Gregorjev dedek je imel kmetijo z govedom, hkrati pa je bil tudi blejski fijaker. Gregor je imel od svojega sedmega leta doma živali: morske prašičke, zajce, koze, konje pa so prodali, ko je dedek ostarel. Gregor je čez nekaj časa odkupil nazaj zadnjo dedkovo kobilo, mešanko med kasačem in hladnokrvnim konjem – Lelo. Bila je breja s križancem med holštajncem in arabskim konjem. Njegova naslednja kobila je bila križanka med angleško kobilo in arabskim
žrebcem, ki jo je pripuščal pod polnokrvnega arabca El Dahro in tako je Gregor počasi prihajal v stik z arabskimi konji, ki so mu bili vedno najbolj všeč.
Arabski konji očarajo srce
»Moje prvo žrebe, ki je bilo pretežno arabske krvi, je bil Vezir, ki sem ga kasneje prodal, od mojega kupca pa je prišel h Kim Hočevar, ki je z njim nekaj let tekmovala v distančnem jahanju,« je povedal Gregor. A vendar – od kod navdušenje ravno nad arabskimi konji? »Ko sem bil najstnik, je v moje roke prišel koledar fotografinje Gabrielle Boiselle, na katerem so bili sami arabski konji. Rekel sem si, da bom nekoč imel prav takega konja. Privlačili so me lepota, glamuroznost, inteligenca, nežnost v očeh in mističnost teh konj,« pravi Gregor Pintar, ki pravi , da so arabski konji bolj inteligentni od večine drugih konj, kar naj bi dokazale raziskave, kjer so formirali 100 čred s predstavniki konj različnih pasem – v 96 čredah je postala vodilna arabska kobila. Poleg tega pa Gregor pravi, da je to tudi logično, če pogledamo v zgodovino: arabski beduini so potrebovali bistre konje in bolj kot žrebce so cenili kobile, ki so jih uporabljali za roparske in vojaške pohode, saj so bile bolj mirne, zveste in tihe ter so jih lažje obvladovali. Bili so tesno povezani z njimi, značajsko slabe pa so izločali, kar je pomenilo, da so pasmo nadaljevali najboljši potomci. Ker je pasma arabskih konj stara, se je to dogajalo veliko prej kot pri drugih pasmah, lastnost pa je precej bolj utrjena: »Že iz časov starega Egipta so ohranjene freske konj s konkavnim profilom glave,« razloži Gregor Pintar. Dandanes obstajajo tudi znanstveni dokazi, da je izvorni tip konja isti tako za težje zahodnoevropske pasme konj kot tudi za pra-polnokrvne konje arabskega polotoka. Le ti so se razvili v puščavski tip s postopnim izginjanjem tunder in s pojavom sušnih puščavskih območij, medtem ko se je na severu začel razvijati težji gozdni tip konj. Če torej povzamemo ugotovitve raziskovalcev arabskih konj, najplemenitejši in najboljši arabski konji, ki predstavljajo pojem polnokrvnosti, izvirajo prav iz osrčja arabskega polotoka, natančneje iz puščave Nefud, ki je del planote Nejd, ta pa leži v severozahodnem delu današnje Savdske Arabije.
V kasnejših obdobjih so čistokrvni konji preko nakupovalnih ekspedicij tujcev našli domove na drugih koncih sveta, predvsem v Evropi in nato tudi v Ameriki.
V Evropo je večina arabskih konj v 19. in v začetku 20. stoletja prišla preko Sirije in Turčije.
Danes so arabski konji razširjeni po vsem svetu, nam je povedal Gregor, ki je prava enciklopedija znanja o arabskih konjih.
Razvoj globalne reje polnokrvnih arabskih konj in glavne značilnosti pasme
V preteklem stoletju so globalno rejo polnokrvnih arabskih konj najbolj zaznamovali večji rejski centri, ki so konje vzrejali v skladu s svojimi rejskimi cilji. Večina teh rejskih centrov je oblikovala svoj tip konj tako po eksterierju kot tudi po delovnih sposobnostih. Najbolj znani centri so bili Janow Podlaski in Michalow na Poljskem, Tersk v Rusiji, Crabbet Park v Angliji, Pompadour v Franciji, El Zahraa v Egiptu in državne vojaške kobilarne v Španiji.
»Pasmo najmočneje zaznamujeta dve značilnosti, izrazita, izredno plemenita glava in pokončno nošen rep. Brez teh dveh glavnih značilnosti konj nima pravega tipa, ki je pri arabskem konju tako zelo pomemben. Tip in dobra formiranost konja sta bistvena, če manjka ena od obeh značilnosti, ni pravega arabskega konja, medtem ko konjeva karizma doda tipu še dodaten pomen in vrednost. In prav karizma in nek poseben ponos sta še posebno opazni značilnosti najplemenitejših arabskih konj, to pa jih dela tako enkratne in skoraj mistične.
Arabec je konj posebno nežnega, čutnega značaja, je radoveden in željan stika in bližine, ob vsem tem pa je izredno inteligenten,« pravi Gregor Pintar. Žrebci naj bi bili polni energije in ognjenega temperamenta, pa vendar zelo obvladljivi in vodljivi. Pasma je prav tako znana po svojem pogumu in srčnosti in nežni, vendar čvrsti konstituciji ter veliki vzdržljivosti.
Razvoj njegove reje
Prve polnokrvne kobile je kupil leta 2000 v Nemčiji. V reviji Araber Journal, ki je izhajala v Nemčiji, je našel oglas in se ogrel za kobilo v njem. To je bila kobila ruskega porekla Narodnaja.
Gregor se je torej odpravil v Nemčijo v kobilarno Fischer, ki je vzgajala arabske konje pretežno ruskega porekla in tam kupil Narodnajo, Piruno in Navarro. Navarro je kmalu prodal, Piruna in Narodnaja pa sta postali začetnici njegove reje. Narodnajo je kasneje prodal v Višnjico na Hrvaškem, Piruno pa je imel lepo število let – danes je stara 23 let in je pri Karin Kranjc, slovenski tekmovalki v distančnem jahanju. Piruna je babica njenega uspešnega tekmovalnega konja Gazala Z, o katerem smo v reviji že večkrat pisali.
Piruna je bila torej začetnica Pintarjeve reje. Druge tri kobile, na katerih sloni njegova reja, pa so Jaribah, ki je lani poginila, kobila ruskega porekla Yosraya, ki je s 25 leti ponovno breja z vrhunskim poljskim žrebcem Albedom, in Tarissia B, ki je začetnica njegove egipčanske linije.
Specifična reja
Gregor pravi, da v zadnjem času vzrejajo arabske konje v glavnem glede na poreklo v prvi in drugi generaciji in videz pri razstavnih linijah, premalo pa upoštevajo konjev značaj. »Reja je postala zelo specifična, saj v nekaterih vidikih meji že na fanatizem – pri reji arabskih konj je vedno veliko strasti, a včasih ni usmerjena v pravo smer,« pravi Gregor Pintar. Sam pravi, da je zanj še vedno najbolj pomembno, da so konji dobrega značaja, da so uporabni za različne discipline in seveda tudi, da so lepi. Ne mara ekstremov, pretirano konkavnega profila glave in predolgega vratu, ali konj s slabimi nogami, čeprav so sicer čudoviti. O arabskih konjih veliko bere, se izobražuje v tujini, obiskuje mednarodne razstave in druge rejce, pri čemer se veliko nauči. Videl je že ogromno rejskih centrov, razstav, hlevov, preučil veliko rodovnikov. Kaj in kako bo pripuščal, je odgovornost rejca, in prav je, da jo prevzame. »Seveda moraš tudi pri reji delati kompromise, a ne na račun zdravja konj. Moj cilj je splošno uporaben arabski konj z dobrim temperamentom (ki ga ne smemo zamenjevati za živčnost), dobrim značajem, prijazen do ljudi, s katerim je lahko rokovati, s plemenito, a ne preveč ščukasto glavo, zdravimi nogami in dobrim fundamentom ter ne pretirano dolgim vratom. Vratovi v sodobni reji razstavnih arabskih konj so predolgi, zato konji niso več uravnoteženi. Sam imam raje nekoliko krajši, a pravilno nasajen in formiran vrat. Konj mora imeti tipične arabske poteze – kvadraten okvir, pokončno nošen rep, velike plemenite temne oči, tipično silhueto arabskega konja. Vsak osebek mora izražati plemenitost,« razloži Gregor Pintar. Včasih so v njihovem hlevu prirejali dneve odprtih vrat in ko so družine prišle pogledat konje, so se velikokrat čudile, kakšni so arabski konji, saj so imeli v mislih, da so to majhni in živčni konji in ko so videli, da je v resnici precej drugače, so bili presenečeni.
»Pri arabskih konjih je vse potencirano – zelo so senzibilni in temperamentni – a če znamo ta njihov temperament pravilno usmeriti, so zlati – zvesti, ubogljivi, vodljivi. Pri njih sila ne deluje, z njimi je treba delati s pametjo in občutkom,« pravi Gregor Pintar. Nekatere linije so po njegovem mnenju nekoliko bolj zahtevne, in so res bolj primerne za poznavalce. Gregor, ki je včasih tudi šolal pse in bil marker, pravi, da je pomemben občutek za konje, podobno kot občutek za pse. Svojih konj noče prodati neprimernim kupcem in jih, če je potrebno vzame tudi nazaj. »Ljudje se morajo osvoboditi prevelikega ega,« je prepričan. Sam želi v svoje konje vnesti kri starih linij, ki počasi izginjajo.
Odlični družabniki
Arabski konji so zelo vzdržljivi, primerni za jahanje daljših distanc, zato jih uporabljajo predvsem v jahanju na daljše razdalje. Njihov organizem je izredno prilagodljiv, tako da lahko preživijo v ekstremnih pogojih. »Na razdaljah do 100 kilometrov ni bistvenih razlik med konji različnih pasem, na daljših distancah pa absolutno dominirajo arabski konji, sploh na puščavskih dirkah. Na 160 kilometrov dolgi puščavski dirki imajo najboljši konji povprečen čas že nad 23 kilometrov na uro,« pravi Gregor Pintar. Arabske konje množično uporabljajo kot družabnike, so družinski člani, na Madžarskem jih uporabljajo kot paradne konje v četverovpregi, odlični so tudi v dresurnem in vesternskem jahanju, najdemo jih tudi v parkurju. Gregor ima doma na Bledu dva plemenska žrebca, dva ima v najemu, v Italiji pa je njegov nadvse uspešen žrebec Jamil ibn Shaklan P, ki ima odlične uspehe na razstavah v tujini. Ima odlično gibanje in je do sedaj edini slovenski konj, ki je bil predstavljen na svetovnem prvenstvu v Parizu, kjer je leta 2018 v kategoriji seniorskih žrebcev dosegel izreden uspeh z osvojenimi 136,25 točkami. Zdaj je star 10 let. Doma ima še 14-letnega postrvjega sivca Rashida, ki je dal že ogromno odličnih potomcev, zdaj pa že tri leta plemeni pri Gregorju, ki se na leto odloči za pripust od treh do petih kobil. Pred kratkim je prevzel konje iz reje Guasimo Stud iz Italije, saj je lastnik umrl. Skupaj s prijateljem Matejem je sprejel 20 vrhunskih egipčanskih konj, ki so bili v precej slabem stanju. Ko si bodo opomogli, bodo šle kobile v prodajo, nekatere pa bo tudi obdržal. V njegovi čredi je trenutno 10 odraslih kobil, štiri so iz egipčanske linije, šest pa je kobil drugih linij – izvorno ruskega ali poljskega porekla.
Gregor pravi, da večinoma proda že mlade konje in kobile, včasih pa tudi starejše, odvisno od povpraševanja. Kastrat iz njegove reje Pianist P je v Italiji zelo uspešen v distančnem jahanju. Sicer je za arabske konje značilno, da so odporni in da imajo dobra, trda kopita, ki jih Gregor tudi sam obrezuje. Njegovi konji so večinoma bosi. Večino časa preživijo na pašniku, kjer so od pomladi do jeseni, tako podnevi in ponoči. Pozimi imajo pred hlevom prostorne izpuste, kobile pa gredo lahko ponoči tudi v hlev. »Izpusti so iz grobega peska in povaljani, ker je to dobro za kopita, da se utrdijo,« pravi Gregor.
Svojim konjem nudi celostno obravnavo – poleg kakovostne hrane, ki temelji na paši, tudi redno osteopatsko obravnavo in veterinarsko oskrbo. »H konju pristopamo kot k celostnemu organizmu s čustvenimi, socialnimi in fiziološkimi potrebami, ki morajo biti čim boljše zadovoljene, kolikor je to pri reji domačih konj možno. Želim, da so moji konji socializirani, posebej žrebci, česar se učijo skozi vsakodnevno rokovanje z njimi. Žrebeta že zgodaj skupaj z mamami nalagamo na prikolico, ko jih peljemo na pašnik. Tako dobijo pozitivne izkušnje, zgodaj jim začnemo spodrezovati kopita in jih tako spontano navajamo na osnove dela z njimi. Treba je uporabljati pamet, sploh v teh časih, ko se zdi, da ljudje prevečkrat izgubljajo razsodnost, sploh v odnosu do živali,« pravi Gregor Pintar. Ves čas se uči, iz vsake tehnike ali pristopa vzame tisto, v čemer se najde in iz česar lahko potegne kaj dobrega. Čeprav je kot otrok veliko časa preživel tudi v sedlu, je zadnja leta to dejavnost opustil, zdaj pa pravi, da bo ponovno začel jahati. Vzel bo konja, ga zasedlal in se odpravil na teren, kjer se odpočije tako telo kot duša.
Njegova duša je kot sapa, ki pihlja preko peščin;
naj se še tako trudiš, ujel je ne boš.
Raje se za trenutek ustavi in ji prisluhni,
vstopila bo v tvoje srce in ujela tvojo dušo.
Arabski pregovor
Manca Mirnik
Foto: Manca Mirnik in arhiv Gregorja Pintarja