Pretirano obremenjevanje konj, ki so še v fazi rasti, je lahko izjemno škodljivo, zato se vse bolj priporoča, da z delom pod jahačem počakamo, dokler konj ni fizično zrel. Ali to pomeni, da moramo konja pustiti popolnoma pri miru do njegovega petega, šestega ali celo osmega leta? Nikakor ne.
Potrpljenje se obrestuje
Če imamo konja že od njegovega rojstva in natanko vemo, kaj se mu je v življenju zgodilo, kakšno je bilo njegovo otroštvo in znamo našteti prav vse manjše praske in rane, ki jih je kdaj utrpel v življenju, imamo veliko srečo. Ko pride čas za priprave na delo in ujahovanje, imamo pred seboj nepopisan list. Ker so konjevi začetki pri delu izjemno pomembni za njegovo celotno življenje in bodo pustili posledice za vedno, je na nas ogromna odgovornost, kar pomeni, da moramo biti pri mladem konju izjemno previdni. Pogosta napaka, ki jo imajo lastniki mladih konj, je nepotrpežljivost. Dandanes vemo, da je prezgodnje delo pod jahačem za konje škodljivo, zato ni izgovora, da bi z ujahovanjem v pravem pomenu besede pričeli pred četrtim letom. Če smo bili potrpežljivi in smo za konja lepo skrbeli prvih nekaj let, zakaj ne bi počakali še tisto dodatno leto in tako konju zagotovili boljši začetek v življenju in boljšo sposobnost opravljanja svojega dela? Dokler konj še raste, so rastne plošče njegovih kosti odprte, kar pomeni, da je kost bolj občutljiva na obremenitve. To še posebej velja za rastne plošče vretenc, na katerih lahko zaradi zgodnjega preobremenjevanja nastane veliko škode. Ker je konjev skelet v mladih letih manj pripravljen na nošenje teže, na pomoč priskočijo mišice in vezivno tkivo, ki se v odgovor na jahačevo težo hitreje zakrčijo, da zavarujejo nedorasle kosti. Zakrčeno vezivno tkivo omejuje gibanje, povzroča bolečino in ustvarja kompenzacijske vzorce. Kompenzacijski vzorci so tisti, ki vodijo do poškodb, zato moramo narediti vse, kar lahko, da se jim izognemo. Določena mera kompenzacije je neizogibna, saj izvira iz dejavnikov, kot so konjeva naravna asimetrija, zdrsi, padci in morebitne poškodbe v preteklosti – torej dejavniki, ki niso pod našim nadzorom. Na drugi strani pa imamo dejavnike, ki so pod našim nadzorom; nepravilen trening, nepravilno prilegajoče se sedlo, prezgodnje ujahovanje, pretežak jahač in podobno. Če poskrbimo, da z naše strani ne ustvarimo pogojev za kompenzacijo, bomo konju s tem naredili ogromno uslugo in mu omogočili boljše življenje. Zato nikar ne hitimo z ujahovanjem. Čas, ki ga bomo zaradi kasnejšega ujahovanja zamudili, bomo nadoknadili, saj bo konj manj časa preživel na bolniški zaradi poškodb, bolečin in težav.
Naj bo učenje zanimivo! Mladega konja lahko postopoma, predvsem pa nežno navajamo na nove stvari.
Osnove
To seveda ne pomeni, da je potrebno konja pustiti popolnoma pri miru do njegovega četrtega ali petega leta. Če se odločimo, da bomo z ujahovanjem še nekaj časa počakali, imamo sedaj odlično priložnost, da konja na to kar se da dobro pripravimo. Tudi tako mu bomo kasnejše delo močno olajšali. Nikoli ne pozabimo, da je nošenje jahača v zdravi drži za konja težka naloga, ki jo lahko opravlja le, če je zanjo dovolj močan. Če imamo opravka s triletnikom, imamo eno leto časa, da razvijemo konjevo ravnotežje in moč in mu pokažemo, kakšna drža je zaželena pod jahačem. Najboljši način, kako lahko to dosežemo, je premišljeno in sistematično delo na roki in na lonži. Mladega konja najprej navadimo mirnega, sproščenega vodenja na roki. Preden začnemo z delom na lonži, mora konj razumeti osnovne signale telesne govorice, kot so ustavljanje in mirno stanje pri miru, spremembe v tempu koraka in zavoje levo in desno. Učenje naj vedno poteka v sproščenem vzdušju, saj se konji mnogo boljše učijo, kadar niso pod stresom. Če se učenja lotimo, ko zunaj na primer piha močan veter in se konj nenehno plaši, bomo zelo težko aktivirali tisti del konjevih možganov, ki je odgovoren za učenje in pomnjenje. Zato si izbirajmo dobre pogoje, saj bomo tako hitreje napredovali. Če imamo to možnost, se lahko z mladim konjem podamo tudi na sprehod in osnove vedenja pilimo v naravi. Pri tem naj bo varnost vedno na prvem mestu. Če je naš mladenič preveč temperamenten ali preveč plašen za sprehode na prostem, z njimi raje počakajmo, kot da tvegamo nesrečo. Pomaga nam lahko tudi, če se na sprehod odpravimo skupaj s starejšim, zanesljivim konjem, ki bo mlademu konju nudil podporo.
Priprave na lonži
Ko konj razume signale telesne govorice pri vodenju na roki, lahko začnemo z učenjem pravilnega gibanja na lonži. Pomembna stvar, ki jo moramo imeti pri tem vedno v mislih, je, da je gibanje na krožnici za konja težka naloga. Marsikateri konj se s centrifugalno silo, ki ob gibanju na krogu deluje na njegovo telo, spopada tako, da se nasloni na eno sprednjo nogo in nekoliko nagne svoje telo, za kar se seveda potrebno neenakomerno obremenjevanje mišic – tega si ne želimo. Nekateri konji se na krožnico odzovejo tudi tako, da gredo vse hitreje in hitreje, ker jih je strah, da bodo izgubili ravnotežje in padli. Zato je potrebno delo na lonži konju predstaviti počasi, pri tem pa nenehno vzdrževati sproščeno vzdušje. Naš cilj je konja naučiti, kako naj se po krožnici giba tako, da enakomerno obremenjuje obe sprednji nogi, pri čemer dvigne bazo vratu in glavo in vrat iztegne v smeri naprej in navzdol. To ne pomeni, da od konja želimo, da se giba z nosom v pesku, tovrstna drža ni uravnotežena in ni zdrava. Kot splošno vodilo velja, da naj se nos nahaja nekje v isti višini kot konjev kolčni sklep. Z delom na krožnici ne pretiravajmo. Gre za naporno vajo, tako za konjevo telo kot za njegov um. Za začetek bo deset ali petnajst minut nekajkrat na teden popolnoma dovolj. Izogibajmo se uporabi pripomočkov, kot so stranske vajeti, sistem pessoa in podobno. Z njimi namreč vse prelahko ustvarimo napetost, porušimo konjevo ravnotežje in konja naredimo manj odzivnega na kasnejša jahačeva dejstva. Če nismo prepričani, kako bi se lotili pravilnega lonžiranja, poiščimo strokovnjaka, ki nam bo pri tem pomagal brez pripomočkov. Dober trener lahko konja nauči dobrega ravnotežja, ne da bi njegovo glavo in vrat umetno postavljal v želen položaj.
Raznoliko delo spodbudi tako konjevo telo kot njegov um in razvija njegovo samozavest in veselje do dela.
Nadaljnje delo
Vlaganje ogromne količine truda in časa v počasno razvijanje konjeve drže in moči na lonži se morda zdi kot dolgočasna in težka naloga, vendar pa se vam bo trud močno obrestoval kasneje, ko bo konj dovolj star, da prične z delom pod sedlom. Večina konj hitro razume, da je gibanje v zdravi drži pravzaprav lažje. Močnejši kot bo konj, hitreje nam bo pravilno držo ponudil sam. Si predstavljate, koliko lažje bo delo pod sedlom, če vam konja ne bo potrebno na silo z vajetmi spravljati v določen okvir? Si predstavljate, kako prijetno je delo s konjem, ki ve, kako se mora spopasti z jahačevo težo? Ko konj dopolni štiri leta in ima dobro razvito ravnotežje, močne mišice centra in se nosi v zdravi drži, lahko začnemo razmišljati o dodajanju teže jahača. Pri tem spet ne pozabimo, da gre za novo, težko nalogo, zato moramo ravnati odgovorno in konja nanjo navajati postopoma. Ponavadi je glavna skrb pri ujahovanju konjeva vedenjska reakcija. Če je priden, ko se usedemo nanj, bomo naredili nekaj korakov. Če je še vedno priden, bomo morda poskusili kas. Če je konj v tem procesu priden, bomo kar naenkrat pričeli z jahanjem po eno uro večkrat na teden. Nikar ne pozabimo, da je poleg vedenja izjemno pomemben dejavnik pri ujahovanju tudi konjeva fizična sposobnost. Res je, da smo s pravilnim delom na lonži konja močno okrepili, vendar ne pozabimo, da je dodatna teža povsem nov izziv. Zato ne prehitevajmo. Na začetku bodimo zadovoljni z nekaj minutami na konjevem hrbtu. Pri tem konja vedno najprej dobro ogrejemo. Prvih nekaj mesecev naj bo delo pod jahačem še vedno manjšinski del konjevih nalog. Večino dela naj še vedno predstavlja delo na roki in na lonži. Ujahovanje je izjemno zahteven proces, ki zahteva veliko potrpljenja in časa. Če se ga lotimo pravilno, bo rezultat zadovoljen in močan konj, ki bo svoje delo opravljal z veseljem, pri tem pa bo ostal zdrav. Če nismo prepričani v svoje sposobnosti, na pomoč pokličimo strokovnjaka, ki nam bo znal pomagati na konju prijazen način.
Katja Porenta, EEBW






