V nasprotnem primeru gremo lahko preko dobrega počutja konj in jim s tem povzročamo neprijetnosti, bolečine, ob dolgotrajnem napačnem rokovanju s konji tudi fizične in/ali psihične poškodbe. Dobro počutje konj pa je nujno potrebno za učinkovito izvedbo terapij ter seveda za konje same.
V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj primerov vaj s konji, ki jih lahko izvajamo v terapevtske/socialnopedagoške namene in izpostavili, kakšni so učinki posameznih vaj – za ljudi in za konje.
Izbira konja
Vaja izvajamo tako, da si vsak od udeležencev izbere konja, ki ga najbolj nagovori. Ko se zberemo nazaj v krogu, povemo, katerega konja smo si izbrali in zakaj. Navodila, kaj na konju iščemo, pa so lahko različna. Lahko si izbiramo konja, ki nas najbolj opiše; konja, ki opiše naše današnje počutje; konja, ki prikazuje naše strahove; konja, s katerim opišemo pozitivne lastnosti drugih članov skupine in podobno. Navodila so lahko raznolika, zato je ta vaja zelo odprta za različne izvedbe. To je mogoče zato, ker lahko konji nastopajo kot projekcijska platna človekovih strahov, počutja, značaja, hierarhičnega položaja in podobno. Ljudje pa si podzavestno izbiramo konja, v katerem se prepoznamo.
Glede na izbiro konja lahko sklepamo o lastnostih, željah, strahovih, značaju osebe, kar po ubesedenju in preverjanju z udeleženimi lahko uporabimo za spoznavanje udeleženih in za nadaljnje delo z njimi. Lastnik, vodnik konja ali terapevt lahko na koncu več pove o izbranih konjih, njihovih zgodbah in značaju, pri čemer se lahko potegne še dodatne vzporednice med konji in udeleženimi.
Primer: Starša sta na prvi uri zase izbrala konja, za katera je lastnica povedala, da sta najboljša prijatelja in ves čas preživita skupaj. Prav tako je konj, katerega si je izbral oče, vodja črede in na kobilo, ki si jo je izbrala mama, zelo pazi. To smo lahko preslikali na družino, saj se je izkazalo, da je oče do mame zelo skrben. Kot zanimivost: poleg tega je imela kobila poškodbo, ki je bila zelo podobna poškodbi mame.
Vaja vključuje konje le z opazovanjem njihovega vedenja, videza oziroma česar koli, kar nas na nekem konju pritegne. Za to vajo konji ne potrebujejo posebnega znanja ali kondicijske pripravljenosti, prav tako pa lahko pri tej vaji uporabimo konje, ki v zahtevnejše aktivnosti ne morejo biti vključeni ali zaradi poškodb niso primerni za fizično delo. Če ne pride niti do fizičnega stika s konji, je ta vaja tudi s psihološkega vidika popolnoma neobremenjujoča za konje.
Krtačenje konja
Krtačenje konja lahko pri urah terapije uporabljamo kot začetno povezovalno dejavnost (tudi) s konjem, saj imajo člani skupine/družine tako skupno nalogo oziroma cilj, ki ga je potrebno doseči. Pomembna lastnost skupine je namreč skupni cilj, ki deluje kot imunski sistem in preprečuje, da bi konflikt ogrozil delovanje skupine (Bečaj, 2001). Hkrati pa telesni stik s konji v udeleženih spodbuja stik s samim sabo in z drugimi. V večini primerov imajo udeleženi možnost, da skupno določijo, kdaj je konj dovolj čist za opravljanje nadaljnjih nalog, s čimer krepimo njihovo moč in samostojnost. Med načrtovanjem oziroma izvedbo vaje se o tem, da je skupni cilj za skupino pomemben, tudi pogovarjamo, saj z ubesedenjem izkušnjo še podkrepimo, udeleženi pa se z ozaveščanjem pomembnosti skupnih ciljev še dodatno povežejo.
Konji pri tej aktivnosti ne potrebujejo fizične kondicije. Pomembno je, da so konji (v namen njihovega dobrega počutja in v namen varnosti udeležencev) vajeni dotikov povsod po telesu, jih ne motijo, se jim ne odmikajo in ne odzivajo z opozorilnimi znaki ali celo z agresijo. Za krtačenje so primerni tudi konji, ki ne morejo biti vključeni v druge, zahtevnejše naloge, in konji z zdravstvenimi težavami (ki jih pri teh vajah ne ovirajo).
Krtačenje ima poleg vpliva na ljudi tudi zelo pozitiven vpliv na konja. Poleg tega, da s krtačenjem ohranjamo dlako čisto in zdravo, lahko sproti preverjamo zdravstveno stanje konja, če ima kje kakšne odrgnine ali poškodbe ali se na katerem delu telesa odziva z odmikanjem ali drugimi znaki, ki kažejo na bolečino. Raziskovalna ekipa na Univerzi Ghent v Belgiji je ugotavljala, da s krtačenjem konjem znižujemo srčni utrip in s tem vplivamo na njihovo večjo sproščenost in dobro počutje (Johnson, 2019).
Primer: Na uri terapije smo uporabili za krtačenje konja, ki je med dejavnostjo kazal znake nelagodja in živčnosti (v mejah, ki še vedno zagotavljajo varno terapevtsko delo). Kasneje je lastnica konja povedala, da se konj boji odraslih moških. Na začetku krtačenja smo opazili tudi nekaj nelagodja v družini, ki se je še dodatno prezrcalilo na konja. Proti koncu krtačenja se je družina umirila, sprostila in zaupala, prav tako pa se je z njimi umiril tudi konj. Kar je bilo hkrati terapevtsko tako za družino kot za konja, ki je tako dobil dodatno izkušnjo, da lahko človeku zaupa.
Z vključitvijo konja v aktivnost krtačenja smo tudi ugotovili, da je imel konj bolečine v nogi, saj smo med krtačenjem opazili šepanje. Tako smo njegovo težavo opazili in zdravili. Tudi to je pomemben vidik terapevtskega dela s konji, da opažene poškodbe oziroma bolezni zdravimo. S tem predajamo pomembno sporočilo in model tudi udeleženim na terapiji – da nam je pomembno zdravje in počutje vseh udeleženih.
Eno telo
Vaja poteka tako, da eden ali dva izmed skupine daje(ta) navodila drugim članom, pri čemer ne sme(ta) ničesar kazati ali narediti sam(a). On(adva) predstavlja(ta) možgane (če sta dva, vsak eno hemisfero), drugi pa so roke, ki sledijo izključno njegovim/njunim navodilom. Med izvajanjem vaje se »roke« med seboj ne smejo pogovarjati ali spraševati drugih za dodatna navodila. Za izvajanje te vaje lahko uporabimo kakršno koli delo ob konju. Z namenom povezovanja skupine (kar pa vajo še dodatno oteži in s tem pospeši prepoznavanje problemskih načinov ravnanj) vse člane “povežemo” tako, da se držijo za lonžo, ki je med izvajanjem vaje ne smejo izpustiti.
S to vajo delamo na povezovanju, komunikaciji, aktivnem poslušanju in konstruktivnem dajanju navodil. Če člani ne poslušajo navodil možganov, vaja ne more biti dobro izpeljana, prav tako je s primernim dajanjem navodil. Če so navodila predolga, nerazumljiva, jih je preveč ali premalo, jih udeleženci ne morejo uspešno upoštevati.
Pri tej vaji konji prav tako ne potrebujejo pretirane fizične pripravljenosti. Konji potrebujejo določena znanja, ki se razlikujejo glede na naša navodila vaje. Za različne variacije vaje mora konj poznati oglavnik in si ga pustiti nadeti na glavo, poznati mora hojo na povodcu, se pustiti zasedlati in podobno. Kadar naloga vključuje tudi sedlanje konj, je pomembno, da ima konj zdrav hrbet ter da je oprema primerna, da mu s tem ne povzročamo neudobja ali bolečin.
Vodenje in usmerjanje konja
Vodenje konja je ena izmed prvih aktivnosti, s katero se srečamo pri delu s konji, uporabna pa je tudi v terapevtske namene. Konja udeleženi vodijo ob sebi na povodcu, pri čemer morajo biti pozorni, da jih konj ne pohodi ter da konja varno in jasno vodijo in usmerjajo. Pri tem skrbijo za konjevo varnost tudi s tem, da povodec ni prenizko, saj bi ga lahko konj pohodil, se zapletel in prestrašil. Prav tako morajo biti pri raznih zavojih in predelih, ki so ožji, pozorni na konja, da ima dovolj prostora za gibanje.
Ta vaja je dobra za povezovanje in navezovanje stika s konjem in za krepitev pozornosti udeležencev, saj morajo biti pozorni tako nase kot na konja.
Vodenje konja lahko izvajamo s pomočjo dveh udeležencev. Pri tem konju na vsako stran oglavnika pripnemo en povodec. Udeleženca se morata uskladiti v gibanju in s komunikacijo (verbalno ali neverbalno) že prej dogovoriti, kam in kako bosta konja vodila (po poligonu). V primeru, da se ne uskladita, konja zmedeta, kar on pokaže z odmikanjem in dvigovanjem glave, se začne ustavljati, prehitevati in podobno. Poligon je običajno sestavljen iz stožcev in preprek, čez katere mora konj stopiti.
S to vajo delamo na usklajevanju in komunikaciji. Namreč, ko se konj odzove na navodilo med vodenjem, lahko terapevt s pomočjo opažanja in naslavljanja udeleženim pomaga razviti komunikacijske veščine, tako verbalne kot neverbalne (Katherine A. Kruger in James A. Serpell, 2006). Prav tako pa se pokaže stopnja sodelovanja in dinamika med člani terapije, ki jo lahko opazimo preko tega, kdo prevzema več pobude pri premikanju, zavijanju, kdo vodi konja bolj spredaj, kdo samo sledi in podobno.
Tako kot pri prejšnji vaji tu konj ne potrebuje kondicijske pripravljenosti, pomembno pa je, da je vajen vodenja na povodcu in spremljati človekovo gibanje ter njegovo neverbalno komunikacijo in da je senzibilen ter s tem odziven na telesno komunikacijo. Zato so pomembni treningi neverbalne komunikacije, pri čemer mora trener paziti na svoje jasne znake neverbalne komunikacije, da konja ne desenzibilizira. Pri vodenju čez poligon mora konj pripomočke in prestopanje le teh poznati, da se ne plaši. Na splošno je pri terapevtskih konjih eden bistvenih treningov protiplašnostni trening, saj so konji v naravi plen in plašne živali, za terapevtske aktivnosti pa potrebujemo varne in zanesljive konje, ki se ne plašijo oziroma ob tem mirno reagirajo.
Vodenje konj lahko izvajamo tudi na prostem, v naravi. Za konje so v tem primeru zahteve enake kot pri prejšnji nalogi, le da je tu potrebno, da je konj vajen tudi motečih dejavnikov iz okolja in ga le ti ne preplašijo.
Podobno velja za vaje, ki vključujejo prosto vodenje in usmerjanje konj. Za takšne vaje konj potrebuje določeno stopnjo kondicijske pripravljenosti, saj se vodenje in usmerjanje lahko izvaja v koraku, kasu ali galopu. S konji je potrebno delati na način, ki ohranja njihovo voljo in motivacijo po sodelovanju z ljudmi. Prostim konjem je omogočena večja možnost izbire, ali bodo s človekom sodelovali ali ne in je takšna vaja lahko dober pokazatelj, ali si konj želi stika in sodelovanja z ljudmi, kar kaže na to, ali je za konjevo dobrobit s strani človeka dobro poskrbljeno.
Stop
S pomočjo igrice stop, v angleščini poznane kot “freeze” ali “statue”, gradimo na otrokovi koncentraciji in pozornosti ter doslednem upoštevanju zdravih meja ob uporabi besede stop, ko jo izrečejo starši ali strokovnjak (otrok, ki konja jaha, mora konja takrat ustaviti). Delo s konji zahteva veliko koncentracije in pozornosti. Še več od dela na tleh ga zahteva jahanje konja, saj mora uporabnik razmišljati tako o pravilnih navodilih konju kot o pravilnem položaju telesa na konju in o dejstvih, s katerimi vpliva na konja.
Pri tej vaji mora biti konj vajen jahanja in biti vodljiv na dejstva jahača. Ker pri tej vaji konja jahamo, je potrebno, da je fizično dobro pripravljen. Da konju med jahanjem ne škodujemo, je potrebno, da ima pravilno razvite hrbtne mišice, ki ščitijo hrbtenico pod težo jahača. Pomembna je tudi primerna oprema konja.
Jahanje konj v terapiji ni glavna dejavnost. Kot vidimo, se lahko veliko vaj opravlja s tal, zato za konje, ki se uporabljajo pri socialnopedagoškem delu na tak način, ni potrebna visoka stopnja fizične pripravljenosti. V terapevtsko delo s konji je dobro vnašati čim več aktivnosti, ki ne vključujejo jahanja, vendar pa je ne glede na to fizična pripravljenost konj pomembna za njihovo dobrobit in močno vpliva tudi na njihovo psihično pripravljenost ter večjo odpornost na psihične obremenitve terapevtskega dela.
mag. Karin Bojc
Foto: osebni arhiv