Ker konj ni človek, je potrebno proces učenja prilagoditi njemu, s čimer mu olajšamo delo in polepšamo izkušnjo z nami. Upoštevanje konjeve narave pri delu z njim ni le zaželeno, je nujno potrebno, če želimo vzpostaviti zaupanje in zgraditi trden odnos. Psihologija konj je kompleksna tema in njeno poenostavljanje skriva mnogo pasti.
Če si s konjem resnično želimo vzpostaviti pristen odnos, se moramo vprašati, kakšne vrste žival konj pravzaprav je. Na to vprašanje je najlažje odgovoriti tako, da konja opazujemo v njegovem naravnem okolju. Ne v majhnem izpustu, ne v boksu, ne na malo večjem pašniku, temveč na prostranih planotah, kjer konji tudi dandanes živijo samostojno, brez vpliva človeka. Ogledati so moramo vedenje konja v pravi čredi, njihove medsebojne odnose in vezi. Šele po tem lahko resnično sklepamo o konjevi psihologiji.
Dominanca
Dominanca oziroma dominantnost je beseda, ki se v konjeniškem svetu uporablja izredno pogosto. Pogosto je uporabljena v nepravilnem kontekstu, kar lahko vodi v velike težave. Dominanca ni značajska lastnost, ampak je situacijska. Odvisna je torej od specifične situacije, po navadi pa jo povezujemo s tekmovanjem za dobrine. Konj z dominantnim vedenjem poskuša doseči to, da se drugi umaknejo stran od dobrine, ne da bi prišlo do nasilja. Dominanco torej zaznamujejo subtilne in nekoliko manj subtilne grožnje. Ker ljudje s konji ne tekmujemo za hrano in niti ne z žrebci za kobile, beseda dominantnost v odnosu med človekom in konjem ni ustrezna. Izjave kot so »moj konj je dominanten« so torej precej zgrešene. Dominantno vedenje je v skupinah konj v naravi zelo redko, bolj pogosto pa ga videvamo v udomačenih čredah, še posebej tistih s premalo prostora in omejenim dostopom do hrane. Vendar pa je pretirano izražanje dominantnega vedenja ali celo agresije anomalija, konj se po naravi tega vedenja poslužuje redko. Po študijah iz prejšnjega stoletja, ki so temeljile na opazovanju prostoživečih konj, žrebci več kot 98 % svojega časa posvetijo miroljubnim opravilom (Berger, 1986). Zato so metode treninga, ki temeljijo na dominantnem vedenju, precej daleč od konjeve psihologije, saj temeljijo na vedenju, ki je pri konjih redko. V prostoživečih čredah je veliko več sodelovanja kot tekmovanja.
Podrejanje in naučena nemoč
Veliko metod treninga temelji na ideji, da si je konja potrebno tako ali drugače podrediti. V čredi, ki jo sestavljata konj in njegov človek, je eden glavni, drugi pa se podreja. Problem je, kadar je način, na katerega se ta hierarhija vzpostavlja, do konja pretirano agresiven, bodisi fizično ali psihično. V konjevi naravi je, da podrejenost izkazuje z umikom. Metode, ki konja silijo, da se podreja, vendar mu hkrati onemogočijo umik, so za konja izjemno stresne. Z dejanji, ki naj bi izkazovala nadrejenost, konja postavimo v neprijeten položaj, nato pa mu prepovemo, se umakne stran od nas. Načeloma si konji ne želijo družbe agresivnih in dominantnih posameznikov, bodisi konj ali ljudi. Sčasoma se večina konj nauči, da je najlažje, če izpolnjujejo naše ukaze, dokler ne dobijo priložnosti, da se umaknejo. V nekaterih primerih, kadar je konj še posebej občutljiv ali če so metode pretirano agresivne, lahko konj preide v stanje naučene nemoči. Naučena nemoč je termin, ki se sicer uporablja v človeški psihologiji, vendar ga je mogoče aplicirati tudi na konje. O naučeni nemoči govorimo, kadar konj ugotovi, da je v dani situaciji popolnoma nemočen in da je edina rešitev njegova pasivnost. To se pojavi bodisi kot posledica travmatične izkušnje ali ponavljajočih se neuspehov. Če konja kaznujemo vsakič, ko naredi karkoli po lastni iniciativi, smo na dobri poti, da konj zapade v naučeno nemoč. Ti konji še vedno izpolnjujejo ukaze in so pogosto označeni kot mirni in ubogljivi, vendar ne kažejo nobenega veselja do dela, so zdolgočaseni in brez energije. Metode, ki pretirano poudarjajo aspekt dominance in neprestano ponavljajo, da je potrebno konju dati vedeti, »kdo je šef«, vodijo v odnos, ki temelji na agresiji. Odnos, ki temelji na agresiji, ni partnerstvo, temveč je nenehna bitka. Je to res odnos, kakršnega si želimo?
Sodelovanje
Kakšna pa je alternativa? Ker živimo v svetu, ki mu vladajo pravila ljudi, se morajo temu prilagoditi tudi konji. Naj si še tako želimo, da to ne bi bilo res, v odnosu med človekom in konjem odločitve vseeno sprejema človek. To je potrebno že zaradi varnosti tako konja kot človeka. Glavno vprašanje je, s čim smo si pridobili pravico sprejemati odločitve. Če smo to storili z ustrahovanjem in agresijo, če smo si to pravico preprosto vzeli, namesto da bi si jo zaslužili, ne bodimo presenečeni, ko se bo konj obrnil stran od nas in ne bo želel naše družbe. Pri treningu konj po nekaterih metodah pogosto pozabljamo na odnos in se pretirano osredotočamo na izvajanje nekaterih vaj ali siljenje konja v določene položaje. Vaje so nekoristne (ali celo škodljive), če odnos ni pravi. Konj nam mora najprej zaupati, nato pa ga lahko prosimo, naj izvede kakšno vajo. Ob vsakem stiku s konjem se moramo vprašati o njegovem počutju in se nanj odzivati. Grajenje zaupanja je proces, ki potrebuje čas. Vsakič, ko smo v stiku s konjem, bodisi gradimo ali rušimo zaupanje. Konsistentnost in pravičnost sta tisti lastnosti, ki v konju vzbujata zaupanje do nas. Če sprejemamo odločitve, ki so v konjevih očeh dobre in neškodljive, nam bo konj postopoma pričel zaupati. Šele nato se lahko lotimo resnega dela. Če svoje metode dela s konji resnično želimo osnovati na konjevi psihologiji, ne moremo mimo vedenja prostoživečih konj. Tam je agresija redka, fizični spopadi pa še bolj. Prostoživeči konji ne podijo drug drugega v krogih, da bi vzpostavili nadrejeni položaj. To počnejo, kadar posameznika nočejo v svoji čredi ali svoji bližini. S posluževanjem metod, ki temeljijo na poenostavljenih idejah psihologije, lahko dosežemo le to, da konja zmedemo in ga vedno znova postavljamo v stresno situacijo. Prostoživeči konji ogromno časa preživijo tako, da zgolj uživajo v družbi drug drugega. Bližina drugih članov črede je pomirjujoča in pomembna za vzpostavljanje socialnih vezi. Vzemimo si čas in preživimo nekaj časa v bližini našega konja, ne da bi od njega kaj zahtevali. Na lep dan se usedimo h konjem na pašnik in samo uživajmo v njihovi bližini. Občutimo sproščenost, ki jo med tem kažejo konji. Nato pa se trudimo to sproščenost ohranjati ne glede na to, kaj s konjem počnemo. Če nam to uspe, smo na dobri poti h grajenju pristnega odnosa z našim konjem.
Nekatere konje je na pašniku težko ujeti, nekateri konji bežijo stran od človeka, če imajo le priložnost. Nekateri človeku obrnejo hrbet takoj, ko so razsedlani. Nekateri pridejo k človeku le, če ima ta zanje hrano. Večina ljudi to preprosto sprejme, češ, tako je. Vendar pa se moramo vprašati, kaj nam konj s tem sporoča. Očitno si ne želi naše bližine. To je precej neprijetna resnica, vendar je resnica. Neprestano bežanje stran od človeka je dober pokazatelj, da odnos ni tak, kakršen bi moral biti. Če se poslužujemo katere izmed metod naravnega konjarstva, pa konj še vedno beži stran od nas, nečesa očitno ne delamo prav. Samo uporaba metode, ki je »konju prijazna«, ni nadomestek za pristen odnos med konjem in človekom.
Katja Porenta, EEBW
Foto: Ethan Grant in Alen Bubanja