Kaj je polparada? In čemu služi? Nemški olimpijski jahač Hubertus Schmidt ima na ti dve vprašanji preprost in lahko razumljiv odgovor: »Polparada uravnoteži konja s tem, da ga ohranja izravnanega in v primernem okvirju – ne previsokem in ne prenizkem, ne predolgem in ne prekratkem.«
»Polparade začnemo izvajati že, ko se prvič usedemo na triletnega konja. Kasneje med njegovo celotno delovno kariero ga s polparadami uravnotežamo in mu z njimi pomagamo pravilno razviti njegovo telo,« pravi. Ob tem doda, da so konji različni. Nekatere je treba priganjati naprej, druge umirjati, vsekakor pa pogoste polparade uravnotežijo vse konje. In čeprav bi lahko o polparadi napisali cele knjige, je po njegovem najpomembnejše, da vemo, česa med polparado ne smemo narediti.
Najprej noga in sedišče
»Najpogostejša napaka jahačev je ta, da izvajajo polparade samo z rokami. In čeprav polparado običajno res opisujemo v povezavi z delovanjem ene ali obeh vajeti, se polparada začne s priganjalnim delovanjem noge, sedišča in zgornjega dela jahačevega trupa – ki je usklajeno s pasivnim in mirnim dejstvom vajeti. Tako polparada izboljša konjevo ravnotežje,« pojasni Hubertus Schmidt.
Za boljšo zbranost
Z vajetmi lahko delujemo na konja na štiri načine in tretji je tisti, ki ga običajno uporabljamo pri polparadi. Četrti način pride na vrsto šele takrat, ko običajna polparada ne zadošča in je potrebna močnejša polparada. Vsi jahači bi morali poznati te štiri načine delovanja vajeti, meni Hubertus Schmidt, ki poudarja, da pri polparadi konja spodbudimo oziroma jahamo proti pasivni, mirni roki, ki od zadaj zapre konjev okvir, ne da bi skrajšala njegov vrat. Polparada tako pretvori konjevo gibanje naprej v gibanje, pri katerem se konj bolj nese in se giblje, kot da bi šel navzgor v hrib. Tako se konj bolj zbere.
Kdaj jo uporabimo?
Uporabimo jo na primer pri prehodu iz srednjega kasa v zbrani kas. Konja najprej poženemo proti pasivni in mirni roki jahača. Ker pri tem ne odpremo zapestja in ne podamo vajeti, konj ne more iti bolj naprej, zato se giblje tako, kot da bi šel navzgor v hrib.
Drugi primer uporabe parade je pri prehodu iz zbranega kasa v pasaž. V tem primeru želimo, da se konj še bolj izrazito giblje. Zato ga poženemo naprej in v mirno, pasivno roko, ki še bolj zapre njegov okvir. Zato konj preide v pasaž.
Pri prehodu v piaf s polparado konjevo gibanje naprej še bolj transformiramo v gibanje »po hribu navzgor«. Tudi v tem primeru konja spodbudimo in poženemo naprej, njegovo gibanje prestrežemo s pasivno roko in nogo pomaknemo nekoliko nazaj. Tako konju povemo, da ne želimo, da gre naprej v kratkih korakih kot pri pasažu, ampak da ostane na mestu.
Kako deluje?
Včasih izvajamo polparado z obema rokama, večinoma pa z eno roko, pravi Hubertus Schmidt. Razlog za to je naslednji: »Polparada z desno vajetjo vpliva na konjevo desno zadnjo nogo, in sicer tako, da konj prevzame več teže na to nogo. Polparada z levo vajetjo pa vpliva na levo zadnjo nogo, tako da konj prevzame več teže na to nogo. To je treba vedeti, da lahko razumemo, zakaj med jahanjem na krogu in med jahanjem figur, pri katerih je konj previt, izvajamo polparade samo z eno vajetjo, in sicer z zunanjo.«
Na krogu z zunanjo vajetjo
Pri jahanju na krogu in pri jahanju figur, ki zahtevajo previtost konja, konjeva notranja zadnja noga nosi več teže od zunanje zadnje noge. Da bi se konj uravnotežil in nosil težo enakomerno z obema zadnjima nogama, pomaga polparada z zunanjo vajetjo.
Pri tem naj jahač ostane mehak in sproščen z dejstvi notranje strani, priporoča Schmidt. Tako se bo lahko z notranjo nogo hitro odzval in po potrebi spodbudil konja h gibanju. Konji se tega naučijo zelo hitro, še doda, in sicer takoj, ko začnemo jahati veliki krog.
Enako velja za kasnejše jahanje stranhodov oziroma traverja. Ker je konj na notranji vajeti, z notranjo zadnjo nogo z lahkoto stopa podse. Ko s polparado delujemo na njegovo zunanjo zadnjo nogo, pa bolj enakomerno prevzame težo na obe zadnji nogi.
V galopu z zunanjo vajetjo
Galop je asimetrično gibanje, pri katerem je konj previt v levo ali desno. Ker v galopu notranja zadnja noga nosi več teže, zunanja zadnja noga potrebuje dodatno spodbudo, da se lahko bolj angažira, prevzame več teže in uravnoteži konja.
V levem galopu leva zadnja nogo stopi bolj naprej od desne oziroma zunanje zadnje noge. Zato jahač s polparado z zunanjo vajetjo izenači težo, ki jo nosita zadnji nogi. To ne velja samo za galop na krogu, ampak tudi za galop na ravni stezi, pojasni Hubertus Schmidt.
V kasu z obema vajetma
Kas je za razliko od galopa simetrično gibanje. V kasu na dolgi ravni liniji si jahač želi, da bi obe konjevi zadnji nogi enako potiskali konjevo telo naprej. Ko jahač konja zbira v kasu, želi, da bi obe zadnji nogi prevzeli nase enako težo, zato izvede polparado in prestreže konjevo gibanje enakomerno z obema rokama. Ko v kasu jaha na krogu ali pa jaha figuro, pri kateri je konj previt, želi imeti konja na zunanji vajeti, zato izvede polparado samo z zunanjo vajetjo.
Med jahanjem kasa na dolgi stezi torej izvajamo polparade z obema rokama. Ko se bližamo kotu, ki je ekvivalent četrtini malega kroga, pa konja s polparadami najprej previjemo, tako da previtost ustreza obliki kota. Nato izvajamo polparade z zunanjo vajetjo, medtem ko z notranjo vajetjo konja »mehčamo«.
Če je konj »težak« na eno vajet
Podobno izvedemo polparado z eno vajetjo tudi takrat, ko je konj težji na eno vajet oziroma ko se obesi na eno vajet. V tem primeru s sediščem in nogo poženemo konja naprej in navzgor v smeri vajeti, na katero je konj težak, zato da angažira zadnjo nogo na tej strani in nanjo prevzame več teže. Tako postane lahek na vajeti, njegovo gibanje pa bolj lakotno.
Hubertus Schmidt ob tem pojasni še, da od mladega konja velikokrat zahtevamo, da se sprosti in iztegne v vratu in hrbtu, ob tem pa želimo, da z glavo sledi vajetim in ohrani isti kontakt. Polparada, ki konja uravnoteži med tovrstnim raztezanjem, po njegovi oceni ni klasična polparada, saj zadnja konjeva noga pri tem ne prevzame več teže.
Po drugi strani pa jahač, ki konju popolnoma popusti vajeti med jahanjem kroga na dolgih vajetih, s polparadami uravnoteži konja, ki tako prenese več teže na zunanjo zadnjo nogo in se bolje nese.
Kako močne? In kako pogoste?
»Ko se konj giblje uravnoteženo, so moje polparade tako lahkotne in fine, da se jih sploh ne opazi. Vendar tudi v tako dobrem in uravnoteženem gibanju z nežnimi polparadami vsakih nekaj metrov opomnim konja. Če ima konj na primer tendenco, da je spredaj prenizek, z lahkotnimi in nežnimi polparadami spodbudim njegovo gibanje v mojo roko. Rezultat tega je, da se konj spredaj dvigne,« pojasni Hubertus Schmidt.
Konju tako pove: »Daj, nesi se. Ne padaj na sprednje noge, dvigni se spredaj.« Vedno, ko gre konj prepočasi, prehitro, preveč vleče na vajeti ali preveč pada na sprednji del, mu polparade pomagajo, da se uravnoteži, je prepričan.
»Nežno in lahkotno«
Zato poudarja: »Vse polparade izvajam kar se da nežno in fino. Če je konj prepusten, so učinkovite, čeprav jih nihče ne opazi. Če konj nanje ne reagira, pa je potrebna krepkejša polparada. Najpomembnejše je, da po vsaki močni polparadi poskusim s fino, nežno polparado, kar zagotavlja, da bo konj ostal občutljiv na lahkotna in fina dejstva.«
»Ko konj odreagira na fina dejstva in postane lahkoten, mu dam takoj pozitiven odziv s tem, da postanem še bolj lahkoten in nežen z vajetmi. Krepka polparada poskrbi za to, da postane konj občutljiv na nežne polparade, nežne polparade pa konja še naprej ohranjajo lahkotnega,« doda Hubertus Schmidt.
4 načini delovanja vajeti
1. Konju podamo vajeti: Konju podamo vajeti, če želimo, da gre bolj naprej. Pri prehodu v ojačan kas, na primer, konja spodbudimo z dejstvom noge in sedišča ter nekoliko odpremo pesti. Ta način delovanja vajeti je najbolj nežen in mil do konjevih ust.
2. Lahek kontakt: Ko je konjevo gibanje uravnoteženo, jahač le sledi konjevim ustom z lahkim kontaktom z vajetmi.
3. Polparada: Namesto da bi roka jahača sledila konjevim ustom, je pri polparadi pasivna in mirna. Če je konj prepusten in ga s priganjalnimi dejstvi jahač požene v svojo roko, se konjev okvir od zadaj zapre, zato konj prevzame več teže na zadnje noge. Tako dobi konjevo gibanje tendenco gibanja »navzgor v hrib«, konj pa postane bolj lahkoten.
4. Močnejša polparada: Če konj na običajno polparado, ki jo izvedemo z mirno in pasivno roko, ne reagira, pokrčimo komolce, premaknemo roke nekoliko nazaj, obrnemo zapestja proti sebi in konja bolj potisnemo proti pasivni roki. Taka polparada bi morala narediti konja bolj »okroglega« in prepustnega, da bi bile nato običajne polparade bolj učinkovite. Če to ne zadošča, pomaknemo komolce še bolj nazaj, da izvedemo še močnejšo polparado, nato pa se vrnemo k nežni polparadi.
Ko je konj uravnotežen, so polparade zelo lahkotne in skoraj nevidne.
Manca Mirnik
Foto: Arhiv Revije o konjih
Povzeto po Dressage Today