Vse več ljudi se namreč zaveda, da je skrb za naravo naša največja odgovornost.
Skrb za okolje pomeni, da se moramo ohranjanja narave lotiti na vseh nivojih. Prav na vsakem koraku našega življenja lahko sprejmemo odločitve, ki okolje bodisi varujejo bodisi uničujejo. Kam pa v vse to sodijo konji? Kakšna je njihovo vloga pri boju proti uničevanju narave?
Konje, ki živijo prosto v divjini, najdemo skoraj po celem svetu. V večini primerov »divjih« konj gre pravzaprav za populacije, izhajajoče iz udomačenih konj, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vrnili na planote in postali ponovno divji. Primer tega so na primer ameriški mustangi, potomci konj španskih zavojevalcev, ki so se na obale Amerike izkrcali konec 15. stoletja. Populacija ameriških mustangov je skozi leta precej variirala, nadzor nad njihovim številom pa je v zadnjih letih precej pereča tema. Eden izmed argumentov za krčenje njihove populacije je ta, da ti konji pravzaprav delajo veliko škode, saj ne sodijo v prvoten ekosistem tega območja. Pa so konji res škodljivi za okolje? V preteklosti so velike rastlinojede živali igrale pomembno vlogo v ekosistemih travnikov in planot. Število velikih rastlinojedov, ki se pasejo na prostranih pašnih površinah, se je do današnjih dni močno zmanjšalo. Za to je deloma zaslužno dejstvo, da je bilo veliko število divjih živali iztrebljenih, deloma pa to, da se zaradi porasta industrijskega kmetovanja tudi vse manj udomačenih živali pase zunaj. Travniki in planote so torej prepuščeni sami sebi, kmetijske površine se opuščajo, posledica je ta, da se ti prostori zaraščajo, biodiverziteta pa se zmanjšuje. Ker so napol divje travnate površine pomemben ekosistem tako za rastlinske kot za živalske vrste, je pomembno, da se ti prostori ohranjajo. Izumrlih rastlinojedov žal ni mogoče dobiti nazaj, prav tako pa tudi ni realno pričakovati, da se bo živinoreja vrnila na pašniško gospodarjenje, saj je industrijsko kmetovanje mnogo bolj dobičkonosno. Kaj pa se zgodi, če na travnate površine naselimo velike rastlinojede živali, ki igrajo enako vlogo kot živali, ki so tu živele v preteklosti? Znanstveniki na Švedskem so v preteklih treh letih na to tematiko izvedli zanimivo raziskavo, kjer so v travnato pokrajino predstavili konje, nato pa so opazovali njihov vpliv na okolje.
Švedska raziskava
Raziskava je potekala blizu švedskega mesta Uppsala, trajala pa je tri leta. Raziskovalci so za eksperiment izbrali travnato pokrajino, kjer se večinoma pasejo srnjad in losi, konji pa so to področje naseljevali v preteklosti, približno do začetka 20. stoletja. Za lažji nadzor nad rezultati so bile narejene tri ograde, vsaka po 10 hektarjev, v vsako ogrado pa so bili naseljeni štirje neudomačeni konji. En del pokrajine so ogradili, vendar vanj niso naselili konj, s čimer so ustvarili nadzorno področje. Po treh letih so primerjali značilnosti in vrste rastlin ter aktivnost opraševalcev na področjih s konji in področjih brez njih. Raziskava je pokazala, da je bilo po treh letih na prostoru, kjer so bili konji, mogoče opaziti več različnih rastlinskih vrst, prav tako pa so bile drugačne tudi nekatere značilnosti obstoječih vrst. V ogradah s konji je bilo mogoče našteti več različnih vrst opraševalcev, bili pa so tudi bolj številni. V splošnem so se opraševalci dlje časa zadrževali v popašenih ogradah, ne samo med opraševanjem, temveč tudi med počitkom. Metuljem, čebelam in čmrljem je torej okolje s konji mnogo bolj ustrezalo kot okolje brez njih. Ti rezultati so izjemno zgovorni. Naselitev velikih rastlinojedov na področje, kjer so nekdaj že živeli, ima torej pozitiven vpliv na biodiverziteto. Predvsem je pomembno to, da konji ustvarjajo bolj prijazno okolje za rastline, ki privlačijo čebele. Tako se ne povečuje le biodiverziteta rastlin na travnatih pokrajinah, prisoten je tudi pozitiven vpliv tudi na populacijo in zdravje opraševalcev, ki so seveda ključni za življenje na tem planetu. Ponovna naselitev velikih rastlinojedcev je morda ena izmed strategij, s pomočjo katerih se Evropa lahko bori proti opuščanju kmetijskih zemljišč in padcu biodiverzitete, ki nastane kot posledica. Raznoliki, vendar med seboj povezani ekosistemi so ključ do zdravega okolja. Vse kaže, da k temu lahko pomembno pripomorejo prav konji.
Potencial konjskega gnoja
Vse lepo in prav, da lahko divji konji rešujejo svet, kaj pa domači konji? Kako lahko ti pripomorejo k varovanju okolja? Konji pravzaprav dnevno ustvarjajo obnovljivo obliko energije – konjski gnoj ima namreč velik potencial kot dragocena dobrina. Prva in najbolj razširjena uporaba konjskega gnoja je seveda gnojenje. Gnojenje s konjskim gnojem zemljo obogati z dušikom in fosforjem – hranilnimi snovmi, ki so bistvene za uspešno rast pridelka. Poleg tega naravna gnojila zmanjšujejo erozijo in ustvarjajo boljše pogoje za rastline. Uporaba konjskega gnoja kot hranila za pridelke seveda ni nič novega. Prav možno pa je, da bo v prihodnosti konjski gnoj izjemno učinkovit in obnovljiv vir energije. Plin, ki se sprošča ob anaerobnemu razkroju organskih snovi, je mogoče uporabiti za proizvodnjo energije. Tako je mogoče iz gnoja pridobivati bioplin, ki ga nato lahko pretvorimo v elektriko. Večina naprav za proizvodnjo bioplina sicer uporablja goveji gnoj, vendar se pojavlja vse več interesa in idej tudi za pridobivanje bioplina iz konjskega gnoja. Učinkovitost uporabe konjskega gnoja kot vira energije je zaenkrat še slabo raziskana, vendar pa predstavlja izjemno zanimivo področje za inovacije. Povprečen konj na leto proizvede kar 9 ton gnoja, njegov odvoz pa včasih predstavlja logističen problem in strošek. Uporaba tega odpadnega materiala za pridobivanje energije ima tako ogromen ekonomski potencial, še posebej na večjih kmetijah in v konjeniških centrih.
Sožitje z naravo
Vse bolj se zavedamo, da je potrebno, če želimo ravnati trajnostno, živeti v sožitju z naravo. K temu lahko stremimo tudi pri izoblikovanju življenjskega prostora za naše konje in njihovi oskrbi. To je seveda mnogo lažje storiti, če imamo konje nastanjene na deželi, kot če so na primer v tekmovalnem hlevu. Večjo površino kot imamo na voljo, lažje je konjeniško posest osnovati na trajnostnih načelih, ki koristijo populaciji divjih rastlin in živali. Dobra praksa, ki pripomore k zdravju tako okolja kot konj, je rotacijska paša. Pašno območje razdelimo na več delov, med katerimi nato rotiramo konje. S tem poskrbimo, da se travnata ruša ne uničuje, poleg tega pa preprečimo, da bi konji travo prekomerno popasli. Tako je mogoče ohranjati zdravo rastlinje na pašniku, kar varuje tudi pred erozijo prsti. Če imamo to možnost, lahko nekatere kotičke posesti pustimo »divje«. Cvetoče rastline, ki jih ne kosimo, bodo privabile opraševalce. Tako pripomoremo k večji biodiverziteti, divji kotički pa bodo nudili dom ali skrivališče tudi nekaterim divjim živalim. Na drevesa na naši posesti lahko obesimo valilnice, hiške za netopirje in bivališča za metulje. Tako ptice kot netopirji pripomorejo k zmanjševanju števila neželenih muh in komarjev, zaradi česar bomo porabili manj škodljivih preparatov proti mrčesu. Z nekaj truda lahko močno povečamo biodiverziteto naše posesti in zaživimo v sožitju z naravo. Podnebne spremembe vplivajo na nas vse in odgovornost vsakega izmed nas je, da pripomoremo k ohranjanju narave, kolikor je v naši moči. Če v vsak vidik našega življenja vnesemo majhne pozitivne spremembe, smo na dobri poti. Kljub temu, da je prispevek posameznika majhen, s svojim ravnanjem navdihujemo druge in mlajše generacije učimo o pomembnosti sobivanja z naravo, ne proti njej.
Konji in globalno segrevanje
Dejstvo, da živinoreja pospešuje globalno segrevanje in negativno vpliva na podnebje, je znano že dolgo. Pašne živali v ozračje spuščajo velike količine metana, plina, ki absorbira sončno toploto in tako prispeva k segrevanju ozračja. Tako kot CO2 je tudi metan toplogredni plin, katerega količino v ozračju je potrebno zmanjšati, če se želimo uspešno zoperstaviti podnebnim spremembam. Velike količine metana proizvede seveda govedo. Kaj pa konji? Kljub temu, da je njihova prehrana relativno podobna, konji proizvedejo bistveno manj metana kot krave. Medtem ko povprečna krava proizvede približno 70–120 kilogramov metana letno, ga konj proizvede le okoli 20 kilogramov. Konjev prispevek k toplogrednim plinom je torej relativno majhen.
Katja Porenta, EEBW
Foto: PXHere