V Sloveniji mrgoli takšnih in drugačnih jahalnih šol, društev, klubov ali zasebnikov, kjer ponujajo kot storitev učenje jahanja. Le redko kdo pa ponuja tudi lonžiranje jahača, še redkeje pa sistematično učenje lonžiranja konja. Lonžiranje je zelo pomemben uvodni in sestavni del treninga tako konja kot jahača.
Veliko jahačev in novopečenih lastnikov konj se poslužuje prav lonžiranja kot oblike treninga. Napake, ki se pogosto delajo med lonžiranjem, zaradi pomanjkanja primernega znanja lahko pripeljejo do slabih gibalnih vzorcev konj ali celo do akutnih oziroma kroničnih poškodb, najpogosteje nog. Zato je pomembno, da pridobimo tako teoretično kot praktično znanje, kako se lonžiranje izvaja pravilno.
Namen lonžiranja ni samo učenje komunikacije
Lonžiranje je način treninga konja, ko konj teče po krožnici, pripet na en konec dolge vrvi – lonže. Drugi konec vrvi drži oseba, ki konja lonžira. V uvajanju konja seznanimo z osnovnimi dejstvi na lonži, kot so lonža, bič, glas in telesna govorica (mimika, premikanje) in postavitev v prostoru. Z uporabo teh dejstev in primernim odzivanjem na konjeve reakcije lahko vzpostavimo čudovito govorico, ki omogoča komunikacijo med dvema tako različnima vrstama. To je zelo pomemben, dragocen postopek, ki ključno vpliva na celo konjevo življenje in tudi na njegove lastnosti, kot so razumevanje, zaupanje v človeka, občutljivost na dejstva, zdravje, fizična in psihična stabilnost. Preko lonžiranja konju pomagamo, da razume in poveže tudi jahačeva dejstva. Beseda lonžiranje izhaja verjetno iz francoske besede allonger, ki pomeni "podaljšati", ali latinske besede longa, kar pomeni "dolgo". V obeh primerih korenska beseda poudarja podaljševanje in raztezanje, kar je poleg izenačevanja asimetrij tudi glavni namen oziroma učinek te oblike treninga. Lonžiranje nikakor ni sredstvo, da konju na »varen« način odvedemo viške energije, čeprav se to vzporedno tudi dogaja. Tisti, ki konja žene v neskončnih krogih, dokler ni popolnoma preznojen in preutrujen, da bi kakorkoli lahko izražal samega sebe, je zelo narobe razumel koncept lonžiranja. Med lonžiranjem moramo neprestano slediti konjevemu izrazu na obrazu, opazovati njegovo ravnotežje in z interakcijo naših dejstev popravljati njegovo držo. Pravilno lonžiranje je zelo dragoceno za korekcijo slabih vedenjskih in gibalnih vzorcev ali rehabilitacijo konja po poškodbi.
Tudi jahači bi se morali redno lonžirati
Ne govorimo o tekanju v krogu, temveč o jahanju dobro treniranih in uravnoteženih konj na krožnici pod budnim očesom izkušenega učitelja jahanja. Vsi jahači začetniki bi morali opraviti precej več ur na lonži (kot je to v praksi) z namenom, da se dobro naučijo osnov jahanja oziroma komunikacije s konjem preko sproščenega sedišča in neodvisnih, subtilnih dejstev. Izkušeni jahači pa bi se morali pogosteje posluževati korekcijskih lonžirnih ur zato, da bi lahko dodatno izpopolnili že pridobljene jahalne veščine ali popravljali napake, ki nastanejo med samostojnim jahanjem oziroma jahanjem mladih ali neuravnoteženih konj. Ko je konj pripet na lonžo, jahaču ni potrebno skrbeti za smer gibanja, zato lahko svojo pozornost z rok in vajeti preusmeri na druge dele telesa ter se tako lažje zave napetosti v svojem telesu ali napak, ki jih nezavedno dela.
Pri lonžiranju konj se pogosto dogajajo napake
Najbolj pogoste napake pri lonžiranju konj so nepravilna uporaba pripomočkov za lonžiranje (npr. prekratko vpet konj v stranske vajeti), premalo odmorov, preredko menjavanje smeri, predolgo lonžiranje in nezavedna sporočila – navodila, ki jih konju oddajamo s svojim telesom. Lonžiramo lahko na različne načine. Dober je vsak način, ki pomaga konju do boljšega ravnotežja ter boljše drže in ne povzroča poškodb ali preveč omejenega gibanja. Načini se razlikujejo predvsem v uporabi opreme, ki bolj ali manj vpliva na to, kako se konj giba.
Opremo za lonžiranje izberemo pazljivo
Za lonžiranje konja lahko uporabljamo hlevsko uzdo (oglavnik), uzdo z brzdo, kaveson ali drugo lonžirno uzdo, ki deluje na nosni predel. Izbiro običajno določajo lastnosti in izšolanost konja ter trenutno stanje, vendar bi se morali pogosteje posluževati opreme, ki ne deluje neposredno na občutljiva konjeva usta, vsaj dokler konj ne osvoji koncepta popuščanja na pritisk. Za mladega konja, ki se uči popuščati na pritisk brzde v ustih, je nujen postopen prehod od lonžirne uzde na uzdo z brzdo. Slednje se najbolj varno zgodi v lonžirnem prostoru, preden bo odprto jahališče predstavljalo dodaten izziv. Za dneve, ko vemo, da je konj poln energije, pa bo oprema brez brzde gotovo boljša izbira in bo bolje ohranila občutljivost konjevih ust. Če lonžiramo na velikem prostoru oziroma jahalne površine ne omejuje ograja ali zid, potem morate izbrati različico, ki vam bo najbolj uspešno pomagala zadržati vašega konja na krožnici v primeru, da se prestraši ali želi oditi. Saj ne želite, da bi mu to prešlo v navado. Za lonžiranje konja lahko opremimo tudi z lonžirnim pasom (z ali brez podloge) ali sedlom, če je trening sestavljen in je lonžiranje sproščanje ter ogrevanje pred jahanjem. Na trgu konjeniške opreme je zelo pestra ponudba pripomočkov za lonžiranje, kot so stranske vajeti, chambon, sistem pessoa itd. Več o tem v naslednjem članku.
Pomembno je, kako tesno zaprete sedelni oziroma lonžirni pas!
Med lonžiranjem je sedelni pas ali lonžirni pas lahko za luknjo ali dve bolj popuščen kot med jahanjem, saj je brez jahača manj verjetno, da bi se sedlo premaknilo z mesta. Manj zatisnjen pas pomeni za konja boljšo prekrvavitev mišic in lažje premikanje prsnega koša med dihanjem. Za te dve luknji vam bo vaš konj hvaležen, še posebno v vročih poletnih dneh.
Med lonžiranjem primerno zaščitite konja
Med lonžiranjem lahko pride do hudih poškodb konja, zato moramo poskrbeti za primerno zaščito. Pri tem naslovimo tri področja: zaščitno opremo konja, podlago, na kateri lonžiramo, in ograjo. Zaščitna oprema zajema predvsem ščitnike za noge (ščitniki, bandaže, zvonci). Ščitniki ter zvonci morajo biti dovolj veliki, da ne tiščijo in motijo prekrvavitve nog, a ne preveliki, da se ne premikajo in konja ožulijo. Bandaže morajo biti tako povite, da ne motijo prekrvavitve (uporaba podlog). V vročih dneh še posebno razmislite o njihovi uporabi, saj preveč segrevajo noge in ovirajo propriorecepcijo konja. Ograja mora biti dobro vidna in primerno vzdrževana. Notranjost mora biti gladka in ne sme vsebovati delov, na katere bi se konj ali del njegove opreme zataknil. Lahko je tudi postavljena pod kotom s podlago, večjim od 90 °, z zgornjim delom, nagnjenim zunaj krožnice, vendar se pri takšni ograji včasih dogaja, da konji mislijo, da lahko izpeljejo večji krog, kot ga sicer lahko, in se tako nastopijo na spodnji del ograje. Zato pa je priporočljivo spodnji del, cca. 40–60 cm višine, zapolniti z deskami ali drugim polnilom, ki preprečuje, da bi se konj s katero od svojih nog zataknil. Če imate prostor za lonžiranje ograjen le z električnim pastirjem, potem lonžirajte vsaj 1–2 metra stran od ograje, v času lonžiranja pa izklopite električni tok. Pogost vzrok za poškodbe konj med lonžiranjem je tudi neprimerna podlaga, po kateri teče konj. Neprimerna je podlaga, ki je pretrda, ki se preveč ugreza ali drsi. Tako kot jahališče je potrebno lonžirne prostore tudi branati oziroma ravnati, drugače lahko kmalu nastane krožni kanal in trd center kroga s predeli, ki se vmes ugrezajo, kar lahko hitro povzroči poškodbe tetiv.
Gibanje po krožnici konju ni naravno
Zdrav konj se v naravi nikoli ne giba v krogih, še manj pa previt v eno ali drugo stran, saj si je to zanj izmislil človek. Na krožnici konj visi navznoter. Manj kot je konj uravnotežen in manj kot je sposoben previjanja, bolj visi v notranjost kroga, podobno kot motorist v ovinku. Slednje se jasno vidi, če stojimo zunaj kroga in opazujemo konja od zadaj ali spredaj. Predstavljamo si premico, ki poteka skozi konjevo telo in opazujemo, kakšen kot tvori s podlago. Tako ugotovimo, kako dobro je njegovo ravnotežje. Če konj močno visi navznoter, to pomeni večjo obremenitev zunanjega dela notranjih nog in notranjega dela zunanjih nog, predvsem na področju sklepov in mest, kjer se pripenjajo tetive. Zato so na lonži še toliko bolj pomembni odmori, pogosto menjavanje smeri in hodov.
Alja Kisilak, inštruktorica jahanja, univ. dipl. ing. zootehnike