Na neki točki se bo konj še umikal oziroma boril proti temu, ob ponavljanju neugodja ali bolečine pa se bo sčasoma lahko nehal odzivati, tudi če se bodo pritiski, neudobje ali bolečina stopnjevali.
Kako lahko ljudje konja privedemo do te točke? Pogosto povsem nevede in nehote, po principu »zavrete žabe«. Veste, da če damo žabo v hladno vodo in jo počasi segrevamo, se žaba prilagodi počasni spremembi in niti ne zazna spremembe v temperaturi? Enako se zgodi konju, če postopoma in vedno znova povečujemo pritisk, ko nekaj želimo od njega.
Otopelost in neodzivnost
Ob postopnem stopnjevanju pritiska oziroma neudobja se konji navajajo na neudobje in se mu prilagodijo. Čez čas postanejo neodzivni na vse subtilnejše dotike, saj se navadijo na grobe dotike in bolečino. Če se konj ne odzove, kot želimo, in povečamo pritisk ter ob neodzivu še povečamo pritisk in tako naprej, ga bomo kmalu desenzibilizirali. Če konja želimo desenzibilizirati, na primer na nenavadne predmete – da se ob srečanju z njimi ne bo plašil, je to pravi način. Če pa ga desenzibiliziramo na naša dejstva, bomo imeli kmalu težave z neodzivnostjo našega konja. Ste se kdaj srečali s konjem, ki ni šel naprej, čeprav ste ga pognali in ste morali okrepiti dejstva nog ali ga poganjati še z drugimi pomagali, da se je premaknil? Tak konj je desenzibiliziran oziroma otopel. Odziven konj bo šel naprej, če bo le vedel smer in kako hitro želimo, da se premika. Konj se odzove na muho, ki pristane na njem, torej se bo odzval tudi na naše subtilne znake, če le ni otopel. Otopi pa s postopnim povečevanjem pritiska oziroma neugodja ter s stalnim izpostavljanjem neudobju in bolečini ter neupoštevanju njegovih znakov, da mu je neudobno oziroma da čuti bolečino.
»Konja lahko nežno motiviramo kot muha ali ga kuhamo kot žabo.«
Nepozornost na konjev odziv in njegove znake neugodja
Martin Black pravi, da se pot k otopelosti konja začne z našo nepozornostjo do konja in s tem, da ga užalimo. Kot primer navaja uzdanje konja, ko smo tako osredotočeni na trenutno opravilo, da ne opazimo ničesar drugega. Naš fokus je na primer na tem, da bomo konju vstavili v usta brzdo in pri tem ne opazimo, da ga morda z jermenčkom drezamo v oko. Konj se umika neugodju na očesu, mi pa ga, ker nismo opazili, da ga drezamo, označimo za neposlušnega, ker mislimo, da se umika brzdi, in vztrajamo z našim početjem. Če bomo pozorni na takšne majhne znake konja, s katerimi nam sporoča, da nekaj ni v redu in prenehali s početjem, ki mu povzroča neugodje, bomo naredili že veliko za to, da nam bo konj bolj zaupal in bomo zgradili boljši odnos, v katerem bo rad sodeloval in se odzival na naše znake.
Bolj očitni znaki konja, da mu povzročamo neugodje, psihično ali fizično, so povezani s tem, da konj beži od nas. Lahko odskakuje od nas, ko želimo nekaj narediti, dviguje glavo, ko ga želimo zauzdati, se nam ne pusti ujeti in podobno. Lahko pa se odziva tudi z agresijo. Pri takih vedenjih moramo postati resnično pozorni na to, kaj nam konj s tem sporoča, kakšno neugodje mu povzročamo in ga odstraniti. S tem bomo poskrbeli za konjevo olajšanje in ustvarili priložnost za dobro sodelovanje. V nasprotnem primeru bo konj vse bolj toleriral neugodje in postajal vse bolj otopel. V najslabšem primeru pa se bo čisto odklopil od dogajanja okrog njega in zgolj avtomatično deloval. Ste kdaj videli konja s steklenim in motnim pogledom? Tak konj je nehal sporočati, da ga nekaj boli, saj so bila njegova sporočila vedno preslišana. Njegov duh je zlomljen, sprijaznil se je z bolečino in se čisto odklopil.
Odziv na subtilne znake
Konji naravno stremijo k iskanju udobja, zato ga vedno, ko se odzove na naše znake, nagradimo s popuščanjem pritiska. Tako se bo konj naučil, da lahko z nami sodeluje v udobju in bo motiviran za vedenje, ki ga privede do udobja. Ko želimo nekaj novega od konja, stremimo k njegovemu odzivu in takoj nagradimo njegov odziv s popuščanjem pritiska. Ne zahtevajmo točno določenega odziva, le odziv. Če se konj odzove drugače, kot smo želeli, ne krivimo za to konja, saj nas očitno ni razumel oziroma naši znaki niso bili dovolj jasni. Raje se vprašajmo, kaj moramo narediti drugače, da nas bo razumel. Ključ uspeha v sodelovanju s konjem je, da se sprašujemo, kaj smo mi naredili narobe oziroma nerazumljivo konju ter kaj moramo spremeniti, da nas bo konj razumel. Pri tem moramo ostajati dosledni, torej da naši znaki vedno pomenijo enako, saj drugače konja zmedemo.
Če konj še ni sposoben slediti našemu gibanju, je zmeden, nas ne razume in podobno, se mi prilagodimo njegovemu gibanju, njegovim zmožnostim in pojdimo z njegovim gibanjem, dokler ne bo on sposoben slediti našemu. Ne glede na to, ali gre za mladega in neizkušenega konja, ki je negotov, ali za izkušenega konja. Če je konj napet in nesproščen, moramo najprej delati na tem, da se konj počuti dovolj varnega in gotovega z nami, da se lahko sprosti. Šele nato se lahko delo začne.
Ravno tako pa komunikacija med jahačem in konjem ne poteka dobro, če je nesproščen jahač, saj konj čuti njegovo napetost v telesu in se odziva nanjo, postaja napet, tog in nesproščen. V tem primeru se mora jahač najprej sprostiti, da lahko s komunikacijo, ki ni obarvana s togostjo, sploh začneta.
In kdaj lahko rečemo, da se konj odziva na subtilne znake in da je komunikacija med jahačem in konjem uspešna? Ko se konj na jahačeva dejstva odziva brez odpora, na najmanjše znake – na majhen pritisk noge, na droben premik roke in je pozoren na vsako spremembo v telesu jahača. Konj pa se mehko odziva, če z našim delovanjem ne vzbujamo odpora v njem. Bolj kot smo mi senzitivni, vsakič ko se dotaknemo konja oziroma smo v stiku z njim, bolj je lahko konj senzibilen in odziven na naše znake.
Jahanje lahko primerjamo s plesom plesnega para: če plesalec varno, dobro in pozorno vodi, se plesalka lahko sprosti in prepusti njegovemu vodenju ter se odziva na najmanjše znake. Tako lahko tudi plesalec vodi le z majhnimi, subtilnimi znaki.
Bolj kot lahko vidimo stvari s konjeve perspektive, bolje lahko razumemo, kaj konj čuti in tako bolje prilagodimo naše delovanje konjevemu ter dosegamo boljše sodelovanje z njim in posledično boljše rezultate. Torej, opazujte vašega konja in kako se odziva na vas. Povedal vam bo, če morate v vašem vedenju in delovanju kaj spremeniti.
»Konj je tisti, ki pokaže, kakšne so jahačeve spretnosti.«
Mag. Karin Bojc