PPID se najpogosteje pojavlja pri konjih, starejših od 15 let. Klinični znaki so posledica nenormalno povišanih hormonov v krvi. Med vsemi temi hormoni največjo vlogo igra hormon kortizol.
Hipofiza
Hipofiza (ang. pituitary gland) se nahaja na bazi možganov. Pri obolelih konjih srednji del hipofize izloča povečane količine hormonov, vključno z ACTH (adrenokortikotropni hormon). ACTH spodbuja nadledvične žleze k izločanju velikih količin kortizola, to je hormon, ki ga telo v normalnih okoliščinah izloča v manjših količinah kot odgovor na fizični, čustveni in okoljski stres. Pri konjih s PPID se srednji del hipofize (parsintermedia) s časom poveča, kar se odraža v povečanem izločanju hormonov. Rast tega dela povzroča pritisk na bližnje strukture, kar vodi v zmanjšanje funkcije le-teh. Povečanje hipofize pogosto imenujemo hipofizni adenom (angl. pituitary adenoma).
Klinični znaki
Klinični znaki so odvisni od napredovanja bolezni. Povprečna starost konja, kateremu smo postavili diagnozo PPID, je 20 let, več kot 85 % konj je starejših od 15 let. Čeprav je bolezen najpogostejša pri starejših konjih, so jo že diagnosticirali pri konjih starosti 7 let. Vsaka pasma konj lahko razvije PPID, vendar je bolezen vseeno pogosteje diagnosticirana pri ponijih in konjih težjih pasem. Najbolj značilen kliničen znak je nenormalna odlakanost. Konji imajo nenormalno dolgo, skodrano dlako, ki je ne menjajo istočasno kot drugi konji. Drugi klinični znaki vključujejo povečano pitje in uriniranje (poliurija in polidipsija), laminitis, pobitost, povečano znojenje, izgubo mišične mase, ponavljajoče se infekcije (kopitni abscesi, infekcije zobnih korenin, sinusitisi …), težave s plodnostjo ter izbuljene oči, ki so posledica prerazporeditve maščobe nad očmi.
Zgodnji klinični znaki vključujejo nenormalno dlako (zapoznela menjava dlake v primerjavi z drugimi konji v čredi, dlaka je brez leska, močnejša, sprememba barve dlake, prisotne so posamezne daljše, tanjše dlake ob čeljusti, na vratu, komolcih in spodnjih delih nog), sprememba metabolizma iz konja, ki je z lahkoto vzdrževal telesno težo, v konja, ki ga je težko porediti, regionalne maščobne obloge (v področju vratu, korena repa, vimena, prepucija, na področju reber), zmanjšana telesna pripravljenost, spremembe v vedenju, pomanjkanje energije, pobitost, slabša plodnost, na videz nepojasnjene laminitične epizode ter občutljivost kopit na trših in bolj grobih podlagah.
Ko bolezen napreduje, lahko opazimo dolgo, skodrano dlako po celem telesu, ki je konj ne menja ne glede na spremembo letnega časa, izgubo mišične mase z regionalnimi maščobnimi oblogami v kombinaciji z napihnjenim, velikim trebuhom, povečano pitje in uriniranje, ponavljajoče se infekcije (bolezen bele linije, kopitni abscesi, sinusitisi …), spremenjeno znojenje (povečano ali zmanjšano znojenje), kronični laminitis, nevrološke spremembe ter slepoto.
Konji s PPID imajo lahko tudi istočasno inzulinsko rezistenco. Inzulin je hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka (pankreas) kot odgovor na povišano raven glukoze v krvi kot posledico obroka hrane. Pri zdravem konju inzulin stimulira tkiva, da »prevzamejo« to glukozo. Pri inzulinski rezistenci pa se tkiva ne odzivajo na inzulin, zato trebušna slinavka še naprej izloča inzulin, da lahko kompenzira neodzivnost tkiva.
To pomeni, da bodo koncentracije inzulina v mirovanju visoke pri konjih s srednjo do močno inzulinsko rezistenco. Inzulinsko rezistenco lahko potrdimo z merjenjem koncentracij inzulina v krvi, o čemer smo že pisali v prejšnji številki Revije o konjih.
Diagnostika
Najboljši pokazatelj PPID je nenormalna odlakanost in menjava dlake pri starejšem konju. Konje z manj izrazitimi kliničnimi znaki je potrebno testirati, da lahko potrdimo bolezen. Noben test ni 100-% natančen. Najpogosteje uporabljena sta supresijski test z deksametazonom ter merjenje plazemskega ACTH (adrenokortikotropni hormon) v mirovanju. Supresijski test z deksametazonom naj bi bil najbolj zanesljiv test za potrditev PPID. Pri tem testu vzamemo vzorec krvi za merjenje vrednosti kortizola okrog 16 h, nato apliciramo deksametazon. Po 19 urah vzamemo drugi vzorec krvi za merjenje kortizola. Pri zdravem konju bo deksametazon znižal raven kortizola v krvi, pri konju s PPID se vrednosti kortizola ne bodo zmanjšale. Čeprav je to najzanesljivejši test za PPID, moramo upoštevati, da jeseni lahko pride do lažno pozitivnih rezultatov. Stroka ne ve točno, zakaj, vendar se pojavljajo mnenja, da v telesu naravno prihaja do hormonskih sprememb zaradi priprave telesa na zimo. Pozitiven test v jeseni torej vzamemo z rezervo, medtem ko je negativen test v jeseni precej zanesljiv.
Enkraten odvzem krvi za merjenje koncentracije ACTH je preprostejši, priporočamo ga predvsem pri konjih v fazi aktivnega laminitisa, da se izognemo aplikaciji deksametazona, ki lahko laminitis še poslabša. Ta test ni tako zanesljiv, saj ima 85 % konj in 97 % ponijev septembra povišano raven ACTH. Torej je test bolj uporaben v drugih delih leta, ne jeseni. Iz vsega tega stroka sklepa, da lahko ob visokih vrednosti ACTH poleti, pozimi in spomladi upravičeno domnevamo, da ima konj PPID, v primeru nizkih vrednosti pa bolezni ne moremo izključiti.
Če konj nima težav z nenormalno odlakanostjo, pa zaradi drugih kliničnih znakov sumimo na PPID, vendar rezultati laboratorijskih preiskav ne potrjujejo bolezni, priporočamo spremljanje stanja in ponavljanje laboratorijskih preiskav na od 4 do 6 mesecev.
Terapija
S terapijo redko dosežemo popolno ozdravitev ali mirovanje bolezni, vendar z njo lahko močno izboljšamo kakovost življenja. Neplodnost je včasih začasna in se ob primerni terapiji izboljša.
Zdravilo izbora je pergolide. Odmerek se od živali do živali precej razlikuje in ga je mogoče prilagoditi glede na odgovor na terapijo in testiranje krvi. Ciproheptadin je lahko mejno učinkovit pri nadzoru kliničnih znakov, zato se redkeje uporablja.
Za izboljševanje in ohranjanje kakovosti življenja so pomembni podporna nega ter redna preventiva (redno odpravljanje notranjih zajedavcev, po možnosti po predhodnem parazitološkem testiranju, da se izognemo morebitnim prepogostim aplikacijam napačnih preparatov), redna oskrba zob ter kopit. V toplejših mesecih bo britje dlake konju omogočilo boljše počutje. Nekateri konji s PPID so istočasno inzulinsko rezistentni, kar pomeni, da je potrebno paziti tudi na njihovo prehrano. To velja tudi za konje s PPID brez inzulinske rezistence, ki so nagnjeni k laminitisu. Več o primerni prehrani konja z metabolnimi težavami najdete v oktobrski številki Revije o konjih, kjer smo pisali o metabolnem sindromu.
Larisa Bukovec, dr. vet. med.
Foto: Tesa Vilar