V konjeniškem svetu je prisotnih veliko več žensk kot moških. Že kot majhne deklice se jih veliko igra z igračkami konji, jih riše in si želi stika z njimi. Veliko je ugibanj, zakaj je temu tako. V članku skušamo predstaviti nekatere poglede in vzporednice med ženskami in konji, ki ta fenomen morda nekoliko razjasnijo.
Telesni vidik
S telesnim gibanjem in vadbo ob konju (čiščenje konja, priprava konja na jahanje, oskrba konja) ter vadbo na konju svojemu telesu omogočimo vnos zadostne količine kisika in skrbimo za zdravo telo. Z jahanjem celotno telo spravimo v aktivacijo, s čimer pride kisik v vse naše organe, kar je zelo pomembno za naše zdravje. Jahanje pa ni le fizična aktivnost, temveč je preplet fizične aktivnosti (z manjšim poudarkom na telesni moči – kar je bolj moška domena) in povezave ter sodelovanja z drugim živim bitjem, senzibilnosti in estetike, kar je vse blizu »tradicionalno« ženskim lastnostim. Konjeništvo je tudi edini olimpijski šport, kjer tekmujejo ženske in moški pod enakimi pogoji, v skupnih kategorijah, ker, kot rečeno, ni glavni vzrok uspešnosti v konjeniškem športu moč ter se zato lahko ženske in moški enakovredno pomerijo v konjeniških spretnostih. Pri jahanju se največ gibljemo v našem telesnem centru, na področju trebuha in bokov, kjer se nahajajo vsi glavni ženski organi, s čimer jih aktiviramo in spodbujamo njihovo delovanje, kar pozitivno vpliva na proizvajanje ženskih hormonov, estrogena in progesterona, ter na naše počutje.
Punce rade negujejo in skrbijo za konje
Preplet telesnega in duševnega
Z osredotočanjem na svoje telo tekom aktivnosti s konji se utelesimo, kar pomeni, da naše misli niso povsod drugod, samo znotraj nas ne (kot je v današnjem hitrem tempu življenja in preokupaciji z obveznostmi pogosto), ampak smo v sebi. In ko smo utelešeni in pridemo v stik tudi z našimi notranjimi vsebinami, pravimo, da smo v stiku s sabo in da živimo v tem trenutku, tukaj in sedaj. Tako lahko tudi v programih, namenjenih osebni rasti in razvijanju potencialov, pridemo hitreje v stik z morebitnimi ovirami, ki nas zadržujejo pred tem, da živimo svoje polne potenciale, in ravno zaradi utelešenosti (saj se ovire, blokade, travme nalagajo v našem telesu) te omejitve presežemo veliko prej kot zgolj s pogovornimi tehnikami. Ljudje tako tekom aktivnosti s konji zavedno ali pa nezavedno krepimo tudi naše duševno zdravje in morda se ženske tega na intuitivni ravni »zavedamo« in se tudi zato v večji meri odločamo za aktivnosti s konji. Kot zanimivost in morda še ena vzporednica, tudi v programe osebne rasti se vključuje več žensk kot moških, saj so ženske bolj odprte za tovrstne programe in imajo manj predsodkov do njih kot moški.
Prisotnost v trenutku in povezanost v mislih
Ob učenju nove aktivnosti, v tem primeru jahanja, dajemo svojemu telesu nove informacije. Ker je prva stvar, ki jo pri učenju jahanja osvajamo, sproščenost, svoje telo navadimo, da je lahko in da je sproščeno. Sproščenost v času, ko smo v družbi konj, pa se lahko generalizira tudi v večjo sproščenost v življenju nasploh. Na konju se zelo dobro naučimo najti oziroma izboljšati svoje ravnotežje, tudi med gibanjem konja, kar še dodatno izboljša naše ravnotežje. In ko začutimo in izboljšamo telesno ravnotežje, ga bolje začutimo tudi na duševnem in čustvenem nivoju ter ga lažje prenesemo tudi na druga področja v življenju. In ženske naj bi bile v svojih naravnih lastnostih sproščene, v ravnovesju in harmoniji. Kot pravi Elyssa Doner, vodja ženskih »retreatov« s konji v Arizoni, ženske želijo biti v stiku s svojim notranjim mirom, iščejo povezavo s tistim »nekaj več« od vsakdanjega hitenja od enega opravila k drugemu, želijo biti v stiku z občutkom udobja v svojem telesu in v življenju ter z jasnostjo, ki pa jo lahko zares občutimo le v miru. Ker so konji vedno prisotni v trenutku, nam s tem pomagajo, da tudi mi lažje pridemo v stik s sabo in z notranjim mirom.
Povezovanje s konji in hormon oksitocin
Skupne lastnosti žensk in konj
Konji so zelo senzibilna bitja in ravno tako smo ženske (ponavadi) bolj senzibilne od moških. Konji so v naravi plen in imajo zato izrazito razvite zaznavne sposobnosti, saj če so želeli svojo vrsto skozi tisočletja ohraniti, so morali biti predvsem pozorni na vsakršne najmanjše spremembe v njihovem okolju, ki bi jim lahko predstavljale nevarnost, in pred njo pravočasno pobegniti. Ker so čredne živali, ki se sporazumevajo neverbalno, imajo izredno razvite tudi sposobnosti prepoznavanja neverbalne govorice in odzivanja nanjo, kar se prenaša tudi v odnose z ljudmi in nam tako odslikavajo naše notranje naravnanosti in počutje. Kar bi lahko postavili ob bok empatiji, ki je pogosto bolj izražena ženska kot moška lastnost. Ženske smo v človeški vrsti fizično šibkejše od moških, smo pa (morda tudi zato) bolj senzibilne, bolj empatične, bolj bitja odnosov kot moški in s tem v omenjenih lastnostih bližje konjem kot moški. Dolgo časa smo bile v družbi tudi zatirane in v podrejenem položaju, s čimer lahko zopet potegnemo vzporednice s konjem, ki je v naravi »plen«. Ženske smo v svoji naravi navadno tudi bolj negovalne kot moški, kar je v odnosu s konji precej zaželena lastnost, saj potrebujejo konji veliko nege in pozornosti, kar je zopet bližje ženskam kot moškim.
V fenomenološki raziskavi projekta s konji (4-H horse project) v Washingtonu so raziskovali, kaj daje odnosu med človekom in konjem tako velik pomen. Tudi na tem projektu je bilo kar 89 % žensk. Glavni izsledki govorijo o tem, da dajejo bistven pomen interakciji med žensko in konjem odnos in čustvena komponenta med njima. Konji naj bi jim metaforično predstavljali stabilnost in trdnost, ki ju potrebujejo za spopadanje z vsakdanjim življenjem ter socialno oporo v stresnih situacijah. Ženske konje bolj kot živali in ljubljenčke opisujejo kot prijatelje ali družinske člane. Govorijo pa tudi o pomembnosti povezave med jahačem in konjem na ravni misli, ali, kot radi rečemo: če sta jahač in konj resnično povezana in usklajena, konj sledi jahačevim mislim.
Družba konj spodbuja nastajanje hormonov sreče.
Ženske, konji in hormoni
V stiku in povezavi, ki jo ustvarimo s konjem, se sprošča v našem telesu hormon oksitocin, hormon povezanosti, ki je odgovoren za to, da se počutimo povezane, sprejete, ljubljene. In ženske smo odnosna bitja. Bolj kot se počutimo ljubljene, povezane in sprejete, bolj srečne smo in še več ljubezni vnašamo in pritegnemo v svoje življenje. In ker so ženskam in konjem kot črednim živalim odnosi pomembni, je lahko tudi odnos eden izmed vidikov, ki ženske vabi v interakcijo s konji.
Telesna vadba, še bolj pa telesna vadba na prostem, pozitivno vpliva na sproščanje hormonov sreče. Jahanje in gibalni dialog, ki nastane ob tem, sproža v udeleženih v aktivnostih s konji občutke sreče in zadovoljstva, sproščajo se hormoni sreče, zadovoljstva in dobre volje: serotonin, dopamin in endorfin. Več kot se teh hormonov v nas sprosti, bolj srečni, zadovoljni in dobrovoljni smo. Ravno tako dotik z drugim bitjem sprošča občutek zadovoljstva ter povezanosti, torej hormon oksitocin. Kot že zgoraj omenjeno, pa gibanje v osrednjem delu telesa pozitivno spodbuja delovanje naših ženskih notranjih organov in nastajanje hormonov: estrogena in progesterona. Vse to v enem je zajeto pri aktivnostih s konji in ženske verjetno intuitivno vemo, da je to za nas pozitivno.
Molly Watson pravi, da vidi vzrok za povezanost žensk in konj hkrati v moči in nemoči. Po eni strani vidi, da ženske pritegne moč konj, ki je neprimerljivo večja od njihove in jih obvladovanje tako mogočne živali navda z občutkom lastne moči. Po drugi strani pa se ženske zavedamo, da pri tako ogromni in močni živali ne bomo ničesar dosegle z močjo in smo fizično precej nemočne v primerjavi z njimi, vendar pa se morda naravno v večji meri kot moški ponašamo s potrpežljivim prigovarjanjem, s čimer zmoremo doseči, da konji naredijo to, kar želimo od njih. Sklepamo, da zaradi vseh zgoraj opisanih lastnosti ženske želimo in zmoremo vzpostaviti dobro sodelovanje s konji, saj konji veliko raje sodelujejo, kot pa so podrejeni z močjo.
Mag. Karin Bojc
Foto: Luka´s Photography