Ker si vsi želimo, da bi naši konji ostali zdravi, je pomembno, da posebno skrb posvetimo pravilnemu delovanju konjevega hrbta. Kljub temu, da je konjev hrbet relativno bolj tog kot na primer hrbet mačke ali psa, je vseeno pomembno, da ohranjamo njegovo gibljivost.
Rigidna hrbtenica omogoča nošenje jahača
Konjeva hrbtenica je sestavljena iz približno 54 vretenc, ki do neke mere delujejo kot ena struktura. Tekom evolucije je konj razvil mnogo bolj rigidno hrbtenico kot na primer srnjad, zajci ali mačke. Razlog za to tiči v njegovi preteklosti. Srnjad in zajci imajo mnogo bolj gibčne hrbtenice, ker je njihov način bega pred plenilci drugačen. Nenadni ovinki pri visokih hitrostih, skrivanje v gozdu in zahtevni manevri med bežanjem potrebujejo gibčno hrbtenico. Konji se za preživetje zanašajo predvsem na hitrost. Hitreje kot konj lahko teče v ravni liniji, boljše so njegove možnosti za preživetje. Da se lahko ogromna moč zadnjih nog učinkovito prenese na sprednje noge, je bolj uporabna relativno toga hrbtenica, saj se v tem primeru energija ne izgublja za stabilizacijo hrbta, temveč jo lahko konj bolje izkoristi za gibanje naprej. Ravno ta rigidnost konjeve hrbtenice je tista, ki omogoča relativno neškodljivo nošenje jahača. Kljub temu, da obseg gibanja konjeve hrbtenice ni velik, pa je pomembno, da se ta tekom treninga vseeno ohranja. Če na hrbet gledamo kot na celoto in se ne izgubljamo v podrobnostih gibanja med posameznimi vretenci, se hrbet kot celota lahko upogne oziroma dvigne (fleksija), iztegne oziroma usloči (ekstenzija) ter se upogne v levo ali desno stran (lateralna fleksija). Vsi ti gibi so pomembni za zdravo gibanje, predvsem pa je pomembno, da ima konj nad mišicami, ki ustvarjajo gibanje hrbta, dovolj nadzora, da lahko hrbet zdravo uporablja. Zdrav konj je tako z jahačem kot brez njega sposoben hrbet dvigniti (pri čemer aktivira trebušne in globoke ledvene mišice), usločiti (pri čemer aktivira hrbtne mišice) in enakomerno upogniti vstran (pri čemer aktivira hrbtne in trebušne mišice na levi ali desni strani telesa).
Zdravo gibanje hrbta
Pri treningu konj se osredotočamo predvsem na to, da razvijemo konjevo sposobnost hrbet dvigniti in enakomerno upogniti vstran. Usločen hrbet med delom ni zaželen, saj konju onemogoča zdravo gibanje. Tako dvignjen kot vstran upognjen hrbet sta bistveni sestavini zbranega in uravnoteženega gibanja. Dvignjen hrbet je predpogoj za razvoj zbranosti in prenos teže na zadnje noge, kar odpira vrata za elemente višje dresure, vstran upognjen hrbet pa je pomemben pri pravilnem previjanju vstran. Konj, ki potuje po krogu, mora biti enakomerno previt vzdolž celotne hrbtenice. Šele tedaj, ko pri tem sodeluje cel hrbet, ne zgolj vrat, je previtje zdravo. Pri spreminjanju položaja hrbta sodelujejo tako mišice nad hrbtenico kot mišice pod hrbtenico. Ko konj hrbet dvigne, pri tem aktivno uporabi trebušne mišice, hrbtne mišice pa so pri tem pasivne oziroma delujejo kot stabilizator, ki poskrbi za to, da obseg gibanja vretenc ni prevelik. Če konj hrbtne mišice aktivno napne, povzroči, da se hrbet usloči, pri tem pa trebušne mišice delujejo pasivno. Pri previjanju vstran aktivno sodelujejo trebušne in hrbtne mišice na eni strani, mišice na drugi strani pa postanejo pasivne. Ta dinamika med različnimi skupinami mišic je bistvena pri ustvarjanju palete različnih tipov gibanj, ki jih srečujemo pri različnih konjeniških disciplinah. Nadzor in pravilna uporaba teh mišic je sposobnost, ki jo konj razvije tekom let previdnega in sistematičnega treninga. Če želimo, da se konjev hrbet giblje v vseh dimenzijah, je pomembno, da ga pri tem ne ovira zakrčeno mehko tkivo. Za optimalen obseg gibanja vretenc je pomembno, da so mišice, ki hrbet obdajajo, elastične in zdrave. Glavni krivci za omejen obseg gibanja hrbta so zakrčene mišice in vezivno tkivo, prešibke trebušne mišice, zamaknjena vretenca in omejen obseg gibanja reber.
Toga hrbtenica pomeni togo gibanje
Zmanjšana gibljivost hrbta je v večini primerov povezana z bolečino, ki izhaja bodisi iz hrbta ali pa kot posledica šepanja. Ker negibljivost sčasoma vodi v bolečino in v ekstremnih primerih tudi šepanje, gre pogosto za začaran krog. Bolečina je opozorilni sistem telesa, ki konju sporoča, naj določen del telesa uporablja manj in tako prepreči nadaljnjo škodo. Zaradi tega šepanje ali bolečina, neposredno povezana s hrbtom, povzroči, da konj napne mišice okoli hrbtenice, da zmanjša njen obseg gibanja. Z zmanjšanjem obsega gibanja omeji uporabo boleče strukture. To sicer deluje na kratek rok, na dolgi rok pa preobremenjene hrbtne mišice tudi same postanejo izvor bolečine in vnetja. Če je hrbtenica slabo gibljiva, to pomeni, da bo konjeva sposobnost dviga hrbta med jahanjem omejena, prav tako bo omejena njegova sposobnost pravilnega previjanja. To se bo videlo kot nepovezano, togo gibanje in pomanjkanje moči in prepustnosti. Konjeva atletska sposobnost je močno zmanjšana, pogosto pa se pojavijo tudi vedenjske težave. Če jahač od konja kljub temu zahteva visoke skoke ali zahtevne elemente, bo konj zahtevam poskušal ugoditi tako, da bo kompenziral z drugimi deli telesa. To pomeni, da bo poskušal gibljivost nadomestiti s povečanjem obsega gibanja nog. To se sprva sicer ne sliši slabo, vendar pa povečan obseg gibanja nog brez sodelovanja hrbta pomeni, da bodo mnogo več sil prenašali sklepi. Sklepi, ki so praktično brez sposobnosti celjenja in regeneracije. Na dolgi rok to vodi do resnih težav s kolenskimi in skočnimi sklepi.
Povezava med hrbtom in dihanjem
Vzrokov za zmanjšano gibljivost hrbtenice je veliko, med drugim slabo prilegajoče se sedlo, neuravnotežen jahač, slabo rehabilitirane stare poškodbe, neprimerne tehnike treninga, blokade v vretencih, zakrčene mišice, zlepljeno vezivno tkivo in še bi lahko naštevali. Gibljivost hrbtenice pa pogosto zmanjšujejo tudi težave v okolici prsnega koša, ki neredko ostanejo neopažene. V grobem lahko rečemo, da prsni koš sestavljajo rebra, ki so neposredno povezana s posameznimi vretenci, grodnica, na katero se pripenja prvih osem reber, medreberne mišice, ki do neke mere sodelujejo pri dihanju, ter prepona, ki je glavna dihalna mišica. Za optimalno delovanje dihalnega sistema in gibanja prsnega koša je pomembno, da vse te strukture dobro opravljajo svoje delo. Da se prsni koš lahko nemoteno širi in krči, skrbijo gibljive povezave med rebri in vretenci. Kadar te povezave postanejo blokirane, postane gibanje prsnega koša omejeno, kar pomeni, da je omejeno tudi dihanje in gibanje hrbtenice. Blokade reber se pojavljajo relativno pogosto, povzroči pa jih lahko slabo prilegajoče se sedlo, nesrečni zdrsi in padci, brce in podobno. Zmanjšan obseg gibanja zaradi blokade povzroči pojav zlepljenosti vezivnega tkiva in zakrčenosti medrebernih mišic, kar ponovno ustvari začaran krog togosti in še bolj omejuje dihanje s polnimi pljuči. Zgodi pa se lahko tudi obratno. Konji, ki dihajo bolj plitko (težave z dihali, prašno okolje in z njim povezane alergije, kronični stres) ne uporabljajo polnega obsega gibanja prsnega koša. Tudi to vodi v zlepljeno vezivno tkivo in začaran krog, ki na dolgi rok lahko omejuje gibanje hrbtenice in poslabšano atletsko sposobnost. Težave na področju prsnega koša se večinoma lahko odpravijo s primerno oskrbo in terapijo.
Skrb za zdravo hrbtenico
Ohranjanje gibljive hrbtenice je pomembno tako pri konju kot jahaču, saj zdrava hrbtenica pomeni bolj zadovoljno in funkcionalno življenje, pri konjih pa tudi daljšo jahalno kariero. Prvi korak pri ohranjanju zdravega hrbta je prepoznavanje prvih znakov težav in splošna skrb za preventivo. Pogosti simptomi težav, povezanih z negibljivo hrbtenico, so upiranje delu, izgubljanje hrbtnih mišic, slabša atletska sposobnost in vedenjske težave. Teh nikoli ne smemo odpisati kot konjev značaj ali kot nagajivost. Dober, sistematično zastavljen in postopen trening, ki stremi k razvoju konjevega ravnotežja in lahkotnosti, je pri zdravem hrbtu nepogrešljiv. Poleg tega naj bo trening raznolik. Ne glede na glavno disciplino naj trening vključuje skakalno gimnastiko, osnove dresure in terensko jahanje po različnih terenih. Podrobnosti seveda prilagodimo konjevim in jahačevi sposobnostim. Poleg dobrega treninga konjev hrbet potrebuje tudi veliko prostega gibanja na svežem zraku. To je zdravo tako za hrbet kot za dihala (in vse drugo). Pravilno izvajanje korenčkovih vaj bo okrepilo trebušne mišice in spodbujalo gibljivost hrbtenice, zato se navadimo, da jih redno vključimo v trening. Pri tem se posvetujmo s strokovnjakom, ki nam bo znal pokazati pravilno izvedbo. Koristne so tudi refleksne vaje, kot na primer dvig trebuha. S prsti poiščemo srednjo linijo konjevega trebuha, nato pa s konicami prstov pritisnemo navzgor, s čimer konja spodbudimo, da dvigne hrbet. Pri tem stojimo bližje sprednjim nogam, saj lahko bolj občutljivi konji na ta gib burno reagirajo. Dvig zadržimo nekaj sekund, nato pa spustimo. Če ta vaja konju povzroča neudobje, je ne izvajamo. Tako kot ljudje tudi konji z leti izgubijo nekaj gibljivosti v telesu, zato je pri starejših konjih še posebej pomembno, da poskrbimo za ohranjanje gibljive hrbtenice. Dovolj dolgo ogrevanje pred delom, delo čez drogove in kavalete in gibanje po različnih terenih je za večino seniorjev dober recept za ohranjanje mladostne hrbtenice.
Koliko gibljivosti je ravno prav?
Tako kot ljudje so tudi konji že po naravi različno gibljivi. To velja tako za različne pasme kot za posamezne konje. Hladokrvni konj bo v večini primerov mnogo manj gibljiv v hrbtu kot na primer arabec ali konj toplokrvne pasme. Preveč tog hrbet seveda ni zaželen, prav tako pa ni zaželena pretirana gibljivost. Pretirano gibljivi konji so nagnjeni k težavam z mišicami in ligamenti, pretirano togi konji pa k degenerativnim spremembam sklepov. Poleg gibljivosti je pomembno, da ima konj dovolj moči in nadzora nad mišicami centra in hrbtnimi mišicami, da lahko hrbet uporablja na zdrav način. Zlato sredino predstavlja prava meja med gibljivostjo in stabilizacijo. Za to so potrebne zdrave mišice, zdravo vezivno tkivo in zdravi sklepi. Pri naravno togih konjih bomo razvijali večjo gibljivost, pri hipermobilnih konjih pa bomo morali skrbeti za to, da konj razvije dovolj nadzora nad mišicami, da stabilizira hrbet in ohrani le toliko gibljivosti, kot je potrebuje. Bistveno je iskanje tiste točke, ki konju omogoča ravno pravšnji obseg gibanja, da lahko lahkotno in zadovoljno opravlja svoje delo.
Katja Porenta, EEBW
Foto: Brina Manfreda Golob