To je dejstvo, ki ga je konjeniška tradicija nekje na poti povsem pozabila, saj večina konj svoj čas preživlja zaprta v majhnem prostoru, z omejeno možnostjo svobodnega gibanja in druženja.
Zanimivo je, da večina ljubiteljev konj jemlje za povsem samoumevno, da konji sodijo v hlev. Gre za tradicijo, ki je tako ukoreninjena v konjeništvu, da se zdi, kot da so konji pač narejeni za življenje v zaprtem prostoru. Kljub temu, da smo ljudje z namensko vzrejo konje močno spremenili, je konj še vedno konj – njegove osnovne potrebe ostajajo nespremenjene.
Konjeva narava
Prav vsak vidik konjeve anatomije in fiziologije odraža dejstvo, da gre za žival, ki je narejena za bivanje na odprtem. Njegovo telo se lahko pohvali s številnimi mehanizmi za varčevanje z energijo, ki konju omogočajo izjemne hitrosti in dobro vzdržljivost. S pomočjo vezivnega tkiva, kot so ligamenti in tetive, konj izjemno dobro izkorišča možnost elastične energije. Energetsko učinkovito gibanje se je razvilo kot odgovor na dejstvo, da večji del konjeve prehrane sestavlja nizkoenergetska hrana. Za zadovoljevanje potreb po energiji mora torej konj v naravi vsak dan prehoditi velike razdalje, da popase dovoljšnjo količino krme. Ker je posamezna žival na odprtih planjavah izjemno ranljiva, se konji v naravi združujejo v črede, ki poskrbijo za varnost in zadovoljevanje socialnih potreb. Trije glavni vidiki, ki zaznamujejo konja kot žival, so torej velika količina gibanja, hranjenje po malem ves dan in čredno življenje. Ko konja zapremo v boks, mu odvzamemo vse troje. Ko konja zapremo v boks, povečamo nivo stresa, zmotimo delovanje njegovih prebavil, preprečimo pravilno delovanje mehkih tkiv, kosti, sklepov in kopit in odpremo vrata za nastanek poškodb in neželenih razvad oziroma stereotipij.
Izpust za preprečevanje poškodb
Marsikateri lastnik konja izpust vidi kot neke vrste nagrado oziroma nekaj, kar koristi predvsem konjevi psihi. Kraj, kjer se konj lahko sprosti in si odpočije od zahtev jahača. To sicer drži, vendar pa izpusta ne smemo jemati kot luksuz ali privilegij, ki ga konju privoščimo občasno. Jahalni in predvsem tekmovalni konji se pogosto soočajo s poškodbami in patologijami. Natrgane tetive, obrabljeni sklepi, bolečine v hrbtu in s tem povezani veterinarski stroški so del vsakdanjika za mnoge tekmovalne jahače. Del vzroka za tako visoko pojavnost poškodb pri konjih brez dvoma tiči v premajhni količini gibanja. Vsa tkiva v konjevem telesu se odzivajo na zahteve, katerim so podvržena. Več kot se konj giba, močnejše bodo njegove tetive, mišice in kosti. Če se konj večino dneva preživi v gibanju, se telo na to odzove tako, da se okrepi. Če konj večino časa stoji pri miru, telo ne vidi nobene potrebe po okrepitvi, saj za stanje pri miru ni potrebna velika količina mišic ali močno vezivno tkivo. Če potem od konja, ki 23 ur stoji pri miru, zahtevamo eno uro napornega dela, ni čudno, da so poškodbe prej pravilo kot izjema. Tisti, ki konj ne vodijo v izpust, ker jih je strah poškodb, si ne delajo nikakršne usluge. Možnosti za poškodbe so namreč mnogo večje pri konjih, ki izpusta nimajo na voljo. To velja za vse konje, ne glede na pasmo, poklic in starost.
Pozitivni učinki svobodnega gibanja
Poleg tega, da svobodno gibanje krepi mišice, tetive in kosti, ima preživljanje časa v izpustu še mnogo drugih pozitivnih učinkov. Med drugim gibanje spodbuja pravilno delovanje kopitnega mehanizma, kar pripomore k hitrejši rasti in bolj zdravim kopitom. Preživljanje časa na odprtem je koristno za konjevo dihanje in zmanjšuje simptome dihalnih težav, poleg tega pa preprečuje njihov nastanek pri zdravih konjih. Če ima konj na voljo izpust, v katerem se lahko po malem pase, nenehen dotok hrane poskrbi za celo paleto pozitivnih učinkov. Hranjenje po malem zmanjšuje možnosti za nastanek želodčnih razjed in pripomore k blaženju simptomov že obstoječih razjed, zmanjšuje možnosti za nastanek kolik in poskrbi za bolj zdrave zobe. Gibanje po raznolikem terenu ne krepi le konjevih mišic, temveč pripomore tudi k boljšemu delovanju živčnega sistema. Izpust tako izboljšuje konjevo koordinacijo, kar se močno pozna kot izboljšana atletska sposobnost pri treningu. Če si konj izpust deli z drugimi konji, bodo zadovoljene tudi njegove potrebe po socializaciji, zmanjšan pa bo tudi nivo stresa. Zmanjševanje stresa je eden izmed bistvenih vidikov svobodnega gibanja in druženja z vrstniki. Sodeč po novejših raziskavah so sodobni konji močno obremenjeni s kroničnim stresom. To negativno vpliva na njihovo fizično in duševno zdravje, kaže pa se v težavah, kot so želodčne razjede, anksioznost, neželene razvade oziroma stereotipije in poslabšana sposobnost učenja. Karkoli zniža nivo stresa pri konjih, je neprecenljivo. Pred kratkim je bilo dokazano tudi, da so konji, ki čas preživljajo z vrstniki v razgibanem in zanimivem izpustu, mnogo bolj učljivi in hitreje napredujejo v treningu. Izpust torej zmanjšuje možnost poškodb in kolik, nastanek želodčnih razjed, pojav stereotipnih vedenj in dihalnih težav, povečuje konjevo učljivost, atletsko sposobnost, pripomore k bolj zdravim kopitom in zobem in še bi lahko naštevali. Če bi se na trgu nenadoma pojavila magična tableta s tolikimi pozitivnimi učinki, bi bili ljudje zanjo pripravljeni plačati vrtoglave vsote denarja. Ironično je to, da za vse to ne potrebujemo magične tablete. Konju je potrebno le omogočiti življenje, primerno za konja.
Kadar okoliščine niso idealne
V idealnem svetu naš konj živi na odprtem, razgibanem pašniku, ki si ga deli s svojimi najboljšimi prijatelji. Vendar pa ima redkokdo na voljo tako idealne okoliščine, zato je potrebno narediti najboljše iz tega, kar imamo. Če nimamo na voljo prostega hleva (»laufštale«), naj bo naš cilj ta, da konj več časa preživi zunaj kot v boksu. V izpustu postavimo zavetje s streho, kamor se konj lahko umakne ob slabem vremenu, nato pa konja postopoma navadimo na to, da je v boksu samo čez noč ali ob zelo slabih vremenskih razmerah. Če je izpust relativno majhen, obstaja velika možnost, da bomo imeli v mokrih mesecih težave z blatom. V del izpusta lahko nasujemo kamenje (kar bo imelo pozitiven učinek na konjeva kopita), del pa pustimo kot pašnik. Del brez kamenja nato ob slabem vremenu zapremo, da se pašnik ne spremeni v blato. Seno ponudimo na različnih koncih izpusta, da spodbudimo gibanje. Nikar ne pozabimo tudi na to, da mora imeti konj v izpustu na voljo tudi vodo. Za konja je idealno, če lahko čas preživlja z vrstniki, zato mu poskusimo najti družbo. Tako kot ljudje se tudi nekateri konji med seboj ne marajo, zato pozorno spremljajmo, kako se konji v izpustu med seboj razumejo. Manjši kot je izpust, bolj prijateljski morajo biti odnosi med konji. Če nikakor ne najdemo vrstnika, s katerim bi se naš konj razumel, poskusimo z ovco ali osličkom. Tako kot ljudje so tudi nekateri konji izbirčni pri tem, s kom se radi družijo, zato moramo to upoštevati. Če ima hlev, kjer imamo nastanjenega konja, na voljo le izpuste v velikosti boksa ali pa izpustov sploh nima na voljo, poiščimo drug hlev. Izpust je nujna potreba konj. Odsotnosti izpustov ne odtehtajo ogromna jahalnica, ogrevana garderoba ali avtomat za kavo. Če je konj resnično na prvem mestu, to dokažimo tako, da mu omogočimo takšno življenje, kot si ga zasluži. Brez izgovorov.
Boks brez strehe ne šteje kot izpust
Mnogi tekmovalni hlevi imajo na voljo izpuste, ki po velikosti spominjajo na konjev boks, s to izjemo, da nimajo strehe in žaganja po tleh. Tega nikakor ne moremo imenovati izpust, saj konj v premajhnem izpustu čas preživlja tako, da stoji pri miru. Izpust mora biti dovolj velik, da se konj po njem lahko giba v vseh treh hodih. Manjši kot je izpust, manjše so možnosti, da se bo konj po njem gibal dovolj, da bi požel pozitivne učinke preživljanja časa na odprtem. Premajhen in dolgočasen izpust ne nudi zadostne duševne stimulacije. Če ima naš hlev na voljo le miniaturne izpuste, je čas za selitev.
Spremembe uvajajmo postopoma
Konjem v splošnem sicer ustreza bivanje na prostem, vendar je potrebno spremembe uvajati postopoma. Konji, ki so vajeni življenja v boksu, se morajo preživljanja časa v izpustu navaditi postopoma. Pretirano navdušenje nad svobodo, do katerega lahko pride, ko konja prvič spustimo v izpust, lahko privede do poškodbe, zato pri konjih, ki izpusta ne poznajo, začnimo z manjšim izpustom, ki ga postopoma povečujemo. Postopoma povečujemo tudi čas, ki ga konj preživi v izpustu. Nekateri konji so življenja v boksu tako navajeni, da postanejo po daljšem času v izpustu živčni. Včasih jim pri tem lahko pomaga, če je v izpustu na voljo hrana ali če imajo ob sebi vrstnika. Pri nekaterih konjih nam morda nikoli ne bo uspelo doseči, da bi ostali sproščeni v izpustu ves dan. Tudi to je potrebno upoštevati in temu prilagoditi urnik. Spet drugi konji so v izpustu povsem sproščeni, vendar se nikakor ne morejo navaditi na družbo. V tem primeru je bolje, da je konj sam in druge konje vidi v sosednjih izpustih. Ne pozabimo, da je bistvo izpusta povečevanje konjeve dobrobiti. Če postane izpust vir anksioznosti in na konja vpliva negativno, se posvetujmo z vedenjskim strokovnjakom, ki nam bo znal svetovati, kako se s težavo spopasti.
Katja Porenta, EEBW