Veliko sodobnih raziskav fokus usmerja na pomembnost in vpliv odnosov med človekom in žrebetom v zgodnjih fazah razvoja na kasnejše odnose človek–konj. Osredotočajo se na vprašanja, kot so kdaj, kako in kako pogosto vzpostavljati stik z žrebeti, kdaj jih odstaviti od kobil, kakšen je vpliv socialnih stikov z drugimi konji ter fizičnega okolja na njihov vedenjski razvoj. V prispevku se bomo osredotočili na časovno komponento in na način grajenja odnosa človek–žrebe.
»Imprint« oziroma vtisnjenje izkušenj takoj po žrebitvi
Kar nekaj študij se je usmerjalo na raziskovanje vzpostavljanja stika človeka z žrebetom takoj po žrebitvi. Po Millerju (1991) naj bi se po metodi »imprint training« oziroma vtisnjenju izkušenj (dotiki človeka, vzpostavljanje podrejenega odnosa, seznanjanje s predmeti) takoj po žrebitvi izkušnje vtisnile žrebetu v dolgoročni spomin, kar naj bi vplivalo tudi na kasnejše sprejemanje človeka s strani žrebeta ter boljši odnos in sodelovanje med človekom in odraslim konjem. Najpomembnejši naj bi bil čas prvih dveh ur po žrebitvi, ko se ustvarja tudi vez med kobilo in žrebetom in je žrebe najbolj dojemljivo za globoko vtisnjenje spominov. Vendar so znanstvene študije to tezo ovrgle, saj je takšen način ravnanja z žrebeti v nasprotju z naravnim načinom vtisnjenja izkušenj v dolgoročni spomin žrebet s strani kobil. Žrebeta ob tem načinu kažejo velik odpor in visoko stopnjo stresa, negativen pa je tudi vpliv na vez kobile in žrebeta (Diehl et al., 2002, Sigurjónsdóttir in Gunnarsson, 2002). V letih med 2002 in 2004 je bilo izvedenih več raziskav (Simpson, Spier, Williamson in drugi), ki so proučevale dolgoročne posledice zgodnjega vtisnjenja ter se spraševale, ali metoda morda doprinaša dolgoročne rezultate v poznejšem odnosu človek–konj (lažje sprejemanje človeka, lažje sprejemanje oglavnika, dvigovanja nog, manj strahu ob novih situacijah …), ki bi odtehtali stres, ki ga povzroča. Vendar so nekateri raziskovalci ugotovili le omejene in zelo majhne, nekateri pa nobenih pomembnih dolgoročnih rezultatov.
Vzpostavljanje odnosa z žrebetom nekaj dni in mesecev po žrebitvi
Tudi v naslednji fazi, nekaj dni po žrebitvi in v mesecih do odstavitve od kobile, raziskovalci ne ugotavljajo pomembnih dolgoročnih rezultatov vzpostavljanja stika z žrebetom, čeprav kratkoročno nadevanje oglavnika, vodenje na povodcu in družba človeka v tem času vplivajo na zmanjšanje strahu in čustvenih reakcij žrebeta do človeka (Mal in McCall, 1996, Jezierski et al., 1999, Lansade et al., 2005). Primerjali so interakcije ljudi z enoletniki, ki so jih od nekaj dni po žrebitvi do odstavitve od kobile navajali na oglavnik, vodenje, dvigovanje nog, s tistimi, ki do odstavitve niso imeli takšnih interakcij z ljudmi in ugotovili, da v reakcijah na ljudi štiri mesece po odstavitvi med obema skupinama ni bilo razlik, če se interakcije z ljudmi in ponavljanje aktivnosti niso nadaljevali.
Vzpostavljanje odnosa z žrebetom v času odstavitve od kobile
Časovno se kot najbolj učinkovito kaže vzpostavljanje odnosa z žrebeti v času odstavitve od kobile. Heird in drugi so že leta 1986 poročali, da so se žrebeta, ki so jih od odstavitve do njihovega 18. meseca navajali na stik s človekom, oglavnik, vodenje, dvigovanje nog in podobno, bolje odzivala tudi na kasnejše sodelovanje s človekom kot žrebeta, ki v času od odstavitve niso imela stika s človekom.
Lansade in drugi so leta 2004 primerjali tri skupine žrebet. Prvo skupino žrebet so prvih 12 dni po odstavitvi navajali na oglavnik, vodenje in dvigovanje nog, drugo skupino ravno tako 12 dni, vendar 3 tedne po odstavitvi, tretje skupine žrebet pa na tovrstne aktivnosti niso navajali. Ugotovili so, da je bilo z žrebeti iz prvih dveh skupin lažje ravnati kot s tistimi iz tretje in da so manj impulzivno reagirali na ljudi in novosti kot žrebeta iz tretje skupine. 18 mesecev kasneje pa razlik v stiku z ljudmi med tistimi iz druge in tretje skupine ni bilo, za žrebeta iz prve skupine, katera so navajali na stik s človekom in prej naštete aktivnosti takoj po odstavitvi, pa so tudi po 18 mesecih ugotovili, da je z njimi lažje ravnati. Za ključni dejavnik se je izkazal čas takoj po odstavitvi, kar so povezali z dejstvom, da so žrebeta v tem času zaradi odstavitve od kobile socialno in čustveno prikrajšana ter zato bolj odprta za stik s človekom.
Søndergaard in Halekoh pa sta v njuni študiji leta 2003 ugotavljala, da so bili dvoletniki, ki so bili po odstavitvi v dnevnem stiku z ljudmi, vendar brez navajanja na oglavnik, vodenje, dvigovanje nog in podobno, ravno toliko umirjeni ob teh aktivnostih kot dvoletniki, ki so jih na te aktivnosti navajali že prej. Sklepata, da je bistven za sprejemanje ljudi in aktivnosti z njimi pozitiven stik z ljudmi in vzpostavljanje odnosa preko dnevnega stika in hranjenja kot pozitivne asociacije. Zato je morda še pomembnejše vprašanje, kako vzpostaviti odnos z žrebeti kot pa kdaj.
Neposredne aktivnosti z žrebeti ali posreden pristop – kaj je bolje?
Način ravnanja z žrebeti ima velik vpliv na kasnejši odnos človek–konj. V več raziskavah je bilo ugotovljeno, da je pozitivno na odnos med žrebetom in človekom in na zmanjšanje strahu žrebet do ljudi vplival vsakodnevni stik, ki je vključeval zgolj hranjenje. Veliko raziskav je pokazalo, da je zgolj negibna in pasivna prisotnost človeka (brez fizičnega kontakta in aktivnosti z žrebetom) dovolj, da žrebe izgubi strah pred človekom.
Zelo pomemben vpliv na odnos žrebeta do človeka pa ima odnos med kobilo in človekom, saj se (ne)naklonjenost kobile do človeka prenaša na žrebe. Ugotovili so, da živčnost kobile zaradi stika človeka z žrebetom vpliva na povečan odpor žrebeta ob nadevanju oglavnika in podobnih aktivnostih. Nasprotno pa pri kobilah, ki mirno sprejmejo prisotnost človeka in imajo vzpostavljen dober odnos s človekom, tudi žrebeta bolj mirno sprejmejo bližino in stik človeka (Sigurjónsdóttir in Gunnarsson, 2002).
Da bi raziskali, kakšen pristop do žrebet je najbolj učinkovit, so v letih 2005 in 2006 Henry in drugi izvedli eksperimente, kjer so primerjali vpliv različnih načinov ravnanj na kasnejši odnos med človekom in žrebetom. Uporabili so dva bolj neposredna pristopa: fizično pomoč žrebetu pri sesanju ter dnevno, 15-minutno dotikanje žrebeta; in dva posredna pristopa: dnevno, 15-minutno, zgolj pasivno prisotnost človeka in dnevno, nežno nego kobile ob prisotnosti žrebeta brez fizičnega stika z njim. Opazili so, da so se žrebeta neposrednim pristopom že takoj upirala in da sta neposredna pristopa povzročila tudi kasnejše zavračanje neposrednega stika s človekom. Pasivna prisotnost človeka je vplivala na zmanjšanje strahu žrebet do človeka, vendar so učinki sčasoma izzveneli. Žrebeta, ki so bila prisotna medtem, ko so ljudje negovali in hranili z roko njihove kobile, pa so že v starosti dveh tednov brez strahu in z veseljem pristopala k ljudem in sprejemala neposreden stik človeka kot tudi aktivnosti z njim, kot je na primer polaganje odeje na njihov hrbet. Ta žrebeta so se tudi še po enem letu brez težav pustila ujeti in božati tako znanemu kot neznanemu človeku, kar se žrebeta iz drugih skupin niso. To naravno nagnjenje žrebet, da se učijo od kobil, je torej zelo učinkovito in uporabno, še posebej, ker žrebetom ne povzroča nikakršnega stresa. In obratno, ljudje, ki imajo vzpostavljen slab odnos s kobilo, imajo tudi več težav pri vzpostavljanju odnosa z žrebetom. Odnos človeka s kobilo je za odnos človeka z žrebetom ključen.
Vpliv različnih načinov ravnanja z žrebeti
Hausberger in drugi so leta 2004 primerjali 21 posestev s konji z različnimi načini ravnanja z žrebeti v času od žrebitve, v času odstavitve od kobile in v njihovem prvem letu ter primerjali vedenja eno-, dvo- in troletnikov do človeka med temi istimi posestvi. Ugotovili so, da so se na posestvih, kjer so se ljudje do žrebet vedli bolj invazivno, v smislu »imprint« treninga ter dnevnega nadevanja oglavnika, vodenja na povodcu, dvigovanja nog in podobno v prvih dneh po žrebitvi konji kasneje umikali od stika s človekom in se ga bali. Ravno tako na posestvih, kjer ljudje niso vzpostavljali odnosa z žrebeti v času odstavitve od kobil. Na posestvih, kjer so ljudje vzpostavljali stik z žrebeti v času odstavitve in naprej, vendar neinvazivno, pa so bili tudi dvo- in troletniki umirjeni ob stiku s človekom in so ga sprejemali.
Če povzamemo, zelo velik vpliv na odnos človeka z žrebetom ima vzpostavljen odnos človeka in kobile, saj se žrebeta najbolj naravno učijo prek vedenja kobil. Kot čas, ko so žrebeta najbolj odprta za vzpostavljanje odnosa s človekom, se kaže čas odstavitve od kobile. Interakcije s človekom v tem času tudi najbolj vplivajo na poznejši odnos človek–konj. Najbolje pa je, da vzpostavljamo odnos kontinuirano, od prvih dni po žrebitvi, tekom odstavitve in naprej. Ne glede na to, ali začnemo vzpostavljati odnos z žrebeti takoj po žrebitvi ali v času odstavitve, pa je izredno pomembno, da pristopamo do žrebet tako, da jim to ne predstavlja stresa, raje z bolj posrednim pristopom kot preveč neposrednim. Če odnosa ne vzpostavljamo, potem se nas bodo žrebeta bala, če uporabljamo invazivne pristope, ki predstavljajo žrebetom stres, se bodo od človeka odmikala. Potrebno je razviti občutek, koliko in kakšen način interakcije žrebe sprejema brez stresa in se pozitivno odziva nanjo ter to upoštevati.
mag. Karin Bojc
Foto: Osebni arhiv Karin Bojc in arhiv Revije o konjih