Ne glede na namen kasnejše uporabe konja mora biti ta primerno vzrejen med vrstniki, socializiran in telesno ter duševno zrel za nadaljevalno delo.
Pred pričetkom priprave konja za terapevtsko delo mora biti konj dobro osnovno izšolan – poznati mora delo na lonži (enojni in dvojni), delo na dolgih vajetih ter obvladati osnovno dresuro pod jahačem. Ne glede na namen uporabe konja mora le-ta biti poslušen in se uravnoteženo gibati pod jahačem v vseh gibanjih. Slednje traja pri mladem konju od 2 do 3 leta, pri starejših konjih pa se čas lahko skrajša, odvisno od stopnje predhodne izšolanosti. Za terapevtskega konja je poleg osnovnega šolanja potrebno dati poseben pomen mirujočemu položaju. O pristopih k osnovnemu šolanju konj pišejo mnogi strokovnjaki – Linda Tellington Jones, Alfonso in Arien Aguilar, Pat Parelli, Monty Roberts, Michael Geitner in drugi – vsi pa imajo skupen cilj: želijo sproščenega konja, s katerim lahko varno in zanesljivo delajo.
Poznavanje vedenja konja, njegovih miselnih in učnih procesov ter splošne dobrobiti je nujno za zagotavljanje etične in učinkovite terapije, vključno z zmanjšanjem tveganja za pacienta. Zavedati se moramo, da je konj v naravi plen, zato so njegovi odzivi na dražljaje iz okolja lahko nepredvidljivi in nezaželeni v primeru izvajanja hipoterapije s pacientom. Vodnik konja mora take situacije predvideti in se jim, v kolikor je to mogoče, izogniti oziroma primerno reagirati.
Tri področja, ki so pomembna za zagotavljanje varne in učinkovite terapije
· Načrtovanje in nadzor aktivnosti. Ocena in obvladovanje tveganja sta ključni pri izvajanju katerekoli interakcije med človekom in konjem ter tako spadata pod izvajalčeve dolžnosti. Bolečina, strah in visoka raven stresa pri živali povečajo tveganje in lahko povzročijo poškodbo konja, pacienta ali terapevta. Poznavanje konjevega vedenja in njegovo opazovanje skozi terapevtsko seanso je ključnega pomeni pri ocenjevanju konjevega psihofizičnega stanja in nam omogoča lažje predvidevanje prihajajočih situacij ter preprečevanja neželenih.
Pri delovni terapiji s pomočjo konja nekateri pristopi temeljijo na poučevanju pacientov glede odnosa človek–konj, medtem ko drugi to izrecno izključujejo. Primer poučevanja je scenarij, v katerem se od pacienta zahteva, da konju nadene oglavnik in ga vodi na roki. Namen te naloge je učenje sposobnosti reševanja težav, hkrati pa se zdi tudi etično, da pacientu pomagamo razumeti osnovne načine, kako se konj uči in komunicira. Pacient tako na primer ne vzdržuje stalnega pritiska na vrv za vodenje konja, ko konj hodi skupaj z njim. S podpiranjem razumevanja konjeve komunikacije lahko vodnik konja lažje zagotavlja dobro počutje vseh vključenih v terapijo.
· Vzdrževanje psihičnega in telesnega zdravja terapevtskega konja. Obstajajo številne strategije ravnanja s konjem in priporočil glede okolja, v katerem konj biva, vse to lahko pomaga povečati dobro počutje terapevtskega konja. Najpomembnejša med njimi je izvajanje jasnega in doslednega dela, s čimer zagotovimo, da so dogodki v okolju za konja predvidljivi in nadzorovani, s tem pa zmanjšujemo stres, ki mu je konj podvržen. Pomembno je, da je terapevtski konj redno v delu in izpopolnjuje ter obnavlja svoje znanje, s čimer preprečimo nezaželeno vedenje in krepimo želeno. Ne smemo pa pozabiti, da delo za konja ni vse. Vedno moramo skrbeti, da konju omogočimo primerno okolje za počitek, socializacijo z drugimi konji ter sprostitev.
· Priprava terapevtskega konja na delo. Vzpostavitev natančno opredeljene delovne vloge za terapevtskega konja – na primer načrtovanje, kaj bo konj počel in kaj mora znati – nam pomaga pri določanju začetne pripravljenosti in primernosti konja za izvajanje hipoterapije. Ker terapevtski konj opravlja različne funkcije, odvisne od ciljev in metod terapevta, je težko standardizirati delovno vlogo terapevtskega konja. Konja bo za določene aktivnosti potrebno desenzibilizirati in ga navaditi na določen objekt ali vedenje pacienta ali pa ga naučiti, da postane odziven na napetost v telesnem položaju jahača.
Posebnosti pripravljalnega šolanja terapevtskega konja
· Za uporabo konja v terapevtske namene je potrebno le-tega navaditi na klančino, s pomočjo katere pacient konja zajaha in razjaha. Navajanje konja na klančino vključuje varno vodenje konja do klančine (lahko tudi drugačne pomoči za zajahanje – na primer s samostoječih stopnic, klopi, stola …) in nato popolnoma miren, uravnotežen in zanesljiv stoj, dokler jahač ne sede nanj. Med šolanjem vodimo konja brez jahača do klančine iz različnih smeri in ga izpostavimo vsem možnim dotikom po hrbtu, vratu, trebuhu, kjer se ga lahko dotakne sama klančnina ali kasneje pacient. Konja seznanimo tudi z drugimi možnimi pripomočki. s katerimi se bo ob klančini srečeval, kot so invalidski voziček, bergle, hojica; predstavimo mu tudi druge dejavnike, ki se lahko pripetijo med terapijo, na primer kriljenje pacienta z rokami, topotanje, kričanje … Pri navajanju konja na prihod h klančini si sprva lahko pomagamo tako, da postavimo na drugo stran klančine klop ali fizično oviro in konja pripeljemo med klančino in klop – tako postavimo konju optično in fizično mejo na drugi strani klančine, posledično se konj nauči stopiti čim bližje klančini in se ob njej ustaviti.
· Poleg prihoda h klančini in stanja v njeni bližini učimo terapevtskega konja korakanja v smeri nazaj in popravljanja položaja posameznih nog, s čimer lahko dosežemo pravilen in natančen stoj pri zajahanju in razjahanju.
· Najpomembnejši lastnosti terapevtskega konja sta neplašnost in sproščenost. Obe lastnosti sta odvisni od šolanja konja, konjevega temperamenta, zaupanja, pozornosti in vzgoje. Pri šolanju konja moramo doseči, da se konj odzove čim bolj sproščeno in se čim bolj samozavestno pusti voditi človeku. Duševno stabilen in sproščen konj pomeni bistveno višjo raven varnosti pri vsakdanjem delu, njegovo pozornost pa bo tako lažje ohranjati tudi pri terapijah. Konj velja za sproščenega, če se zadane naloge loti pozorno, a vseeno mirno in poslušno ter z jasno prepoznavno pripravljenostjo za delo. Vedeti moramo, da mirnost ne pomeni zatreti konjevega naravnega instinkta za pobeg, temveč skozi zaupanje v človeka, spoštovanje in poslušnost krepiti konjev notranji mir. Da bi dobili čim bolj neplašnega in neustrašnega konja za terapijo, ga moramo seznaniti z mnogo neznanimi rečmi, pomagamo pa si lahko z naslednjimi nalogami:
Ø vodenje skozi koridorje, postavljene s pomočjo talnih drogov, sodov ali stožcev;
Ø hoja po plastični ponjavi, ki jo pogrnemo po tleh, kasneje pa jo lahko nadenemo konju čez hrbet;
Ø pristop k dežniku ali veliki žogi, ko je ta na tleh ali v človekovi roki;
Ø bližina drugih živali;
Ø odsevi ogledal in svetlobnih lis na tleh ter
Ø seznanjanje z vsemi možnimi zvoki, ki jih bo konj lahko slišal med terapijami in dotiki po celotnem telesu.
Dobro izučen terapevtski konj zna obdržati enakomeren tempo gibanja, zna najti ravnotežje tudi pod negotovim jahačem, vedno in takoj reagira na ukaze vodnika in jih upošteva ter ostane miren in neodziven na reakcije pacientov, ki so velikokrat lahko nezavedne in nenadzorovane.
Lina Lauko
Izvzeto iz Priročnika za vodnika konja pri hipoterapevtskem jahanju, napisanega v projektu ŠIPK, avtorji: Goran Vukovič, Borut Werber, Ana Lambić, Živa Šefman, Matija Jerin, Tilen Medved, Tilen Breznikar, Nikita Polner, Lina Lauko, Metka Podobnik, Ana Šabec, Pia Cerkovnik, Špela Ramšak, Miha Marič. Program sofinancirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.