Če želimo za konje dobro skrbeti, je to povezano s precejšnjimi stroški, vendar pa je sanacija poškodb, bolezni ali drugih težav s konji povezana še z veliko višjimi stroški kot preventiva. Zato je vredno nameniti našo pozornost preventivi in pravočasnemu ukrepanju.
Preventivno delovanje pa ni samo tisto, povezano s stroški, kot sta na primer ustrezen antiparazitski tretma in korektura zob, temveč se bomo danes dotaknili tistega dela preventivnega delovanja, ki vključuje predvsem znanje lastnikov in jahačev konj o njihovem vedenju ter pozornosti, ki jo namenite konjem. Če ste neizkušen lastnik ali jahač konja, boste ob opazovanju sprememb konjevega vedenja morda veterinarja poklicali večkrat, kot bi bilo potrebno (kot novopečeni starši preventivno raje prej peljejo otroka k zdravniku in se kdaj izkaže, da bi zadostovala malo bolj pozorna nega otroka na domu), saj le z izkušnjami pridobimo boljši občutek, kdaj je konjevo vedenje običajno, kdaj pa kaže na zdravstvene težave. Vendar pa je bolje večkrat preveriti zdravstveno stanje konja kot pa obžalovati, da nismo dovolj hitro nudili veterinarske pomoči.
Pogostejše zehanje je lahko znak kolike.
Pomembnost prepoznavanja vedenjskih znakov – primer iz prakse
V popoldanskem času je bil konj izpuščen v ogradi, se prosto sprehajal, pomulil kakšno bilko sena in užival na sončku. Vsaj tako je najprej kazalo. Jaz sem se čez čas pridružila, se usedla na ograjo in uživala v sproščeni energiji v družbi konj. Bila sem sproščena, a moja pozornost je vse večkrat uhajala h konju, ki se mi je zdel nenavadno miren in nezainteresiran za seno, zame ali karkoli drugega. Sicer konji tudi počivajo v stoje, sploh v takšnem prijetnem sončku to radi počno, a vseeno se mi je zdel nekam brezvoljen, kar je pri konjih lahko pokazatelj bolezenskega stanja. Postala sem bolj pozorna, šla do njega, ga skušala malo sprehoditi, a se mu kar »ni dalo«. Dobila sem občutek, da tudi rahlo pospešeno diha, čeprav počiva, kar je v meni prebudilo še dodaten sum, da nekaj ni v redu. Zato sem šla pogledat v njegov boks, kolikšno je bilo število iztrebljenih fig v dopoldanskem času – odstopanje v količini iztrebljenih fig ali spremenjena struktura fig (bolj trde ali bolj mehke kot običajno) nam lahko povesta, da ima konj morda prebavne težave. Bila sta dva kupa, nisem pa vedela, koliko jih je bilo v izpustu. Tako nisem bila kaj dosti bližje razjasnjenju o njegovem stanju. Izmerila sem mu še telesno temperaturo, ki je bila v mejah normale. Noben znak ni pretirano kazal na kaj resnega, razen apatičnosti konja in rahlo pospešenega dihanja, a nisem bila mirna. Sum mi je padel na prebavne težave (znakov, ki bi kazali na poškodbo ali kakšno drugo bolezensko stanje, ni bilo opaziti), čeprav ni bilo videti resnih znakov, sem raje ostala pri njem in ga malo sprehajala, kar je prvi ukrep, ki ga je dobro narediti, če sumite na prebavne težave. Nikamor se mu ni dalo, a drugih znakov ni kazal. Rekla sem si, da počakam in opazujem, kakšno bo njegovo vedenje čez čas in kako pogosto bo iztrebljal. Čas je mineval, zgodilo se ni nič. Vmes sva se sprehajala, pa počivala in spet ponovila vajo.
Popoldan se je že prevesil v večer, ko se je njegovo vedenje spremenilo. Tek ga je popolnoma minil in vse redkeje je iztrebljal, nato pa je začel kazati željo, da bi se ulegel. Če se konj želi le uleči in počivati, je to lahko čisto običajno konjevo vedenje in samo ležanje ne škodi konjevim morebitnim prebavnim težavam. Škodi pa mu valjanje, kar je lahko resen znak, da ima konj koliko (če se valja pogosteje kot običajno), ki ima lahko za posledico smrtni izid. Kar me je zaskrbelo še toliko bolj zaradi manjše dosegljivosti veterinarjev v tem poznem času v primeru potrebe po urgentni pomoči. Zdelo se mi je najbolje takoj urgirati. Klicala sem na vse možne telefonske številke in dobila dežurnega veterinarja, ki pa je bil v oddaljenem mestu in rekel, da lahko pride v uri in pol. Kar je lahko v primeru kolike že usodno. Minute so se mi vlekle v neskončnost, konjevo stanje pa slabšalo. Vse pogosteje je kopal z nogo po tleh in s tem nakazoval, da bi se rad ulegel oziroma povaljal. Tudi veterinar je rekel, da mu lahko dovolim, da se uleže, če bi rad počival, a ne da bi se valjal. Sem poskusila, a ni želel počivati, takoj je spet vstal in želel ponovno leči in se valjati, tako da mu nisem dovolila ter sem ga zopet peljala ven ter ga prepričevala, naj hodi. Veterinar je čez dobro uro in pol končno uspel priti in ga je sondiral – poseg, pri katerem se skozi konjevo nozdrv potisne cevko do želodca in skoznjo pretaka tekočino z zdravili in dodatki, s katerimi se skuša uravnotežiti delovanje črevesja. Po postopku je veterinar naročil, da naj še nekaj časa ostanem s konjem, ga izmenjaje in v presledkih sprehajam ter pustim, da počiva ter da bi moralo biti v redu. Tako sem še nekaj ur ostala z njim in stanje se je umirilo.
»Ta zgodba je poučen primer, kako pomembno je opazovati vedenje konj, saj v nekaterih primerih štejejo minute, da rešimo konjevo življenje in če v tem primeru ne bi prepoznala apatičnega vedenja konja kot nenavadnega in bi odšla domov, bi se kolika pojavila, ko me ne bi bilo zraven ter bi bila lahko usodna.«
Krtačenje je predvsem pomembno z vidika ugotavljanja sprememb v konjevem zdravstvenem stanju.
Preprečevanje bolezni, preventivno in pravočasno delovanje z opazovanjem vedenja konj
Pomemben del preventivnega delovanja za zdravje konj so preventivni tretmaji konj, nekaj smo jih našteli že zgoraj. Kot drugo je pomembno poznavanje osnovnih parametrov vitalnih funkcij v mejah normale (telesna temperatura med 37 in 38,5 stopinje Celzija, srčni utrip med 24 in 42 utripov na minuto, dihanje med 8 in 16 vdihov na minuto itd.) ter odstopanja od njih in s tem ugotavljanje znakov, ki kažejo na bolezenska oziroma poškodbena stanja. Vendar pa telesne temperature, srčnega utripa in drugih vitalnih funkcij ne merimo pri konjih vsak dan. Zato je zelo pomembno, da prepoznavamo vedenjske in vidne znake konj, ki nam pravočasno sporočijo, da ima konj zdravstvene težave in nas spodbudijo k preverjanju vitalnih znakov oziroma k temu, da pokličemo veterinarja. Pravočasno opažanje teh prvih vedenjskih znakov pa nam tudi pomaga preprečevati hujša bolezenska stanja in poškodbe, saj so konji vzdržljive živali, ki ne pokažejo zgodaj, da imajo težave in ko se te vidno odražajo na njihovih telesih oziroma pri spremenjenih vitalnih funkcijah, je bolezen oziroma poškodba lahko že resna ali kronična.
Vedenjski znaki: Če konjem omogočamo njihovo naravno potrebo po socialnih stikih z drugimi konji in so vključeni v čredo, nas lahko njihovo vedenje v čredi opozori na morebitne težave: konj, ki je ponavadi v stikih z drugimi konji in se nenadoma drži sam zase, stran od svojih konjskih prijateljev, nam s svojim vedenjem kaže, da nekaj ni v redu. Apatičen, depresiven konj, ki je navadno živahen in aktiven, nam kaže, da se ne počuti dobro in je potrebno poiskati vzrok njegovemu vedenju. Ravno tako konj, ki je ponavadi vodilni v čredi, nenadoma pa postane preganjan oziroma pasiven v čredi, ali konj, ki je navadno prijazen do drugih konj, nenadoma pa začne kazati znake agresije do drugih konj. Tu moramo opozoriti, da je potrebno razločevati, ali gre za naravno občasno merjenje moči in poskus konja, da se povzpne višje na hierarhični lestvici v čredi, ali gre za nenavadno in ekstremno vedenje. Izrazitejše vznemirjeno ali prestrašeno vedenje (lahko tudi v povezavi z občasnimi, nenavadnimi izpadi odzivov na okolico), povečana občutljivost na dotik ali krtačenje, umikanje ali pogostejše iskanje stika s človekom kot običajno, nenavadno, nenadzorovano kroženje konj, nenavadni refleksni odzivi, drget ali tresenje konj, tiščanje glave v predmete, pomanjkanje koordinacije, spotikanje, majavost, šibkost, stresanje ali premetavanje glave, kontinuirano nihanje glave z ene na drugo stran, pogostejše grizenje predmetov ali lesa.
Težave z nogami in hrbtom: Nekatere vedenjske znake, ki kažejo na konjeve težave v hrbtu in nogah, ki jih konji kažejo med sedlanjem in jahanjem, smo opisali v prispevku Neubogljivost ali sporočilnost konj. Še nekaj vidnih in vedenjskih znakov, ki kažejo na težave z nogami ali hrbtom, pa v nadaljevanju: ritanje in brcanje konj, dvigovanje na zadnje noge, šepanje konja ali krajšanje koraka z eno nogo, otekline na nogah, rane, toplejše ali hladnejše eno področje na nogi ali kopitu bolj kot na drugih delih noge oziroma kopita, počivanje vedno iste noge (konj se vedno postavi tako, da počiva ista noga in nosi težo na preostalih treh), vlečenje nog (nog ne dviguje, ampak jih vleče po tleh), konj zavrača premikanje, konj se premika počasneje ali hitreje kot običajno, neenakomerno gibanje konja, trdo/zakrčeno premikanje konjevega zadnjega dela, stanje na nogah tako, da sta sprednji nogi postavljeni bolj naprej, zadnji dve pa bolj nazaj kot običajno, konj je nemiren pri čiščenju enega kopita in ne drži noge (ker ima bolečine v drugi nogi in je tako še bolj obtežena ter s tem povzroča dodatno bolečino), nezmožnost ali težave pri vstajanju, izrazitejši smrad kopita, spremembe v trdnosti, strukturi in barvi kopita, rep ni postavljen naravnost, temveč ga konj nosi bolj na eno stran.
Viden del jezika pri konju lahko pomeni zdravstvene težave.
Znaki, povezani s prehranjevanjem in prebavo: Nenadno puščanje sena – lahko je nekaj narobe s krmo (npr. plesnivo seno) ali pa ima konj težave z zobmi, prebavo ali čim drugim, nezainteresiranost za ali puščanje močnih krmil, gibanje konja in/ali žvečenje hrane, z glavo, nagnjeno na stran in/ali padanje hrane iz ust med hranjenjem v obliki »čikov« (prežvečene hrane) ali otekline na področju ust, čeljusti, grla, kažejo na težave z zobmi. Na težave z zobovjem, prebavo, sinusi in dihali lahko kaže tudi spremenjen, neprijeten vonj iz konjevih ust ali nozdrvi, vračanje hrane nazaj skozi nozdrvi, manjše število dnevno iztrebljenih (kupov) fig kot običajno, sprememba v strukturi fig – mehkejše ali bolj trde in suhe, sluz v iztrebkih, temnejši urin kot običajno, napihnjen trebuh oziroma je konj videti debel na področju trebuha, pogostejše zehanje, pogosta želja po uleganju, vstajanju in/ali valjanju, pogosto gledanje proti svojemu trebuhu, pogostejše kopanje z nogo po tleh, grizenje ali brcanje proti svojemu trebuhu, bolj pogosto ali dlje trajajoče ležanje konja kot običajno, zavračanje dotikov ali krtačenja na področju trebuha, znojenje, neprimerno glede na temperaturo okolja in konjevo delo (znak za bolečino so tudi mokre, neobičajno tople ali hladne konice konjevih ušes).
»Krtačenje in nega konja nista tako pomembni z vidika videza konja kot z vidika pravočasnega opažanja sprememb na konjevem telesu ali v vedenju, kar nam omogoči ustrezno ukrepanje in preprečevanje hujših bolezenskih stanj.«
Drugi znaki na glavi: Zaprto ali delno zaprto oko, solzenje, izpostavljenja tretja očesna veka, razširjene nozdrvi med počitkom konja, povešena ušesa, trpeč ali napet pogled konja, krčenje oziroma napetost obraznih mišic, stisnjene ustnice in brada, dajanje ušes močno nazaj, odprta usta (z vidnim zobovjem), vidna konica ali del jezika, nosni izcedek, povečano slinjenje.
Drugi vidni in tipni znaki: Nenavadno mrzla ali topli ušesa, noge ali drugi deli telesa, znojenje, ki ni povezano z delom konja ali vremenskimi razmerami in/ali na neobičajnih delih telesa, kažejo na poškodbe, notranje krvavitve, težave z notranjimi organi ali zastrupitev. Otekline, opekline, izrastki, bule, deli telesa brez dlake, konj ne odvrže ali ne dobi zimske dlake, po delu oziroma treningu se konjevi vitalni znaki dolgo časa ne povrnejo v meje normale, pospešeno ali nenavadno, neenakomerno dihanje v mirovanju, hujšanje, spremenjena barva sluznice, praskanje po grivi in repu, šviganje z repom, tudi ko si konj ne odganja mrčesa, resasta dlaka brez leska, kašelj (konji občasno zakašljajo, da bi se znebili iritantov v dihalnih poteh, ko pa gre za pogostejše kašljanje, je to znak bolezenskega stanja).
Karin Bojc
Foto: Luka´s Photography
