C. tetani je paličasta, grampozitivna anaerobna bakterija (razmnožuje se v okolju brez kisika), njene spore pa lahko najdemo v prsti, posebej obdelani, ter prebavnem traktu ljudi in rastlinojedih živali. Najpogosteje pride do okužbe preko ran, posebej globokih vbodnih ran, ki nudijo primerno anaerobno okolje.
Včasih je vhodno rano težko najti, saj je majhna in pogosto že zaceljena. Bakterijske spore ne uspevajo v normalnem, nepoškodovanem tkivu, niti v ranah, če je tkivo prekrvavljeno. Najprimernejši pogoji za razmnoževanje se razvijejo, ko manjša količina prsti ali tujek povzroči nekrozo tkiva. Bakterijska okužba ostane lokalizirana v manjši količini nekrotičnega (odmrlega) tkiva, kjer se bakterija začne razmnoževati. Ko se bakterijska celična stena začne razkrajati, se sprosti izjemno močan nevrotoksin. Navadno se toksin resorbira v motorične živce na mestu okužbe ter potuje navzgor po živčnem sistemu vse do hrbtenjače, kjer povzroča tako imenovani »ascending« tetanus (mišični krči se začnejo v spodnjih delih telesa ter potujejo navzgor do mišic glave in vratu). Toksin povzroča tonične krče skeletnih mišic tako, da preprečuje sproščanje nevrotransmiterjev (živčni prenašalci, ki prenašajo sporočila iz živčne celice do živčne celice) iz živčnih končičev. Če se na mestu okužbe sprosti več toksina, kot ga okoliški živci lahko prenesejo, se preostali toksin z limfo in krvnim obtokom razširi v centralni živčni sistem, kjer povzroči tako imenovani »descending« tetanus (mišični krči se začnejo v mišicah glave in vratu in potujejo navzdol do mišic okončin). V tem stadiju lahko že najmanjša stimulacija živali izzove značilne mišične krče. Krči so lahko tako močni, da povzročijo lomljenje kosti. Krči, ki prizadenejo grlo, trebušno prepono in medrebrne mišice, lahko vodijo v odpoved dihanja. Če je vključen avtonomni (nehotni) živčni sistem, lahko pride do srčnih aritmij, povišane frekvence srčnega utripa ter povišanega krvnega tlaka.
Značilen znak tetanusa je izpad tretje veke ob povečanem razburjenju.
Klinični znaki
Inkubacijska doba, to je čas od okužbe do pojava kliničnih znakov, je od enega do nekaj tednov, v povprečju od 10 do 14 dni. Najprej opazimo lokalizirano okorelost, otrdelost, ki najpogosteje vključuje žvekalne mišice, mišice vratu, zadnjih nog ter mišic v okolici rane. Najpogosteje lastniki opazijo, da konj ne more odpreti gobca, hrana mu ostaja v ustih. Splošna otrdelost se izrazi en dan kasneje, tonični krči ter hiperestezija (povečana občutljivost na čutne dražljaje) postanejo očitni. Refleksi se povečajo in krepijo, žival se zlahka razburi, kar vodi v močnejše, generalizirane krče. Vzrok takega poslabšanja je lahko že nenaden gib ali zvok. Krči mišic glave vodijo v vse težje jemanje in žvečenje hrane. Ušesa so pokončna in navadno obrnjena nazaj, rep trd in iztegnjen, nosnice razširjene, tretja veka izpade, kar se poslabša ob vsakem razburjenju. Hoja, obračanje ter hoja nazaj so oteženi. Krči mišic vratu in hrbta se kažejo kot iztegnjena glava in vrat, zaradi krča mišic nog pa je konjeva stoja trda, okorna, sprednje okončine so iztegnjene naprej, zadnje nazaj. Pogosto se žival močno znoji. Splošen krč otežuje krvni obtok in dihanje, kar se kaže kot povišan srčni utrip, pohitreno dihanje ter polnokrvnost sluznic, stanje zavesti ni prizadeto. Telesna temperatura navadno ostane le rahlo povišana, vendar se proti koncu zadnjega, smrtnega napada krčev, lahko poviša na od 42 do 43 °C. Med napadi srednje moči frekvenca srca in temperatura ostaneta skoraj nespremenjeni. Smrtnost je po podatkih približno 80-%. Redke živali, ki tetanus preživijo, si običajno opomorejo v od 2 do 6 tednih, vendar ne razvijejo imunosti na bolezen.
Pri necepljenih živalih v primeru ran, ki bi lahko bile nevarne za tetanus, preventivno uporabimo tetanusov antitoksin.
Diagnostika
Anamneza rane in klinični znaki so navadno dovolj za diagnostiko tetanusa. Potrditev diagnoze je mogoča z dokazom toksina tetanusa v krvnem serumu obolele živali. V primerih, da je rana očitna, lahko poskusimo prisotnost bakterije dokazati z barvanjem po Gramu.
Zdravljenje
Rano je potrebno temeljito očistiti in razkužiti, žival naj dobiva penicilinski antibiotik ali antibiotik širokega spektra. Določene raziskave so pokazale, da je v zgodnji fazi bolezni učinkovita kombinacija mišičnih relaksantov, pomirjeval in protibolečinskih zdravil v kombinaciji s 300 000 IU tetanus-antitoksina intravensko. Pozitivne rezultate je pokazala tudi aplikacija 50 000IU tetanus-antitoksina neposredno v subarahnoidalni prostor (področje med dvema možganskima ovojnicama). V akutni fazi krčev je najpomembnejša podporna terapija. Konj naj bo nameščen v tihem, temnem boksu, vodo in hrano naj ima v višini prsi, tako da mu ni potrebno spuščati glave k tlom. Pri konjih, kjer je stanje in vstajanje oteženo, je potrebno pomagati z oporo s pasovi in vrvmi. V praksi je preživetje bolezni precej nižje od navedene statistične vrednosti 20 %. V večini primerov je smiselno žival humano evtanazirati.
V akutni fazi je poleg aplikacij tetanus-antitoksina in širokospektralnih antibiotikov najbolj pomembna podporna terapija.
Eden od prvih očitnih znakov, ki ga lastniki opazijo, je zastajanje hrane v ustih zaradi krča žvekalnih mišic.
Preventiva
Tetanus je v večini primerov smrten, vendar imamo na voljo cepivo, tetanus toksoid, s katerim dosežemo aktivno imunost živali. Če žival še ni bila cepljena, živali damo 1500 do 3000 IU tetanus-antitoksina, ki navadno zaščiti žival za čas dveh tednov. Istočasno živali damo še tetanus toksoid, kar ponovimo čez 30 dni. Tetanus antitoksin in toksoid lahko damo istočasno, vendar naj bosta mesti aplikacije oddaljeni. Priporočamo letno osvežitveno cepljenje, s katerim poskrbimo, da bo konj zaščiten pred tetanusom. Stroka še razpravlja o primernem intervalu osvežitvenih cepljenj proti tetanusu, saj so do sedaj raziskovali titer protiteles le v obdobju do 6 mesecev po cepljenju. Točnih podatkov o količini protiteles in s tem zaščiti po teh šestih mesecih žal ni. Zato je v praksi priporočljivo ob ranah, nevarnih za tetanus, dodatno aplicirati tetanus antitoksin, če je od cepljenja minilo več kot 6 mesecev. Breje kobile cepimo v zadnjih 6 tednih brejosti, žrebeta pa pri starosti od 5 do 8 tednov. Na področjih z visokim tveganjem za tetanus žrebeta takoj po rojstvu zaščitimo s tetanus-antitoksinom, kar ponavljamo na od 2 do 3 tedne, dokler jih ne cepimo s tetanus-toksoidom. Živali, ki so prebolele tetanus, morajo biti redno cepljene, saj ne razvijejo imunosti proti bolezni. V članku opisane smernice za cepljenje s tetanusovim toksoidom so okvirne, vedno je potrebno upoštevati navodila proizvajalca cepiva. Bakterijske spore uničimo le z oksidirajočimi razkužili, kot je jod.
Čeprav so si mnenja glede cepljenj med lastniki zelo deljena, je dejstvo, da je tetanus v večini primerov smrtna obsodba, zadosten razlog, da konje zaščitimo proti tej bolezni. Seveda je možna tudi zaščita ob nastanku rane, vendar moramo upoštevati, da v takih primerih uporabimo tetanus antitoksin, ki pa je po novejših znanih podatkih lahko povezan s Theillerjevo boleznijo, o kateri smo pisali v aprilski številki Revije o konjih.
Larisa Bukovec, dr. vet. med.
Foto: osebni arhiv Urše Runtič