Ali pa tistega naslednjega, ki je začetnike na hrbtu rad izkoriščal kot izgovor, da mu ni bilo treba delati. Tistega, ki je bil neznansko len, tistega z izjemno neudobnim kasom in še bi se našli. Konji, na katerih smo se naučili jahanja, imajo v naših srcih posebno mesto.
Ko odrastemo in postanemo bolj izkušeni, ugotovimo, da tisti zoprni haflinger, ki je prav vsakega jahača vrgel s hrbta z enakim trikom, ni bil hudoben, bolj verjetno ga je kaj bolelo. Brez dvoma se prav vsak jahač zaveda, da so šolski konji posebna vrsta bojevnikov, ki se s svojo situacijo spopadajo, kakor vedo in znajo. Ohranjanje zdravja pri šolskih konjih je izjemno kompleksna tematika, saj jim je pogosto težko zagotavljati optimalne pogoje.
Posebnosti šolskih konj
Dobri šolski konji so brez dvoma posebna sorta, saj se večinoma lahko pohvalijo z veliko mero potrpežljivosti, zanesljivosti in stoičnosti. Za prav vsakega začetnika je pomembno, da prve učne ure na konjskem hrbtu potekajo mirno in brez neprijetnih presenečenj. To je še posebej bistveno za otroke, ki se učijo jahati. Kadar so prve izkušnje s konji neprijetne ali celo strašljive, lahko to v mladih jahačih zaseje strah pred konji, ki se ga je nato težko znebiti. V svojem vsakdanjiku se šolski konj srečuje z jahači različnih konstitucij, različno stopnjo nadarjenosti in občutka ter tudi različno čustveno energijo. Med svojim delom nosi jahače, ki še niso razvili pravega ravnotežja na konju in jahače, ki še nimajo dobrega nadzora nad svojimi dejstvi. Kljub temu, da so signali, ki jih dobiva od jahača, pogosto zmedeni, nenadni in kaotični, mora šolski konj vedeti, kaj se od njega pričakuje. Posledično šolski konji pogosto postanejo manj občutljivi na dejstva, manj odzivni na telesno govorico in na splošno dajejo vtis zaspanosti in lenobe. Konji so po svoji naravi izjemno dobri opazovalci okolja, zaznavanja čustvenega stanja ljudi in konj okoli njih in imajo neverjetno sposobnost komunikacije preko telesne govorice. Ker so šolski konji izpostavljeni ogromni količini različnih signalov – od premočnih in nasprotujočih si dejstev jahača do cele palete različnih čustvenih stanj, do nekonsistentne telesne govorice – se pogosto nekoliko odklopijo in postanejo otopeli. Konji, ki se zaradi prevelike količine dražljajev odklopijo, pogosto postanejo tudi zelo stoični, kar se tiče bolečine. Zaradi tega še naprej opravljajo svoje delo pridno in brez ugovorov, kljub temu, da jih morda boli hrbet ali pa morda celo šepajo. Skrb za šolske konje je izjemno težka naloga, saj je večina jahalnih šol finančno omejena, kar pomeni, da je potrebno določeno količino denarja razporediti med veliko število konj. Ker je stroškov, povezanih s konji, seveda veliko, vse ne pride vedno na vrsto. Nujne stvari, kot so skrb za kopita, redno razglistenje in nujni veterinarski stroški, najverjetneje ne bodo problem, zatakne pa se pri nekaterih stroških, ki jih lastniki jahalnih konj ne vidijo kot nujne. Preventivni ukrepi za ohranjanje zdravja, dobro prilegajoča se sedla, prehranski dodatki, vse to so stroški, ki si jih jahalne šole včasih težko privoščijo.
Vrtenje v začaranem krogu
V idealnem svetu bi učenje jahanja potekalo tako, kot je potekalo v prestižnih jahalnicah starih časov. Jahač začetnik se jahanja uči na šolskem mojstru (school master), konju, ki je vrhunsko izšolan, vendar dovolj potrpežljiv, da odpušča začetniške napake. Tak konj je občutljiv na dejstva, je brez slabih navad in nikakor ni otopel ali len. Da tak ostane, je nujno, da del njegove službe poteka kot trening pod izkušenim jahačem, ki skrbi za to, da konj ostaja odziven in motiviran. Za njegovo zdravje mora biti dobro poskrbljeno, njegova prehrana mora biti optimalna, oprema pa se mu popolnoma prilega. Vse to je seveda povezano z ogromnimi stroški, zaradi česar bi morale biti jahalne ure izjemno drage (tudi v starih časih so si tovrstno šolanje lahko privoščili le najbogatejši). Ker gre v svetu jahalnih šol seveda za gospodarsko dejavnost, astronomsko visoke cene jahalnih ur niso dober poslovni model. Na trgu namreč zmaga tisti, ki lahko začetnikom ponudi učenje jahanja po dostopni ceni. Tako so lastniki jahalnih šol pogosto soočeni s težko dilemo. Če želimo jahalne ure po dostopni ceni, bo zaslužek na posameznega konja manjši, manjši pa bo tako tudi znesek, ki pripada zadovoljevanju potreb posameznega konja. Za to, da si lahko jahanje privoščijo tudi manj premožni, so pogosto na slabšem ne le konji, temveč tudi učitelji in lasntiki jahalnih šol, ki jih vodi močna strast do svojega dela in so pripravljeni za svoje trdo delo prejemati skromno plačilo. Tako se večina jahačev nauči jahati na konjih, ki jih boli hrbet, konjih, katerim se sedlo ne prilega dobro, konjih, ki svoje neudobje izražajo bodisi tako, da se odklopijo, bodisi s tisoč in eno slabo navado. Po nekaj letih v jahalni šoli se jahačem zdi popolnoma normalno, da nekateri konji med sedlanjem grizejo, da so prehodi v galop nemogoči brez biča ali da nas po jahanju bolijo roke od močnega držanja za vajeti. Neželeno vedenje, kot so ritanje, ustavljanje ali upiranje dejstvom jahača, se največkrat označuje kot neubogljivost in upornost, kot test, ki ga konj postavi jahaču, s pomočjo katerega nato jahač dokaže, da je »pravi šef«. Pozabljamo, da so ta vedenja pogosto klic na pomoč. Pozabljamo, da to ni normalno vedenje konj. Ko ti jahači nato napredujejo do te mere, da se bodisi podajo v svet športa ali pa si kupijo lastnega konja za rekreativno jahanje, so tudi sami otopeli. Otopeli so na različne izraze na konjevem obrazu, na subtilne spremembe v ritmu, ko konj prične neizrazito šepati, na vedenjske spremembe, ki lahko nakazujejo fizične težave.
Kaj pravi znanost?
Konji v jahalnih šolah so le redko pod drobnogledom znanstvenikov, saj se večina raziskav ukvarja s športnimi konji in njihovo atletsko sposobnostjo. Pred kratkim je bila skupina enajstih šolskih konj vključena v večjo raziskavo pod taktirko dr. Sue Dyson, v kateri je sodelovalo 60 konj, ki so jih lastniki označili za popolnoma zdrave. Cilj raziskave je bil potrditi zanesljivost etograma bolečine, ki ga je v zadnjih letih razvila ekipa dr. Dysonove. Etogram zajema seznam 24 vedenj, ki jih opažamo pri konjih z bolečinami – polaganje ušes nazaj, odpiranje ust, ritanje, ustavljanje in podobno. Načeloma velja, da kadar pri konju opazimo vsaj osem od teh vedenj med uro jahanja, gre najverjetneje za konja, ki bodisi neizrazito šepa ali pa doživlja bolečino zaradi kakšnega drugega vzroka. Raziskava, ki je vključevala šolske konje, je pokazala, da je etogram zelo zanesljivo orodje, poleg tega pa je pokazala tudi, da je neizrazito šepanje izjemno pogosto. Lastniki vseh 11 šolskih konj so v vprašalniku konje označili kot popolnoma zdrave, brez težav s šepanjem. Kljub temu se je med raziskavo pokazalo, da kar 9 od 11 konj šepa. Odstotek šolskih konj, pri katerem se je pokazalo šepanje, je bil mnogo višji kot odstotek športnih in rekreativnih konj, ki so šepali. Iz tega lahko sklepamo, da je tveganje za šepanje bistveno višje za šolske konje. To seveda ni tako zelo presenetljivo, če pomislimo, da se morajo šolski konji spopadati z manj veščimi in pogosto neuravnoteženimi jahači. Zaradi tega se gibajo na manj zdrav način, saj so primorani kompenzirati za jahačeve napake. Če k temu prištejemo še pogost problem slabo prilegajoče se opreme in ponavljajoče se delo, ni čudno, da na dolgi rok pri šolskih konjih vidimo zakrčene mišice, boleče hrbte in šepanje.
Kaj lahko storimo v praksi
Problem šolskih konj je precej večplasten in kompleksen, zato preproste rešitve ni. Vzdrževanje konja in skrbno ohranjanje njegovega zdravja je precejšen finančni zalogaj že, kadar imamo zgolj enega jahača in zdrav trening. Ti stroški seveda postanejo višji, kadar konj ne dela v optimalnih pogojih. Zmanjševanje delovnih ur in odmor od šolskega dela v obliki treninga pod izkušenim jahačem sta ukrepa, ki lahko veliko pripomoreta k zdravju šolskih konj, vendar pa sta pogosto težko izvedljiva. Če želimo, da konj manj dela v šoli in trenira tudi pod izkušenim jahačem, bomo verjetno potrebovali večje število konj, kar je seveda spet velik strošek. Po drugi strani pa se lahko s problemom spopademo tudi tako, da imamo manj konj, ki delajo bolj trdo, vendar pa moramo poskrbeti za preventivne ukrepe v smislu redne manualne terapije, izvajanja razteznih vaj, skrbnega izbiranja pravilno prilegajoče se opreme in podobno. Seveda pa je smiselno razmisliti tudi o ukrepih, ki so finančno manj zahtevni in lažje izvedljivi. Prav vsaka jahalna šola lahko uvede nekatere preproste ukrepe, ki bodo predstavljali pozitivno spremembo v življenju šolskih konj. Konji, ki se več gibajo v izpustu, so načeloma bolj zdravi, zato je zelo pomembno, da se lahko šolski konji v prostem času gibajo svobodno, po možnosti v čredi. Če je le mogoče, se popolnoma izogibajmo zapiranju šolskih konj v bokse. K zdravju lahko pripomoremo tudi tako, da skrajšamo čas, ki ga jahači preživijo v sedlu, in uvedemo ogrevanje in ohlajanje konja na roki ter delo na tleh, ki je tudi odličen dodatek k razvijanju jahačevih komunikacijskih sposobnosti. Tečajnike lahko naučimo nekaterih preprostih masažnih in razteznih tehnik, s pomočjo katerih lahko odpravljamo blažje zakrčnine. Ko končamo z učno uro in konja razsedlamo, naj se tečajniki navadijo nekaj minut posvetiti masaži in raztezanju. To bo poglobilo vez med jahačem in konjem, jahač pa se bo naučil prepoznavati konjev odziv na bolečino oziroma ugodje. Morda najpomembnejši korak, ki ga lahko naredimo pri skrbi za šolske konje, pa je, da se naučimo prepoznavati bolj subtilne znake neugodja. V današnjih časih je na spletu na voljo ogromno gradiva, s katerim si lahko pomagamo, pred kratkim pa je luč sveta ugledal tudi spletni tečaj dr. Dysonove, s pomočjo katerega se lahko naučimo uporabljati etogram bolečine. Tako bomo hitreje zaznali, ko se šolski konj prične počutiti slabo, poleg tega pa bomo to znanje lahko predali mlajšim generacijam. To bo prekinilo začaran krog nerazumevanja konjeve telesne govorice in pripisovanje neželenega vedenja »nagajivosti«. Tako bodo mlajši jahači lažje odrasli v občutljive, skrbne tekmovalce oziroma lastnike konj, ki so sposobni že po izrazu na konjevem obrazu in vedenju prepoznati, kako se konj počuti. Hitreje kot opazimo, da s konjem nekaj ni v redu, hitreje lahko težave odpravimo, bolj harmoničen odnos lahko razvijemo.
Katja Porenta, EEBW
Foto: Flickr.com