Če hočemo pravilno lonžirati in s konjem uspešno komunicirati na daljavo, se moramo dobro zavedati svoje telesne govorice in podajati konju nedvoumna, natančna sporočila.
Konji v naravi so se morali sporazumevati čim bolj tiho, zato da so bili plenilcem čim manj opazni, tako so postali specialisti za telesno govorico. Preko različnih kanalov telesne govorice se lahko človek zelo učinkovito pogovarja s konjem brez dotika.
Štirje kanali telesne govorice
Najbolj pomembno dejstvo lonžiranja je telesna govorica. Govorimo o štirih »kanalih«: obrazna mimika, drža telesa, položaj v prostoru in gibanje (mirovanje) osebe, ki lonžira. Veliko ljudi se slabo zaveda sporočil, ki jih oddajajo preko svoje telesne govorice, kar je presenetljivo, saj je dokazano, da se kljub govoru ljudje pri komunikaciji še vedno v veliki meri opiramo na sporočila, ki jih preberemo s telesa sogovornika, ne pa na izrečene besede. Konji takoj preberejo vsa zavestna in nezavedna sporočila, ki jih oddajamo, ko stopamo v stik z njimi. Problem nastane, če z bičem in lonžo sporočamo drugačne informacije kot pa z našim telesom. Zato se moramo zavedati npr., kakšno grimaso imamo, kolikšno pozornost imamo na konju ali kako se držimo. Npr. sključena drža, visenje z glavo v eno smer ali povešena rama na eni strani dajejo konju čisto druge informacije kot izravnana, simetrična drža in sproščena obrazna mimika. Zato lahko konj, ki običajno zmanjšuje krog na eno roko, začne teči pravilneje že, če oseba, ki ga lonžira, popravi svojo držo in miselno naravnanost. Nekateri izredno občutljivi konji lahko upočasnijo ali pospešijo svoje gibanje že samo zaradi osredotočenosti našega pogleda na različne dele njegovega telesa. Naslednja pomembna sporočilna kanala, ko gre za govorico telesa, sta gibanje in položaj telesa osebe, ki lonžira. Konju dajemo različna sporočila, če se gibamo mehko, povezano, počasi ali sunkovito, nenadno, če delamo velike korake ali drsamo z nogami po tleh. Ravno tako je pomembno, kje v lonžirnem prostoru se nahajamo glede na konja in stranice, ki ga omejujejo. Bližje sprednjemu delu običajno zaviramo konjevo željo po gibanju naprej. Pomaknjeni bolj proti zadnjemu delu konja pa prevzemamo položaj, ki konju naravno narekuje hitrejše gibanje. Hiter premik proti stranici/ograji pred konjem običajno povzroči, da se konj želi ustaviti ali zamenjati smer. Pri zavedanju in obvladovanju sporočil, ki jih oddajate preko teh štirih kanalov, si lahko pomagate z jasnimi notranjimi miselnimi podobami, saj se bodo odražale na vašem telesu in energiji, ki jo izžarevate.
Če se prvič srečujete z delom na lonži, je dobro, da najprej poskusite s prostim treningom (at liberty) in s konjem, ki komunikacijo s človekom na daljavo dobro obvlada. Opazujte in naučite se, kakšen vpliv imajo na konja vaša mimika, drža telesa, gibanje ter položaj v prostoru. Poskusite konja povabiti v gibanje, ga zaustaviti ali menjati smer le z vašim telesom kot orodjem za komunikacijo. Šele nato se učite vpliva biča, glasu in lonže.
Jasen znak sproščenosti in potrditev, da je kontakt na lonži pravilen, je rahlo bela, spenjena slina na ustnicah konja. Slednje se včasih dogaja tudi, ko lonžiramo brez brzde.
Lonža in bič sta »podaljška« našega telesa
Pri uporabi tako našega telesa kot »podaljškov« gre za preprosto igro med dodajanjem in odvzemanjem pritiska na konja bodisi na daljavo ali neposredno fizičnega, na katero konj primerno odgovarja. Če obvladate povečevanje in zmanjševanje pritiska na konja preko vašega telesa, potem je čas, da spoznate, kako lahko z lonžo in bičem te informacije še poudarite, naredite vaša sporočila še bolj jasna, odzivanje konja pa še bolj natančno in hitro. Z lonžo ter bičem lahko še dodatno vplivate na pozornost, držo (predvsem previjanje) in gibanje konja. Lonža in bič sta zelo močna ojačevalca naše telesne govorice, zato ju moramo uporabljati s primerno jakostjo, ki je odvisna od senzibilnosti in izšolanosti (izkušenosti) konja. Konj je občutljiv tudi na pritisk v lonži ali energijo giba, ki prihaja iz biča, saj poleg lonže in biča vedno upošteva tudi govorico telesa. Zato je pomembno, kakšno držo zavzemata ali kako premikamo roki, ki ju držita. Z lonžo vplivamo predvsem na kontakt ter pozornost konja, položaj glave in vratu. Delujemo lahko nevtralno ali bolj zaviralno. Z njo lahko vplivamo na vertikalno ravnotežje konja ter previjanje konja predvsem v vratu. Bič pa ima nalogo ustvarjanja ali dodajanja energije in spodbuja gibanje naprej. Z njim vplivamo tudi na previjanje konja iz centra (vzdolž celotnega telesa) ter položaj njegovega telesa v prostoru. S fizičnim dotikanjem konjevega telesa lahko pomagamo bolje ozavestiti različne dele njegovega telesa, konja spomniti, da aktivneje dviga noge, spremeni lego medenice ali ponudi bolj zbrano gibanje.
V praksi je vedno bolj v uporabi lonžiranje ali delo na tleh v kombinaciji z delom na konjevem telesu (bodywork) že med treningom. Kombinacija gimnastičnih vaj treninga s tehnikami dela na telesu omogoča hitrejši napredek pri sproščanju in aktiviranju konja. (Foto: Katja Porenta)
Omejevanje in spreminjanje gibanja glede na pritisk iz okolja, bodisi od drugih članov črede ali osebe, ki konja lonžira, je konju naravno. Konji, ki so bili primerno socializirani (so živeli v čredi z več kot dvema konjema), bodo hitreje in bolje razumeli lonžiranje kot konji, ki ne poznajo čredne komunikacije.
Glas pripomore, ni pa nepogrešljivo dejstvo lonžiranja
Pri lonžiranju lahko uporabljamo tudi naš glas in različne besede, zato ga ravno tako prištevamo k dejstvom lonžiranja. Čeprav je v začetni fazi lonžiranja zelo dobrodošel, pa ni nujno potreben. Tudi konji v čredi redkeje uporabljajo glasovno sporazumevanje, razen v primeru nevarnosti, boja ali vznemirjenja. S preprostimi besedami ali tonom glasu lahko zamenjamo dejstvo biča in lonže v določeni meri ali določeno časovno obdobje (brez ojačitev in sensibilizacije). Pogosta napaka, odraz površnosti pri lonžiranju, je pretirana uporaba tleskanja z jezikom, ki se je moramo zavedati in jo prenehati izvajati. Nizek, pomirjajoč glas ali beseda pa bosta zelo dobrodošla in učinkovita pri umirjanju konja, ki nam že zaupa.
Za boljše zavedanje drže, mimike in gibanja, s tem pa sporočil, ki jih posredujemo konju preko svojega telesa, se občasno snemajte, ko lonžirate svojega konja.
S prehodi in pogostimi menjavami smeri lahko zaščitite konja
Med najbolj pogoste napake pri lonžiranju konj spada prav predolgo lonžiranje s premalo odmori. Zaradi sil, ki neenakomerno delujejo na telo konja pri gibanju na krožnici, z lonžiranjem ne smemo pretiravati. Če mora konj na lonži dolgo teči (10 ali več krogov) v istem hodu, v isto smer (na isto roko), potem je bolj verjetno, da se ne bo zmogel gibati v pravilni drži in bo začel kompenzirati. Običajno bo tako prenesel več teže na eno ali drugo sprednjo nogo. To ga bo naredilo še bolj dovzetnega za poškodbe. Lonžiramo lahko od enkrat do nekajkrat na teden. Lahko pa lonžiranje, v manjšem obsegu (10–15 minut, veliko prehodov in menjav smeri) uporabimo kot sestavni del skoraj vsakega treninga. Pomembno je le, da lonžiranje ne postane dolgočasna, uničujoča rutina tekanja v krogih, ampak ohranjamo njegov pravi namen. Če konja želimo še dodatno zaščititi pred preobremenitvami na lonži, moramo pogosto izvajati prehode med posameznimi konjevimi hodi in pogosto zamenjati smer gibanja. Ravno tako kot pod sedlom lahko tudi na lonži izvajamo prehode, ki preskočijo vmesni hod, npr. iz koraka v galop ali iz stoj v kas in obratno. Dragoceni trenutki med prehodi so priložnost, ko iščemo pravilno držo konja, saj jo konji pogosto sami ponudijo, še posebno, če lonžiramo brez dodatne opreme ter jim omogočimo, da sami iščejo svoje ravnotežje. S pogostim menjavanjem smeri pa konju omogočamo izmenično obremenitev in sproščanje različnih strani ali delov telesa in ohranjamo boljšo pozornost na naših dejstvih. Smer lahko menjamo na več načinov. Lahko konja ustavimo na krožnici ali pa ga pokličemo v notranjost kroga in tam ustavimo ter zamenjamo smer gibanja. Če imamo pripeto lonžirno uzdo (kaveson), pa lahko izpeljemo tudi »S« menjavo smeri tako v koraku kot kasu brez ustavljanja konja. Slednja zahteva od osebe, ki lonžira, boljšo telesno govorico in koordinacijo, vendar ima zaradi neprekinjenega spreminjanja previtosti pozitiven učinek na gibčnost in prepustnost konja.
Pogosta začetniška napaka med lonžiranjem: lonža je brez kontakta, preveč popuščena. Konj preko takšnega kontakta slabše razume informacije, ki jih želimo posredovati preko lonže, kot so npr. polparade, ali celo stopi na lonžo in se poškoduje.
Velikost kroga med lonžiranjem je zelo pomemben dejavnik. Manjši kot je krog, težje ga konj pravilno izpelje in večja je lahko preobremenitev nog, če se konj še ne zna gibati v ravnotežju in primerno previti vzdolž celotnega telesa. Metode ali vaje, ki od konja zahtevajo, da teče na krogu, manjšem od 6–8 m, brez odmora več kot 1–2 kroga, povzročajo preobremenitve nog in napetosti ali poškodbe v ledvenem delu. Redko kateri konj je sposoben pravilnega previjanja na tako majhnem krogu, zato s tem nikakor ne treniramo večje zbranosti, še manj pa poslušnosti konja.
Z zavedno, natančno govorico telesa in premišljenim lonžiranjem boste lahko učinkovito koristili dobrodelne učinke tega načina treninga konj. Pravilno lonžiranje vam bo pomagalo uspešno vzpostavljati pogovor in odnos s konjem tako na daljavo kot tudi na njegovem hrbtu.
Alja Kisilak, inštruktorica jahanja, univ. dipl. inž. zootehnike