetive in ligamenti. Povezava sicer še ni podrobno raziskana, verjetno pa se vzrok skriva v zmanjšani aktivnosti. Večina konj, ki počiva zaradi poškodbe mehkih tkiv, so športniki v najboljših letih, ki so bili doslej v rednem treningu. Zmanjšan nivo aktivnosti in temu neprilegojena prehrana verjetno pripomoreta k tveganju za nastanek laminitisa pri poškodovanih konjih.
Oskrba kopit
Primerna skrb za kopita je eno izmed najpomembnejših orožij v boju z laminitisom. Njena vloga tako pri preprečevanju kot pri rehabilitaciji je absolutno nepogrešljiva. Konji, ki po spodrezovanju kažejo občutljivost kopit, so bolj podvrženi tveganju. Vzrok za to se najverjetneje skriva v že obstoječih spremembah v kopitnih lamelah (občutljivo tkivo, ki povezuje kopitno kapsulo in kopitno kost), ki pa še niso tako napredovale, da bi sprožile epizodo laminitisa. Pri teh konjih se moramo zavedati, da hodimo po tankem ledu. Če opazimo, da je naš konj po spodrezovanju občutljiv, še posebej na trdi podlagi, se o tem pogovorimo s kovačem oziroma »trimmerjem«, razmislimo pa tudi o konjevi oskrbi in prehrani. Če prepoznamo še kakšen dejavnik tveganja, ravnajmo preventivno in prilagodimo oskrbo tako, da tveganje zmanjšamo. Tveganje za laminitis je povečano tudi pri konjih, ki jih ne spodrezujemo redno oziroma pri katerih je interval spodrezovanja daljši od osmih tednov. Predolgi prsti na primer neenakomerno razporejajo sile, ki delujejo na telo, zaradi česar so občutljive lamele bolj na udaru. To na dolgi rok lahko močno ogrozi njihovo zdravje in funkcionalnost.
Izpust in paša
Vsi vemo, da se laminitis lahko pojavi zaradi paše, vendar pa je povezava med pašo in laminitisom pravzaprav zelo kompleksna. Strokovnjaki imajo namreč velike težave pri iskanju neposredne povezave med njima, zaradi česar je posledično težko priporočati konkretne smernice. Primer tega je časovno omejevanje paše. Logika pravi, da če konju omejimo čas, ki ga preživi na paši, na nekaj ur, s tem zmanjšamo tveganje za nastanek laminitisa. Vendar pa raziskave kažejo, da konji, ki pričakujejo omejen čas na paši, pravzaprav jedo hitreje in tako pojedo več. Enako velja, če recimo uporabljamo nagobčnik, ki ga ima konj na sebi le nekaj ur na dan. Tveganje, povezano s pašo, je odvisno tudi od količine, tipa in kakovosti trave, ki je na voljo. Iskanje pravega ravnotežja, ki bo našemu konju omogočilo varno pašo, je izjemno zahtevno. Nekateri strokovnjaki priporočajo, da konj na pašo ne spuščamo, kadar so lačni, temveč jim prej ponudimo obrok sena. Poleg tega koristi, če upoštevamo, kateri čas dneva je najbolj primeren za pašo z vidika koncentracije sladkorja v travi. Pri iskanju pravega režima paše se posvetujmo z veterinarjem ali strokovnjakom za prehrano konj.
Prehrana
Tip voluminozne krme, ki jo konj dobiva, pomembno vpliva na tveganje za laminitis. Tako kot paša je tudi prehrana zelo kompleksna tema, saj je vsebnost nestrukturiranih ogljikovih hidratov v senu odvisna od mnogih dejavnikov. Nekatere vrste sena oziroma senaže so lahko neprimerne za konje, pri katerih obstaja tveganje za laminitis. Poleg voluminozme krme pomembno vlogo igra tudi koncentrirana hrana. Že pripravljene mešanice krmil, ki obstajajo na tržišču, pogosto vsebujejo velike količine škroba ali sladkorjev, ki lahko sprožijo epizodo laminitisa ob nepreudarni uporabi. Krmila, ki jih konj dobiva, vedno prilagodimo njegovi telesni teži in telesni aktivnosti, pri tem pa se posvetujmo s strokovnjakom.
Praktične smernice
Ogromna količina informacij, s katerimi nam postreže ta obsežna raziskava, je lahko zastrašujoča, vendar pa lahko to znanje s pridom uporabimo v praksi. Zavedanje o tem, kateri dejavniki povečujejo možnosti za nastanek laminitisa, lahko vsakemu lastniku konja pomaga pri sprejemanju odgovornih odločitev. Večina dejavnikov, ki smo jih opisali, je lahko pod našim nadzorom, kar pomeni, da sami lahko naredimo ogromno, da preprečimo nastanek te resne bolezni. Če smo lastnik konja, ki ima težave s prekomerno telesno težo, konja, ki je pogosto na protivnetnih zdravilih, ali konja, ki je v preteklosti že prebolel epizodo laminitisa, se strogo držimo naslednjih smernic:
1. Redno spremljajmo konjevo telesno težo. Težo s pomočjo merilnega traku izmerimo vsak mesec in ob povečanju primerno ukrepajmo.
2. Telesna aktivnost in ohranjanje kondicije sta nujna sestavina dobrega preventivnega režima. Ne pozabite, da ne gre le za delo v sedlu. Sprehajanje na roki ali lonžiranje prav tako štejeta. Če je konjeva telesna aktivnost zaradi šepanja ali kakšnega drugega razloga omejena, se posvetujmo z veterinarjem o možnostih gibanja.
3. Bodimo vestni pri skrbi za kopita in se držimo rednega urnika spodrezovanja. Osem tednov je že zelo dolga doba. Pri konjih z večjim tveganjem se raje držimo 4–6 tednov dolgega intervala. Kopita spremljajmo tudi po spodrezovanju in bodimo pozorni na morebitno občutljivost.
4. Pozanimajmo se o tem, kakšno seno dobiva naš konj in kakšna trava raste na našem pašniku. Pri sestavljanju režima paše se posvetujmo s strokovnjakom, predvsem pa bodimo raje preveč previdni kot premalo. Ne pozabimo, da nivo sladkorjev v travi niha glede na letni čas in glede na čas v dnevu.
5. Če se vseeno zgodi, da pride do epizode laminitisa, ukrepajmo hitro. Ne čakajmo, da se situacija poslabša. Pokličimo veterinarja in kovača oziroma »trimmerja« in se strogo držimo njunih navodil. Tako bomo skrajšali čas okrevanja in zmanjšali tveganje ponovnega nastanka.
Simptomi laminitisa
Ker je zgodnje prepoznavanje laminitisa ključno za uspešno in hitro okrevanje, je pomembno, da smo sposobni njegove simptome zgodaj prepoznati. Med najpogostejše simptome sodi skrajšan in trd korak, neudobje med ostrim obračanjem, pogosto prenašanje teže z ene noge na drugo, občutljivost na trdi podlagi, poslabšano splošno počutje, pomanjkanje energije in motivacije, topla kopita in močna digitalna pulzacija. V bolj napredovanih primerih pride tudi do tipične laminitične stoje in do upiranja gibanju. Laminitis je vedno nujen primer!
Katja Porenta, EEBW