Seniorji so zaradi svojih izkušenj in potrpežljivosti pogosto pravi zaklad. Kljub temu, da morda niso več nared za tekmovanja in zahtevne naloge, pa imajo še vedno veliko za ponuditi, seveda pod pogojem, da jim zagotovimo primerno skrb.
Kdaj je čas za upokojitev?
Odgovor na vprašanje, kdaj je konj star, je seveda odvisen od mnogih dejavnikov. Med njih sodi konjeva kariera, pasma, tip, prejšnje poškodbe, delo, ki ga trenutno opravlja in podobno. Kdaj konja začnemo obravnavati kot seniorja, je seveda odvisno tudi od lastnika. Nekateri za svoje dvajsetletnike pravijo, da so v najboljši formi v življenju, spet drugi pa že iščejo penzion za konja pri petnajstih. V splošnem konje po navadi označimo za seniorje, ko pričnejo kazati nekatere za starejše konje tipične težave. Sem sodijo na primer degenerativne spremembe sklepov, Kušingov sindrom, težave z zobmi in z njimi povezane težave pri pridbivanju oziroma ohranjanju teže. Nekateri konji se s temi težavami pričnejo srečevati prej kot drugi, nekateri pa imajo celo to srečo, da so tudi v zrelih letih zdravi. Ko se konj prične bližati svojim dvajsetim in postopoma potrebuje vse več ogrevanja, ker so njegovi prvi koraki pod sedlom togi in neelastični, se marsikateri lastnik prične spraševati o tem, ali je morda čas za upokojitev. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo pojem upokojitev. Večina lastnikov si upokojitev predstavlja tako, da se konja povsem neha jahati in z njim delati, po možnosti se ga nastani nekje na pašniku, kjer konj do konca svojih dni živi umirjeno življenje brez obveznosti. To se sliši lepo in je brez dvoma odlična odločitev za nekatere konje, vendar pa ni po meri vsem seniorjem. Nekaterim namreč mnogo bolj ustreza postopna upokojitev, kjer so še vedno aktivni in deležni rednega treninga, le v zmanjšanem obsegu oziroma zahtevnosti. Konjem, ki so vajeni trdega in rednega dela, lahko nenadno prenehanje z delom predstavlja stres, pomanjkanje gibanja pa lahko morebitne obstoječe težave s sklepi pravzaprav poslabša. Preden konja pošljemo na pašnik, razmislimo o aktivni upokojitvi.
Gibanje, gibanje, gibanje
Gibanje je ključ do zdravja. To velja tako za ljudi kot za konje, za stare in mlade. Starostniki, ki se gibajo več in dlje časa ostanejo aktivni, se bolj uspešno borijo proti težavam s hrbtom, bolečim sklepom, težavam s srčno-žilnim sistemom in celo demenci. Tudi konji, ki so aktivni v zrelih letih, so mnogo bolj zdravi, seveda pod pogojem, da je aktivnost primerna njihovim sposobnostim. Koliko gibanja in v kakšni obliki potrebuje naš senior, je odvisno od mnogih dejavnikov. Če imamo opravka s starejšim konjem, ki ga želimo upokojiti iz tekmovalnega sveta, bo aktivna upokojitev najverjetneje še naprej vključevala delo pod sedlom, pri čemer bo to seveda manj zahtevno. Aktivna upokojitev bo v teh primerih morda vključevala terenske ježe ali učenje začetnikov. Konji z resnejšimi težavami morda ne bodo več sposobni dela pod sedlom, vendar to ne pomeni nujno, da sploh ne smejo delati. Ohranjanje kondicije in mišične mase je še kako pomembno, še posebej, kadar imamo opravka z degenerativnimi težavami sklepov. Tudi če konj ni več primeren za delo pod sedlom, moramo poskrbeti, da mu zagotovimo dovolj gibanja. Tudi če konj večino časa preživi v izpustu ali celo živi v odprtem hlevu, je malo verjetno, da dobi dovolj gibanja, saj se konji tudi v odprtih hlevih ne gibajo dovolj, razen seveda, če imamo opravka z aktivnim hlevom, kjer se gibanje načrtno spodbuja. Večini konj moramo torej zagotoviti dodatno gibanje v obliki dela na roki, na lonži ali pa sprehajanja. Sprehod na roki je izjemno dragoceno orodje za ohranjanje vitalnosti, še posebej, če se na sprehod odpravimo po neravnem terenu. Gibanje v hrib, hoja čez gozd in spopadanje z različnimi tereni so odlične metode za krepitev mišic, živčnega sistema, koordinacije in ohranjanje mentalnega zdravja. Če konju ustreza, lahko poskusite med sprehodom tudi s tekom. Tako boste poskrbeli tudi za lastno zdravje. Če je vaš senior še vedno precej temperamenten in mu sprehod v naravi predstavlja stres ali priložnost za zganjanje norčij, lahko sprehod v naravi nadomestimo s sprehodom po maneži, pri čemer na tla postavimo drogove. Fizično aktivnost in kognitivne sposobnosti lahko vzdržujemo tudi z učenjem trikov. Tako bomo tudi izboljšali komunikacijo in poglobili vez s konjem.
Ali je lonža primerna za seniorje?
Gotovo ste že slišali, da lonža ni primerno orodje za konje, ki se soočajo z degenerativnimi spremembami sklepov. Neenakomerne sile, ki nastajajo na sklepne površine med gibanjem na krogu, lahko namreč pospešujejo vnetne procese, ki nastajajo v sklepu. Ali lahko s starejšim konjem delamo na lonži ali je ne povsem odvisno od tega, kako si delo na lonži predstavljamo. Če pod pojmom delo na lonži razumemo enourno norenje konja v neuravnoteženi drži v krogih okoli človeka, potem delo na lonži za našega seniorja odpade. Če pa delo na lonži razumemo kot učenje uravnoteženega gibanja, kjer se konj giba nadzorovano, pri čemer uporablja mišice centra, potem je delo na lonži primerno in priporočljivo tudi za konje s težavami. Lonžiranje je lahko mnogo več kot je gibanje konja po krožnici. Konja lahko lonžiramo po dolžini celotne maneže, v delo vključimo gibanje čez kavalete, prehode, menjave smeri, odstopanje, obrate in podobno. Kaj bomo na lonži počeli, je seveda odvisno od konjevih zmožnosti. Če imamo opravka s težavami s sklepi, potem je pomembno, da konja najprej dobro ogrejemo, preden se lotimo težjega dela. Za te konje so zelo koristne vaje, kot so prehodi, delo čez kavalete v koraku in odstopanje. Namesto da konja prosimo, da se 15 minut giba okoli nas v kasu na vsako roko, se raje posvetimo vajam, ki krepijo mišice. Močnejše kot so mišice centra in zadnjih nog, bolj uravnoteženo kot se konj giba, manj bodo sklepi trpeli. Delo na lonži za seniorja je lahko videti nekako takole. Najprej se za 10 minut odpravimo na sprehod, da se konjevi sklepi in mišice dobro ogrejejo. Nato počasi začnemo z delom na lonži v koraku in nato naredimo nekaj prehodov v kas. Na začetku se izogibajmo dlje trajajočemu gibanju v kasu. Igramo se lahko s četrtino kroga v koraku, četrtino v kasu, četrtino spet v koraku in tako dalje. Ne pozabimo, da je pri tem koristno večkrat zamenjati smer. Ko je konj dobro ogret, lahko v koraku naredimo nekaj ponovitev gibanja čez kavalete ali pa naredimo nekaj ponovitev odstopanja. Če je konj tega sposoben, lahko naredimo za konec še nekaj prehodov iz kasa v galop in obratno. S trajanjem ni potrebno pretiravati, 15 minut kakovostnega dela je popolnoma dovolj. Trening zaključimo z nekaj ponovitvami korenčkovih vaj, razteznimi vajami in 5-minutnim sprehodom. Tovrstno delo lahko ponovimo dva- ali trikrat na teden, pri čemer nenehno spremljamo konjevo stanje. Če se njegovo gibanje poslabša, trening prilagodimo tako, da ga skrajšamo in poenostavimo. Večinoma pa se konji ob tovrstnem delu pričnejo gibati boljše, razvijejo mišice in ravnotežje ter se počutijo bolj mladostno. Seveda je vsak konj posameznik, zato je potrebno upoštevati njegove potrebe in omejitve. Če smo v dvomih glede tega, koliko lahko naš senior dela, se posvetujmo s strokovnjakom.
Zdravstvene posebnosti
Tako kot starejši ljudje se tudi starejši konji bolj pogosto srečujejo z nekaterimi zdravstvenimi težavami. Poleg degenerativnih sprememb sklepov oziroma artritisa je ena izmed najpogostejših težav seniorjev Kušingov sindrom. Ta pojem označuje skupek težav, ki ga zaznamuje zapoznela ali nepopolna izguba zimska dlake, izguba teže, splošno slabo počutje, lahko pa tudi nagnjenost k laminitisu. Gre kompleksno bolezensko stanje, ki nujno potrebuje pozornost veterinarja. Poleg Kušingovega sindroma seniorje pestijo tudi težave z zobmi. Stari konji se lahko soočajo z večjim naborom patologij zobovja kot mlajši konji, poleg tega pa začnejo zobe tudi izgubljati, kar jim otežuje prehranjevanje. Zelo pomembno je, da se pri starejših konjih trdno držimo zobozdravstvenega urnika, ki nam ga predpiše veterinar. Marsikateri senior se sooča tudi z dihalnimi težavami, izgubo mišične mase, težavami z očmi in vidom ter metabolnimi problemi, ki lahko vodijo do razvoja laminitisa. Mnogim težavam se je mogoče izogniti s primerno oskrbo in ukrepanjem ob najmanjših znakih neudobja. Dobro sodelovanje z veterinarjem nam bo omogočilo, da svojemu seniorju nudimo kar se da udobna zrela leta. Napredek v veterinarski znanosti in boljše razumevanje delovanja konjevega telesa omogoča konjem, da živijo aktivna življenja še dolgo v svoja dvajseta leta. Nič nenavadnega ni, da vidimo konje, ki še pri poznih dvajsetih uživajo v terenskih ježah ali celo tekmujejo. Dobra oskrba, pravilno delo in razumevanje posebnosti seniorjev so ključ do vitalne starosti.
Starostniki v športu
Da so tudi starejši konji lahko uspešni v športu, dandanes dokazuje že kar lepo število konj. Seniorje lahko najdemo v večini disciplin, od vzdržljivostnega jahanja, eventinga, dresure in preskakovanja ovir. Leta 2018 je konj po imenu PL Mercury pri svojih 27 letih uspešno zaključil 160 kilometrov dolgo vzdržljivostno dirko in tako podrl svoj lastni rekord za najstarejšega konja na dirki Tevis Cup v Kaliforniji. V eventingu, eni izmed fizično najzahtevnejših disciplin, vse bolj pogosto srečujemo tudi konje v poznih najstniških letih. Tako je na primer Madison Park pri svojih 19 letih uspešno tekmoval na kar nekaj tekmah najvišjega nivoja v tej disciplini. Starejše konje najdemo tudi v dresuri, celo na olimpijskih igrah. Leta 2012 je Adelinde Cornelissen z 19 letnim Parzivalom z olimpijskih iger v Londonu domov odnesla bronasto medaljo, Valentina Truppa pa je s svojim Chablisom na najvišjem nivoju dresure tekmovala vse do njegovega dvajsetega leta.
Seniorji v čredi
Če se odločimo svojemu seniorju omogočiti življenje v odprtem hlevu in v čredi, moramo paziti, da tovrstno življenje konju ustreza. Športni konj, ki je bil celo življenje vajen boksa in omejenega časa v majhnem izpustu, bo verjetno potreboval nekaj časa, da se navadi na popolnoma novo življenjsko okolje. Ali je pošteno, da konja, ki je vajen določenega življenjskega sloga, vržemo v nekaj povsem drugega? Tudi če življenje na prostem in čreda za konja predstavljata najbolj idealno oskrbo, imajo nekateri konji s tovrstnim načinom življenja težave. Spremembo raje uvedimo postopoma, pri čemer budno spremljajmo konjevo reakcijo. Seniorji se v večjih čredah včasih ne počutijo dobro, saj jim mlajši, močnejši konji morda ne pustijo do hrane, negativne interakcije z ostalimi konji pa povečujejo nivo stresa. Za seniorja je bistveno, da se v čredi počuti dobro ter da ima dostop do hrane in zavetja. Za začetek lahko poskusimo le z družbo enega konja in podaljšano preživljanje časa v večjem izpustu, nato pa postopoma preidemo na odprti hlev in morda še kakšnega konja več.
Katja Porenta, EEBW